intervju / Nepopustljivo prijateljstvo? To je ne posebno bistroumni nesmisel. In sicer zato, ker izraža duha irelevantnih in narcisoidnih razglabljanj, namesto, da bi govorili o problemih, ki imajo neko težo. To je predmoderna sintagma. O vsaki stvari na tem svetu se je mogoče pogovorit, če je sporna, samo da se popušča. - Ivo Vajgl

Dimitrija Rupla, politika, ste nasledili kot nepolitik, diplomat. Kako se počutite na tem mestu?

Poskušam funkcionirati na isti način, kot sem funkcioniral navečji del svojega življenja, kot državni uradnik in v tej vlogi nimam nobenih problemov. Moja preokupacija je, kako opravljati svojo službo, da bo ustreženo interesu države.

Se vam ne zdi, da funkcija ministra za zunanje zadeve potrebuje ne uradniško ampak politično miselnost in odločitve?

Mislim, da se politična miselnost predvsem ne izkazuje s tem, da neguješ nek osebni politični vrtiček, ampak da se angažirano odzivaš na to kar so realni problemi in sam delujem tako. Član LDS sem že deset let in nikoli nisem imel občutka, da imam politike premalo. Nikdar pa si nisem gradil neko lastno politično kariero. Moj interes je segal od novinarstva do diplomacije. Kot novinar sem bil v tistem času najbolj zanimivi prestolnici, v Bonnu, ki je bil center medblokovske konfrontacije in medblokovskega stika. V tistih letih sem dobil priložnost, da igram tudi neko drugo, poredniško vlogo, saj sem bil predsednik združenja tujega tiska v Nemčiji. To je bila funkcija za katero je tristo, štiristo novinarjev na tajnem glasovanju izbrala enega človeka in ta je potem določal s kom se bo tuji tisk pogovarjal, usmerjal je tiskovne konference, jih vodil.

Kako je prišlo do vašega preskoka v diplomacijo?

Iz Bonna sem se vrnil v Ljubljano in bil v službi kot strokovni sodelavec za zunanje zadeve in mednarodno sodelovanje na CK ZKS. Povabili so me, ker so pač predpostavljali, da nekaj vem in znam na tem področju. Potem sem odšel za generalnega konzula v Cleveland, na mesto za katerega se niso potegovali tisti, ki so bili zelo popularni in so imeli dobre politične pozicije.

Zaradi slovenske politične imigracije?

Ne samo zato. Mesto konzula v Clevelandu je bilo zelo nehvaležno, ker ga je jugoslovanska diplomacija vzdrževala v bistvu samo zaradi tega, ker je bila Slovenija zanj posebej zainteresirana. Organizacijsko, tehnično in finančno je bilo totalno podhranjeno, tako, da tam sploh nisem imel nobenega sodelavca.

Ali lahko primerjate organiziranost jugoslovanske in slovenske diplomacije? V Sloveniji se veliko govori o tem, da je naša naša diplomacija, predvsem v vrhu, med ambasadorji, predvsem politična in manj profesionalna...

Pogosto me umeščajo v skupino t.i. Jugoslovanskih diplomatov, čeprav sem bil jugoslovanski diplomat samo takrat, ko sem bil konzul v Clevelandu, kamor sem bil poslan direktno iz Slovenije in pa takrat, ko sem bil tri leta Beogradu tiskovni predstavnik jugoslovanske diplomacije. S tega položaja sem odšel prostovoljno, ker tega dela nisem več želel opravljati. Sam sem bil vedno kritičen do jugoslovanske diplomacije in sicer zaradi njene ideološke podlage, saj je v svetu prodajala določen ideološki model in večina jugoslovanskih diplomatov je verjela v ta model in je bila tudi doma ideološko opredeljena. Zato ni bilo moč najti veliko diplomatov, ki bi v tisti kriznih časih, ko naj bi se Jugoslavija demokratizirala, pri tem sodeloval. Vrh jugoslovanske diplomacije je, v fazi razpada Jugoslavije in Miloševičevega pohoda, igral zanemarljivo vlogo, nosi pa prav zato del krivde za to kar se je zgodilo. To je bil razlog za moj odhod iz te diplomacije, ker te volje preprosto ni bilo.

Če pa govorimo o modelu, na katerem je nastala slovenska diplomacija, je bila njena organiziranost presenetljivo podobna jugoslovanski. Tudi zato, ker so skoraj vsi slovenski diplomati, ki so delali v jugoslovanski diplomaciji, prišli avtomatično delat v slovensko. To je bila zelo racionalna poteza nove slovenske vlade in je veliko pripomogla k temu, da je slovenska diplomacija funkcionirala profesionalno. Jugoslovansko zunanje ministrstvo je bilo brez dvoma zelo profesionalno organizirano. Mislim , da si moramo v slovenski diplomaciji zdaj, ko so velike naloge opravljene, začeti prizadevati, da bi dobila svojo barvo in njej lastno fizionomijo diplomacije majhne države. To kar me moti so predstave nekaterih, ki so vodili to diplomacijo, o tem, da ni zadosti, da imamo diplomacijo majhne države ampak bi morali imeti pomanjšano diplomacijo velike države. To sega od tega, da hlastaš po globalni prisotnosti, ki mali državi niti ni usojena, niti potrebna, do tega, da tudi v notranji organizaciji posnemaš modele, ki jih poznajo velike diplomacije. Služboval sem v velikem številu majhnih držav, v vseh nordijskih in baltskih in tam sem videl, da so organizirane predvsem zalo pragmatično, da imajo ljudi, ki so univerzalni, ki so kreativno prilagodljivi, primerno skromni so in učinkoviti, simpatični in komunikativni in tako si pač predstavljam novo diplomacijo Slovenije, kot članice EU.

Rekli ste, da vas ni motilo, da ni bilo predaje poslov. Ali ni to v siceršnji praksi evropskih držav skoraj nepredstavljivo?

Res je to težko predstavljivo, najmanj kar se ob takih priložnostih mora zgoditi je, da si sežeš v roko, da mogoče popiješ kavo in da si zaželiš vse najboljše pri delu. Kar zadeva same predaje poslov v smislu predajanja nekih projektov in nalog je bilo to v konkretnem primeru manj pomembno. Na vseh teh projektih se delal že leta in leta, tako da s tega stališča res ni bilo potrebna predaja.

Sta se z bivšim ministrom sploh pogovarjala?

Niti ne, govorila sva ob robu neke televizijske oddaje na TVS, kjer smo bili vsi bivši in sedanji minister.

In kaj je Rupel rekel?

Nekaj marginalnega v smislu, da saj so tam državni sekretarji, ki stvari poznajo, kar je navsezadnje tudi res.

Prvi zunanje politični poletni problem je še vedno Hrvaška. Bivši minister je predlagal ustanovitev nekakšne mešane meddržavne komisije, kar ste vi zavrnili, češ da zgodovina hrvaško slovenskih odnosov ni obremenjena z nerešenimi vprašanji. In vendar, ali ne bi pobuda o nekakšni komisiji pripomogla pri pogovorih med državama, ki jih praktično ni?

Zelo zaželeno bi bilo, če bi se med Slovenijo in Hrvaško dogajale določene pobude predvsem na kulturnem področju in na področju civilnih družb. Morali bi se pogovarjati o prihodnosti in ne o preteklosti, Hrvaška bi morala viteško prenesti dejstvo, da je Slovenija nekaj korakov pred njo, ko gre za vključevanje v mednarodne integracije, mi pa bi mi morali viteško razumeti dejstvo, da je Hrvaška imela mnogo težje rojstvo. Z nekaj razumevanja in nekaj širokogrudnosti, bi bila verjetno optika skozi katero drug drugega gledamo, verjetno bistveno drugačna. K temu bi pa lahko pripomogle civilno-družbene organizacije, da ne rečem intelektualne elite, ki bi se morale začeti pogovarjati o sodobni, modernih problemih in ne o predmodernih temah devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja.

Trenutno se Slovenija in Hrvaška pogovarjata le še preko not.

Sam to zelo obžalujem in sem proti tej hiperprodukciji not. Ne poznam drugih evropskih držav, ki bi se obkladale z diplomatskimi notami, pa čeprav imajo tudi drugje probleme, celo podobne.

Recimo Španija in Velika Britanija...

Pa recimo Latvija in Litva, ki sta samo delno rešili svoj mejni problem, pa se kljub ne obkladata z notami. To je pač neka doktrina, ki ji ne upam oporekati, ker nisem pravnik, čeprav se z njo ne strinjam. Mednarodni pravniki pri nas trdijo, da moraš, dokler problem ni rešen, z določeno kvantiteto in kontinuiteto pošiljanja not in notificiranja svojih pritožb ter oporekanj proti enostranskim potezam druge strani zbirati dokumentacijo, dokaze za takrat, ko bo to reševanje prišlo v neko končno fazo, bodisi z arbitražo, bodisi z pogajanji.

Priprave na zadnjo fazo boja za mejo torej?

Kadar se uporabljajo zelo težke besede, se človek vpraša, na kaj se pravzaprav pripravljamo. V zadnjem času smo imeli noto, ki je govorila o teritorialnih pretenzijah Slovenije na Hrvaškem. Moram reči, da me je ta nota do skrajnosti zaskrbela in to je tema o kateri bi rad govoril z svojim hrvaškim kolegom, ko se bova prvič srečala, ker se mi zdi pomembno opozoriti na resnost besed, ki so bile izgovorjene.

Delov komentator za slovensko hrvaške odnose trdi, da je hrvaška vlada prevzela t.i "Rudolfovo doktrino", ki je izrazito nenaklonjena slovenskim željam v piranskem zalivu in ocenjuje, da je bila napaka, ko je bivši zunanji minister takoj po volitvah pohitel v Zagreb na rokovanje. Bi vi storili enako?

Jaz se nisem pohitel rokovat, vem pa da je nujno, da se ministra držav dobita in se poskušata pogovarjati o problemih, zlasti o tistih, ki jih je možno reševati in da morata tudi sama prispevati k dinamiki pogovorov. Sam nimam velikih iluzij o tem, da bi lahko mi mejno vprašanje v nekem doglednem času premaknili z mrtve točke. Kakorkoli že to zveni obrabljeno, sporazum Drnovšek-Račan je ostal kot nek zelo tehten dokument o političnem soglasju med obema državama na ravni vlad. Ta sporazum v bistvu govori o tem, da sta ti dve državi bili sposobni upoštevati interese druga druge.

Kljub temu je dejstvo, da ga Hrvaška stran smatra za mrtvega in da na Hrvaškem praktično ni politične sile, ki ne bi tako razmišljala. Se vam ne zdi, da je glede na to, slovensko vztrajanje , nekakšno zaletavanje v steno?

Mislim, da gre bolj za nojevsko vtikanje glave v pesek, če se nekdo dela, da tega sporazuma ni bilo in da nima teže. Ta sporazum je bil, je in bo imel težo.

In vendarle, Hrvaška uporablja vedno bolj pogosto ime Savudrijska uvala, nova školjčišča rastejo, sredina Piranskega zaliva postaja kot meja vedno bolj dejstvo...

Gre za vprašanje odnosa. Lahko se v nedogled pogovarjamo o raznih temah, ki so bolj ali manj izraz nacionalnega prestiža in notranjepolitičnih konstalacij pred volitvami ali pa se pogovarjamo o tem, kako naj sodelujeta dve državi od katerih je ena že članica EU, druga pa se pripravlja in pričakuje našo podporo. Zavedam se, da ni popularno in tudi najbrž nekoliko odbija, če kot nova članica EU, dajemo evropske lekcije Hrvatom. Zato nekih splošnih evropskih lekcij ne bi želel dajati, vendar Hrvaška v procesu pogajanj za članstvo nima druge države od katere bi lahko dobila več praktičnega znanja in izkušenj, kot je Slovenija. Zato mislim, da bi bilo veliko bolj modro, če bi razelektrili politično prestižno sfero in se posvetili skupnim interesom.

Kako razumete sintagmo “nepopustljivo prijateljstvo”, ki jo večkrat ponavlja bivši minister?

Nepopustljivo prijateljstvo? To je ne posebno bistroumni nesmisel. In sicer zato, ker izraža duha irelevantnih in narcisoidnih razglabljanj, namesto, da bi govorili o problemih, ki imajo neko težo. To je predmoderna sintagma. O vsaki stvari na tem svetu se je mogoče pogovorit, če je sporna, samo da se popušča. Diplomacija ni nič drugega kot približevanje stališč in popuščanje. Težave nastopijo, kadar ena stran ves čas popušča in si potem druga stran to razlaga kot slabost nasprotne strani in potem pritiska čez dopustno mejo in čez mero, ki še dopušča kompromis. Nekaj tega je bilo v diplomatski praksi Hrvaške do nas, vendar sam nisem za to, da se sedaj vkopljemo in rečemo; od zdaj naprej ne bomo več popuščali. Vedno znova moramo iskati kompromis, popuščati in eni in drugi. Samo tako lahko rešimo vse odprte probleme, ki jih imamo. Vključno s problemom Ljubljanske banke, s problemi prometnic...

Ribiči so skupina, ki naj bi bila, zaradi neurejenih odnosov, med najbolj prizadetimi...

Zagotovo in kar me je prizadelo po pogovoru, ki sem ga imel z njimi prejšnji teden je to, za kako majhno število ljudi pravzaprav gre in kako enostavno bi moralo biti dvema državama rešiti njihov eksistenčni problem. Verjamem pa, da je poleg eksistenčne nuje v igri tudi to, da se nekatere skupin ribičev na hrvaški strani izkorišča kot sredstvo pritiska in da tako prihaja do radikalizma.

Opozicija že nekaj časa govori o nekakšni evropski razvojni regiji, ideja je sicer starejša, obseg predlaganih regij je pa zelo različen. Eni govorijo o Furlanije Julijske krajine in zahodni Sloveniji, drugi o avstrijski Štajerski in Koroški, Janša omenja Istro... Kako vidite to evroregijo vi?

Regijsko sodelovanje je ena izmed perspektivnih oblik sodelovanja in povezovanja in za tem tičijo tudi precejšne finančne možnosti. V fondih EU obstaja precej sredstev za takšno regionalno sodelovanje. Če mi ne bomo imeli posluha za tovrstno sodelovanje, bodo pač drugi porabili denar, ki je za to na razpolago. Hkrati pa je za nas to vedno tudi notranje politično vprašanje, ker še nismo zaključili procesa regionaliziranja same Slovenije, da bi se lahko recimo vključil en del Slovenije v to severno regijo, ki nastaja okoli Avstrijske Štajerske, drugi pa recimo v južno. V vsakem primeru moramo biti odprti, nisem pa za to, da se vključujemo v regije, ki imajo preveč izpostavljen političen interes, ki pravzaprav vodi v izpostavljanje nekega duha iz preteklosti.

Opozicija govori o tem, da bi bile te regije zaželene, vendar pod pogojem, da bi bil njihov center v Ljubljani. Če bi bila Slovenija razdeljena na regije bi Ljubljana praktično ostala izven regijskih povezav...

Ljubljana bi tudi lahko bila center ene izmed teh regij, vendar je treba doseči soglasje z drugimi, ki bodo v tej regiji, treba je prepričat druge, da je to dobro in koristno. Ne zato ker bi cela Slovenija bila v takšni regiji, ampak zato, ker je Slovenija sprejela logiko regionalnega povezovanja.

Kaj bi lahko takšne regije pomenile za manjšinske pravice Slovencev v Italiji in Avstriji?

Manjšinske pravice niso direktno povezane s takšno regijo, če mislite na to, da bi obstoj takšne regije oslabil neke meddžavne obveznosti do manjšin, potem to ni pravo razmišljanje, ker obveznosti, ki jih države prevzemajo, veljajo preko nekih regionalnih ravni. Stvar države zaščitnice manjšine pa je, da to zaščito, ki je predvidena z madnarodnimi sporazumi in nacionalno zakonodajo pomaga uveljaviti, da stoji ob strani svoji manjšini in ji pomaga.

Ali ni res, da se je Ljubljana vedno lažje dogovarjala z Rimom in Dunajem, kot pa Trstom in Celovcem.

Problem je v tem, da je nekakšno tolerantno ozračje, ki je predpogoj uresničevanja mirnega sožitja, treba doseči na Koroškem in v Furlaniji Julijski krajini. Tu Rim in Dunaj ne moreta prav veliko pomagati. Morata pa biti odgovorna in aktivna, ko gre za uveljavljanje zakonske zaščite, ki je stvar njihove zvezne zakonodaje. Problem je ravno v tem, da na lokalni ravni temu nasprotujejo. Regionalno povezovanje pa gotovo ustvarja boljšo klimo, ker povezuje ljudi ob konkretnih interesih. Če se recimo povezuje gospodarstvo Slovenje in Furlanije Julijske krajine na ravni neposrednih interesov in se ljudje zaposlujejo na obeh straneh, to ustvarja zaupanje in odganja preteklost, ki se vedno znova pojavi. Na primer v zgodbi iz filma Srce v jami.

O tem filmu ste govorili, čeprav še nihče ne ve kako bo izgledal...

Tudi sam sem plediral, da je pri umetniškem delu potrebno počakati, da ga sploh kdo vidi. Mislim, da je šlo v Sloveniji za nekakšne preventivne reakcije, čeprav za filmom gotovo stoji tudi slab namen.

Ste prepričani?

Skoraj siguren sem, ker je film že do te mere politično instrumentaliziran in ga italijanska desnica že uporablja kot direkten dokaz za to, da je bil slovenski narod genociden, da so bili Italijani žrtve, kar se na žalost zelo dobro pokriva z trendom rehabilitacije fašizma v italijanski politiki.

Po drugi strani pa je italijanski predsednik govoril o Titovem spomeniku v Trstu in vlogi Slovenije in Jugoslaviji v osvobajanju tega dela Italije. Slovenski mediji so ob tem poročali obrobno, medtem ko so bile fojbe vedno na prvih straneh...

Slišal sem, da se je italijanski predsednik zavzel za to, da se enako pietetno obravnava tudi vprašanje druge strani, žrtev fašizma in v tem kontekstu tudi urejanje spomenika Bazoviškim žrtvam. Upam, da je to nek signal, ki bo naletel na razumevajoča ušesa.

Bolj konkretno bi najbrž k sodelovanju prispevali projekti petega koridorja, drugega tira, avtocest, povezav med Trstom in Reko, Trstom in Pulo... Zdi se, da Slovenija ves čas pravzaprav zavira te projekte...

Za nas je to problem finančnih prioritet. Programi izgradnje avtocestnega omrežja, ki so bili tudi potrjeni v parlamentu obvezujejo vlado in resor, ki s tem denarjem upravlja, da ravna v skladu s sredstvi in projekti. Sam mislim, da bi bilo treba biti glede tega odprt, da bi morali biti dovolj inovativni in poskušati angažirati kapital tistih, ki so za določene projekte posebej zainteresirani. Mislim, da moramo odkar smo člani EU tudi na te prometne projekte gledati s stališča evropskega interesa. Preko Slovenije potekajo prometnice in druge infrastrukturne povezave, ki so evropske povezave.

V vse smeri?

V vse smeri. Tu res ne bi bil tako ekskluziven. Ker sem tudi sam sprožil nekaj takšnega razmišljanja sem doživel precej deljene reakcije tudi nekaj kritik.

V katero smer so šle kritike?

Da je to stvar tistih, ki so za to odgovorni.

Parlamenta?

Parlament in ministrstvo, ki nosi neposredno odgovornost. Kar je meni popolnoma sprejemljivo in jasno in razumljivo. Zunanji minister ne bo tekmoval s prometnim. Ali pa s katerim koli drugim. Ima pa zunanji minister odgovornost za to, da poskuša predvideti, probleme, ki lahko nastanejo in prenesti tudi interese na katere ga opozarjajo v tujini.

Prometni tokovi so tesno povezani z gospodarstvom. Kje so gospodarske prioritete Slovenije? Na JV, v EU, v Rusiji, na Kitajska, v ZDA? Kaj imate v mislih, ko govorite o gospodarski diplomaciji?

Mednarodna politika, ki vključuje gospodarsko, kulturno in obrambno politiko se je v zadnjem času koncentrirala na to, da vsak išče svojo nišo. Niša je parola, beseda dneva. Jasno je, da je naša prioriteta, da ostanemo konkurenčni v okviru EU. Če smo konkurenčni na evropskih tržiščih potem konkurenčni tudi na vseh drugih, ki so naša niša. Naša najpomembnejša niša je gotovo naše okolje in to je JV Evrope, predvsem bivša Jugoslavija. To, da je naša trgovina s Hrvaško, Srbijo in Makedonijo v vzponu in ima tako velik delež v naši skupni trgovini ni presenečenje. Tudi vse druge države imajo največjo izmenjavo s svojimi sosedi. Vsaka ekspanzija pa mora biti spremljana tudi s kapitalskim izvozom, kar naše gospodarstvo ve in tudi dela to. To področje je za nas zelo perspektivno in pomembno je, da smo pravočasno tam in tudi s svojimi investicijami. Na drugi strani je Rusija, ki je seveda ogromno tržišče. Tam igra posebno vlogo način upravljanja ruske države in ruskega gospodarstva, v katerem imajo osebni stiki s pomembnimi gospodarstveniki in politiki, posebno veliko vlogo in direktno vplivajo na posle. Rusi v nas vidijo slovanski narod in slovansko državo. Najbolj razvito in najbolj zahodno slovansko državo. Od tod ta velika pozornost pravzaprav, ki smo je deležni. In ravno zaradi narave vzpostavljanja stikov ima diplomacija v Rusiji še posebno pomembno nalogo.

Govorilo se je, da bo imela Slovenija velike gospodarske koristi od vstopa v Nato, pa nekako tega zaenkrat ni mogoče zaznati?

Mislim, da ima Slovenija seveda koristi od tega, da je članica Nata, saj je del nekega sistema gospodarsko-politično učinkovitih držav. Očitno je tudi, da Nato prevzema čedalje bolj tudi vlogo mednarodnega stabilizatorja, ki se zavzema za utrjevanje demokracije in promoviranje modernih idej. Mislim, da je v tem smislu naše članstvo v Natu brez dvoma dodana vrednost k vrednosti Slovenije. Sicer pa mislim, da bi bilo nečlanstvo v Natu najbrž večja težava za Slovenijo, kot je članstvo v Natu korist.

ZDA se pripravljajo na veliko selitev svoje vojske. Govori se, da bodo del teh kontingentov selili v države bivše V Evrope. Mislite, da lahko Slovenijo doleti kakšen manjši logistični center?

Do tega trenutka o tem kakšnem centru še nisem slišal.

Pa bi vas veselilo, če bi se kaj takega zgodilo? Ni skrivnost, da oporišča prinašajo občutno gospodarsko korist.

V Nemčiji imate te dni demonstracije v mestih, kjer so bile velike ameriške baze, saj so nekatera področja od tega praktično živela. Tudi v vzhodno-evropskih državah, kamor naj bi se preselil del ameriških potencialov, je tema gospodarskih koristi v ospredju. Sloveniji, kolikor vem takšna ponudba doslej ni bila izrečena, če pa bi bila, bi lahko bila del razmišljanja v okviru niš, o katerih sem govoril. Ob tem je seveda pomembno kje je za interese Nata in funkcije Nata in interese ZDA in funkcijo oboroženih sil, ki jih imajo ZDA stacionirane po svetu, koristno, da so te enote stacionirane. Zdi se mi, da Slovenija nekih posebnih prednosti glede tega. In ne vidim, da bi jih imela v prihodnosi.

Kaj pa sodelovanje v demokratizaciji Iraka? OZN je to omogočil, vendar imajo nekatere članice EU še vedno velike zadržke, češ ZDA so naredile nekaj s čemer se nismo strinjali, naj zdaj sama počistijo za sabo. Kakšno je vaše stališče do tega vprašanja?

Sam sem bliže tistim stališčem v zahodni Evropi, ki pravijo; ne gleda na to kaj smo si mislili takrat, ko se je pripravljala intervencija v Iraku in takrat, ko se je vojna tam začela in odigravala, je v interesu Evrope, da se na bližnji vzhod vrne nekakšno ravnovesje in se vzpostavi mir. Naš interes je tudi v tem, da se na tem področju uveljavljajo demokratični principi in vzpostavljajo demokratični režimi...

Pa je mogoče to narediti z nekim izvozom?

Ne. Vendar mislim, da bi bilo zelo napačno, če bi si Evropa poskušala oprati roke. Mislim, da je primerno, da tudi Slovenija sodeluje v teh naporih, način pa je definiran. Slovenija je pripravljena sodelovati tudi v projektu usposabljanja varnostnih sil na področju tretjih držav.

Z vstopom v EU je za Slovenijo nastala neka nova situacija, hkrati pa se spreminja tudi sama Eu. Ste osebno bolj federalist ali konfederalist?

Mislim, da se EU razvija v precej konfederalno smer in hkrati celo verjamem, da so vsi integracijski procesi v Evropi reverzibilni, da bo slej ko prej prišlo do novih dogovorov o tem, kako živeti skupaj in da se bodo v okviru principa subsidiarnosti nekatere funkcije ponovno okrepljene vrnile v države članice. Nikdar nisem verjel v to psihozo, ki je bila ustvarjena tudi v Sloveniji, češ da bo z vstopov v EU slovenski nacionalni parlament izgubil težo. Bil sem veleposlanik v dveh državah članicah EU, v Avstriji in v Nemčiji pa nikoli nisem imel občutka, da je recimo nemški Bundestag karkoli oddal ali da namerava oddati komurkoli. Nacionalna pozicija in nacionalni interes se bo v Evropi vedno konstituiral v nacionalnih parlamentih.

Kaj pa skupna varnostna in zunanja politika EU?

Tudi, tudi. Tudi akcenti zunanje politike, tudi akcenti varnostne politike se bodo najprej konstituirali doma. Nedavno sem bil denimo na zasedanju Sveta ministrov za zunanje zadeve. Tja pride vsak minister s svojim stališčem in tam se presenetljivo odprto vodi ta boj mnenj, če hočete uveljavljanja interesov. V tem vidim priložnost tudi za Slovenijo. Osebno mi je antipatična besedna zveza "iskanje koalicij". Mislim, da Evropa ne bo razpadla na koalicije, saj preveč spominjajo na to, da obstaja permanentna borba znotraj EU. Obstaja pač dogovarjanje o nekih podobnih interesih, ne da bi se zaradi tega morale konstituirati nekakšne koalicije

Ali niso koalicije vendarle evropska realnost. Tudi "vilenska skupina", je bila konec koncev koalicija?

Vilenska skupina je gotovo bila neka vrsta koalicije. Koalicija za to, da si vse države članice te koalicije poskušale izboriti članstvo v Natu. Ta interes je bil skupen in ta interes je bil takrat tudi legitimen. Tudi mi smo ga opredelili kot nacionalni. A znotraj Nata ni koalicij, niti niso zaželene, zato mislim, da je ta skupina svoje poslanstvo opravila v trenutku, ko je krog te skupine stopil v Nato.

Eno ključnih vprašanje EU v prihodnjih letih je širitev. Kdaj jo je realno pričakovati? In koliko držav naj bi vstopilo? Romunija in Bolgarija, se pogajata in tudi hrvaška javnost je prepričana, da se bo Hrvaška vstopila 2007.

O datumih ne bi rad govoril, saj se jim tudi EU izogiba, kjer je le mogoče. Očitno je, da obravnavajo Romunijo in Bolgarijo skupaj, in ti dve državi bosta skupaj vstopili. Nekje približno v predvidenem roku 2007, 2008. Za Hrvaško mislim, da je tisti trenutek, ki ji je bil naklonjen, da bi se priključila Romuniji in Bolgariji, kljub podpori Slovenije in še nekaterih držav, zamudila, tako, da je to postal cilj, ki ga bo težko uresničila. Gotovo pa je da bo prva država, ki bo za Romunijo in Bolgarijo vstopila v EU. Glede naše podpore, pa jo jo bo imela za vsak najbližji datum...

... ne glede na njeno ravnanje?

Na to lahko Hrvaška računa. Prepričan pa sem, da se bo tudi njeno ravnanje prilagodilo realnosti in da bomo v procesu pogajanja Hrvaške za vstop EU marsikatero vprašanje rešili konstruktivno in brez bolečin.

Janez Potočnik, kljub pričakovanjem ni bil imenovan za komisarja za širitev ampak za znanost. Ali je to znak, da EU morda spreminja svoja pričakovanja glede Slovenije. Včasih je bilo jasno, da Evropa želi, čim več delovanja na JV Evrope, zdaj pa, ko je bila priložnost, da bi Slovenija dobila komisarja prav za to področje, se je Barosso odločil drugače?

Barrosu svojega teama najbrž ni bilo prav enostavno formirati in najbrž ga je sestavil nekako kot puzzle, tako da je zložil področja in ljudi, ki imajo strokovne in druge kvalitete. Potočnik je ob tem gotovo izstopal glede svoji izkušenj na področju, ki ga bo zdaj dejansko pokrival. Poleg tega pa je mogoče za ta širitveni resor celo dobro, da ga upravlja nekdo, ki nima nekih emotivnih in drugih povezav s tem koncem Evrope.

Morda bi bilo nerodno, če bi bil slovenski komisar za širitev Potočnik prisoten ob vstopu Romunije in Bolgarije brez Hrvaške?

No, rekel bi, da je za Slovenijo vsekakor dobro, da imamo komisarja v resorju, ki je obrnjen v prihodnost in razpolaga z ogromnim proračunom, četrtim po vrsti. Potočnik bo lahko Sloveniji, na diskreten pa vendar učinkovit način dajal dobre nasvete pri usmerjanju našega tehnološkega in znanstvenega razvoja.