Politika

Sonce in Jezik zemlje

Kako sta obrambno in notranje ministrstvo iskali obeležje v spomin na deseto obletnico odhoda jugoarmade

Urša Matos  |  Mladina 45  |  12. 11. 2001

V slovenski politiki razsaja bolezen. Ne boste je sicer našli v medicinskih priročnikih, a zato ni nič manj škodljiva. Naglo se širi zlasti pred obletnicami slovesnejših zgodovinskih dogodkov. Ob tovrstnih priložnostih politika izgubi še zadnjo trohico zdrave pameti in zapade v stanje neprištevnosti. Tipičen primer tovrstnega sindroma je bila letošnja okrogla obletnica odhoda jugoarmade iz Slovenije. V noči s 25. na 26. oktober letos je namreč minilo deset let, kar je iz koprskega pristanišča odplula ladja z zadnjimi vojaki jugoslovanske vojske. Šlo je za sklepno dejanje v procesu slovenske osamosvojitve, ki se je začel s prvimi svobodnimi volitvami, nadaljeval pa z razoroževanjem takratne slovenske teritorialne obrambe, ustanovitvijo manevrske strukture narodne zaščite, referendumom za samostojnost in desetdnevno vojno za Slovenijo. Ker gre za pomemben mejnik slovenske zgodovine, bi pričakovali, da se bo vlada nanj temeljito pripravila. Namesto tega pa smo bili priča vrsti komičnih zapletov. Pred poletjem je koprska občinska oblast predlagala, da bi v spomin na slavnostni dogodek na starem koprskem pomolu postavili primerno obeležje. Vlada se je s pobudo koprske občine strinjala in je izbiro spominskega obeležja naložila obrambnemu in notranjemu ministrstvu. Meseci so tekli, politiki so bili na svojih vikendih in jadrnicah, zgodilo pa se ni nič. Šele sredi septembra, torej le dober mesec dni pred prazničnim dnem, so politiki po svoji stari maniri presenečeno ugotovili, da je časa zmanjkalo in da je treba nemudoma ukrepati. Na vrat na nos so imenovali dve komisiji, ki naj bi poiskali artefakt za koprski pomol in zagotovili zakonitost porabe javnih sredstev. Zaradi časovne stiske in pomanjkanja proračunskega denarja so že v začetku opustili misel na javni natečaj. Čeprav gre za pomemben poseg v javni prostor, se jim ni zdelo potrebno, da bi sodelovanje omogočili vsem slovenskim kiparjem, kar je v takšnim primerih običaj. Namesto tega so se rajši odločili, da bodo izbiro opravili kar sami člani komisije, ki so jih nabrali iz obeh ministrstev in koprske občine, zraven pa so za potrebe umetniške presoje povabili še profesorico z ljubljanske likovne akademije. Štirinajst dni pred slovesnostjo so si predstavniki komisije rezervirali kombi obrambnega ministrstva in se podali v lov za umetnino. Kot kakšni vagabundi so se vozili od enega do drugega ateljeja in kiparje spraševali, ali imajo na zalogi kakšno že narejeno ali na pol narejeno skulpturo. Pri tem jih pravzaprav niti ni zelo zanimalo, ali bo izdelek ustrezal vsebini slavnostnega dogodka. Samo da bi bil dovolj velik in bi ga bilo mogoče takoj odpeljati na lokacijo koprskega pomola, kjer je nanj že čakal vsaj pol leta prej položeni podstavek. Zadeva je bila še najbolj podobna nakupovanju v Mercatorju ali Intersparu, le da tokrat ni šlo za kruh ali mleko in da je nakupovanje potekalo od vrat do vrat. Med drugim so potrkali tudi na ateljeje treh priznanih kiparjev, Mirsada Begiča, Matjaža Počivavška in Jakova Brdarja. Vsi trije so ponudbo začudeno zavrnili in se spraševali, zakaj se izbira ne opravlja po ustaljeni metodi javnega natečaja. Da ne bo pomote - kiparji v naši državi niso kakšni preobjedeni bogataši, ki bi se povabilu izognili zato, ker ne bi potrebovali dobrega plačila. Ravno obratno. Tekma za pridobitev naročila je na tako majhnem tržišču mučno garanje. Zavrnili so jih zato, ker njihovi ateljeji niso supermarketi, v katerih bi se police šibile pod težo za vsakršno priložnost primernih zapakiranih proizvodov. Dali so jim poduk, da umetniških stvaritev ne delajo na zalogo in da je za izdelavo dva metra visokega kipa potrebnih več mesecev razmišljanja in dela. A člani komisije se niso dali na hitro odgnati. Ponudili so celo odkup sv. Jožefa, ki ga je Brdar dal uliti za samostan Pleterje. Simbolika gor ali dol. Pomembno je samo to, da do zapovedanega roka opravijo svojo nalogo. Po nekaj dneh mrzličnega iskanja so si oddahnili. Za tri milijone tolarjev so od akademskega kiparja Dušana Tršarja odkupili kompozicijo dveh že narejenih plastik z naslovom Sonce in Jezik zemlje. Spominsko obeležje sta 26. oktobra na starem koprskem pomolu "blagoslovila" obrambni minister dr. Anton Grizold in notranji minister dr. Rado Bohinc.

Postopku izbire sicer ni mogoče očitati nezakonitosti, saj so celotni stroški naročila skupaj z izbrano kompozicijo znašali le 5,7 milijona tolarjev, po zakonu o javnih naročilih pa je razpis obvezno opraviti le v primeru, da stroški naročila presegajo osem milijonov tolarjev proračunskega denarja. Vendar pa je po drugi strani tudi res, da pri izbiri umetniških del javno naročilo ni pomembno zgolj zaradi zakonitosti, ampak tudi zato, da se omogoči kresanje različnih umetniških idej in da stroka izbere najboljše od najboljšega. V primeru kipov gre za dolgoročno postavitev, za poseg v prostor, ki bo zaznamoval vsaj nekaj desetletij, zato dolgotrajnejši premislek ni luksuz, ampak nujnost. Poleg tega so javni natečaji tudi najboljša metoda, s katero se je mogoče izogniti pogosti praksi iz polpreteklega političnega obdobja, ko je oblast pri izbiri umetniških del dajala prednost režimskim umetnikom. S tem seveda ne želimo trditi, da je bilo Tršarjevo delo izbrano zaradi politične kuhinje. Niti najmanj. Verjamemo, da gre za vrhunsko umetnino. Opozoriti želimo le na dejstvo, da se je politika celotnega postopka izbire spominskega obeležja lotila na horuk in v posmeh umetnikom. V trenutku, ko se z izbiro umetnin začneta pečati vojska in policija, se je treba vprašati, kaj je narobe s kulturno politiko te države. Če bi šlo za enkraten dogodek, bi ga še nekako spregledali. Toda bolezensko stanje se ponavlja iz leta v leto. Spomnimo se samo lanske jeseni, ko je takratni obrambni minister Janez Janša prav tako brez javnega natečaja za 35 milijonov tolarjev odkupil kip generalna Maistra in ga postavil pred vhod obrambnega ministrstva.