intervju / "Zanimivo vprašanje zame je, zakaj se nobeden od novinarjev ne vpraša, kaj so se na neformalnem skupnem kosilu pogovarjali Rep, Potočnik in Pogorevc. Kaj je bil namen njihovega srečanja? Pogorevc namreč ni več direktor policije." - Darko Njavro

Ste član kake stranke?

Ne.

Nikoli niste bili član nobene stranke?

Nikoli nisem bil član nobene stranke.

Obstajajo fotografije iz leta 1994 ob odprtju podružnice SDS v Kočevski Reki. Tam sta skupaj s predsednikom stranke Janezom Janšo.

Janez Janša je bil v tistem letu obrambni minister. Na žalost ni slik z Janezom Janšo iz leta 1991 in še pred letom 1991. Kakor sem že povedal, nikoli nisem bil član stranke.

Fotografija je posneta junija 1994, ko je bil Janša že odstavljen, torej ni bil več minister za obrambo.

Zame časovna opredelitev ne igra nobene vloge. To, da ni bil več minister za obrambo, je zame nepomembno. Ljudi, ki jih poznam in cenim, cenim glede na osebnostne kvalitete, ne glede na funkcijo, ki jo imajo. Nihče mi ne bo dirigiral, s kom in kdaj se bom družil.

Verjetno pa je Janša vaš najljubši politik?

Janez Janša je človek, ki ga neizmerno spoštujem in cenim zaradi njegove vloge pred osamosvojitvijo, med pripravami na osamosvojitev, iz obdobja osamosvojitve, predvsem pa zaradi njegove pokončne in načelne drže v poosamosvojitvenem obdobju.

Na fotografijah s festivala SDS v Ribnici leta 2000 ste v vlogi Janševega osebnega varovanja?

Ne vem, kaj naj bi pomenilo, da sem na fotografijah v vlogi osebnega varovanja. Res sem blizu njega, saj smo v domačem okolju. Glede na poznavanje lokalnih razmer in ljudi je normalno, da gosta spremljajo ljudje, ki lokalne razmere poznajo.

Mnogi menijo, da sodite v sam vrh stranke SDS.

Ne, s tem se ne morem strinjati. Vrh stranke so politiki, tam pa so še ljudje, ki so profesionalci in so tam v službi ter opravljajo svoje delo v skladu nalogami, ki jih dobivajo.

Del stranke je zdaj v Lepeni. Vi se takih stvari ne udeležujete?

Zame ni pomembno, kdo je organizator, temveč družba. V Lepeni nisem zato, ker sem žal še v službi. Sicer pa se rad potepam po hribih. Če bom le utegnil, se bom povzpel na Triglav v okviru načrtovanih alpinističnih podvigov stranke SDS.

Vaša družba?

Ena stvar so znanstva, se pravi zasebno življenje, ljudje, s katerimi se družim zasebno, drugo pa je, s kom se družim po službeni dolžnosti. V službenem času me vidite, kako se v okviru svojih del in nalog pogovarjam z resnimi kriminalci, malimi tatovi, s prostitutkami, z vlomilci, s klošarji ali z oškodovanci in žrtvami kaznivih dejanj. Vendar to ni moja družba, to ne pomeni, da se gibljem po kriminalnem podzemlju. Moji najboljši prijatelji, ljudje, s katerimi se poznamo deset ali petnajst let, izhajajo večinoma iz policijskih in vojaških vrst. Ne sortiram jih po tem, ali je kdo član LDS, SLS, NSi, SNS ali pa SDS.

Menda nočete v javno upravo, ker ne marate javnega življenja. Pričakovalo pa se je, da boste, ko bo SDS z Janšo zmagala na volitvah, dobili močnejšo funkcijo, boljšo službo od te, ki ste jo dobili v času vladavine LDS.

Vi težko rečete, ali je moja služba dobra in katero drugo službo bi lahko dobil.

Mogoče pomembnejšo?

Mogoče pa ne potrebujem pomembnosti. Ne želim izpostavljenosti, ker sem imel negativne medijske izpostavljenosti v dobrih desetih letih dovolj. To ne vpliva samo name, ampak tudi na mojo družino, sorodnike, na mojo družbo.

V zadnjem času se govori, da bo v Petrol, ko bo zamenjan Janez Lotrič, prišla Adrijana Starina Kosem, ki jo vi menda dobro poznate, in da utegnete zamenjati Mitjo Klavoro, sedanjega izvršnega direktorja.

Raje bi bil v njegovi koži takrat, ko je nastopil to službo, ko je bil upokojen in postavljen na to delovno mesto. Vendar smo o tej kombinaciji, o kateri govorite, pa še o nekaterih drugih, da bom šef Voma, da bom šef Sove in da bom desna roka ne vem koga, veliko slišali. Ampak to so izmišljotine, ki jih posamezniki plasirajo v novinarske kroge.

Torej v zvezi s Petrolom niste v nobenih kombinacijah?

Ne da bi vedel. To prvič slišim od vas.

Veliko se je pisalo o službi v Sovi. Kaj pa ustanovitev slovenskega FBI-ja?

Seveda sem v Financah tudi jaz prebral, kaj so napisali. Veliko ljudi me je klicalo in spraševalo o tem, pa sem vedel manj kot novinar, ki je o tem pisal.

Vaše ime se je začelo spet pojavljati ob zadnjih aferah. Dnevnik je objavil, da ste o aferi Socius medije obveščali prav vi, vi ste to zanikali. Kako je bilo s tem?

V tistem času sem iz različnih novinarskih krogov slišal, da obstaja oseba, ki "prodaja" informacijo, da naj bi bil jaz s pomočjo enega od družinskih prijateljev spravil to zadevo v javnost. Nekateri mediji tega niso kupili, ker sta se jim zdeli nenormalni kombinacija in zgodba sama, pa tudi motiva ni bilo. S prijateljem, ki je v službi petnajst let, se nisva nikoli pogovarjala o konkretnih službenih zadevah, ker je prijateljstvo zame pomembnejše, kot da bi iz firbca kaj izvedel. Kajti ko bi informacija prišla ven, bi prijatelj sumil tudi mene. Zato se z njim nikoli v življenju nisem pogovarjal o službenih zadevah, ker nočem vedeti in se nočem s tem obremenjevati, saj je zame prijateljstvo več vredno kot nepomembna informacija, s katero si ne morem prav nič pomagati.

Kaj pa je ta vaš prijatelj po poklicu?

Zdaj je kriminalist.

V Demokraciji se je vaša izjava o tem, kdo vas je potunkal v to zadevo, nanašala na prejšnjega direktorja policije Marka Pogorevca.

Tako sklepate? V življenju sem bil nad nekaterimi ljudmi presenečen, nad nekaterimi sem bil razočaran. Za nekatere ljudi sem mislil, da so moji prijatelji ali vsaj dobri znanci. Oseba, za katero sem mislil, da imam z njo zelo korektne odnose, ki so prehajali iz znanstva v prijateljstvo, me je začela tlačiti v neko politično godljo. Predvsem je bila neumnost, da je to delala pri mojih znancih novinarjih.

Pogorevc si je začel izmišljevati, da okoli prodajate Sociusovo zgodbo?

Iz novinarskih krogov so prišle takšne informacije.

Zakaj?

Po mojem je vedno obstajala interesna skupina ljudi, ki je skušala od zunaj neformalno nadzorovati delo policije, skupina pa je bila odvisna od trenutne politične situacije in moči posameznikov. Menim, da se je krog ljudi, po tistem, ko je ugotovil, da nova oblast ne bo delala pod taktirko nekoga, ki iz varnega zavetja brez kakršnekoli pravne ali osebne odgovornosti vpliva na razvoj dogodkov, odločil, da bo stvari vzel v svoje roke. Razlog, da so me vpletli v omenjeno zadevo, vidim le v tem, da je nekdo napačno sklepal, da bo zaradi mojega znanstva z notranjim ministrom škodoval njemu. Menim, da je bil to neutemeljen napad na notranjega ministra prek mene. Zanimivo vprašanje zame pa je, zakaj se nobeden od novinarjev ne vpraša, kaj so se na neformalnem skupnem kosilu pogovarjali Rep, Potočnik in Pogorevc. Kaj je bil namen njihovega srečanja? Pogorevc namreč ni več direktor policije. Sami vidite, da so se po tem kosilu začele dogajati nerazumne in nepotrebne poteze. Predvsem pa se mi zdi sporno, da aktualne dogodke v kateremkoli ministrstvu komentira kdorkoli, ki je na takšen ali drugačen način vpleten vanje. To nikakor ni nepristranski komentator.

Enako bi se lahko vprašali, kaj se pogovarjata vidva s prijateljem kriminalistom.

Že, ampak midva sva družinska prijatelja od leta 1990, ko on še ni bil kriminalist. Kaj se pogovarjava oziroma o čem se ne, pa sem vam že povedal.

Pogorevc se z Repom pozna že dalj časa.

Z Repom da, s Potočnikom pa mislim, da ne. Smešno je, da je bil na tistem kosilu, potem pa je na komercialni televiziji razlagal svoje mnenje kot nevtralni poznavalec policije in komentiral stvari, ki mu jih je nekdo lahko serviral pri kosilu.

Mislite, da se je Pogorevc videl v vlogi ministra ali vsaj direktorja policije?

Ne vem. Menim, da bi na gospoda Marka, če bi v nekaterih zadevah reagiral bolj profesionalno in manj materialno, lahko še kdo računal.

To leti na njegovo solidno plačo?

Mislim predvsem na čas in način njegovega odhoda iz policije.

Če se s Pogorevcem srečata, kaj mu boste rekli?

Vprašal ga bom, zakaj je to storil.

Tega ga še niste vprašali?

Poslal sem mu SMS, pa mi je odgovoril, da ni v Sloveniji, da je na nekem sprejemu v Italiji. Potem sem pričakoval, da me bo poklical, ko se bo vrnil v Slovenijo, pa me ni.

Novinarji sami naj bi vam bili rekli, da Dnevnik nekaj pripravlja?

Da.

Imate zelo soliden odnos z novinarji?

V času po osamosvojitvi, ko sem bil še mlajši, bolj zaletav in manj razgledan, priznam, da smo nekatere stvari naredili narobe, pa ne v tem smislu, kot navajate v Mladini, ampak v smislu profesionalnosti v odnosu do novinarjev. Nismo se znali pogovarjati. S časom pa ugotoviš, da ste novinarji v službi širše javnosti in je vaš cilj odkrivati nepravilnosti. V letih po Depali vasi sem spoznal veliko novinarjev in sem spremenil predstavo, da so novinarji hijene, ki želijo vse raztrgati. Niso vsi enaki. Poznam tudi korektne novinarje.

Bi kdaj šli zasledovat novinarje?

Ne, nikoli. Pa tudi, kaj bi imel od tega?

Četudi smo vas včasih srečevali v istih lokalih, kot smo jih obiskovali mi? Po naključju?

Komedija z zasledovanjem novinarjev, o kateri ste pisali ... Verjamem, da si je niste izmislili, ampak vam je to kdo rekel. Smešno je, da v času, ko ste pisali o Bum baru na Resljevi, sploh nisem vedel, kje je to. Odraščal sem v Nemčiji, potem pa živel nekaj let v Kočevju. Ko sem 18. maja 1991 prišel službeno v Ljubljano in mi je poveljnik rekel, naj peljem na Gregorčičevo, sem ga zapeljal skoraj na Vrhniko, ker nisem vedel, kje je Gregorčičeva. Kje je Resljeva, pa pojma nisem imel. Pisali ste o tem, da naj bi bili zasledovali kup ljudi, a je to operativno nemogoče izpeljati. Predvsem pa za omenjeno dejavnost ni bilo nikakršne zakonske podlage. Tudi nobenega predloga v tem smislu ni bilo.

Kaj pa uradni zaznamek takratnega notranjega ministra Iva Bizjaka?

Uradni zaznamek ministra Bizjaka je narejen na podlagi informacij Milana Smolnikarja. Da je Smolnikar lagal, pa je večkrat dokazano, med drugim je to jasno razvidno tudi iz zapisnika sodnega procesa.

Kaj pa magnetogram pogovora poslancev SNS v Opera baru?

To je videti bolj kot amaterski zapis nekega magnetograma. Na dokumentu ni nikakršnih oznak, datuma, številke. To je lahko napisano na podlagi besed nekoga, ki je sedel zraven, bil celo z njimi v družbi ali pa je celoten pogovor celo izmišljen. Ne vem, ne poznam. Ste pri Kopšetu in Omanovi sploh preverjali, ali je takšen pogovor obstajal?

Ja.

In so potrdili, da so se res pogovarjali o tem?

Z nami se niso hoteli pogovarjati.

No, vidite.

Ko že govorimo o novinarjih, ali poznate Damjano Seme?

Vem, kdo je, osebno pa je ne poznam.

Kaj menite o primeru zasledovanja te novinarke?

Če bi se to zgodilo meni, bi rekli, da sem vpleten v kriminalno dejanje. Ne bi se spraševali o zakonitosti tega, kar je policija počela, temveč bi naslednji dan objavili poročilo s pripombo, da se Njavro druži s kriminalnim podzemljem. Ker je šlo za novinarko, pa se sprašujete, ali je zakonito. Mislim, kolikor poznam zadevo iz medijev, da je bil postopek zakonit, ker so policisti zakonito operativno spremljali drugo osebo, ne pa Damjano Seme. Dolžnost je, da se zapiše, s kom se je nadzorovana oseba družila. Če so dodali mnenja na podlagi govoric, je to nestrokovno. Kočljivo pa bi bilo, če bi kriminalist poleg uradno nadzorovane osebe nadzoroval tudi Damjano Seme, o njej poizvedoval oziroma jo preiskoval. Potem bi bilo to neprofesionalno narejeno ali pa celo na meji zakonitega.

Poznate Dragutina Mateja?

Poznam ga še iz časov, ko je delal na obrambnem ministrstvu. Sicer nikoli nisva delala neposredno skupaj, sem pa vedel, da dela na obrambnem ministrstvu, in ga poznam.

Kaj mislite o aferi Ribičič? Kdo je naredil napako?

Ne vidim afere. Vidim politizacijo popolnoma normalnega preiskovalnega postopka in vložene ovadbe. Tu ste mediji zagnali paniko, zakaj in kako se je izvedelo za ovadbo. Sam lahko navedem osebne primere, ko ste v vaši reviji omenjali kazensko ovadbo zoper mene, še preden je bila podana. Omenjali ste celo popolnoma osebne podatke, kot so domači naslov, imena staršev, rojstni datum itd. Tudi poslanec Rupar je nemalokrat izvedel za ovadbe iz medijev, pa še kdo bi se našel. Pa se niste takrat nikoli vprašali, ali je to prav. Menim, da je afera Ribičič v tem, da se to dogaja toliko let po drugi svetovni vojni. To je po mojem dokaz, da je miličniški in tožilski sistem deloval nedemokratično in krivično. Nedolžni ljudje pa so bili poslani na Goli otok. Zakaj se novinarsko ne poglobite, kdo so bili usmerjevalci prevzgoje na Golem otoku? Saj so še živi. Četrt takšne vneme bi morali vložiti, kolikor ste je vložili za nas.

V zadnjem času se veliko vojakov seli na notranje ministrstvo.

Zakaj se pa niste čudili, ko se je ogromno policistov selilo na obrambno ministrstvo?

Saj smo se ...

Pa ne tako kot zdaj. V času Jelka Kacina se je vojska povsem spolicizirala. Čeprav je dosti lažji prehod iz vojske v policijo kot iz policije v vojsko. V obdobju po Depali vasi se je policija čistila. Z izgovorom, kako so dobri, so jih odstopali vojski. Med drugimi je bil tak, sicer pred Depalo vasjo, tudi Milan Smolnikar. Šel je iz policije v vojsko, kar je bilo takrat redkost. Po neuradnih informacijah ljudi, ki so ga takrat poznali, so bili tega nekateri policisti zelo veseli. Policija je dober kader zmeraj jemala k sebi. Niso dopuščali, da bi dobri ljudje odhajali. Če pa so se ga želeli rešiti, so ga pustili. Da niso bili zadovoljni s Smolnikarjem, dokazuje tudi to, da ga po zadevi Depala vas niso hoteli zaposliti, ampak so mu dali negativno mnenje za ponovno zaposlitev v policiji.

Torej mislite, da prehod iz vojske v policijo ni tako velik problem?

Ne.

Minister je rekel, da bo za šefa policije imenoval civilista, pa je vseeno imenoval Romška z obrambnega ministrstva.

Romšek je bil najprej policist oziroma miličnik, saj je končal kadetnico, bolj ne more biti policist. Stara zadeva je, da je skoraj vse nekdanje vodstvo v policiji končalo vojaško akademijo v Beogradu. Tudi Marko Pogorevc. Veliko uslužbencev na policiji je imelo oziroma ima končano vojaško akademijo in so visoke položaje zasedali že precej pred Matejevim prihodom. Zame to ni niti najmanj sporno.

Romška se pa ne spomnite z obrambnega ministrstva?

Spomnim se, da je bil na ministrstvu visoko.

Imate svoje zasebno orožje?

Seveda. Vse, kar imam, imam uradno. Koliko in kaj, pa naj ostane skrivnost.

V času po Depali vasi so se v Sovi hvalili, da so imeli v Morisu ves čas svojega človeka. Menda naj bi bili to vi.

Če se je kdo v Sovi hvalil in ste vi to slišali, potem je ta človek neprofesionalen in mislim, da - če res obstaja - je tudi nakladač.

Obstajajo tudi zapisniki o vaših stikih s policijo in Sovo.

Iz Sove me niso nikoli kontaktirali. Ne vem pa, kakšni zapisniki obstajajo v Sovi.

Torej so ti zapisniki ponarejeni po Depali vasi?

Ne vem točno, katere zapisnike imate v mislih. Takrat pa smo bili zaslišani v prisotnosti državne tožilke Barbare Brezigar in kriminalista Draga Kosa. Tukaj ni nobene veze s Sovo. Te zapisnike sem dal novinarjem na sodni obravnavi.

Ali še vedno trdite, da se je Smolnikar v Depali vasi sam poškodoval?

Smolnikar, kakor so ugotovili tudi na sodišču, je pridobil takšne poškodbe, ki ne presegajo poškodb ob prijetju osebe, ki se upira oziroma želi pobegniti s kraja storitve kaznivega dejanja.

To pomeni, da ga je imela vaša enota pravico aretirati?

Še zmeraj trdim, da smo ravnali popolnoma zakonito, in če bi bil danes v enaki vlogi ob enaki zakonodaji, bi ravnal popolnoma enako. Če bi obstajali utemeljeni in zakoniti razlogi, tako kot so takrat, bi ukrepal tako, kot mi veleva zakon, kajti opustitev zakonske dolžnosti je kaznivo dejanje.

Tam ste postavili zasedo?

Zadeva je bila narejena nadprofesionalno. Vendar je bil Smolnikar takrat že nezaupljiv, saj se je to dogajalo že po tistem, ko je predsednik vlade ukazal prekinitev vseh aktivnosti. Ker je Smolnikar ravnal mimo vseh navodil, je bil toliko bolj pozoren. Nismo pričakovali tako povečanega prometa na magistralni cesti. Težko je bilo neopazno, na takšni razdalji, ki omogoča intervencijo, pokrivati kontakt med Kunstljem in Smolnikarjem. Zaradi improvizacije, ki smo jo morali izpeljati v hipu zaradi premaknjenega kraja dogajanja, se je zadeva nekoliko zapletla. Če bi bila primopredaja narejena na enem, vnaprej predvidenem mestu, potem Smolnikar ne bi dobil nobene poškodbe, ker bi kamere posnele primopredajo in Smolnikar ne bi niti poskusil karkoli narediti.

Smolnikar ni hotel vzeti papirjev?

Ne, papirje je vzel. Obstajata tudi zvočni posnetek in napisan magnetogram pogovora, v katerem Smolnikar daje navodilo Kunstlju, kje in kako mu bo izročil papirje.

Kaj pa tista zgodba s steklom, koščki razbitega stekla so bili pod papirji?

To je zgodba o tem, da se tisti, ki se utaplja, prime za slamico. To je bilo pojasnjeno takoj naslednji dan. Ob zaslišanju in javnih vprašanjih medijev je bilo tudi vprašanje, zakaj je steklo pod dokumenti. Povedano je bilo, da je Smolnikar Kunstlju naročil, naj mu kuverto vrže skozi okno iz svojega avtomobila. Vozili sta stali drugo ob drugem. Kunstelj se je, ko mu je vrgel dokumente, odpeljal po magistralni cesti, Smolnikar po vzporedni cesti. Kunstelj nam je dal znak, ker smo pričakovali, da bo Smolnikar šel po glavni cesti. Ko smo nasproti pripeljali z vozilom Vectra in z zadnje strani s kombijem, je Smolnikar odvil skrajno v desno, zapeljal vzvratno ter odvil skrajno v levo in naprej, ker je hotel pobegniti. To je razvidno iz posnetkov in pozicije avtomobila. Razbitje šipe je povzročil Robert Suhadolnik, kar je jasno povedano in tudi obrazloženo, zakaj. Z razbitjem šipe z orožjem si je omogočil, da je potegnil ven kontaktni ključ in s tem preprečil nadaljnji beg. Po zakonu bi lahko uporabili tudi drugačno silo, ne samo to.

Kakšna pa bi bila drugačna sila?

Lahko bi uporabili orožje, saj je Smolnikar zapeljal v pooblaščeno uradno osebo, to pa je napad na življenje in telo pooblaščene uradne osebe.

Kakšne barve sta bili vozili?

Vectra je bila srebrne barve, kombi pa bele.

Kako bi Smolnikar lahko vedel, da ste v vozilih vi?

Ker sva jaz in Simon Krejan izstopila iz avtomobila brez maske, s službeno izkaznico. Namesto da bi počakal, se je zasmejal, pokazal iztegnjeni sredinec, zaklenil vrata in speljal vzvratno ter skušal pobegniti.

Zakaj pa so bili dokumenti na razbitem steklu?

V tem momentu, ko se je začelo ruvanje okoli ključev, ker je Smolnikar začel Robertu zvijati roko, je Otoničar razbil šipo na drugi strani in skušal obvladati Smolnikarja. Smolnikar pa je Suhadolnika prijel z vzvodnim prijemom in mu začel zvijati roko, tako da je bil Suhadolnik obrnjen s hrbtom proti vozilu. Zakaj so bili dokumenti zunaj kuverte? V vsej tej igri, ko je bilo toliko dokumentov, papirjev in igric, nisem zaupal nikomur razen samemu sebi. Ko smo bili tam, na kraju, sem poprosil policista, naj stopi zraven in je s službeno lučjo osvetlil vozilo. Vzel sem ovojnico in jo strgal ter stresel vsebino iz nje. To sem video- in fotodokumentiral, da ne bi avto odšel z zaprtimi kuvertami.

Je ta posnetek mogoče videti?

Seveda. Hotel sem ga predvajati na sojenju, pa tožilec Fišer tega ni dovolil.

Ker je posnetek preveč krvav?

Ne, ker se vidi, da se Smolnikar upira in da ga nihče ne pretepa. Vidita se tudi pozicija vozila in sam kraj dogodka. Povedal pa bi, zakaj sem odprl kuverte. Ker bi lahko vozilo izginilo in ne bi se čudil, če bi bili naslednji dan v kuverti reklamni letaki ali kaj podobnega.

Kaj pa je bilo v kuverti?

Dokumenti, ki jih je Smolnikar zahteval. To so dokumenti, ki jih je dobil po naročilu. Ko jih je zahteval od Kunstlja, smo jih pripravili in rekli, naj mu jih izroči.

So bili to izvirniki ali kopije?

Oboje.

Kdo pa je delal kopije?

Jaz. S soglasjem nadrejenih. To je popolnoma enako kot takrat, ko želijo prijeti storilca, ki želi kupiti drogo, in se mu nastavi človek, ki mu jo prinese, policija pa ga pri tem prime.

Ste veliko teh papirjev pripravili sami?

Pripravil sem samo papirje, ki so bili takrat v tem vozilu.

Kdo pa je pripravil tiste prejšnje? Tudi nekateri od tistih papirjev so bili ponarejeni.

Vprašajte Milana Smolnikarja. Z grafološko preiskavo je bilo ugotovljeno, da je seznam novinarjev na Resljevi napisan z isto roko kot Smolnikarjeva prošnja za zaposlitev.

Govorilo se je tudi, da je morisovec Kunstelj nekaj pisal.

To ste govorili vi in tisti, ki so vam to povedali. Grafološka analiza pa pravi, da je pisava enaka kot rokopis na Smolnikarjevi prošnji za zaposlitev.

Kaj pa tisto, kar je bilo natipkano?

Tisto, kar je bilo natipkano, so točno določeni dokumenti, ki jih je Smolnikar zahteval od Kunstlja in mu jih je tudi plačeval. Nekatere dokumente je obdeloval tako, da je sredino resničnega dokumenta, recimo navodila za izrabo letnega dopusta, prekril z belim papirjem in to fotokopiral. Potem je s pisalnim strojem napisal določeno vsebino in vse skupaj fotokopiral ter izročil vam.

Nekdo ...

Ne nekdo, Milan Smolnikar.

Kaj pa Kunstelj?

Ne, Smolnikar je po naših podatkih nekatere dokumente fotokopiral v znanem lokalu v neposredni bližini Depale vasi.

Kaj pa pisalni stroj na Vrhniki, o katerem govori Srečko Jeraj?

To so neumnosti. Jeraja v življenju nisem videl in niti ne vem, kako izgleda. V tistem prostoru na Vrhniki nisem bil in jamčim, da tudi Tone Krkovič ni bil. Tudi do danes si tega prostora nisem šel ogledat, ker če bo treba, grem lahko jutri na poligraf in hladno povem, da tam nikoli nisem bil. Pisalni stroj, ki je bil zaplenjen, ni stroj, s katerim so bili ponarejeni katerikoli dokumenti. To zgodbo ste narobe predstavili. Ta zaseženi stroj je tisti, s katerim so bili napisani črkopisi, ki jih je Smolnikar zahteval od nas oziroma od Kunstlja, da mu pridobi tipkopis pisalnega stroja Jožeta Zagožna z obrambnega ministrstva. Tisti tipkopis pa je bil narejen s pisalnim strojem, ki ga omenja Jeraj, in to ni bil Zagožnov pisalni stroj. To je bila past, njen namen pa je bil preveriti verodostojnost grafološke študije oziroma primerjalnega tipkopisa. Če bi Smolnikarjevi ljudje, ki so delovali iz ozadja policijskih vrst, ugotovili, da je ta tipkopis (naključnega pisalnega stroja) enak tipkopisu pisem Civilne iniciative, bi mi zlahka dokazali, da gre za ponarejeno grafološko študijo primerjave tipkopisov. To bi dokazali s pisalnim strojem, ki sploh ni z obrambnega ministrstva. Tudi Kunstelj je bil prepričan, da je tipkopis pisalnega stroja z obrambnega ministrstva, pa ni bil.

S Kunstljem nista več velika prijatelja?

Mitja Kunstelj je bil za raven višji zaupnik kot Smolnikar za policijo, saj je potegnil na pošteno stran. Čeprav je Smolnikar vedel, da ni nič res, je še naprej vodil igro. Ker ni imel poguma priznati svojim botrom, da je vsa stvar farsa in neresnična, je moral igro igrati naprej.

Kdo pa so njegovi botri?

Saj se ve, kdo ga je takrat inštruiral. Kos mu je prepovedal nadaljnje sodelovanje po Drnovškovem ukazu, vendar je Smolnikar še zmeraj nadaljeval in od Kunstlja zahteval nekatere dokumente. Kdo je imel večjo moč kot predsednik vlade?

Kdo pa je boter?

Drnovšek zagotovo ne. Njegovi botri so bili tisti, ki so se pojavljali v ozadju. Vez partije ali Organizacije, kot jo je poimenoval sam Smolnikar. Smolnikar je večkrat omenjal Kučana in Šefmana. To je posneto, ko ga Kunstelj vpraša, za koga sploh dela, in on pravi: "Jaz delam za organizacijo, mi smo organizacija, nas je ful, mi delamo na tem, da zrušimo Janeza Janšo in pripeljemo Kacina. On je pravi dec, z njim se bo dalo fajn delati."

Pa Smolnikar Kacina sploh pozna?

To je izjavil. To je posnetek pogovora.

Kacin je potem glavni negativec te zgodbe?

Ne.

Smolnikar je bil pravi vohun ...

Ne. Ko je prišel k nam, smo ga imeli za dobrega častnika. Potem je začel demoralno delovati na druge. Recimo, drugi smo šli teč 18 kilometrov, Smolnikar pa je odpeljal svojo enoto v najbližjo vrtačo in se tam ulegel. Potem je šel čez eno uro po bližnjici. Njegovi ljudje so to najprej sprejeli z odobravanjem. Po treh mesecih, ko niso bili sposobni opravljati zadev kot drugi, pa tudi njim ni bilo več vseeno. S tem si je kupoval naklonjenost podrejenih.

Tudi vaša kariera je vezana na Kočevsko Reko, kjer ste hitro napredovali.

Veliko sem tudi naredil, še pred vojno.

Imeli ste čin majorja?

Ne, bil sem na položaju, ki ustreza činu majorja. Ko sem s prvo generacijo končal častniško šolo, sem bil podporočnik, in ljudje, ki so letnik končali skupaj z mano, so zdaj polkovniki. Vprašanje je, kako so napredovali drugi in ne kako sem jaz. Moj položajni čin je bil čin majorja, ker sem bil pomočnik poveljnika brigade. Bil sem pomočnik poveljnika Krkoviča za varnost.

Kaj pa štejete med svoje vojaške uspehe?

Z mojo pomočjo smo razbili, pred vojno, eno močnejših vohunskih mrež Kosa v Sloveniji. To je bila naveza kapetana Kosa Šefika Suljevića iz Ribnice. On je recimo rekel, da bo prva granata, ki bo izstreljena iz ribniške kasarne, šla naravnost v Krkovičevo hišo. Ko sem rekel, da med vojno Krkoviča gotovo ne bo doma, ampak bodo tam otroci in žena, ki nimajo s tem nič, je rekel, da v vojni umirajo tudi civilisti. Vi pa ste ga predstavili kot najbolj nebogljeno osebo. Iz Beograda je dobival pakete sveže tiskanega denarja za podkupovanje. Tudi njegov prijatelj vojaški zdravnik je z ostrostrelno puško z balkona v hrbet ustrelil dva naša. Ne dobesedno v hrbet, saj ju je zadel v kolena, vendar spopad ni bil frontalen, temveč je streljal iz civilnega bloka. Organizator te mreže pa je bil Suljević.

Vi ste igrali vlogo dvojnega agenta?

V igro sem bil vržen po navodilih varnostnih organov, pred vojno leta 1990. Prek njega smo dobili nekatere načrte, prek njega smo tudi plasirali nekatere informacije, da je v Kočevski Reki na tisoče treniranih vojakov, da imamo 500 armbrustov, imeli pa smo jih pet. To je bil tudi eden izmed razlogov, da je potem vojska reagirala tako, kot je.

Suljević je omenjal, da ste z njim ravnali nehumano, ko ste ga aretirali.

Pri aretaciji nisem bil. Suljevića je aretirala policija.

Krkovič trdi, da vam je dajal stanovanje, videorekorder, televizor ...

Krkovič tega ne trdi. Dobivali smo se v vojaškem stanovanju v Ribnici, za katerega je poskrbel Suljević prek enega od svojih ljudi. Dobil sem duplikat ključa stanovanja, kjer sva se dobivala s Suljevićem. To je bila "konspirativka", ki je bila od zunaj varovana z njegove in tudi z naše strani. Pri čemer oni niso vedeli za naše, mi pa smo vedeli za njegove. Mene so krile naše varnostne službe. Takrat ljudje niso vedeli, koga krijejo.

Torej ste bili sodelavec specialne policije?

Ne, oni so me varovali, vendar niso vedeli, koga krijejo. Suljević pa mi je hotel svojo pripadnost izkazovati tako, da mi je obljubil, da mi lahko "zrihta" videorekorder in televizor. Takrat so denar dobivali prek kreditov za gradbeni material. Dobil je denar, tako da mi je televizor prodal, in sicer za 20 odstotkov ceneje. To ni bilo zame osebno, povrhu pa je bil plačan. Tudi denar za gorivo mi je dajal, vse je bilo arhivirano in sproti zapisano.

Nista pa navezala prijateljskih odnosov, zdi se, da ga sovražite?

Kako naj imam rad človeka, ki mi v obraz pove, da bo potolkel Ribnico, ne glede na to, koliko bo žrtev. Kako naj verjamem osebi, ki zlahka pove, kako bodo zaprli naše politično vodstvo ne glede na človeške žrtve? Vendar ga ne sovražim. Danes je na videz popolnoma umirjen občan. A mu ne verjamem.

Veliko se je govorilo, da so prek Kočevske Reke potekali transporti orožja. To je bilo po vojni?

To je tema, ki sem jo večkrat razložil, ko so meni ali nam očitali nezakonitosti. Pa nihče ni želel poslušati. O tem sem slišal v povojnem času, zato vam lahko predstavim svoje mnenje oziroma informacije, kot so bile predstavljene meni. Ne morem trditi, da je bilo tako, saj pri operativnih izvedbah nisem sodeloval. V državi naj bi bili potekali dve trgovini z orožjem. Obe sta bili ilegalni po zakoniku SFRJ. Ena je bila trgovina za oborožitev Slovenije, za odpor proti agresorju v sodelovanju s Hrvaško. V proračunu ni bilo postavke za potrebe osamosvojitve, pisalo je stroj za obdelavo kovin, računalniki ..., ker pa tudi denarja ni bilo, se je za razliko v ceni orožje tudi prodajalo na Hrvaško, saj smo imeli dogovor o skupnem uporu. To je bilo orožje, ki ga je Slovenija kupovala registrirano. Se pravi, ministrstvo za obrambo je dalo dovoljenje za uvoz, ministrstvo za notranje zadeve za odpiranje meje, Vis je sodeloval z nadzorom meje in s protiteroristično spremljavo transportov, enako Vomo in sekretariat za finance s carinsko službo. Na meji ni vojakov, ampak so policisti in cariniki, ki spuščajo tovor v državo in iz nje. Vsi kamioni, ki so prehajali mejo, so bili dokumentirani, vpisani so bili kraj vstopa, kraj izstopa iz države in osnovni podatki o vozilu in vozniku. Tudi navodila za odprtje meje so bila, to je bilo vse uradno. Neuradno mimo vsega tega pa je lahko v državo pripeljalo orožje samo notranje ministrstvo.

To je bila druga trgovina? Kaj pa Kočevska Reka?

To je bila tista, zaradi katere se je morala prenesti pozornost na nas, in to so naredili prek vas. Iz Kočevske Reke so hodili kamioni, ampak ti so bili uradni - vendar nezakoniti po zakonodaji SFRJ. Ti kamioni so bili registrirani, ker je mejo moral uradno, po nalogu države, odpreti policist. Kdo pa je policistu rekel, naj odpre mejo? Poveljnik Krkovič mu ni mogel reči tega. Tako ne držijo vaše navedbe o Morisovi trgovini z orožjem. Država je poskrbela za odprtje meje.

Manjša težava je le v tem, da tega denarja ni.

Ne vem, o katerem denarju niti o kakšnih količinah ta hip govorite. Vprašam pa vas, od kod mislite, da se je kupovala oprema in oborožitev za potrebe osamosvojitve. Poglejte, kakšno oborožitev in opremo sta dobili policija in vojska v osamosvojitvenem in neposredno po osamosvojitvenem obdobju

Največ naj bi bili Hrvati plačali prek Ine v Petrol, pa tega denarja kar ni.

Tega ne vem, zato tega ne morem komentirati. Poizvejte, kdo je stal za orožjem, najdenim na Brniku. Pa mariborsko orožje, o katerem je veliko vedel tedanji predsednik države, niso pa nič vedeli o orožju tisti, ki bi to uradno morali. Tu je vprašanje, kako je prišlo toliko orožja v Slovenijo, to, kar je bilo odkritega nezakonitega. Koliko pa je bilo tistega, ki je prišlo noter na enak način, pa ni bilo odkrito?

Govorilo se je, da je denar prihajal v kovčkih. Ste bili kdaj zraven, ko se je to štelo?

Nikoli nisem ne štel ne videl, da bi kdo štel. Zanimivo, kako se nekateri ljudje javijo po petnajstih letih. Mene bi bilo sram, če bi kaj videl pred petnajstimi leti, pa bi se šele sedaj spomnil, ker bi me lahko vsak vprašal, zakaj sem bil petnajst let tiho. Sam nisem videl ne velikega ne majhnega kupa denarja. Se pa sprašujem, kako bi ga bilo mogoče v takšnih zneskih prešteti v "noči", kot navaja domnevna priča. Bankovci po 1000 DEM so bili redkost, torej bi morali bili manjši apoeni. Zanima me, kakšen kup bi to bil. Pa kako težak!

Trdite, da vas Sova ni slišala na prisluhih v zadevi postojnsko orožje?

Vi ste me vpletli, vi ste me omenjali in vi ste napisali, da naj bi se bil znašel na prisluhih Sove. Na Sovo in MNZ sem dal zaprosilo, ali sem bil predmet kakršnekoli obravnave oziroma ali sem bil predmet obravnave. Imam pisen odgovor, zato sem zoper vas vložil tožbo.

Zapisali smo, da ste bili prepoznani na trakovih Sove, ne da ste bili predmet obravnave.

Od obeh uradnih institucij imam odgovor, da v nobeni zadevi nisem bil obravnavan niti zasleden, niti zaveden, niti prisluškovan. Bi vam pa bil hvaležen, če lahko dokažete nasprotno.

Čeprav je res, da tajne službe redko dajejo od sebe javno relevantne podatke. Je že tako, da imate v javnosti pogosto, morda tudi zaradi Depale vasi, imidž agresivca ...

Ne odobravam nasilja, sem proti pretepom. Vendar se znam braniti in mislim, da samoobrambe ni mogoče enačiti s pretepanjem. Mislim, da gre, če kdo uporabi silo, ko beseda ne zaleže več, da prepreči napad nase ali na osebo, ki je z njim v družbi, za upravičeno uporabo sile.

Ena od obtožb je bila, da ste morisovci podstavili bombo pod Jelinčičev avto. Kako je bilo s tem?

Ne spomnim se več popolnoma točno, vendar mislim, da ni bilo tako. Mislim, da so bile prve informacije, da so mu eksploziv podstavili pripadniki specialne enote policije, ker je bil takrat v nekih konfliktih z njimi. Potem, mislim, so bile informacije, da naj bi bili to naredili policija in morisovci skupaj, kasneje pa samo morisovci. Potem pa Darko Njavro in Robert Suhadolnik. Vodilni pri pisanju o tem je bil časopis Dnevnik. Tam je novinar, za katerega je nekdanji visok policijski uslužbenec vpričo mene rekel Krkoviču, da imajo za takrat, kadar morajo kako zadevo "naštelati" ali koga sesuti, človeka na Dnevniku. Toni Perić je bil po podatkih iz Gričarjevega poročila uporabljen tudi v zadevi Pogorevc. V Gričarjevem poročilu piše, da iz policijskih krogov posredujejo informacije prek Perića. Problematično je, da šef kriminalistične službe Mitja Klavora dokumente, za katere ve, da so ponaredki, medijem predstavlja kot pristne, uradne. Ker če bi vedel, da so uradni, bi z njimi šel na tožilstvo in ne bi šel pisat knjige. Je pa novinar Perić eden izmed vodilnih pri neupravičenem blatenju mene in mojih kolegov. Tako je tudi sedaj. Danes je že skoraj mesec, odkar sem jim poslal demantije navedb v Dnevniku, pa tega preprosto nočejo objaviti. Po mojem je Perić izgubil novinarsko kredibilnost, ko je leta 1995 posojal svoj psevdonim Mitji Klavori. Sramotno za uredniško politiko velikega dnevnega časopisa, kar Dnevnik vsekakor je, pa je, da navedejo nepreverjene informacije, ne predstavijo druge strani, meni ne dajo niti možnosti, temveč sploh ne objavijo demantija oziroma pojasnila, ki sem jim ga poslal takoj naslednjega dne.

Jelinčič torej ne trdi, da mu je Moris podstavil eksploziv?

Ne vem, kaj in komu trdi Jelinčič. Z Jelinčičem sem se pogovarjal in komunicirava, če se srečava, brez kakršnekoli zamere. Verjamem, da če bi mislil, da sem mu pod avto podstavil bombo, se ne bi tako pogovarjal z mano. Prepričan sem, da Jelinčič ve, da mu je nismo podstavili mi, in mislim, da ve, kdo mu jo je.

Kdo?

Ne bom povedal, koga mislim, danes ga nismo omenjali. Če je to sploh bila kakšna bomba.

Major Ladislav Troha pravi, da je moral popraviti stražarski dnevnik, da je dal alibi Robertu Suhadolniku, ki naj bi bil podstavil bombo pod Jelinčičev avto. Brane Praznik iz Voma, ki je prišel v Moris po Depali vasi, pravi, da je našel dokaze za to. Oba lažeta?

Troha je za vas verodostojna priča? Kdo je Praznik?

Troha je delal z vami, Praznik pa je bil obveščevalec Voma.

S Troho sva delala v isti enoti. Nikoli nisva bila prijatelja, bila sva službena kolega. Čuden je bil ves čas, je bil pa znosen, dokler ni šel pred parlament prepevat s kitaro. Po mojem se lahko vsakemu poslabša zdravstveno stanje ali psihična stabilnost. Psihično je bil v obdobju po Depali vasi tudi on pod močnimi pritiski. Prej je bil dober častnik. Ne vem, kaj se mu je zgodilo, lahko se mu je kaj zgodilo v zasebnem življenju, ne vem. Praznik pa po mojem mnenju ni niti omembe vreden. Odkrito ga preziram in ga ne cenim strokovno, še manj pa kot osebo. Kar poglejte, kakšne informatorje imate ...

Kakšne?

Vojko Smole recimo sploh ni vedel, kje je imela Barbara Brezigar sedež v tistem času, ko naj bi jo bil obiskal. Ampak njemu je nekdo prišel povedat, kaj mora reči, kmalu po tem je dobil službo v Mercatorju. Vem, da jo je tudi hitro izgubil, razlog naj bil njegov nekorekten odnos do zaposlenih. V tistem času je tudi hodil okoli z domnevno ponarejeno diplomo, češ da ima končano sedmo stopnjo. Če bi imel končano visoko šolo, bi to verjetno navedel v prošnji za sprejetje v službo leta 1991. Ali je mogoče pozabil? Nekdo mu naj bi bil v Trebnjem uredil, da je ponarejeno diplomo vpisal v delavsko knjižico, in s to diplomo je šel na zbornico za varovanje in naredil izpit za odgovorno osebo. Na podlagi tega je dobil službo v Mercatorju, zdaj pa naj bi imel vloženo kazensko ovadbo zaradi ponarejanja uradne listine. Je pa v Morisu razlagal, kako je nekega nedeljskega popoldneva vzel ključe od letala mig 21 in z njim malo poletel, naredil krog nad Trebnjim ... Osebe, na besedah katerih temeljijo vaše zgodbe, so Smolnikar, Jeraj ... In Zvonimir Vojska, človek, ki je pravnomočno obsojen na zaporno kazen.

Zakaj pa ste ustavljali avtomobile v okolici Kočevja?

Kako lahko to navajate? Kje imate utemeljitev? Kos je preiskoval, preverili so navedbe po sledi Mladine in ugotovili, da so navedbe netočne. Ni bilo ustavljanja, ni bilo lučk, ni človeka, ki bi rekel, da so ga ustavili. Imel pa sem "srečo" s srečevanjem z vinjenimi vozniki in njihovimi "nastopi".

V eni zadnjih številk Mladine je bila objavljena fotografija, kako Morisov avto ustavlja civilni avtomobil. Ste v enoti imeli pooblastila za to?

V enoti nismo imeli nobenih posebnih pooblastil. V Mladini pa je slika avtomobila, ki je bil sicer službeno vozilo poveljstva. Kdo ga vozi, kdaj in kako, ne vem. Uporabnik tega vozila sem bil sicer občasno tudi jaz, vendar zelo redko, saj sem imel drugo službeno vozilo. Ne vidim pa iz fotografije, kdaj je nastala in kako naj bi bilo razvidno, da ustavlja avtomobil.

Mesar pa vam je pobral naboje, ko ste ga ustavili!

Nikogar nisem ustavil niti mi ni nihče pobral nabojev. Ta oseba (mesar) je bočno ustavila pred mojim vozilom in mi onemogočila nadaljnjo pot. Po mojem je človek mislil, da mu je Špela pokazala sredinec. Kadila je v avtu in pepel ji je padel na sedež, pobrala ga je in ga vrgla ven skozi sončno streho. Voznik, ki je vozil za mano, pa je znorel, začel je prehitevati, zavirati pa zavil pred mene, ko sem se mu hotel izogniti, je z vozilom rinil vame. To je trajalo vsaj pol kilometra. Prehitel me je v ovinku, zapeljal je predme, ustavil sem, voznik je začel kriliti in mahati. Pristopil je k vozilu, jaz sem izstopil, dvakrat me je udaril in mi nato hotel vzeti pištolo. Zraven je ustavil avtobus, poln ljudi, ki je vozil iz Ljubljane proti Ribnici. Potem sem šel na policijo v Ribnico prijavit dogodek. Ničesar mi ni odnesel. Obsojen je bil pri sodniku za prekrške. Mislim pa, da je policija pred tem podala kazensko ovadbo zoper njega, vendar je tožilec v Kočevju od pregona odstopil. A to je že druga zgodba ...

Krkovič pravi, da vam je potegnil pištolo iz toka.

Ja, potegnil mi jo je, ni pa je vzel.

Torej ste se stepli?

Ne, nisem se stepel. Branil sem se, saj sem bil napaden. On me je ustavil, on je pristopil k meni, on je zoper mene uporabil fizično silo. Iz toka je potegnil pištolo, uporabil sem vzvodni prijem in pištolo odnesel na policijo, da bi z nje pobrali prstne odtise. Kasneje sem slišal, da je gospod znan kot vzkipljivec in da je imel težave s svojim podjetjem.

Imate informacije o vseh? Kot operativec?

S tem, da je bil obsojen, sem bil seznanjen z odločbo sodnika za prekrške. Imam pa dober spomin.

Zakaj je bila akcija specialne enote Moris Manever, vaja desanta na obrambno ministrstvo, ki je potekala nekaj dni pred aretacijo v Depali vasi, tajna?

Če hočeš preveriti odzivnost, sklic helikopterjev, predpriprave helikopterjev, kako bo reagirala zveza, kako se bo označil prostor, preveriti postopke realno, preveriti časovni odziv ljudi, moraš narediti vajo, ki ni vsem napovedana. Tisti, ki so morali vedeti zanjo, so bili seznanjeni. Vsi, ki smo služili v JNA, smo dobivali tako imenovane "uzbune", alarme. Nikoli niso bili napovedani. Saj potem niso smiselni, mar ne?

Takratni načelnik republiškega štaba TO Albin Gutman o vaji ni bil obveščen, vsaj uradno ne, kar je razvidno iz ukaza, ki ga je podpisal Krkovič.

Je to vprašanje ali vaše mnenje? Če je to vprašanje, mislim, da je naslovljeno na napačen naslov.

Ali ne obstajajo pravila, kako potekajo vojaške vaje zunaj vojašnic?

Nekatere vaje so predvidene z letnim načrtom in so zanje tudi predvidena sredstva. Ko pa da v kasarni sredi noči častnik znak za alarm, so to vaje, ki se ne načrtujejo v letnem načrtu, se pa evidentirajo. Če boš rekel, da imamo danes vajo, potem bodo vsi pripravljeni.

Sami ste rekli, da so bili to živčni časi. Ali ni bilo to neke vrste izzivanje?

Izzivanje je to, da lahko kdo pomisli in o tem širi idejo, da se bodo ljudje, ki so to državo pomagali narediti, borili proti njej. To vsekakor ni demokratično in ne vem, kaj mora biti narobe z nekom, da dobi takšne ideje.

Proti delu države. Lotrič na Petrolu ti ni všeč in se boriš proti njemu, da boš pripeljal koga drugega.

Jaz se ne borim zoper nikogar. Pa kaj je s tem Lotričem? Mislim pa, da ga ni idiota v tej državi, ki bi se šel te zadeve z nedemokratičnimi metodami, saj smo se za demokracijo borili.

Zakaj ste leteli čez Murgle?

Nisem pilotiral, zato niti ne vem, kje točno smo leteli. Ker takrat še nismo imeli helikopterjev z nočno navigacijo, so piloti uporabljali vizualni kontakt za letenje. Mislim, da so bile orientir osvetljene ceste. Ker smo leteli iz smeri Lavrice proti Ljubljani, smo leteli nad Dolenjko, ki je razsvetljena. Ne vem, ali smo leteli čez Murgle, ker bi potem morali leteti čez center. Mislim pa, da smo desno zavili še pred Ljubljanskim gradom. A nisem popolnoma prepričan glede na količino stvari in časovno odmaknjenost dogodka. Ni pa bilo nikakršnega namena provokacije.

Ampak to je bilo še zmeraj izzivanje.

Na širšem območju Kočevske Reke in okolice so potekala različna usposabljanja policije in vojske. Pa kar nekaj let ni bilo nikakršnih napetosti. Celo družili smo se. V demokratični državi ni, razen zdrave tekmovalnosti, drugih izzivanj med represivnimi organi. Mislim, da so veliko vlogo pri vzpostavljanju skoraj kritične situacije v državi odigrali tisti mediji, ki so enostransko in nepreverjeno napihovali enostranske informacije in tako v političnih krogih ustvarjali nepotrebno napetost. Mislim, da bi se morali iz tega vsi česa naučiti.

Se vam zdi, da je enako, če med civilisti vadi policija ali vojska?

Danes imamo več premikov vojske po cestah, kot jih je bilo do leta 1994. Različne vaje, premiki enot in dnevi odprtih vrat vojašnic. Nihče se ne zgraža in ne vidi v tem nič slabega. In prav je tako. Vaditi pa morajo vsi, v različnih situacijah. Tudi med civilisti. Ne vemo namreč, glede na varnostno situacijo v svetu in krepitev mednarodnega terorizma, kdaj bomo potrebovali rešilca, pa nas ne bo nič motilo, če bo vojaški.