Plačaj ali trpi

Janez Drobnič je prvi minister, ki ga predsednik vlade Janez Janša ne želi več v svoji ekipi. V torek je Drobniča namreč poklical na razgovor in mu predlagal, naj odstopi s funkcije ministra. Ker tega ni storil, ga je v četrtek pozval z javnim ultimatom. Z njim je najbolj ujezil predsednika NSi in Drobničevega strankarskega kolega Andreja Bajuka. Razlogov za Janševo odločitev je več. Drobniču očita, da je po njegovi krivdi prevečkrat prišlo do neusklajenega ravnanja, premalo pretehtanih predlogov in nepotrebnih konfliktov. Šibkost vodenja naj bi se še posebej pokazala pri pogajanjih s socialnimi partnerji. Sodu pa naj bi dno izbil osnutek strategije za dvig rodnosti, v katerem je zapisano, da naj bi bil splav po novem plačljiv - pa čeprav Janša tega ni nikoli izrekel. Ni znano, ali je premier to storil zato, ker se s plačljivostjo splava osebno ne strinja, ali zgolj zato, da ne bi izgubil podpore v javnosti. Tega zelo verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Zato ni nepomemben odgovor na vprašanje, kako je ta predlog sploh nastal.

Drobnič je javnost razburil, ko je v predlagani strategiji ponudil idealistično državo, ki je videti približno takole: vsi državljani dosledno skrbijo za zdravje svojih reproduktivnih organov, zato ne nosijo preozkih hlač, kratkih majic ali spodnjega perila iz umetnih materialov. Modne smernice določa vlada. Splav je privilegij premožnih. Revna ženska, ki zanosi, mora tudi roditi. Po možnosti 2,1-krat v rodni dobi. Če otroka ni sposobna preživljati, ga odda v rejo ali posvojitev. Tako državi zagotavlja redno produkcijo delovne sile in jo ubrani pred uvozom tujcev. Rasa ostaja čista. Upokojenci brez otrok so kaznovani z visokim davkom na zasebno lastnino. Svoja velika stanovanja so prisiljeni zamenjati s stanovanji mladih družin z otroki. Mediji so uravnoteženi. Vsi poročamo o pozitivni, lepi in spodbujajoči realnosti. Skratka - slovenska država 21. stoletja je totalitarna valilnica, kjer oblast posega v vse pore zasebnega življenja državljanov.

Uresničitev Drobničeve utopije se zdi absurdna. A ne bodimo naivni. Od osnutka strategije do njegove implementacije v zakonodaji je samo korak. Kar se danes zdi nemogoče, je lahko že jutri praksa. Nič čudnega torej, da je strategija povzročila burne reakcije. Oglasili so se liberalci in konservativci. Civilna združenja, politiki vseh barv, porodničarji in ginekologi. Le Drobnič je ostal bolj tiho. Neprijetnim vprašanjem novinarjev se je izogibal, čeprav bi bil nanje prvi dolžan odgovarjati. Plačljivost splava je bila namreč prav Drobničeva domislica. V strategijo je bila zapisana na njegovo izrecno zahtevo. Niso je torej predlagali strokovnjaki za demografska vprašanja. Prav nasprotno. Večina članov delovne skupine, ki jo je Drobnič ustanovil zato, da bi mu svetovala pri pripravi strategije, je plačljivosti splava ugovarjala, ker so se zavedali, kakšne reakcije bi povzročila v javnosti. Ideja o plačljivosti splava v slovenskem prostoru namreč ni nova, a že ko so jo leta 2002 predlagali poslanci SLS Stanislav Brenčič, Franci Rokavec in Janez Podobnik, je naletela na tako ostre kritike, da so jo bili iz parlamentarne procedure prisiljeni umakniti.

Janševa garnitura je ob prevzemu oblasti med svoje prednostne naloge uvrstila tudi dvig rodnosti. V ta namen je minister Drobnič spomladi letos imenoval posebno delovno skupino, ki je na treh sestankih pripravila kar devet osnutkov strategije. Splav je bil prvič omenjen v tretjem osnutku, a je bil po protestu večine članov odstranjen. Znova se je na Drobničevo intervencijo pojavil v deveti verziji, ko je bilo tudi prvič zapisano, da bo država stroške splava krila samo v primeru, če bo po oceni zdravniške komisije nujen za zdravje nosečnice, v vseh ostalih primerih pa ga bodo morale nosečnice kriti iz lastnega žepa. V praksi to pomeni, da bodo dobrih sto tisočakov za splav dolžne plačati tudi mladoletnice, čeprav nimajo lastnih dohodkov, pa ženske, ki bodo zanosile ob posilstvu, in tiste, katerih plod bo duševno ali telesno prizadet. Posledice bodo najbolj globoko občutili socialno šibki prebivalci. Zaračunavanje splava bi torej še dodatno prispevalo k stigmatizaciji in socialnemu razslojevanju žensk.

Sedanji sistem, ki splav vključuje v osnovno zdravstveno varstvo, je smiseln zato, ker je prispevek za osnovno zdravstveno zavarovanje odvisen od višine plače. To pomeni, da se mladim dekletom omogoča brezplačen splav, uspešne ženske pa ga s svojimi prispevki pravzaprav že plačajo. A vse to za Drobniča ni imelo teže. V enem redkih pojasnil, ki jih je dal javnosti, je poudaril, da strategija ženskam še vedno pušča svobodno odločanje o rojstvu otrok, da pa jih hkrati z ukrepi usmerja k odločanju za življenje. "V ustavi poleg svobode o odločanju rojstva otrok obstaja tudi nedotakljivost življenja. Ministrstvo to načelo upošteva in se ne čuti dolžno, da bi v čisto vsakem primeru financiralo prekinitev človeškega življenja." V tej točki je Drobničevo razmišljanje identično z razmišljanjem Rimskokatoliške cerkve. Spomnimo se izjave moralnega teologa dr. Ivana Štuheca, ki jo je novembra lani dal za Večer: "Vsi verniki smo davkoplačevalci in iz našega denarja se financira veliko stvari, s katerimi se vrednostno ne strinjamo, na primer splavi. Nihče ne ve, koliko denarja letno je namenjeno za te storitve."

Res je sicer, da Drobničev predlog splava ne prepoveduje. Ga pa s predlaganim zaračunavanjem tako omeji, da s tem resno posega v že pridobljene pravice. 55. člen slovenske ustave namreč določa, da je odločanje o rojstvih otrok svobodno, država pa zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine. To pomeni, da se imamo sami pravico odločiti o tem, ali bomo imeli otroke, in če, kdaj, koliko in s kom. Država nam te pravice z zakonom ne more prepovedati, pač pa je dolžna zagotoviti ukrepe, ki nam bodo to pravico omogočili uresničiti. Asistent mag. Saša Zagorc s katedre za ustavno pravo na ljubljanski Pravni fakulteti opozarja, da pravica do splava ni absolutna, kar pomeni, da je ni mogoče izvrševati brez zakonskega urejanja. Zakonodaja splav že zdaj omejuje tako, da ga je dovoljeno opraviti le do desetega tedna nosečnosti, pozneje pa le z dovoljenjem posebne komisije. Toda hkrati dodaja: "Način izvrševanja ustavne pravice ne sme biti nesorazmeren. V vsebino ustavne pravice bi bilo mogoče poseči tudi s pretiranim finančnim omejevanjem dostopa do zdravstvenih storitev. Koliko je dopustno poseči z obveznostjo plačila, je stvar presoje v skladu z ustavnim načelom sorazmernosti, nikakor pa plačilo ne sme presegati same vrednosti zdravstvene storitve. Med primeri nesorazmernosti bi nedvomno bila naložitev plačila stroškov umetne prekinitve nosečnosti mladoletni osebi, žrtvi kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost oziroma osebi, katere zdravje je ogroženo." Razmišljanje ministra Drobniča je diametralno nasprotno s 55. členom ustave. V strategiji namreč stremi k spremenjeni miselnosti prebivalstva, po kateri otrok ni le stvar posameznika oziroma para, pač pa javna zadeva. "Če namreč ne bo mlade delovne sile, bo prišlo do preobremenjenosti pokojninske blagajne, v katero moramo plačevati vsi. Treba se je zavedati, da bodo otroci delali v delovni dobi tudi za tiste, ki otrok niso imeli," je pred dnevi izjavila Majda Erzar, direktorica direktorata za družino na ministrstvu za delo.

Čeprav glavni del krivde za najbolj sporne dele strategije nosi Drobnič, so zanje vsaj posredno odgovorni tudi člani delovne skupine. Neuradno smo izvedeli, da so sestanki skupine potekali precej po kavbojsko, saj se nekateri člani sej sploh niso udeležili. Zadnje seje sta se na primer udeležila le dva od desetih članov: dr. Damir Josipovič iz ZRC SAZU in jezuit mag. Beno Lavrih iz Zavoda Sv. Ignacija, poleg njiju pa je bila prisotna še uslužbenka statističnega urada, ki sploh ni bila članica skupine. Manjkali so tako predsednica skupine Lea Javornik Novak z ministrstva za delo kot tudi dr. Janez Malačič z Ekonomske fakultete v Ljubljane, profesor psihologije dr. Janez Musek, Ivanka Hosta iz gimnazije Novo mesto, dr. Milivoja Šircelj iz Statističnega urada RS, dr. Nada Stropnik z Inštituta za ekonomska raziskovanja, psihoterapevt Bogdan Žorž in Meta Tavčar iz podjetja Mirabi, d. o. o. Seveda nas je zanimalo, zakaj je bil v skupino imenovan katoliški teolog, a odgovora nismo dobili. Izvedeli smo le, da je bil Lavrih zelo aktiven, saj se je udeležil vseh sej, prav po njegovi zaslugi pa naj bi bila v strategijo zapisana znamenita dikcija, da je življenje vrednota "od trenutka spočetja do naravne smrti". Profesorica Fakultete za družbene vede dr. Tanja Rener je nad tem stališčem ogorčena: "To pomeni, da vlada prevzema specifično svetovnonazorsko usmeritev, se pravi doktrino katoliške cerkve, kot svojo lastno. Tako problematizira ločitev cerkve od države in ustvarja pogoje za teokratsko državo, v kateri dominira določen religiozen pogled na svet." Še posebno pozornost zasluži besedna zveza "do naravne smrti", saj ta lahko pomeni, da življenja, ki se ne končajo z naravno smrtjo, niso vrednota. To pa še zdaleč ni edina problematična smernica. "Strategija nazorno diskriminira med poročenimi in neporočenimi pari, kar je v nasprotju z veljavno družinsko zakonodajo, ki zakonsko in zunajzakonsko skupnost obravnava enako v pravicah in dolžnostih." Enako sporna se ji zdi tudi smernica, ki govori o pomembnosti reprodukcije prebivalstva Slovenije po naravni poti za ohranitev naroda. "Taka dikcija ima vsaj dve pomembni sporočili. Prvič, diskriminira tiste, ki imajo težave z 'naravno potjo', kar - enako kot pri splavu, le da v nasprotni smeri - omejuje ustavno pravico do svobodnega odločanja o rojstvu svojih otrok. In drugič, je protipriseljensko naravnana. Strategija torej temelji na dveh eksplicitnih ideologijah - katolicizmu in nacionalizmu."

Vrhunec pa je že omenjeni predlog o plačljivosti splava. V sodobnem svetu ne obstaja resna študija, ki bi dokazovala, da plačljivost zmanjšuje število splavov ali da je z omejevanjem splavov mogoče dvigniti rodnost. Prej nasprotno. Danes je splav ilegalen le v petih evropskih državah: Vatikanu, Malti, Poljski, Irski in Portugalski, pri čemer bo slednja o legalizaciji odločala na referendumu januarja 2007. Vse ostale razvite države splav dovoljujejo tudi na zahtevo in ne zgolj takrat, ko je ogroženo življenje nosečnice. Pa ne le to. Večina evropskih držav stroške splava pokriva iz javne zdravstvene blagajne. Iz lastnega žepa je splav treba v celoti plačati le na Slovaškem, v Latviji in Avstriji. V EU se cene za splav gibljejo med 20 in 750 evri. V Avstriji na primer stane približno 300 evrov. Pričakovali bi, da bo zaradi tega število splavov v Avstriji bistveno nižje kot v Sloveniji. Pa ni tako. Po oceni dr. Christiana Fiale, direktorja dunajske klinike Gynmed in predsednika mednarodnega združenja strokovnjakov s področja splava in kontracepcije FIAPAC, se stopnja splavnosti v Avstriji giblje med 20 in 25 splavi na tisoč žensk v rodni dobi. Medtem ko je stopnja splavnosti v Sloveniji lani padla na 11,7 splava. Ergo: plačljivost ne zmanjšuje števila splavov. Ima pa zato mnoge druge, hude posledice. "Po ukrepu plačljivosti splava so v postkomunističnem obdobju predvsem zaradi ideoloških razlogov oziroma vpliva Cerkve posegle vzhodnoevropske države. Posledice tega družbenega eksperimenta so katastrofalne. Poraslo je število ilegalnih splavov, rodnost pa še vedno upada. Povečalo se je število zapletov ob prekinitvah nosečnosti ter število smrti. Umirajo predvsem revnejše, mlajše in manj izobražene ženske, ki si ne morejo privoščiti dragega posega v bolnišnici. Pred leti je v Vzhodni Evropi za posledicami ilegalnega splava umrlo tudi do petsto žensk na leto. Slovenija takega eksperimenta ne potrebuje!" opozarja doc. dr. Bojana Pinter z ljubljanske Ginekološke klinike. Prav tako se ne strinja z Drobničevo tezo, da je z omejevanjem splava mogoče povečati rodnost. "Dokazov za to ni ne pri nas ne drugje po svetu. Imamo pa nasprotne dokaze, da zmanjševanje splavnosti ne dviguje rodnosti. Leta 1995 je bilo v Sloveniji 10.791 splavov, totalna stopnja rodnosti, torej število otrok, ki jih v povprečju rodi ena ženska, pa je znašala 1,28. Lani je bilo 5851 splavov, stopnja rodnosti pa je znašala 1,26. Skratka, čeprav se je število splavov v desetih letih skoraj prepolovilo, je rodnost ostala enaka." Skeptična je tudi do predloga o uvedbi obveznega časa za razmislek in obveznega svetovanja ženskam, ki bi želele prekiniti nosečnost, saj ti ukrepi po izkušnjah iz tujine ne prinašajo želenih rezultatov. "Raziskave v Nemčiji na primer kažejo, da več kot 80 odstotkov žensk absolutno odklanja obvezno psihosocialno svetovanje, ki ga v tej državi vodijo predvsem katoliške organizacije. Poleg tega je treba vedeti, da je svetovanje v Sloveniji že vključeno v normalno obravnavo ženske v ginekološki ordinaciji. Približno 10 do 15 odstotkov žensk svojo odločitev spremeni v dneh, ko čakajo na poseg. Vendar to storijo svobodno, brez prisile. Splav je strokovni problem, ki ga slovenska stroka uspešno rešuje s promocijo kontracepcije. Vsako leto se število splavov zmanjša za več kot deset odstotkov, kar nas uvršča med najuspešnejše države pri zmanjševanju števila splavov na svetu." Drznost predlagateljev strategije se ji zdi srhljiva. "Ginekologi smo za svetovalno delo primerno usposobljeni, zato 'prevzgoje', kot jo predvideva strategija, ne potrebujemo. Z ženskami se vedno pogovorimo o vzrokih za prekinitev nosečnosti in o možnostih za drugačno odločitev. Vendar na koncu o tem vedno odloča ženska sama. To je njena ustavna pravica, ki bi jo moral spoštovati vsak." Podobno razmišlja tudi dr. Fiala: "Prav nobenega dokaza ni, da bi uvedba obveznega časa za razmislek kakorkoli koristila. Hkrati pa je veliko dokazov, da se z odlašanjem splava v poznejše obdobje nosečnosti povečuje tveganje za psihično in fizično zdravje žensk. Več omejitev, ko postavi država, večja je stopnja splavnosti. Poglejte ZDA. Čeprav so izredno konservativni, imajo najvišjo stopnjo splavnosti med razvitimi državami. Po drugi strani pa ima Nizozemska z zelo liberalno zakonodajo najnižjo stopnjo splavnosti na svetu."

V povezavi s splavom obstaja kopica urbanih mitov. Eden takšnih je ta, da Slovenke pretirano izrabljajo pravico do brezplačnega splava, celo tako zelo, da imajo nekatere tudi po več kot trideset splavov. Pinterjeva te ocene zavrača kot neutemeljene. "Ekstremni primeri so seveda možni. Zdravstvena statistika pa kaže, da je žensk, ki bi imele tri ali več splavov, le 4,5 odstotka. Zadnji podatki za leto 2005 kažejo, da 64 odstotkov žensk še nikoli ni imelo splava, 25 odstotkov jih je imelo po en splav, devet odstotkov pa po dva. Tretjina žensk, ki se odloči za splav, ima že dva otroka, tretjina jih je brez otrok, 24 odstotkov jih ima enega otroka, 11 odstotkov pa tri ali več otrok." Mednarodna primerjava pokaže, da je splavnost v Sloveniji med najnižjimi v Evropi. Boljši od nas so le na Nizozemskem, v Belgiji, Nemčiji in na Finskem. Urbani mit je tudi miselnost, da ženske s splavom resno ogrožajo svoje zdravje. Alan Guttmacher Institute v letošnji študiji navaja, da sodobne metode umetne prekinitve nosečnosti ne pomenijo praktično nobenega dolgoročnega zdravstvenega tveganja za ženske. Torej ne drži, da bi vakuumska aspiracija povzročala neplodnost, poznejše spontane splave ali raka. Strokovna literatura celo navaja, da večkratni splav dolgoročno pomeni zelo majhno ali skoraj nikakršno tveganje. Nasprotno pa so splavi, ki jih opravljajo mazači, smrtno nevarni. Pinterjeva odločno zavrača pavšalne ocene predstavnikov ministrstva za delo, češ da nekateri ginekologi splav zagovarjajo kot najboljšo obliko kontracepcijo. "Ginekologi v resnici delujemo proti splavu in ga s svetovanjem kontracepcije želimo preprečiti, kolikor je to le mogoče." Po njenem mnenju je treba predlog o omejevanju dostopnosti do splava iz strategije umakniti, saj je v nasprotju s številnimi mednarodnimi dokumenti, na primer Deklaracijo o eliminaciji vseh oblik diskriminacije žensk. "Mednarodni dokumenti, ki jih je podpisala tudi Slovenija, nas zavezujejo k ohranitvi že doseženih standardov in že dosežene reproduktivne pravice na področju reproduktivnega zdravstvenega varstva."