Prijateljski prevzemi

Kdo je avtor tegale obtožujočega citata? "Delo je v zadnjih letih tako rekoč najbolj dogmatsko, kar se da, napadalo denacionalizacijo, branilo 'reformistično' šolstvo, anatemiziralo Cerkev in nadškofa Rodeta, se postavljalo na stran monopolnih podjetij, obračunavalo z intelektualci Nove revije in dokaj dvomljivo pisalo o pridruževanju Evropi ..." Navedek je star že nekaj let, vendar avtor svojega mnenja ni revidiral. Kdo je zapisal, "da so slovenski mediji po zamenjavi oblasti v državi spet v marsičem prekoračili svoja pooblastila in da smo priča znanemu tranzicijskemu spopadu za oblast, v katerem so dovoljena vsa sredstva"? Oboje je nastalo pod tipkovnico Danila Slivnika, Delo je napadel v svoji knjigi Potnikovo poročilo, slovenske medije v julijski kolumni v Magu.

In ravno zaradi Maga in njegovega urednika je v minulih dneh završalo v Delu, najvplivnejšem slovenskem dnevniku, ki mu je pred meseci v že omenjenem tedenskem magazinu grozil zunanji minister. Zgodba je znana. Po verjetni zamenjavi odgovornega urednika Darijana Koširja z Janijem Virkom, ki naj bi ga lastniki Dela ustoličili kljub dvojnemu nasprotovanju novinarjev (in s tem pokazali, kako pomembno se jim zdi mnenje tistih, ki časopis ustvarjajo), se k Delu vrača Danilo Slivnik. V upravi bo zamenjal Ivana Omana, ki se je pred časom odpovedal funkciji člana uprave za tehnične zadeve. Slivnik bi moral biti imenovan že pred dnevi, vendar nadzorni odbor o predlogu Roberta Šege zaradi proceduralnih razlogov takrat ni odločal. Predsednica aktiva Delovih novinarjev Ženja Leiler je ob tem izjavila, da ni daleč od ugotovitve, da za imenovanjem Danila Slivnika najbrž "stoji izjemno močen in grob politični pritisk, tako na nadzornike Dela kot na upravo in uredništvo Dela". A imenovanje Danila Slivnika za člana uprave je samo vprašanje časa. Podobno, kot je vprašanje časa tudi Delov nakup Maga, tednika, ki ima zadnjih nekaj let finančne težave.

Zgodba o Delu in Slivniku ni le zgodba o nakupu medija, pač pa ima svojo prazgodovino. Tudi prihod Maga v Delovo hišo ni le neposrečena poslovna poteza, ki naj bi pomagala medijski hiši, na katero se lepijo očitki, da je premalo pro- in preveč protivladna. Zgodba je bolj zapletena, v njej pa Slivnik igra le epizodno vlogo. Poleg politično motiviranega poskusa spremembe uredniške politike Dela je v zgodbo vmešana tudi zamenjava lastninskih deležev Mercatorja oziroma širše prerazporejanje ekonomskih in političnih razmerij v Sloveniji.

Od CK do Janše in nazaj na Delo

Najprej o Slivniku. Danilo Slivnik je bil na začetku osemdesetih let mlad novinar, ki je za diplomo o novem mednarodnem ekonomskem redu dobil nagrado Prešernovega sklada. Diplomiral je na ljubljanski FSPN. Med študijem je bil član partije in sekretar mladinske organizacije na fakulteti, leta 1981 pa je po spletu okoliščin postal Delov dopisnik iz Moskve. Po nekaterih ugibanjih naj bi bil v tistem času sodeloval tudi z Udbo, v enem izmed kasnejših intervjujev za Večer pa je posredno priznal, da so bili dopisniki iz tujine "določen del Udbe". Slivnikovo ime se pojavi tudi v skrivnostnem udba.netu, voden je pod šifro 13100, kar naj bi bila številka dosjejev posebnih virov (rezidentov) Službe državne varnosti. Nekaj let po vrnitvi iz Moskve je dobil Tomšičevo nagrado za izredne novinarske dosežke, leta 1989 pa je postal član poslednje sestave Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. CK ZKS je takrat vodil Milan Kučan. Nenavaden vstop v partijsko vodstvo je Slivnik kasneje neprepričljivo pojasnjeval z novinarsko radovednostjo. V vodstvo partije naj bi bil vstopil le zato, da bi videl, kako bo propadla.

V času sojenja četverici se na manifestacijah na Roški, ko so se tam pojavljale vse demokratične sile, ni pojavil. Manca Košir ga je nedavno v oddaji Radijska porota, namenjeni referendumu o RTV, spomnila, da so njo kot malomeščansko buržoazno novinarko vrgli iz Teleksa, da pa je bilo z njim drugače. "Bila sem zelo aktivna pri JBTZ, kjer tebe nisem nikoli opazila, ko smo se mi borili za svobodo slovenskega naroda. Tudi pobude Nove revije mislim, da nisi podpisal."

Leta 1990 je Slivnik še kot pripadnik kontinuitete neuspešno kandidiral na listi Socialistične zveze delovnega ljudstva, ki jo je vodil Jože Smole. Prvega januarja 1991 je bil imenovan za namestnika glavnega in odgovornega urednika Dela, skupaj s "četico novinarjev" pa je začel razkrivati tranzicijske zgodbe. O eni izmed njih je govorila serija člankov o privatizaciji Hita. Zaradi sporov z nekaterimi novinarji, ki naj bi bili po Slivnikovi razlagi navijali za stare politične sile, ti pa mu očitajo pragmatično lovljenje ravnotežja med strankami in poklicno nekorektnost, je pomladi 1995 ustanovil Mag. Nekateri Slivnikovi komentarji naj bi bili v tistem času po mnenju nekdanje novinarke Dela Slave Partljič "povzročali erozijo kredibilnosti in verodostojnosti" časopisa. Kljub začetnemu zagonu Magu ni kazalo dobro. Slivnik je leta 1996 kandidiral za poslanca SDS. Kljub volilni bitki je še zmeraj opravljal delo novinarja. V tistem času je izšla tudi knjiga Kučanov klan, kjer je Slivnik celotno politično dogajanje v Sloveniji poenostavljeno pojasnil z bojem med silami demokracije in silami kontinuitete. Njegovo interpretacijo poosamosvojitvenih razmer v političnem boju še deset let uporablja Janez Janša.

Tudi leta 1996 Slivnik v parlament ni bil izvoljen, nadaljeval je delo novinarja, 4. junija 1998 pa je izšla prva številka dnevnika Jutranjik. Časopis je neslavno propadel v manj kot mesecu dni. Za milijon mark ga je kupilo podjetje Salomon 2000. Po volitvah leta 2004 pa so se okrepile govorice, da bo Mag prešel k Delu. Govorice so postale resničnost jeseni 2005.

Razmerja do lastniških deležev

Čeprav je Mag naklonjen desnim političnim silam in Janši, to ne pomeni, da je le njegov pamflet. V zadnjih letih je kljub brambovskemu hujskaštvu načel nekaj zanimivih zgodb (recimo afero s posojanjem denarja Rdečega križa), Slivnik pa v Sloveniji slovi kot človek, ki ima veliko informacij. In ravno njegova informiranost je razkrila, zakaj se vrača k Delu. V kolumni v zadnji številki Maga je namreč zapisal, da je "Delo v zadnjih dveh letih večkrat nastopilo proti svojemu največjemu lastniku Pivovarni Laško". Na zmrdovanje Laščanov je že pred meseci opozorila Mladina. "Velik škandal se je zgodil predvsem v zadnjem primeru, ko so vsi nomenklaturni mediji stopili na Jankovićevo stran in udrihali po državi ... Delo pri tem ni izbiralo sredstev ..." Bodoči član uprave Dela torej javno napada novinarje časopisa, ki so podvomili o smiselnosti odločitev Pivovarne Laško in njenega dogovora z vlado. Takšna logika bodočega člana uprave najvplivnejšega slovenskega dnevnika je nenavadna, zelo podobna tisti, ki pravi, da je javna televizija državna televizija, da lahko medij poroča o vsem, razen o tistem, kar škoduje njegovemu lastniku. Torej vladi ali pivu. Novinarska objektivnost in avtonomnost sta po Slivnikovem razumevanju medijev vprašljivi, povezani sta z ekonomskimi ali političnimi interesi lastnika.

Konec koncev je vprašljiv tudi Delov nakup Maga. Oba časopisa imata finančne težave, mali ne prinaša veliko dobička, veliki pa ima v prvi polovici letošnjega leta manjše prihodke od načrtovanih, predvsem pri prodaji oglasnih storitev. Prav tako je nenavadno, da naj bi novi lastnik ohranil usmeritve in kadrovsko sestavo desnega tednika. V običajnih razmerah naj bi nova metla počistila z nesposobnimi ljudmi, ki so Mag pripeljali do nizke naklade, in nastavila nove. A to se pri Magu ne bo zgodilo. Zgodba je s političnega stališča ravno nasprotna, mali Mag naj bi "uravnotežil" pisanje Dela. Nova vlada je namreč nekajkrat glasno pograjala uporniško držo dosedanje Delove ekipe, hkrati pa v Magu objavljajo prijazne intervjuje z ministri in premierom, občasni pisec Magovih strani pa je tudi plodoviti Dimitrij Rupel. Ni nepomembno, da se je ob prvem pravem političnem preizkusu Janševe vlade Mag nekompromisno postavil na vladno stran pri interpretaciji novinarske svobode, Delo pa je s skeptično držo nasprotovalo vladnemu predlogu, a vseeno objavilo tudi komentarje, ki so nacionalnim medijem očitali Kocijančiča.

Ti meni, jaz tebi

A samo interpretacija Slivnikove vrnitve ne upošteva širšega konteksta. Poleg Maga, Dela, Koširja, Virka, Šege in Peroviča v zgodbi o sovražnem prevzemu nastopa še nekaj drugih igralcev. Ena je ženskega spola, drugi ima svoje prostore ob Savinji, tretji je nedavno nehal prodajati bencin, četrti bi rad vstopil v Abanko.

Ženska je državna sekretarka Andrijana Starina Kosem. Iz krogov blizu vrha Dela smo izvedeli, da naj bi bila tudi v tem primeru sekretarka na gospodarskem ministrstvu oseba, ki operativno vodi celotno dogajanje. Ne samo v zvezi s prodajo Mercatorja, pač pa tudi pri Delu.

Podjetje iz mesta ob Savinji je Pivovarna Laško. Družba, ki je postala lastnica deleža Dela sredi pivovarske vojne, vidi Delo kot strateško naložbo in vseskozi zanika, da bi prodala svoj četrtinski delež. A Pivovarna Laško je bila pred časom nezadovoljna s pisanjem svojega časopisa, prodaja Dela pa naj bi bila del dogovora ob vstopu pivovarne v Mercator. V Mercator je vstopil tudi Istrabenz, v poslu pa naj bi posredno sodeloval še Matjaž Gantar s KD Groupom, ki ga zanimajo naložbe v bančništvo. Do njih naj bi prišel tudi z nakupom deleža Dela. Krog je torej sklenjen. Pivovarna Laško in Istrabenz sta si zaželela državnih deležev v Mercatorju. Dobila sta jih za nenavadno nizko ceno, uslugo pa naj bi Laško vrnilo z umikom iz Dela - tega naj bi kupil Gantar - in z nakupom vladi bolj naklonjenega Maga. Volk je torej sit in koza cela. Laško in Istrabenz sta vstopila v Mercator, vlada pa si je ukrojila svoj medij. Ponovimo. Zgodba o prihodu Maga v Delovo hišo je le del širše zgodbe rekonstruiranja političnih in ekonomskih razmerij. Političnih kot poskus spremembe načina poročanja osrednjega slovenskega dnevnika in ekonomskih kot odvod politično dogovorjenega nakupa deležev Mercatorja od Kada in Soda.

Mag je pred leti v enem izmed uvodnikov zapisal, da ima veliko snubcev. Radi bi, "da bi se pridružil tej ali oni hiši, vendar bi Mag s tem izgubil svoj novinarski smisel: in sicer, da piše povsem po svoji lastni presoji". Slivnik zatrjuje, da se s prihodom v Delovo hišo uredniška avtonomija Maga in njegova samostojnost ne bosta spremenili. To mu seveda verjamemo. Težje pa se strinjamo z mnenjem, da se ne bo spremenilo Delo. Ruplove besede o tem, da bi "ponekod lastniki medijev temeljito premislili, ali se jim splača vojna s politično opcijo, ki je doživela uspeh na volitvah in mnoge potrditve na mednarodni ravni," so se izkazale za resnične.

A petek je prinesel nov preobrat v zgodbi. Jani Virk je kandidaturo za odgovornega urednika Dela nepričakovano umaknil. Uradno zato, ker niso bili izpolnjeni pogoji, ki bi omogočali verodostojno opravljanje uredniške funkcije, in ker niso bile uresničene vnaprej dane obljube. Delo je tako ostalo brez pravega odgovornega urednika, vpliv uprave na vsebino poročanja osrednjega slovenskega dnevnika je tako še lažji. Slivnik naj bi bil za člana uprave imenovan prihodnji teden.