Ne vidim potrebe po gensko spremenjeni hrani

Predsednica Zveze potrošnikov Slovenije Breda Kutin

Miha Štamcar  |  Mladina 10  |  14. 3. 2004

DARS je z uredbo vlade pred nedavnim precej zmanjšal popust pri plačilu cestnine s sistemom ABC. 10-odstotni popust je možen šele pri enkratnem plačilu 50.000 tolarjev ali več. Prej je bila meja 8000 tolarjev. Pri takšnih potezah vlade se zdi, da so potrošniki popolnoma nezaščiteni in nemočni. Slovenske avtoceste pa so že tako ali tako med najdražjimi na svetu. Eden od neverjetnih argumentov, zakaj ne bi uvedli vinjete tako kot recimo Avstrija, je bil, da bi ljudje potem več vozili po avtocestah.

S trditvijo, da so slovenske avtoceste zelo drage, se absolutno strinjam. Živimo v času, ko se cene svobodno oblikujejo. Še posebej popusti. Slednji so vedno stvar ponudnika. V primeru sistema ABC je to res država Slovenija. Državljani lahko s protestom izrazijo nezadovoljstvo, toda to je precej težje urejati kot na področjih, kjer gre za resne kršitve.

Seveda ni pošteno, da so sedaj, ko so dosegli veliko število uporabnikov, prave številke sicer ne poznamo, uvedli tako nizke popuste. Toda glede na številne resne probleme s stališča varstva potrošnikov v Sloveniji in na naše omejene zmožnosti lahko protestnike podpremo z mnenjem, da to ni lepo. Kakšnih drugih mehanizmov, zakaj bi morali nuditi večji popust, pa ne vidimo. Drugače bi bilo, če bi se pogovarjali o podražitvah. Tam bi bila naša pogajalska pozicija močnejša. Trenutno se ukvarjamo z varno hrano in kaj lahko naredimo na tem področju, s finančnim oškodovanjem ljudi in z oderuškimi obrestmi. Ne trdim, da ABC ni potrošniški problem. Toda v paleti trenutnih problemov ne more biti na prvem mestu. Smo pač nevladna organizacija z omejenimi zmožnostmi. Pri vseh aktualnih zadevah ABC ni stvar, ki bi lahko povzročila stavko potrošnikov.

Ne govorimo o potrošniški stavki, temveč nas zanima vaše mnenje o tovrstnih DARS-ovih potezah. Ne nazadnje so ABC promovirali ravno s popusti.

Mnogi na začetku uvajanja storitev ponujajo ugodnosti, da bi privabili čim več uporabnikov. To ni nezakonito. Nekaterih jih obdržijo, nekateri ne. Drugega, kot da rečemo, da njihovo početje ni lepo, ne vidim.

Potrošniki smo najbrž precej bolj občutljivi, če nas s popusti in podražitvami nateguje država kot pa recimo Mercator ali Interspar in drugi trgovci.

Treba je razlikovati med ceno storitve in popustom. Kaj pa bomo lahko rekli, če bo država jutri ukinili čisto vse popuste? Nič, razen da to ni lepo.

Gre za popust in ne za osnovno ceno. Edino vprašanje, ki ga lahko postavimo, gre tako ali tako za državno regulirane cene, je o ustreznosti cene, o podražitvah in kaj dobimo za to ceno. Popusti so le dodatne ugodnosti.

Potemtakem recimo pri elektriki, kjer cene tudi regulira država, to pomeni, da če se bo država odločila, da ne bo več cenejšega toka, ga pač ne bo. In spet ne bomo mogli nič narediti.

Nasprotno. Gre za ceno storitve. Cenejši in dražji tok sta definirana kot dva tarifna razreda. Tu bi prišlo do preoblikovanja cenovnega sistema. V okviru svetovnega dneva potrošnikov, ki je 15. marca, bomo 19. marca organizirali mednarodno okroglo mizo o javnih storitvah. Na tapeti sta ravno voda in energija. Ob podpori britanskega veleposlaništva bomo pripeljali dva njihova strokovnjaka s tega področja. V Sloveniji bi morali iz sistema nadziranih cen preiti na sistem reguliranih cen. Ne glede na to, ali cene določa zasebnik ali država, je naše stališče, da bi morali postaviti sistem regulacije. Če gre za javno storitev, ki mora biti po sprejemljivi ceni dostopna vsem, potem je zelo pomembno, na kakšen način je urejena, na kakšen način so definirani stroški in kaj vključujejo. Dobiček, ki ga dobijo, mora biti namenjen razvoju. To se nam zdi izjemno pomembno področje. Ne vem, če se z njim, razen nas, z vidika varstva potrošnikov sploh še kdo ukvarja. Želimo priti do poštenega sistema regulacije za življenjsko pomembne zadeve.

Ali to pomeni, da recimo Energetika Ljubljana, ko s svojim dobrim zaslužkom na račun meščanov kupuje propadlo banko, nepravilno razpolaga s svojim denarjem?

Britanski strokovnjaki so mi dejali, da bi bil nakup banke po njihovi zakonodaji celo prepovedan. Tudi če gre za zasebna podjetja, ki se ukvarjajo z javnimi storitvami, lahko sredstva uporabljajo le za namen, za katerega so bila ustanovljena. Samo debelo so me gledali, ko sem jim povedala za SIB banko. Če ni vzpostavljenega sistema, potem lahko samo rečemo, da to ni lepo in da ni pošteno do ljudi, pa čeprav so podražitve očitne. Če ni vzpostavljen sistem, potem ne moremo reči, da je nekaj prepovedano. Ob izbruhu afere SIB in Energetike pred letom dni smo mestu Ljubljana ponudili, da bi pogledali stanje na trgu in vzpostavili transparentni sistem za področje vode in energetike. Načeloma so bili vsi za. Kljub temu pa se ni zgodilo čisto nič.

Morda so se vas na Energetiki malo ustrašili?

Ker gre za javne storitve, katere bi morala regulirati država, je težko iskati odgovornost samo pri Energetiki. Idealno bi bilo, da nam ne bi bilo treba iskati financerja in da bi to lahko storili čisto neodvisno. Toda tolikšnih lastnih sredstev nimamo, saj gre za zahtevne analize. Zato tega ne počnemo. Močne potrošniške organizacije po svetu lahko to storijo same in potem lobirajo. Nas pa je le dva milijona ...

Kakšen je vaš načrt?

Pregledali bi, kakšen sistem imajo, od strukture cene, stroškov ... Zanima nas kakovost storitve po sprejemljivi ceni za vodo in energijo. Ocenili bi trenutno stanje, kaj je vključeno v ceno, kateri stroški so upravičeni in kateri neupravičeni. Ali so dovolj transparentno postavljeni ali ne. V primeru javnih storitev morajo biti stvari tako jasno postavljene, da je mogoče upravičiti neki sistem.

Ali bi lahko potem kot potrošniki rekli, da so s tistim denarjem, ki smo ga preveč plačali na položnicah, kupili banko?

Mi smo preveč resna organizacija, da bi lahko kaj takšnega izjavili kar na pamet, brez analize. Določeni indici pa kažejo, da ni bilo vse v redu. Če bi bili ti odgovori tako enostavni, bi jih že zdavnaj objavili.

Pri storitvah, še posebej tistih, katerih cene sprejema vlada, nenehno poudarjajo, da je podražitev potrebna, ker so cene nižje kot v EU. Recimo cestnina na avtocestah stane toliko kot v Franciji, Italiji, Španiji ... Toda na drugi strani smo država, katere BDP je le okoli 70 odstotkov povprečnega BDP v EU.

Eno je izračun BDP na prebivalca, drugo pa je kupna moč prebivalstva, kjer se ugotavlja, koliko lahko za določeno vsoto denarja kupimo doma. Teh 75 odstotkov je izračunano na našo kupno moč. Logika evropskih cen bi pomenila, da so cene povsod enake. To se mi zdi preveč demagoški argument v trenutkih, ko je treba upravičevati dvigovanje cen.

Ali lahko rečemo, da je Slovenija draga država?

Seveda. Slovenija ima relativno visok družbeni proizvod, toda Češka s precej nižjim BDP ne zaostaja veliko po kupni moči. Relativne cene so pri nas precej višje.

Ne nazadnje imajo Čehi razmeroma nizke plače. Poslanci in univerzitetni profesorji naj bi zaslužili le okoli 500 evrov mesečno.

Nemogoče je primerjati našo plačo s plačo nekoga na Danskem. Tam imajo večje plače pa tudi veliko večje družbene dajatve. Če bi primerjali neto in bruto ceno avtomobila, kupljenega na Danskem in pri nas, bi videli, kakšen avto si lahko privošči neki povprečni Danec kljub na videz dobremu zaslužku. Toda to je le ena od primerjav. Takšne argumente je nemogoče upoštevati. Res pa je, da za nekatere izdelke velja cena, ki se oblikuje na globalnem trgu.

Ravnokar je v Sloveniji in še prej na Hrvaškem izbruhnila afera z gensko spremenjeno hrano. Kako ste vi to zasledovali?

Zdravstveni inšpektorat smo povprašali, kako so pregledali naš trg. Kar se tiče našega dela na tem področju, imamo že kar zajeten dosje Na to problematiko smo opozarjali že v času, ko so se naši uradniki pa tudi potrošniki obnašali, kot da živimo za kitajskim zidom in da je to problem, ki se nas ne tiče. Organizirali smo akcijo osveščanja, izdali smo nekaj brošur in člankov. Še pred uveljavitvijo zakona, ki zahteva obvezno označevanje leta 2002, smo skupaj z nemški kolegi izvedli testiranje in pregledovali izdelke po trgovinah.

Kakšni so bili rezultati?

Slovenija je imela zelo slabe rezultate. Našli smo nekaj izdelkov, kjer ni bilo označeno, da vsebujejo gensko spremenjene organizme. Dva izdelka sta vsebovala več kot 1 % gensko spremenjene koruze ali soje. Najbolj problematična je bila Jatina vegetarijanska hrenovka. Raziskavo je sofinancirala Evropska komisija. Pripraviti smo se morali tudi metodološko, kako iskati te izdelke. V Berlinu smo imeli pripravljalni sestanek, kako pregledovati tržišče, da bi kaj našli. Pri vegetarijanski hrenovki je bilo kar 30 odstotkov uporabljene soje gensko spremenjene.

Kako nevarna je takšna hrana?

Posledic gensko spremenjene hrane se na kratek rok ne da dokazati. Zato je potreben previdnostni princip. V nasprotju z okoljevarstvenimi organizacijami, ki so absolutno proti gensko spremenjenim organizmom, je naše stališče, da morajo biti proizvodi označeni, zato da ima potrošnik pravico do izbire in informacije. Pomislekov z gensko spremenjenimi živili je veliko. Kot ste dejali, imajo patente v rokah velike korporacije. Po nekaterih podatkih 60 odstotkov, po nekaterih pa je celo 80 odstotkov soje gensko spremenjene. Sedaj se bije velika bitka v Braziliji. Če bodo še tam popustili, na trgu praktično ne bo več gensko nemodificirane soje. Želimo si večjega preverjanja trga. To pomeni anonimno kupovanje izdelkov in pošiljanje v laboratorije ter obveščanje o rezultatih. Posebej zato, ker mora biti označeno vse, kar je modificirano. Vse izdelke, ki bi bili lahko modificirani, bi bilo treba prečesati. Zdravstveni inšpektorat je na Valu 202 zatrdil, da so šli v to akcijo in zdaj jih je treba pobezati, da rezultati pridejo čim prej v javnost. Povedali so, da so konec lanskega leta pregledali trg na meji in v Sloveniji. Toda rezultatov še nismo videli. Sama sem poudarila, da pričakujemo od njih ne samo poročilo, koliko je bilo pregledanih izdelkov in koliko odstotkov jih je bilo ustreznih in koliko ne. Nas zanima, katere izdelke so pregledali, katere analize so napravili in kakšni so bili rezultati. To nam po zakonu o dostopu do podatkov javne narave tudi pripada.

Ali bi vi sami jedli gensko spremenjeno sojo?

Sama ne vidim nobene potrebe, da bi jedla gensko spremenjeno hrano. V tem ne vidim nobene prednosti, temveč samo veliko število potencialnih tveganj.

In kako prepričati potrošnike, da se bodo takšnim proizvodom izogibali?

V Veliki Britaniji so velik premik v zvezi z gensko spremenjeno hrano naredili potrošniki. Preprosto so dejali, da ne bodo jedli takšne hrane in da hočejo klasične pridelke. Trgovske verige so se odločile, da ne bodo prodajale takšne hrane. To je bil povsem ekonomski pritisk. Če ni osveščenih potrošnikov, se ne da veliko storiti. Predpis je najlažje napisati. Sama pravim, da je ogromno naše zakonodaje, za katero pravijo, da je usklajena z EU, nastalo po sistemu copy - paste. Skopiraš in prepišeš. Poleg tega pa je še preveč primerov, ko prevajalci niso točno vedeli, kaj prevajajo. Težko pa je spraviti v življenje in prakso neki sistem, ki je drugačen od sistema, ki je veljal v preteklosti. Pri nas imamo potrošnike, ki so jih 50 let v prejšnjem sistemu vzgajali, da se ne da in ne splača pritožiti, cel sistem je bil naravnan na to, da država že ve, kaj je najboljše za njene državljane. Zdaj pa smo prišli v sistem, v katerem se pričakujejo znanje, usposobljenost in aktivnost posameznikov. To je spreminjanje navad in miselnosti, kar je brez izobraževanja in svetovanja zelo težko, če ne skoraj nemogoče.

Tudi vstop v EU prinaša spremembe za potrošnika ...

Pričakujemo pozitivne in negativne spremembe. Velikost trga in velika konkurenca bosta pomenili znižanje cen. Pri vsakodnevnih izdelkih pričakujemo padec cen. Nekaj se že dogaja, nekaj časa pa tudi že spremljamo cene. Ob uvedbi evra bo primerljivost cen bistveno večja.

Italijani in še nekatere države so imele slabe izkušnje, stvari so se skoraj dvakratno podražile?

Italijani se na uvedbo evra niso pripravili, zato so doživeli katastrofo. Slovenija bi morala izdelati načrt, kako se izogniti italijanskemu sindromu, saj del tega problema obstaja tudi pri nas. Gre tudi za vrednost tolarja. Ob vpeljavi tolarja kot nacionalne valute smo izpustili enkratno priložnost, da bi tolarju kot posamični enoti dali vrednost. En tolar ne pomeni nič. Že na začetku so bili kovanci bolj kot ne v napoto. Toda z vidika obnašanja potrošnika in odnosa do denarja je to izjemno slabo. Odnos do vrednosti nam nič ne pomeni. Drobiž je postal neuporaben. Evro pa je že sedaj vreden skoraj 240 tolarjev. Italijani se celo zavzemajo, da bi bil evro papirnat denar, ker bi mu dali neki občutek vrednosti. Ob uvedbi evra so se v glavnem zelo podražile stvari, ki relativno malo stanejo. Na Finskem pa so naredili veliko kampanjo pri uvajanju nove valute in vse cene določili že pred uvedbo evra. Potem so tržišče skrbno spremljali, velik pa je bil tudi medijski pritisk. Italija in Grčija pa sta bili najhujši primer, ker sta reagirali post festum.

Veliko izdelkov v EU ima že vnaprej določeno ceno, tako imenovano euro zone. Izdelek ne glede na davek stane v vseh državah z evrom enako. Predvsem pri elektroniki ...

Problem ni bil tekstil ali elektronika. Največji problemi so bile dnevne storitve, recimo kava v lokalih in cene v restavracijah. Tu se bo treba zelo dobro pripraviti.

V zvezi s pravicami potrošnikov pa bo najbrž boljše, saj so te pravice drugje bistveno bolj urejene.

V evropskih državah so organizacije za varstvo potrošnikov aktivne že od 30. in 50. let. Partnerski odnos, ker pač prinaša obojestranske koristi, je vzpostavljen veliko bolje kot pri nas. Tako z državo kot z gospodarstvom. Tudi na tem področju nas čaka še veliko dela. Kljub vsemu pa sem prepričana, da bo bistveno več prednosti kot slabosti.

V Nemčiji recimo potrošniške organizacije testirajo vse vrste izdelkov, prodajalci pa izdelke tržijo glede na rezultate testiranja.

V Nemčiji njihova potrošniška organizacija Stiftung Warentest izdaja revijo Test v 800.000 izvodih in je eden glavnih mnenjskih voditeljev za oblikovanje stališč potrošnikov. Eden od pomembnejših razlogov, zakaj se sploh izdajajo potrošniške revije, so testi. Mi imamo v VIP-u štiri mednarodne teste na številko, ki jih dobimo, ker smo povezani na mednarodni ravni.

Nekaj pa jih naredite sami?

Sami naredimo približno en test na številko. Lahko si privoščimo manjše in cenejše teste. Imeli smo na primer test carving smuči skupaj z Avstrijci, da smo vključili tudi Elan. Mednarodna organizacija za potrošniške raziskave in testiranje (International Consumer Research and Testing - ICRT) deluje že od leta 1973, mi pa smo člani od 1993. Članstvo nam omogoča, da sodelujemo pri testih. Upravni odbor, v katerem so tudi štiri največje potrošniške organizacije, naredi načrt testiranj. Pri testih avtomobilskih trkov, ki jih objavlja tudi Avto-moto zveza, so zraven tako avto-moto zveze kot potrošniške organizacije, predvsem zaradi zniževanja stroškov. Ti testi so izjemno dragi, saj se je treba z avtom fizično zaleteti.

NCAP-testi so pomemben del reklame pri prodaji avtomobilov. So ti testi res neko merilo?

Vedno je treba vedeti, pod kakšnimi pogoji je kaj narejeno. Sedaj se ti testi delajo skupaj s potrošniškimi organizacijami in z vidika varnosti je bil dosežen velik napredek

V medijih se pojavljajo številne reklame, ki so čisto zavajajoče. Recimo ko neka čokoladna rezina razlaga, kako je ona v bistvu mleko, pa do reklam za dezodorante, ko neki moški trdi, kako je on dokaz, da zadeva po 24 urah še vedno deluje. Dokazati nekaj takšnega prek televizije je, kot vemo, nemogoče. To je popolno zavajanje potrošnikov.

S spremembo Zakona o varstvu potrošnikov se je spremenila tudi določba o zavajajočem oglaševanju. Zato nameravamo od proizvajalcev in trgovcev zahtevati, da svoje trditve dokažejo. Pred spremembami zakona podjetjem tega ni bilo treba posebej dokazovati.

Katera reklama se vam je zdela najbolj zavajajoča?

Mislim, da jih je preveč. Z odpiranjem trga smo dobili ogromno bebavih reklam, tako da sploh ne morem verjeti, da jih vrtijo po televizijah. Od čudežnih pralnih praškov, vložkov ... to so zadeve, ki naravnost podcenjujejo potrošnika. Očitno pa so razlogi, da to počnejo. Izrazito me motijo agresivne reklame. Pred leti je bila avtomobilska reklama, ko voznik s terencem skoraj povozi otroka na pločniku.

Reklama za Kio Sportage, ko se dve ženski borita za parkirišče pred trgovskim centrom?

To je bila izrazito reklama, ki me je motila. Reklame za pralne praške so podcenjujoče, te reklame pa so grobe in nasilne. V zadnjem času pa se na veliko pojavljajo reklame, ki poveličujejo egoizem. Od recimo jogurta Ego, "ki ga skrijem, da ga bom pojedel sam", naprej. Teh reklam je veliko. Poveličevanje sebe. Egoizem postaja vrlina.

Vsak dan dobivamo v nabiralnike cele kupe reklam, po novem pa celo dva "neodvisna" časopisa. Kaj je treba narediti, ko dobite na dom reklame za trgovinske centre in neodvisne časopise?

Časopisi niso neodvisni, če so financirani izključno z oglaševanjem. Vsekakor ni prav, da dobivamo v nabiralnike nekaj, česar si ne želimo. Z novo zakonodajo je recimo uvedena nalepka za nabiralnike, ki opozarja, da ne želimo prejemati oglasnih sporočil. Vendar ni sodnika brez tožnika. Mi lahko potrošnikom le svetujemo in opozarjamo na določene zadeve. Nekateri pač radi vidijo, da dobijo informacije, drugim pa gredo na živce. Vendar je tudi tu treba uveljaviti pravico do izbire.

Še bolj moteči kot reklame v nabiralnikih so telefonski klici iz raznih zavarovalnic ali knjigarn, kjer ljudem težijo, da naj recimo kupijo novi atlas. Pri telefonskih klicih gre za veliko bolj oseben stik.

V tujini lahko recimo sporočiš, da te ne smejo več klicati. Tudi pri nas ima posameznik možnost vnaprej preprečiti takšne klice, če pove, da takšnih klicev ne želi. Bombardiranje z oglasi in ekonomskopropagandnimi sporočili že povzroča izrazito negativen učinek. Ljudje se tega že branijo, ker je oglaševanje preveč agresivno. Izgubljata se funkciji informiranja in promocije. Potrošniške organizacije zagovarjamo možnost izbire. Če potrošniki ne želijo dobivati reklamnih telefonskih klicev, jih ne smejo klicati.

Imate nalepko na nabiralniku?

Ko je obstajal poseben formular, ki je prepovedal reklame, sem ga oddala na pošti. To je bilo še pred uveljavitvijo nalepke. Doslej pa še nisem šla na pošto po nalepko. Moti me preveč oglaševanja. Razumem pa, da morajo biti tudi poti, da se ljudje seznanijo z novimi izdelki. Toda zdi se mi zelo moteče, da se usuje cel kup reklam, ko zagrabim časopis.

Največji distributer reklamnih sporočil v Sloveniji je Pošta Slovenije, ki je državno podjetje.

To je pa že druga zgodba.