Koliko trupel, minister Rupel?

Slovenska vojska gre v Irak, pojasnila pa so obupno pomanjkljiva

Ali H. Žerdin  |  Mladina 3  |  19. 1. 2006

Odločitev, da vlada v Irak napoti pripadnike Slovenske vojske, je najpomembnejša zunanjepolitična odločitev po letu 2003. Vlada pa je javnosti in parlamentu odločitev posredovala tako, kot da bi šlo za trivialno, rutinsko, nepomembno potezo. Z odločitvijo je javnost prvi seznanil zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Minister je napovedal, da bo Slovenija v okviru misije zveze NATO za usposabljanje iraških varnostnih sil v Irak napotila štiri slovenske vojake. Najpomembnejšo zunanje-politično odločitev po referendumu v vstopu v NATO je predstavil kot samoumevno nadaljevanje obljub, sprejetih junija 2004. "Mi smo se 28. junija 2004, na vrhu Nata, zavezali, da bomo prispevali pri usposabljanju varnostnih sil," je sporočil. Čisto logično naj bi torej bilo, da gredo slovenski inštruktorji v Irak, saj je bilo to sklenjeno že leta 2004.

Tudi obrambni minister Karl Erjavec je na vprašanje, zastavljeno na TV SLO, kaj je botrovalo spremembi slovenske politike do Iraka, odgovoril: "Ne gre za spremembo politike." Torej se ni zgodilo nič posebnega. Gre res zgolj za nadaljevanje stare politike?

Manever ministra Rupla, ki je odločitev za napotitev slovenskih vojakov v Irak utemeljil z zavezo, dano Natu junija 2004, pa vendarle velja postaviti pod mikroskop. Manever je zanimiv zaradi več razlogov. Prvič, junija 2004 Slovenija ni sprejela zaveze, da bo inštruktorje napotila v Irak. Med vrhom Nata v Carigradu je tedanji predsednik slovenske vlade Tone Rop sprejel zavezo, da bodo slovenski vojaški inštruktorji sodelovali pri usposabljanju iraških varnostnih sil na ozemlju tretjih držav. Če smo bolj konkretni: Slovenija bi bila pripravljena vojaške inštruktorje poslati, denimo, v Jordanijo, na ozemlju te države pa bi slovenski izvedenci trenirali pripadnike iraških varnostnih sil. Tako kot slovenski policijski inštruktorji v Jordaniji urijo iraške varnostne sile, bi v Jordaniji poslovali tudi vojaški inštruktorji. Mimogrede, prejšnji teden sta notranji minister Mate in direktor policije Romšek slovenske policijske inštruktorje, ki urijo iraške varnostne sile, obiskala v Jordaniji.

Drugič, sklicevanje na zaveze, dane junija 2004, je zanimivo zaradi samega ministra Rupla. 24. junija 2004, tik pred vrhom Nata v Carigradu, je namreč predsednik vlade Tone Rop sporočil, da je državnemu zboru predlagal razrešitev ministra Rupla. Ropova zaveza, da bo Slovenija sodelovala pri urjenju iraških varnostnih sil na ozemlju tretjih držav, je prva Ropova zunanjepolitična poteza, izvedena brez ministra Rupla. In ob utemeljevanju tokratne odločitve, da gredo pripadniki slovenske vojske v Irak, se minister Rupel sklicuje na prvo Ropovo potezo, ki jo je tedanji premier potegnil samostojno, brez Rupla. Poanta, ki bi lahko izhajala iz izjave ministra Rupla, je sledeča: Gre zgolj za realizacijo prve Ropove samostojne zunanjepolitične poteze. Vendar ta poanta ne bi bila točna. Ko je Rop obljubljal sodelovanje pri urjenju iraških varnostnih sil, je izrecno govoril, da bi urjenje potekalo na ozemlju tretjih držav.

Tako kot javnost, ki ji je vlada ob najpomembnejši zunanjepolitični potezi poletu 2003 namenila zgolj slepilni manever, češ da gre za nadaljevanje politike, začrtane na začetku desetletja, je tudi parlament ostal brez posebnih pojasnil. Predsednika parlamentarnega odbora za obrambo Toneta Anderliča je kakšno uro pred sejo vlade poklical obrambni minister Erjavec in mu omeni, da bodo na seji vlade govorili o možnosti napotitve slovenskih vojakov v Irak. Nekako hkrati pa je do parlamenta vladna kurirska služba prinesla uradno informacijo o načrtovani napotitvi slovenskih vojakov v Irak. Uradna informacija, namenjena pristojnim parlamentarnih odborom, nosi datum 11. januar - vlada je sklep sprejela 12. januarja. Zaupna pošta je bila namenjena zgolj informiranju pristojnih parlamentarnih odborov, ni pa izrazila nobenega pričakovanja, da bi parlamentarni odbori o odločitvi kakorkoli razpravljali. Zaupna pošta je bila, kar se informacij tiče, v skopa. Naši viri trdijo, da parlament ni bil seznanjen z globljimi razlogi, ki so botrovali vladni odločitvi.

Sklepamo lahko, da je parlament informacijo o napotitvi slovenskih vojakov v Irak dobil zgolj zaradi vljudnostnih razlogov. Natančneje: zato, da parlamentarci vladi ne bi očitali, da jih je arogantno obšla. Če pa spremljamo, kakšna so razmerja med slovensko vlado in parlamentom, ugotovimo, da je vlada parlamentarni odbor za zunanjo politiko obveščala o bistveno manj pomembnih vprašanjih kot je napotitev slovenskih vojakov v okupirano državo. Zdi se, da vlada ni čutila potrebe, da bi vsaj parlamentarce seznanila z ozadjem odločitve.

Minister za obrambo Karl Erjavec je predsednika republike dr. Drnovška o načrtovani napotitvi slovenskih vojakov seznanil v sredo, 11. januarja.

Ministrstvo za mir

In vendar je jasno, da gre za veliko prelomnico v slovenski zunanji politiki. Ko se je minister za obrambo Erjavec septembra lani govoril mirovnikom, zbranim v Gornji Radgoni, je občinstvo miril z zagotovilom, da je zagovornik politike, naj Slovenija v Iraku ne bi imela vojakov. Mirovnikom se je predstavil kot njihov somišljenik. Hkrati lahko od leta 2003, ko je bil v Sloveniji izveden referendum o Natu, sledimo zagotovilom, da Slovenija vojakov v Irak ne bo pošiljala.

Ko je Boštjan Lajovic v TV Odmevih ministra Erjavca soočil z njegovo septembrsko izjavo, je minister razkril, kako slabo je utemeljena vladna odločitev. Zatrdil je namreč, da bodo slovenski vojaki sodelovali v "mirovni misiji". Misel, da bodo slovenski vojaki v Iraku pravzaprav misijonarji miru, je izrekel že na tiskovni konferenci, ob objavi novice, da gredo vojaki v Irak.

Plemeniti pojem "mirovna misija" je v političnem žargonu rezerviran za točno določene vojaške operacije. O napotitvah mirovnih misij na vojna območja odločajo Združeni narodi. Pripadniki mirovnih misij nosijo čelade točno določene, modre barve. Hkrati je za pripadnike mirovnih misij značilno to, da jim t.i. "sprte strani" bolj ali manj resno priznavajo vlogo "ohranjevalca miru". Urjenje pripadnikov iraških varnostnih sil ne ustreza nobeni resni definiciji "mirovne operacije". Inštruktorji ne nosijo modrih čelad. Predvsem pa iraški uporniki inštruktorjem ne priznavajo statusa "ohranjevalcev miru". Za iraške upornike predstavljajo učni centri iraških varnostnih sil legitimno in redno vojaško tarčo. Trditev, da bodo slovenski vojaki sodelovali v "mirovni misiji", še najbolj spominja na cinična poimenovanja v znamenitem Orwellovem romanu 1984, ko je ministrstvo za vojno nosilo ime Ministrstvo za mir.

Ameri so zamočili

Medtem ko se je minister za mir Karl Erjavec zapletal s pojasnili o misijonarjih miru, se je predsednik države Drnovšek definiciji izognil. Dejal je, da napotitev slovenskih vojakov v Irak ne bo "sodelovanje v koaliciji", pač pa "neka druga oblika sodelovanja in pomoči." Hkrati pa je predsednik republike poskrbel za to, da odločitev o napotitvi slovenskih vojakov izgleda še bolj paradoksalno. Dejal je, da je "cel podvig in akcija v Iraku zgrešena," saj naj bi bilo vse skupaj slabo pripravljeno. Zdaj pa naj bi bilo potrebno situacijo stabilizirati in umiriti.

Če prav razumemo predsednika Drnovška, ta po eni strani razume, da so Američani izvedli zgrešeno akcijo. Kar nekaj držav, ki so sprva sodelovale pri okupaciji Iraka, je prav tako ugotovilo, da je akcija "zgrešena". Vendar so države, ki so sodelovale v tej zgrešeni akciji, če uporabimo blagi besednjak predsednika Drnovška, ravnale logično. Svoje enote so umaknile iz Iraka. Ko se je izkazalo, da po eni strani v Iraku ni orožja za množično uničevanje, po drugi strani pa sodelovanje v iraški kolonialni vojni povečuje ogroženost držav, ki sodelujejo v okupaciji, so države začele iskati pot za umik iz Iraka. Slovenska politika pa bo drugačna. Slovenski vojaki v Irak odhajajo v trenutku, ko celo Britanci in Italijani, če omenimo zgolj najbolj zveste ameriške zaveznike, najavljajo, da bodo Irak zapustili. Slovenska država mora imeti res nenavaden talent, da v Irak rine v trenutku, ko celo predsednik republike razglaša, da je iraška operacija polomija.

Zakaj?

Zakaj torej? Ker vlada trdi, da se politika Slovenije glede Iraka sploh ni spremenila, lahko o pravih razlogih za najpomembnejšo in najbolj prelomno zunanjepolitično potezo po letu 2003 zgolj špekuliramo. Prvi razlog lahko tiči v ambiciji, da želi vlada ugajati najmočnejši okupacijski sili, ZDA. Morda je želela vlada z napotitvijo v Irak pokazati, da je zvesta zaveznica ZDA tudi v obdobju, ko druge zaveznice iščejo pot za izhod iz Iraka. Napotitev slovenskih vojakov v Irak bi bila lahko žetonček, namenjen propagandni kampanji najmočnejše okupacijske sile. Pač, ZDA se rade pohvalijo, kako številčno zavezništvo imajo. Za zdaj pa ni jasno, kaj bi Slovenija lahko dobila v zameno. Bo odločitev vlade vlivala na mednarodne kariere vidnih slovenskih politikov?

Se je želela Slovenija izkazati kot polnokrvna članica zveze NATO? Najbrž lahko polnokrvnost dovolj dobro izkaže na Kosovu ali v Bosni in Hercegovini. Pravzaprav to že počne.

Obstaja še tretja interpretacija: s tem, ko je Slovenija vojake napotila v okupirano državo, je konsekventno izpeljala zavezo, dano pred tremi leti, ob podpisu Vilenske izjave. Slovenska uradna politika je sicer tri leta trdila, da v Vilenski izjavi ne piše nič takega, kar bi Slovenijo zavezovalo k aktivni vlogi pri okupacijski dejavnosti, vendarle pa se zdaj kaže, da je bilo pesimistično branje Vilenske izjave morda utemeljeno.

In kaj pomeni odločitev za napotitev vojakov v Irak za same člane vlade? Viri blizu vladi navajajo, da je bil obrambni minister Erjavec ob tem, ko se je prva informacija o napotitvi v Irak začela kotaliti po vladnih informacijskih kanalih, najbolj zadržan. Erjavčevo zadrego lahko razumemo. Je tisti politik, ki bo najbolj na udaru, ko bodo vojaki v Irak odpotovali. In ko bo šlo kaj narobe, bo imel dodatne težave. Če bi šlo kaj narobe pri operacijah Slovenske vojske na Kosovu, v Bosni in Hercegovini ali Afganistanu, z utemeljevanjem slovenske vojaške prisotnosti v teh državah ne bi imel dramatičnih težav. Smiselno je, da je Slovenska vojska prisotna na Kosovu ter v Bosni in Hercegovini, saj Slovenija po eni strani razmere pozna dovolj dobro, po drugi strani nosi odgovornost za stanje v regiji. Na Kosovu ter v BiH lahko pripadniki Slovenske vojske opravijo koristno delo. Štorija z Afganistanom je bolj zapletena. Po padcu talibanskega režima je Afganistan ostal brez struktur oblasti. Če vakuuma ne bi zapolnile mednarodne sile, bi lahko vakuum zapolnile skrajne organizacije. S pojasnilom, kaj počno slovenski vojaki v okupiranem Iraku, pa bo imel minister Erjavec ogromne težave - sploh, če bo šlo kaj narobe. Hkrati je Erjavec ravno dovolj neizkušen politik, da je javno otresal, kako pod njegovo komando slovenski vojaki ne bodo šli v Irak. Izpadel je kot Lažnivi Kljukec.

Viri blizu vladi prav tako navajajo, da razpoloženje na zunanjem ministrstvu ni enoznačno. Kuloarska novica, da bo Slovenija vojake napotila v Irak, se je začela širiti po vsakoletnem sestanku slovenske diplomacije na Brdu pri Kranju. Med slovenskimi diplomati naj bi bil napotitvi najbolj naklonjen veleposlanik Slovenije pri Natu Matjaž Šinkovec, sicer strankarski kolega predsednika vlade Janše. Zunanji minister dr. Rupel pa bi se moral zavedati, da bo, če bodo šle stvari narobe, prvo vprašanje zastavljeno njemu. Konec koncev, slovenska diplomacija ni čutila niti te potrebe, da bi o načrtovani napotitvi v Irak korektno seznanila parlament. Torej prevzema tudi vso odgovornost.

In ministrski predsednik, Janez Janša? Ob najbolj pomembni zunanjepolitični odločitvi po letu 2003 ni čutil potrebe, da bi o njej spregovoril javnosti. Molk predsednika vlade je nenavadno glasen.