intervju / "Nisem prepričan, da želim delati na komercialni televiziji. Ne glede na visoke honorarje se mi zdi, da na komercialni televiziji ne bi imel dovolj svobode. Tam je vse podrejeno marketingu in ratingu." - Denis Latin

Kje so varnostniki?

Poslal sem ju domov, ko ste prišli. Ja, mesec dni ju že imam. Stojita pred vrati mojega stanovanja, ko grem na kavo, gresta z mano. Le na televiziji ju nimam. Še dobro, da nista v uniformi, temveč v civilu.

Sedaj vsak dan hodite v službo in plačujejo vas kot prej?

Da.

Do kdaj imate podpisano pogodbo s HTV?

Do 1. oktobra letos.

Kaj je bil po vašem vzrok, da je zadnja oddaja Latinice naletela na tak odziv?

Eden od razlogov je gotovo bil, da je bil le štiri dni pred tem aretiran general Gotovina in je bila to velika medijska novica. Zato je bilo pripravno, da se je medijska pozornost z Gotovine preusmerila na Latinico, se pravi z nečesa, kar je velik problem za hrvaško družbo, na nekaj, kar naj sploh ne bi bil problem. Drugi razlog pa je bila saborska razprava ob potrjevanju finančnega poročila HTV. Pričakoval se je napad na HTV. Namesto da bi razpravljali o finančnem poročilu, so razpravljali o Latinici. Že nekaj časa se ve, da se želi HDZ rešiti "problematičnih" novinarjev na HTV. Dva so že odstranili, še mene odstranijo, pa bodo rešene vse težave.

Ste saborsko razpravo posneli? Nedvomno je to velik poklicni dosežek, da o vas in vaši oddaji dva dni skupaj razpravljajo saborski poslanci.

Dobro je, da se govori o oddaji, toda nisem srečen zaradi tega, kar so v saboru govorili, ker je bila razprava pav neokusna. Gledal sem vso razpravo, a je nisem snemal. Se mi pa v glavi že pletejo zamisli, kako bomo nekega dne vse to predvajali, lepo zrezano in zmontirano; nedvomno bo zelo zabavno.

Kaj je bilo po vašem tako blasfemičnega v tej oddaji o Tuđmanu?

Nič. Oziroma, to bo sedaj ugotovila komisija. Oddajo smo delali tako kot vsako drugo, delali smo jo dva ali tri tedne. Predelali smo gradivo zadnjih desetih let, v oddaji nismo razkrili ničesar novega, vse stvari so že bile objavljene, tokrat so bile le objavljene vse hkrati. Zanimivo je, da recimo vaš bivši predsednik Milan Kučan ni želel dati izjave za tokratno oddajo o Tuđmanu. Pred nekaj leti smo že imeli oddajo z isto temo, pa ni naletela na tak odziv. To le potrjuje mojo tezo, da problem ni v oddaji, temveč v kontekstu, v katerem je bila predvajana. Po svoje je bila oddaja zlorabljena.

Trdite, da ste žrtveno jagnje?

Da. Zelo dobro vem, kako funkcionira politika, zato nekako niti nisem bil presenečen nad vsem dogajanjem.

Kakšna je razlika med političnimi pritiski na medije v Tuđmanovem času in sedaj? Uporabljajo enake metode?

Ah, prej pritiskov niti ni bilo, saj je bila tako ali tako celotna televizija v službi oblasti. Vodstvo HTV je bilo v celoti HDZ-jevsko, vse je bilo delegirano, vse je bilo pod nadzorom. Leta 2000 so se stvari malce liberalizirale, HTV je postala podobna javni televiziji. Odkar pa je spet na oblasti HDZ, je bilo le še vprašanje časa, kdaj bodo vnovič navalili na HTV. Očitno je bil sedaj idealen trenutek. To, kar se je dogajalo med razpravo v saboru, je bilo nedvomno delegirano od Sanaderja, premier je gotovo vedel, kaj se bo zgodilo. Poslanci HDZ ničesar ne počnejo samoiniciativno. Predvidevam pa, da se bo navsezadnje distanciral od celotne razprave in bo tako pridobil nekaj političnih točk.

Se že dogaja, da se v medije vmešava tudi gospodarstvo?

Ja, se. Pogosto grozijo s tem, da bodo umaknili oglase, če bomo objavili to in to. Znan je primer, ko smo objavili prispevek o Ini, pa so direktorju grozili, da bodo umaknili svoje oglase, če bomo še objavljali take prispevke.

Kaj pa cerkev?

Cerkev ima tako ali tako močan vpliv v hrvaški družbi in nenehno pritiska na javnost. Ko smo delali oddajo o Stepincu, so denimo povzdignili glas, ker je eden izmed gostov, zgodovinar, dvomil o Stepincu.

Kako mislite, da saborski poslanci razumejo javno televizijo?

Kot orodje svojih interesov. To je vendar jasno. Niti slišati nočejo o tem, da je naloga javne televizije zadovoljiti potrebe različnih segmentov javnosti, ne le poslancev.

Toda HTV je, kar zadeva koncept javne televizije, pravzaprav v tranziciji. Na Hrvaškem dolgo ni bilo komercialnih televizij in je HTV dejansko spadala v segment javne in komercialne televizije.

Ja, res je. Hkrati se je, ko so se pojavile komercialne televizije, v hipu prilagodila novim razmeram na trgu. Politiki pa sedaj želijo izničiti vse, kar je HTV dosegla v teh dveh letih, odkar obstajata RTL in Nova TV in se je HTV končno lahko začela vzpostavljati kot javna televizija. Res je paradoks, da ti poslanci, veliki Hrvati, pravzaprav delujejo v korist tujcev, Američanov in Nemcev, lastnikov komercialnih televizij. Poslanci nam rušijo dobro strukturo programa in gledanost ter slabijo javno televizijo. V resnici delujejo protihrvaško, če uporabim njihove besede.

Kakšna je razlika v informativnem programu hrvaških komercialnih televizij in HTV? Koliko se je morala HTV prilagoditi infotainmentu?

Komercialne televizije se v segmentu informativnega programa niso ravno potrudile. Dnevnik HTV je pri nas še vedno zakon. Naši gledalci so preprosto razvajeni. HTV je bila v času Jugoslavije in JRT zelo odprta televizija, napredna, vedno smo imeli najboljše serije, najboljše filme, najboljše informacije. Zato si vsak, ki pride na ta trg, lomi zobe. To se je zgodilo tudi naši komercialni konkurenci. HTV je velika, ima veliko denarja, ni se lahko bosti s tako hišo. Toda zgodilo se je nekaj drugega - HTV se je sama prilagodila komercialnim televizijam, čeprav ji ne bi bilo treba. Zaradi tega so padli HTV-jevski televizijski standardi. Pred oddajo o Tuđmanu smo imeli oddajo Što glupije, to bolje, v kateri smo obravnavali ta trend zniževanja standardov, ki je posledica uveljavljanja komercialnih televizij: vse manj kritičnih informacij, manj kulture ...

... no, tudi v Latinici ste imeli teme, ki so komercialne, denimo o popolnih moških, klimakteriju ...

... ja, res je, toda tega nikoli ne promoviramo, vedno imamo kritično distanco, problem obravnavamo kot fenomen, ki ga kritiziramo. Večinoma obravnavamo kontroverzne teme, o katerih se ne govori veliko.

Je za dober rating nujen prepir v studiu?

Ne. Ne gremo vedno na prepir. Zadnjih nekaj let nismo imeli veliko oddaj, kjer bi se gostje med seboj prepirali. Res pa je, da je pri nekaterih temah, recimo pri Tuđmanu, mnenje javnosti tako ali tako polarizirano, to pa pomeni, da bo razprava o tem toliko bolj vroča. To je dobro. Ja, to je gledano.

Kakšen rating ima oddaja Latinica?

Zadnjo oddajo je gledalo 48 odstotkov vseh ljudi, ki so tisti trenutek gledali televizijo. Bila ena najbolj gledanih oddaj v zadnjem času. Sicer je rating odvisen od teme. Je pa bila Latinica edina oddaja v primetimu, ki je po gledanosti redno premagovala oddajo Big Brother, ki je bila na sporedu ob istem času. To je za oddajo javne televizije, ki se ukvarja z resnimi temami, zelo velik uspeh.

Je hrvaška družba sploh že zrela, da vzpostavi objektivno distanco do svoje bližnje preteklosti?

To, kar se dogaja v zvezi z Latinico, ki je govorila o Tuđmanu, je pokazalo, da ne. V bistvu niso zreli politiki in pri tem ne mislim le na politike HDZ, temveč tudi na druge. Politiki so prepričani, da pri volilcih izgubljajo točke, če povedo, kar smo v Latinici povedali o Tuđmanu. Z lažmi o naši preteklosti se prilizujejo volilcem. To je velik problem. Kajti vsakogar, ki bi o tem povedal resnico, tako kot smo to storili mi, napadejo. Trenutno so ljudje, ki izrazijo drugačno mnenje o naši bližnji preteklosti, kot so si ga zamislili politiki, državni sovražniki.

Kateri zgodbi o aretaciji generala Gotovine verjamete?

Mislim, da je bil dogovorjen s hrvaškimi oblastmi, da se vda v zanj najprimernejšem trenutku. Že več let je bilo jasno, da se to mora zgoditi, vprašanje je bilo le, kako se bo zgodilo. Prepričan pa sem, da je Gotovina pravzaprav Tuđmanova žrtev. Ko je Tuđman podpisal sporazum o sodelovanju s haaškim sodiščem, je vedel, da se bo v Haagu znašel tudi Gotovina. Tistim, ki so bili poklicani pred haaško sodišče, niso omogočili vpogleda v dokumentacijo, da bi lahko sestavili obrambo.

Kakšna je za vas osebno razlika med Gotovino, Mladićem in Karadžićem?

Je ni. Pred haaških sodiščem bo moral vsak od njih dokazati svojo nedolžnost.

Kolikokrat ste srečali Tuđmana?

Velikokrat. Prvič sem ga srečal, še preden je postal državnik. Leta 1989 smo delali serijo dokumentarcev o procesih demokratizacije v nekdanjih jugoslovanskih republikah. Tuđmana smo intervjuvali v neki baraki. Moj prvi vtis je bil, da se pogovarjam s strogim generalom. Ničesar karizmatičnega ni bilo na njem. Spominjam se, da je takrat veliko govoril o tem, da je Hrvaška kot rogljiček, ki potrebuje trebuh. Ko sva ga z novinarko vprašala, ali s tem misli, da si mora Hrvaška priključiti Bosno, je odgovoril, da naju gotovo obveščajo obveščevalne službe. Na koncu intervjuja je zahteval najini imeni, si ju zapisal na list papirja in ga dal v predal.

Kasneje, ko so bile volitve, sem dobil nalogo, naj posnamem njegovo izjavo po volitvah. Takrat mi je rekel: "Bilo bi najbolje, če bi se takoj včlanili v HDZ."

Se je vajin odnos v dolgih letih sodelovanja na relaciji novinar-politik kaj spremenil?

Ne. Takrat še nisem bil med oblikovalci javnega mnenja, tako da niti ni imel želje po tem, da bi bil do mene bolj prijateljski. Bil sem le mali reporter, ki je poročal za televizijo. Ves čas me je bilo groza tega, da se moram ukvarjati s tem. Nikoli nisem bil z njim na kosilu. Enkrat sem delal novoletni intervju in sem med njim skoraj zaspal. Spomnim se, da smo sedeli pri njem v kabinetu, v nekih foteljih, Tuđman pa je dogovarjal tako na dolgo, da sem zlezel v fotelj in se boril s tem, da ne bi zadremal. Njegovi sodelavci so medtem stalno povzročali hrup in nam šepetali, kaj naj sprašujemo.

Tuđman za vas nikoli ni bil oče naroda?

Ne. Nisem bil srečen zaradi tega, ker sem moral po službeni dolžnosti spremljati dnevno politiko. Le ko je bil Mesić predsednik vlade, je bilo zanimivo, ko smo delali intervju pri njem doma in smo ga silili, naj pospravlja, sesa po hiši, pomiva posodo. To je bilo zabavno.

Kaj natančno ste počeli med vojno?

Ko se je začela vojna, sem šel najprej v Slovenijo in poročal od tam, vsak dan sem okoli deset minut poročal za dnevnik. Potem sem šel v Slavonijo, v Osijek, kasneje sem bil do padca Vukovarja v Sisku šef našega dopisništva. Pogosto sem bil poročevalec s krajev incidentov med Srbi in Hrvati.

Ste bili lahko objektiven vojni dopisnik?

Mislim, da sem bil. V trenutku, ko se je dogajalo, smo poročali, kot smo videli, da se dogaja.

Ste bili embedded novinar ali ne? Ste se po fronti premikali z enotami HVO?

Ne. Že leta 1993 sem se nehal ukvarjati z vojnim novinarstvom, ker je pač nastala Latinica.

Ste torej poročali o zločinih nad Srbi ali ne?

Tam, kjer sem bil jaz, sem videl zločine nad Hrvati.

Kdaj ste izvedeli za zločine nad Srbi?

O tem se je začelo govoriti šele po letu 1996.

Ste kdaj verjeli, da je imel Tuđman namen zavarovati interese hrvaškega naroda?

V tistem času sem bil pravzaprav nezadovoljen s tem, kako je varoval interese Hrvatov. Na kraju samem sem videl, da je ljudi prepustil na milost in nemilost jugoslovanski armadi. Prepričan sem tudi, in to smo v oddaji fragmentarno dokazali, da sta se Tuđman in Milošević dogovorila o poteku vojne. Pravzaprav ne, zdi se mi, da je Milošević Tuđmana potegnil v vojno. Spomnim se, da sta se, ko sem poročal z neke tiskovne konference v Sarajevu, po ulicah sprehajala Tuđman in Milošević, občasno pa se jima je pridružil še Karadžić. Tako smo videli, kako potekajo njihovi sestanki.

O čem govori naslednja Latinica, ta, ki je že posneta, a je sedaj na hladnem?

O partizanih. O odnosu sedanje hrvaške politike do NOB. Kdor želi biti uspešen hrvaški politik, se mora dokazati tudi s svojim odnosom do druge svetovne vojne. Na svetovni ravni so seveda veliki antifašisti, klanjajo se zmagovalcem iz druge svetovne vojne. Ko pa pride vprašanje do notranje hrvaške javnosti, so politiki licemerni: o partizanih govorijo vse najslabše, odstranjenih je bilo veliko partizanskih spomenikov, zanemarjajo pomen NOB v drugi svetovni vojni. Partizane želijo predstaviti kot negativen pojav. Eden izmed prispevkov govori tudi o odnosu do partizanskih filmov. Na HTV se ne predvajajo. Izjema je bila Bitka na Neretvi, ki je bila prikazana lani na dan hrvaške vstaje. Pa še iz tega je bil izrezan del o ustaših, ki bi lahko vznemiril javnost.

Je to naključje, da ste obe temi, ki razburjata hrvaško javnost, Tuđmana in partizane, pripravili za predvajanje ravno v času pred saborsko razpravo o finančnem poročilu?

Ne. Oddajo o Tuđmanu smo začeli delati septembra in jo načrtovali za dan obletnice Tuđmanove smrti. Za nas je bilo pomembno le to, da po svoje zaznamujemo spomin na Tuđmanovo smrt.

Vas je v hiši kdo formalno podprl? Denimo s peticijo o tem, da sabor nima pravice razpravljati o vsebini oddaj javne televizije?

Znotraj HTV ne. To je razumljivo, bojijo se za svoje stolčke. Večina zaposlenih na javni televiziji ne tvega, tako kot tvegamo mi, temveč le hodi v službo. Pred nekaj leti, pred kakšnimi petimi leti, smo bili novinarji veliko bolj složni, kar zadeva obrambo svobode govora. Sedaj je drugače, ker je veliko medijev privatiziranih in mora večina novinarjev molčati. Javno pa sta me podprla hrvaško novinarsko društvo in društvo samostojnih novinarjev. Naredili so tudi anketo med 67 novinarji, uredniki, komentatorji, kašna se jim je zdela oddaja, objektivna, neobjektivna. Povprečna ocena je bila 3,5 od 5, s čimer smo zadovoljni, ker so oddajo ocenjevali tudi ljudje, ki imajo popolnoma nasprotno stališče od našega.

Kakšne mehanizme ima uprava HTV, da kaznuje neposlušne novinarje?

Sam sem podprl kolega Ladišića, ko so ga odstavili, pa nisem doživel nikakršnih sankcij. Kolegu Stankoviću, ki je storil isto, so znižali plačo. A to je naredil njegov neposredno nadrejeni urednik.

Za koga navijate: za Dinamo ali za Hajduk?

Joj, ne sprašujte me tega. Glede na svoje poreklo bi moral navijati za Hajduk. Sem Dalmatinec, pa ne morem navijati za Hajduk zaradi politike.

Naj se Hrvaška pridruži Natu?

Da in ne. Ne morem se odločiti. Po eni strani bi bilo dobro, ker imamo ogromno stroškov z vojsko in bi jih lahko razdelili. Toda za absolutni da sem prevelik dvomljivec.

V enem izmed intervjujev ste rekli, da imate o Sanaderju visoko mnenje. Ste to mnenje sedaj spremenili?

Ne, še vedno mislim, da je sposoben politik. Vešč je komunikacije in manipulacije.

Imate novinarji javne televizije pravico povedati svoje politično mnenje?

Da.

Imate pravico povedati svoje mnenje v svojih oddajah?

Da.

Ali to vpliva na vašo objektivnost?

Že sama izbira teme je po svoje izrekanje političnega stališča. Ne morem pa vplivati na to, kaj v oddaji rečejo gostje. Menim, da je to objektivno, saj gostje povedo, kar mislijo.

Je res, da prekinete snemanje, če se vam zazdi, da so gostje v svojih izjavah prestopili mejo tolerance?

Ja, res je. Ker je moja naloga tudi, da ljudi izobražujem, da je sovražni govor napačen način komunikacije. V desetih letih pripravljanja oddaje se je zgodilo marsikaj, tudi nestrpne izjave so bile izrečene. Moja naloga je, da to eliminiram.

Kako to, da novinarji javne televizije, kot je HTV, dopustijo, da na vrhu njihovega poslopja plapola državna zastava?

Nikomur od zaposlenih na kraj pameti ne pade, da bi protestiral proti zastavi na televizijski hiši. Tako ali tako nas obtožujejo, da smo protihrvaški, kaj bi šele bilo, če bi zahtevali, da se odstrani državna zastava. Nastalo bi totalno sranje.

Gledate slovenske televizijske programe?

Da, pogosto. In zelo sem zadovoljen.

Ste prepričani, da gledate isto TVS kot jaz?

Da. TVS je odličen primer javne televizije. S tem ne rečem, da je to zelo gledljiva televizija, po sedanjem konceptu pa je nedvomno zelo blizu pravi javni televiziji. A bojim se, da se bo z novim zakonom o RTV zgodilo, da TVS ne bo več javna televizija, temveč strankarska. To pa je grozno, verjemite mi, mi smo to že imeli. TVS je trenutno veliko bolj javna televizija kot HTV. Ni toliko skomercializirana. Morebiti je tradicionalna in konservativna, toda meni se zdi slog komercialne televizije poceni, provincialen. TVS pa zadovolji velik segment interesov, čeprav zaradi tega morebiti oddaje nimajo velike gledanosti. Je pa recimo izjemna raven filmov, veliko evropske kinematografije, ne le hollywoodske smeti. V informativnih oddajah denimo dobite veliko informacij o svetu, analize, kar je zelo pomembno. Pogovorne oddaje na TVS morebiti niso tako komercialne kot moja oddaja, ki sodi v žanr infotainmenta. Na TVS tega ni, pogovorne oddaje tipa Polnočni klub in Intervju so televizijsko konservativne, a kakovostne. Ob petkih zvečer pozno pridem domov in z veseljem gledam Polnočni klub, ker me pomiri. Lažje zaspim. TVS mi je veliko bolj všeč kot POP TV.

Gledate Trenja?

Mislite to na POP TV? Preden so začeli delati oddajo, so prišli k nam, da so si ogledali, kako delamo. Zdi se mi, da je ta oddaja preveč dnevnopolitična, premalo se ukvarja s širšimi družbenimi pojavi, tako kot to delamo v Latinici. Tudi scenografija mi ni všeč, preveč lesa. Kar pa se tiče voditelja: vidi se, da je prej vodil dnevna poročila, zato ima preresen odnos do oddaje.

No, on hoče biti vi. Velika razlika med vašim načinom vodenja in Slakovim pa je v tem, da on goste provocira, vi pa jih ne. Kateri način vodenja je bolj produktiven?

Ja, res je, moj način vodenja ni agresiven. Gostom pustim, da sami razpravljajo, in vedno dobimo, kar želimo.

Kako pripravljate goste?

Ko izberemo goste in potrdijo sodelovanje v oddaji, jih naši uredniki sprašujejo o temi, povejo jim, kaj pričakujemo, da bodo povedali, usmerijo jih v pogovor, da potem v oddaji ne govorijo preveč široko, temveč se osredotočijo na vprašanje, o katerem teče pogovor.

Kako določite goste za oddaje? Zakaj v oddaji o Thompsonu ta ni nastopil?

Telefonirali smo mu, zavrnil je sodelovanje. Verjetno mu je kdo sugeriral, da je bolje, da ne pride. Sicer je oddaja govorila o celotnem fenomenu tovrstne glasbe, zato njegova odsotnost ni bila katastrofalna.

Ste leta 1992/93 peli Čavoglavi?

Ne. V tistem času mi je bila bližja Moja domovina.

So Latinici podobne oddaje tudi v drugih nekdanjih jugoslovanskih republikah? So tam tudi Latin-wanna-be novinarji?

So. V Makedoniji, Črni gori, v Bosni so celo tri take oddaje. Oddaje so tako na javnih kot na komercialnih televizijah. Toda zdi se mi, da nobena od teh oddaj ni tako provokativna. Denimo v Srbiji večinoma vabijo politike, vendar jih ne izzivajo s temami. Zelo redko naredijo korak naprej od dnevne politike, tako kot to delamo v Latinici.

Kdaj ste bili nazadnje v Ljubljani?

Prejšnji mesec.

Torej je res, da ste bili na pogovorih s predstavniki CME, ki imajo v lasti tudi hrvaško komercialno Novo TV?

Res sem se pogovarjal s predstavniki CME.

Kdaj torej greste na komercialno Novo TV?

Dobil sem ponudbo. Do sedaj se ni veliko zgodilo v tej smeri. Nisem prepričan, da želim delati na komercialni televiziji. Znotraj javne televizije imam dobre produkcijske razmere. Ne glede na visoke honorarje se mi zdi, da na komercialni televiziji ne bi imel dovolj svobode. Tam je vse podrejeno marketingu in ratingu. Res me ne zanima.

Toda vedno, kadarkoli v zvezi z Latinico izbruhne škandal, rečete, da boste šli na komercialno televizijo. Lani ste s tem recimo zagrozili dvakrat.

Ne, nisem. Lani sem to rekel samo enkrat, ko so skrajšali prispevek o Sanaderjevih poslih. Pa še to vedno rečem, da pod takimi pogoji ne bom več delal oddaje. Potem mediji takoj napišejo, da grem na komercialno televizijo. Saj ne rečem ... dobivam ponudbe komercialnih televizij, toda tam res ne vidim prav nič zanimivega.

No, ko smo ravno pri krajšanju prispevkov ... Vi kot urednik nikoli niste nikomur skrajšali prispevka?

Sem. Toda nekaj drugega je, če se za to dogovorimo znotraj redakcije in skrajšamo prispevek. Če pa se to zgodi brez moje vednosti, je to zame cenzura.

Direktor HTV Mirko Galić je rekel, da so vas klicali po mobitelu, pa niste odgovorili!

Ni res. To so neumnosti. Take stvari so se pred letom 2000 redno dogajale. Oddaje so bile posnete, ogledali so si jih odgovorni, in če niso bile po okusu vladajočih, so šle v arhiv. Ali pa so jih porezali.

Kaj je bil Forum 21?

To je bila skupina novinarjev in drugih medijskih delavcev, ki so poskušali v času diktature HDZ narediti javno televizijo. Forum je razpadel, ko je HDZ izgubila na volitvah.

V tem Forumu je bil tudi Mirko Galić, sedanji direktor HTV, ki vas v saborski razpravi ni vzel v bran. Kako to, da sta sedaj na nasprotnih bregovih?

Razumem, da je sedaj, ko je direktor televizije, pod stalnimi pritiski politike. Zdi se mi, da tokrat v saboru ni imel moči, da bi me zaščitil. Nisem razočaran, to sem pričakoval. Tako ali tako ne pričakujem skupinske podpore, sem pač individualni igralec.

Kaj se je zgodilo z vašim projektom Mreža TV, ki ste ga vodili, medtem ko niste bili na HTV?

Mreža TV je propadla. Takole je bilo: projekt je bil zelo dober v času, ko na Hrvaškem še ni bilo komercialnih televizij. Veliko oddaj, ki so bile na Mreža TV, je sedaj na HTV ali na drugih televizijskih postajah. Bil sem glavni urednik te televizije. Sporno pa je bilo vprašanje lastništva te televizijske mreže. Vse polno je bilo umazanih dogovor, igre pod mizo, zato je projekt propadel. Toda v veselje mi je bilo, da sem sodeloval pri tem projektu, ker je bilo to obdobje, ko se je na televiziji lahko svobodno delalo. Finančno pa je bil projekt polom.

Kdo je financiral projekt?

Sprva je bil to le Nino Pavić, ki me je tudi povabil k sodelovanju. Kasneje se je izkazalo, da je bilo lastnikov več, med njimi tudi Miroslav Kutle, Vinko Grubišić. Dogovor med njimi je bil razlog za propad Mreže. Je pa nedvomno v svojem času odigrala zelo pozitivno vlogo.

V čem je jedro spora, zaradi katerega tožite OTV?

Tožim jih zaradi neizplačanih obveznosti, ker niso izpolnili dela pogodbe. Imel sem pogodbo, da je bila moja minuta reklame v vsaki oddaji. Gre za kakih 60 oddaj, za katere mi niso izplačali teh minut.

Torej je bilo vaše delo neposredno odvisno od oglaševalcev?

Ne, imel sem le tako pogodbo. Namesto da bi mi izplačali honorar, so me plačali s tem, kar so dobili za minuto reklame med mojo oddajo. To pa ni pomenilo, da sem bil odvisen od reklam. Svojo minuto sem oddal agenciji in ta jo je napolnila z reklamami. Sam nisem iskal oglasov ali bil v kakršnem koli stiku z oglaševalci.

Koliko tožb je sedaj vloženih proti Latinici?

Ne veliko, deset, petnajst, kaj vem. Za oddajo, ki je na sporedu toliko časa kot Latinica, to je 300 do 400 oddaj, je število tožb zanemarljivo. Vsak, ki ga v oddaji omenimo, ima pravico čutiti se užaljenega in nas lahko toži. Argument, izrečen v saboru, da smo neobjektivni, ker je proti nam vloženih toliko in toliko tožb, je popolnoma nepomemben. Pri tožbah je pomembna motivacija tožnikov. Če se kdo čuti užaljenega, je res najbolje, da toži, ker tako v javnosti ustvari vtis, da smo imeli kaj vem kakšen skrit argument, da smo ga omenjali v oddaji. Toda sodni procesi so pokazali, da takih argumentov ni. Še nikoli nisem bil obsojen. Dejstvo je, da je Latinica vplivna oddaja z veliko gledanostjo in normalno je, da se ljudje odzovejo.

Kako bi rešili slovensko-hrvaški mejni spor?

Ah, to je dolgočasno. Obe strani dobro izkoriščata ta spor za nabiranje političnih točk pri svojih volilcih. Kaj je lepšega kot stranka, ki se bori za vsako ped svoje zemlje? Meni pa se to zdi popolnoma brez zveze.

Ste kdaj razmišljali, da bi bili politik?

Ni izključeno. Varnostnike že imam.