Spomni se 12. avgusta

Konec Zorana Jankovića in prevzem Dela sta se začela na sestanku pri predsedniku vlade, na katerem so bili Igor Bavčar, Boško Šrot in Andrijana Starina Kosem. Čez dobro uro pa je prišel še Matjaž Gantar.

Jure Trampuš  |  Mladina 47  |  27. 11. 2005

V petek popoldne je na uredništvo prišlo elektronsko sporočilo. Gantarjev KD Holding je sporočil, da je družbi Infond Holding prodal svoje deleže v Mercatorju. Hkrati je od iste družbe kupil deleže v Delu. Zgodila se je zamenjava, obe transakciji sta vredni približno pet milijard tolarjev. Gantarjevo podjetje je za delnico Dela plačalo skoraj 38.000 SIT, pa čeprav je Delova delnica vredna več le 30.030 SIT. Transakcija je bila končana. Država se je umaknila iz Mercatorja, s Pivovarno Laško povezana podjetja so se umaknila iz Dela, sama pivovarna pa je za zdaj v njem obdržala četrtinski delež. V petek so se sestavile domine, ki so se na mizo postavile sredi poletja. Posel se je skoraj končal. Mercator in Delo pa sta zamenjala lastnike.

Začelo se je v torek, 16. novembra. Malo pred osmo zvečer je v enem izmed ljubljanskih blokovskih naselij v trgovini Mercator trgovka razlagala o odstavitvi svojega direktorja: "Vem, sem klicala moža, pa mi je povedal, da so ga odstavili." Prodajalka, oblečena v rdečo-belo uniformo, je bila ob koncu delovnega časa malo utrujena. "Kaj naj? Zoran je pač šel, a mislim, da dela ne bomo izgubili. Veste, važno je, da smo imeli delo. Saj so nas kar stiskali, delovodje in ostali, a mislim, da on tega ni vedel." Malce nostalgično je dodala, da so imeli nekoč velike zabave za vse zaposlene, da je prišlo 16.000 ljudi in da je bil nekdanji direktor rad med svojimi zaposlenimi. "Je šel kar na oder in pel skupaj z nastopajočimi. Sedaj tega več ne bo, ja, takšnega direktorja ne bomo imeli nikoli več".

V torek se je zgodilo tisto, kar se je napovedovalo že nekaj mesecev. Vsaj od poletja dalje, ko so predsednika uprave Mercatorja Zorana Jankovića presenetili novi člani nadzornega sveta, ko se je država na nenavaden način umaknila iz lastniške strukture Mercatorja in ko je sedanja, očitno razpadajoča uprava Mercatorja napovedala sodelovanje pri dokapitalizaciji najboljšega soseda. A verjetneje se je Jankovićev obred poslavljanja začel bistveno prej, recimo 31. marca 2004, ko je bil v Cankarjevem domu ustanovljen nesrečni Forum 21 in ko je Zoran Janković podpisal pristopno izjavo h Kučanovemu klubu. Metafore o Forumu 21 je pozneje velikokrat uporabljal Janez Janša in z njimi dokazoval trditve o mrežah, tranzicijski eliti, prepletenosti oblasti in pomakanju demokracije. Ko je Janša prišel na oblast, je začel razgrajevati okostje Kučanovega foruma. Padel je Bruno Korelič, pa Janez Lotrič, Črt Mesarič in Franc Hočevar. Stol se maje Janezu Bohoriču in Danilu Topleku, morda tudi Binetu Kordežu. Upokojila sta se Tone Turnšek in Miloš Kovačič. Jankovićev padec je le delček v mozaiku postavljanja novega sistema gospodarskopolitične oligarhije, ki naj bi zamenjal tistega, ki se je vzpostavil v času tranzicije.

Na videz se zgodba o Jankovićevi odstavitvi bere enako kot tista iz Petrola. Kronologiji dogodkov ene in druge odstavitve sta si namreč nenavadno podobni. Obe podjetji sta po menjavi oblasti dobili nova nadzorna sveta. Pri Petrolu je predsednik nadzornega sveta postal Jože Zagožen, nekdanji minister v Bajukovi vladi, pri Mercatorju pa je nadzornike prevzel Robert Šega, ki je solastnik Gantarjeve KD Group in svetovalec Pivovarne Laško. Nadzorna sveta sta na svojih sejah obravnavala rezultate poslovanja. Oba sta bila s poslovnimi rezultati zelo zadovoljna. Pri Petrolu so ugotovili, da je podjetje v prvih desetih mesecih kar za 20 % povečalo dobiček v primerjavi z istim obdobjem lani. Pri Mercatorju so bili prav tako veseli. Dobiček je zrasel na 9,65 milijarde tolarjev, kar je za 116,2 odstotka več kot v prvem devetmesečju lanskega leta. Rezultati obeh podjetji so bili skratka zelo spodbudni. A nadzorna sveta sta potegnila nelogični potezi. Zamenjala sta direktorja, katerih poslovanje in vodenje podjetja je bilo zelo uspešno. Najprej so razrešili Janeza Lotriča. Odšel je zaradi "nekrivdnih razlogov". Tri teden pozneje se je isto zgodilo z Zoranom Jankovićem. Tudi on je bil odstavljen zaradi nekrivdnih razlogov, na glasovanju, kjer je tehtnico prevesil dvojni glas novega predsednika nadzornega sveta, hitro in dogovorjeno. Tudi njegov odhod naj bi bil pogoj za boljšo, lažjo, uspešnejšo prihodnost podjetja.

A vendar med Petrolom in Mercatorjem obstaja pomembna razlika. Paradržavni skladi imajo v Petrolu še zmeraj kontrolni delež, država pa se je iz Mercatorja umaknila. Če lahko nenavadno odločitev pri Petrolu očitamo državi, jo lahko pri Mercatorju očitamo novim lastnikom. Ti imajo sicer, kot priznava tudi odstavljeni Janković, vso pravico, da zamenjajo starega direktorja. Pa četudi jim je dosedanji "nesel zlata jajca". A interpretacija o samovolji lastnikov je naivna. Odstavitev Jankovića ima namreč politično predigro, zanjo pa so tudi značilna preiskovalno izmikanje in veliko vprašanj brez pravih odgovorov.

12. avgust

Ponovimo osnove. 12. avgusta je bil v vladni palači sestanek, na katerem sta se s premierom Janšo in državno sekretarko Andrijano Starino Kosem pogovarjala predstavnika Pivovarne Laško in Istrabenza. Dobro uro pozneje je v vladno palačo prišel še Matjaž Gantar, vsi štirje pa so Gregoričevo zapustili skupaj. Istrabenz in Pivovarna Laško sta konec avgusta odkupila paradržavne deleže v Mercatorju. Odkupila sta jih brez prevzemne premije in brez javne ponudbe. Neposredno po opravljenem poslu so se pojavile kritike, da je bila iztržena cena za delnico prenizka, da so pogoji odplačevanja predobri, da je skratka takšen umik države iz gospodarstva neracionalen ter, kar je še posebno zanimivo, v popolnem nasprotju z načelnimi zavezami v koalicijski pogodbi. Enako mnenje ima o kupčiji še danes velik del slovenskih ekonomistov, skoraj vsa opozicija, celo nekateri člani vladnega sveta za reforme. Le vladne stranke in sami izvajalci posla trdijo, da je bila odločitev Kada in Soda smiselna, izpeljana v skladu z zakonodajo ter s pravili racionalnega poslovanja. Na začetku septembra je Mladina zapisala, da se je posel z Mercatorjevimi delnicami začel v vladni palači. Mesec dni pozneje so vladni dokumenti potrdili informacije o sestanku, pa čeprav so vladni predstavniki v en glas zanikali, da bi se tisti avgustovski petek pogovarjalo o prodaji Mercatorja. Zaradi izogibanja odgovorom je opozicija napovedala preiskovalno komisijo o prodaji Mercatorja, prehitela pa jo je vladna stran, ki je po mučnih pogajanjih pri "jezuitskem" Cukjatiju pripravila vse potrebno za ustanovitev svoje preiskovalne komisije. Takšne, ki bi sicer preiskovala tudi Mercator, a hkrati z njim še dobrih osemdeset drugih domnevno sumljivih poslov Kada in Soda. 11. novembra je svoj delež v Mercatorju prodala družba KD Investment. Kupec 7,6-odstotnega deleža Mercatorja je Pivovarna Laško oz. z njo povezana podjetja. Povprečna cena delnice prodanega deleža je bila za 67 tolarjev višja od tiste, ki jo je pred meseci iztržila država. Kar je majhna razlika, a Gantarjeva podjetja so za Mercator vseeno dobila dobrih deset milijonov več, kot pa bi jih, če bi delnice prodal pod pogoji, ki jih je določila država. Štiri dni pozneje je novi nadzorni svet Mercatorja zaradi odličnih poslovnih rezultatov čestital predsedniku uprave in ga nekaj minut pozneje odstavil. V petek pa se je Gantarjev KD Group dokončno umaknil iz Mercatorja in prevzel 19,99-odstotni delež v Delu.

Vsi omenjeni posamezniki, ki so se 12. avgusta sestali pri predsedniku vlade, so v treh mesecih med seboj zamenjali lastniške deleže podjetij Mercator in posredno tudi Dela.

Preiskovalno izmikanje

Vtis, da se je politika začela zanimati za Mercator šele ta mandat, je napačen. Nekdanji premier Rop je na nekem posvetu o privatizaciji in vlogi politike v gospodarstvu Jankoviću zabrusil, naj bo tiho, ker ga je nastavila politika. Morda se jezni Rop ni motil, Jankovićeva pot med podjetniške zvezde se je resnično začela, ko je kot predstavnik Soda postal član nadzornega sveta Mercator, vendar je bila Jankovićeva pot od navadnega nadzornika do uspešnega direktorja uprave še dolga. Da bo zgodba jasnejša, ostanimo samo v obdobju zadnjih treh mesecev. Kot rečeno, se je opozicija ostro odzvala na informacije o prodaji državnih deležev v Mercatorju. Tone Rop je na začetku septembra izjavil, da je bila "prodaja Mercatorja največje oškodovanje davkoplačevalcev", Pahor pa pozval vlado k "izčrpnim in prepričljivim odgovorom o prodaji deležev". Zganila se je tudi borza, ki je začela nadzorni postopek prodaje in čez nekaj dni zaradi suma zlorabe notranjih informacij ovadila predsednika uprave Kapitalske družbe Tomaža Toplaka in direktorja Slovenske odškodninske družbe Marka Pogačnika. Posel z Mercatorjem je začela preverjati tudi Agencije za trg vrednostnih papirjev. Nasprotna stran ni počivala. Predsednica nadzornega sveta Kapitalske družbe Andrijana Starina Kosem je borzo obtožila, da deluje politično, Pivovarna Laško pa je nekdanjemu predsedniku vlade Ropu očitala dvoličnost. Po njihovem zatrjevanju naj bi bil Rop aktivno vmešan v pivovarsko vojno, sedaj pa naj vladajoči politiki očita domnevno dogovorjeni posel. Pač oblika politične hipokrizije. Mercator se je znašel tudi na poslanskih klopeh. Najprej je o njem razpravljala komisija za nadzor proračuna, ki jo vodi opozicijski Cvikl. Zaradi očitkov vladnih poslancev, da si predsedujoči prisvaja preveč moči, in posledične blokade dela komisije je opozicija napovedala ustanovitev preiskovalne komisije. Kot že zapisano, so jo prehiteli kolegi z one strani železne zavese.

Prigoda o dveh preiskovalnih komisijah je dolga, zaradi vprašanj procedure in spoštovanja načel pravne države morda zapletena, vendar njen potek in vmesni čas pritrjujeta domnevam - na vladni strani temu raje rečejo špekulacijam - o neposredni povezavi med politiko, njenimi interesi in prodajo Mercatorja.

Zakaj? Razlog je preprost. Koalicijski poslanci nikakor niso pustili opoziciji, da prevzame vlogo kontrolorja. Preiskovalne komisije so politični šov, po vsebini velikokrat drugačen od svojega namena, vendar je osnovno načelo politične korektnosti, da preiskovalno komisijo, ki išče politično odgovornost nosilcev oblasti, vodijo poslanci, ki niso na oblasti. A vladna stran se ni pustila, svojo, prvo vlogo so popravljali toliko časa, da je na koncu vendarle zadostila minimalnim pravnim in operativnim merilom. Prva je bila napisana na splošno, površno, zajemala je preiskavo skoraj 2000 podjetij. Tolikšna, neprečiščena zbirka podatkov in neartikulirani argumenti za preiskavo so kurioziteta. Predsednik poslanske skupine SDS Tanko je namreč nekajkrat zatrdil, da so podpise za ustanovitev komisije iskali dlje časa, da so dlje pripravljali gradivo za preiskavo in da je zgolj naključje, da so svojo zahtevo vložili isti dan, ko se je z idejo o preiskavi oglasila opozicija. Tudi druga različica večinske zahteve po preiskavi ni bila dovolj natančna. V seznamu preiskovancev so se recimo nekatera podjetja pojavljala dvakrat, zakonodajno-pravna služba pa je o predlogu zapisala, da v dopolnjeni (!) zahtevi "niso navedeni dokazi za domnevno oškodovanje državnega premoženja. Predlagatelji se sicer sklicujejo na znana dejstva, vendar predložitev dokazov odložijo na čas preiskave". Parlamentarni pravniki so opozorili tudi na to, da je obseg preiskave še vedno preširok in da bi morali, zaradi opozicijske komisije, Mercatorjev primer "obravnavati prednostno". In kaj so naredili vladni poslanci? Svoj predlog so popravili še enkrat in vanj vnesli tudi določilo, da naj bi Mercator začeli obravnavati še v naslednjem letu, vendar ne prednostno. Pred Mercatorjem naj bi bili na vrsti še Sava Kranj, Tovarna sladkorja, Gorenje, Delo, Autocommerce in šele na koncu najboljši sosed. Pri slednjem je vladna večina poleg prodaje lastniških deležev omenila tudi "parkiranje delnic", ki si ga je privoščila uprava. "Lastniška razmerja v Mercatorju ne izkazujejo dejanskega stanja in nelegalno krepijo moč upravi." Koalicija je torej s stisnjenimi zobmi v pogojnikih zapisala domneve o škodljivi prodaja Mercatorja, a hkrati napadla lastniške interese sedanje uprave in njihove želje po dokapitalizaciji. Koaliciji je skratka uspelo, da bo preiskovala tudi Jankovića, to preiskavo pa bo, kar je najpomembneje, vodil njihov poslanec.

In nerodna opozicija? Poslanci LDS so predsedniku računskega sodišča Igorju Šoltesu poslali predlog za revizijo prodaje kapitalskih deležev. Računsko sodišče je pri izbiri primerov sicer samostojno, vendar mora po zakonu na leto obravnavati najmanj dva predloga opozicijskih poslancev. Predlog revizije Mercatorja naj bi bil za zdaj edina letošnja pobuda za revizijo, torej jo bo računsko sodišče sprejelo. Zgolj za opombo, Bajuk je nedavno potrdil, da vlada pripravlja reformo računskega sodišča, ki naj bi vključevala kolektivno vodenje. Rešitev, ki je nekoč že obstajala, vendar se je takrat izkazala za neučinkovito.

Prikriti razlogi

A nazaj k Mercatorju. Če politični manevri nakazujejo, da ima oblast velike težave pri skrivanju svoje vloge pri Mercatorju, je enako z gospodarskimi argumenti. Zakaj sta se recimo Kad in Sod odločila, da bosta zapustila najboljšega soseda? Umik naj bi bil posledica strateškega in ekonomskega interesa. Strateškega zato, ker naj bi se država umikala iz gospodarstva in prodajala kontrolne deleže velikih podjetji. A od strateških zavez je v praksi ostalo bolj malo. Vlada po politični liniji imenuje člane nadzornih svetov. Pojavlja se nekaj, čemur je nekdanji Janšev sopotnik Mićo Mrkaić dejal imenovanje zvestih in preverjenih prvoborcev. Podobnega mnenja o umiku države iz gospodarstva je bil na televizijskih Odmevih tudi Maks Tajnikar, profesor z ekonomske fakultete: "Na eni strani vlada govori o tem, kako se mora umakniti iz gospodarstva, vsi njihovi plani, načrti so takšne narave, po drugi pa se država vse bolj in bolj vmešava v gospodarstvo. Pravim, da obstaja neka dialektika, da se država umika na ta način, da se vse bolj poglablja v gospodarstvo." Argument o strateškem umiku države iz Mercatorja je torej bolj na trhlih nogah.

Kaj pa ekonomski? Se je država umaknila iz Mercatorja, ker ji to v dolgoročnem smislu koristi? Andrijana Starina Kosem je septembra recimo trdila, da se nad Mercatorjem zbirajo temni oblaki zaradi prihoda tuje konkurence in neuspehov na južnih trgih. Sekretarkine argumente je že septembra zavrnila uprava Mercatorja, ki je v sporočilu za javnost zapisala, da na novih trgih Mercator posluje dobro in v skladu z določeno strategijo. Do pavšalnega odnosa sekretarke pa je bil ciničen tudi Janković. Dan po dostopu je v intervjuju za TV Papriko dejal, da je "državna sekretarka rekla v tej svojih izjavah mnogo neumnosti. To je najbolj mila beseda, ki jo lahko uporabim, ali pa mnogo nelogičnosti". Ne nazadnje so sekretarkine navedbe o ekonomski smiselnosti umika iz Mercatorja izpodbili odlični rezultati poslovanja Mercatorja, objavljeni na dan Jankovićeve razrešitve.

In Jankovićev odhod? Novi lastniki pravih argumentov niso navedli. Oglasili so se le pri Istrabenzu, kjer so omenili, da se z Jankovićem niso "mogli dogovoriti o ključnih vprašanjih upravljanja in vodenja družbe". Več podrobnosti niso želeli razkriti. Pivovarna Laško je za svoj odgovor potrebovala tri dni. Šele v petek je javnosti sporočila, da je bilo Jankovićevo poslovanje z družinskimi podjetji "zaskrbljujoče". "To nakazuje na klientelizem v najpopolnejši obliki. Takšno sodelovanje je v poslovni praksi nenavadno, pa čeprav ni nujno nezakonito". Zameri mu tudi nakup Ere, ki naj bil v funkciji ohranjanja vpliva uprave nad interesom delničarjev. Izjava Pivovarne Laško je nenavadna, postavlja se namreč vprašanje, zakaj so ga v torek razrešili zaradi nekrivdnih razlogov, tri dni kasneje pa so mu očitali klientelizem. Pravi vzroki za razhajanje torej poleg "konceptualne nekompatibilnosti", izražene na ravni politike, zajemajo željo sedanje uprave po sodelovanju pri dokapitalizaciji in incest v lastništvu Mercatorja, saj sta oba nova lastnika hkrati tudi dobavitelja. Vseskozi zadržana je bila tudi vlada stran. Janez Janša o Mercatorju ni črhnil niti besedice, minister Bajuk pa je zadržano priznal, da je bila obrazložitev lastnikov dejansko skopa in da "sam kot zasebnik pričakuje, da bodo v prihodnosti bolje obrazložili to stvar, sicer pa imajo vso pravico, da to napravijo". Zaradi zamenjave je opozicija pričakovano bruhala ogenj.

A vendar pravi paradoks vseh teh politično-finančnih "premikov" ni v neracionalnih in pravno vprašljivih manevrih. Paradoks je drugje. Ocene, da si nova politična in gospodarska elita uspešno gradita vzvode vzporedne oblasti, so namreč trčile na nezadovoljno javnost. Tudi zaradi buldožerskega kadrovanja se enoznačna priljubljenost vlade in njenega predsednika zmanjšuje. V torek, po odstavitvi Jankovića, so v različne kontaktne oddaje klicali razburjeni občani in v večini napovedovali, da od torka dalje ne bodo kupovali v Mercatorju. Po internetu je celo zaokrožil poziv k bojkotu Mercatorjevih trgovin, pred hipermarketom v Šiški pa se je pojavila nagrobna sveča. Rdeč spomin in opomin pa ni prvi, ki si ga je v zadnjih mesecih prislužila vlada. Prva sveča je pod nogami dečka s piščalko zagorela na dan razglasitve referendumskih rezultatov. Drugič so sveče pred vladno palačo prižgali sindikalisti. Tretjič se je pojavila zaradi odstavitve Zorana Jankovića.

In Delo? Menjava lastnikov v Delu med Gantarjem in Infond Holdingom, ki ga nadzoruje Šega, nadzorniki, ki je vrgel Zorana Jankovića? V naslednjem tednu je skupščina Dela in novi lastniki bodo na njej poskušali uveljaviti svoje interese. Recimo pri članih uprave. Po analogiji z Mercatorjem imajo novi lastniki drugačen pogled na prihodnost podjetja, na člane uprave in verjetno tudi uredništva. Kaj pomeni drugačen pogled v podjetju, ki se ukvarja z izdajanjem časopisa, ni težko ugotoviti. Še posebno zato, ker je Delo že dobilo novega, vsiljenega člana uprave, ker so lastniki enkrat že poskušali menjati glavnega urednika in ker oblast ni zadovoljna s pisanjem osrednjega slovenskega medija. In to tista oblast, ki je vseskozi zanikala, da bi se 12. avgusta pogovarjali tudi o načinu izvedbe transakcij. Mladina je lastniške zamenjave prvič napovedala že septembra.