slo-cro / Slovenec v Zagrebu

Po nekaj dneh je težko oceniti, koliko bo obisk slovenskega predsednika Milana Kučana v Zagrebu v resnici vplival na hrvaško-slovenske odnose. Zlasti na tiste, ki so še vedno sporni. Najbolj izrazit del obiska je bil nedvomno govor Milana Kučana v saboru. Prvi nemir je Kučan vzdignil v zadnjih saborskih klopeh. Tam kraljuje nacionalistična desnica z nekaterimi proustaško usmerjenimi predstavniki "volilnega telesa" iz Hercegovine in "diaspore". Tem je tlak dvignila Kučanova izjava, da sta Hrvaška in Slovenija "skupaj branili svobodo v II. svetovni vojni in zmagali v osvobodilni vojni kot zaveznici v antifašistični koaliciji". Hrvaško-slovenskega sodelovanja v minulem desetletju se je Kučan dotaknil z izjavo o "korakih v demokratično prihodnost obeh držav, ki pa so se neposredno po razglasitvi neodvisnosti in v času vojne proti Sloveniji začeli razhajati". Obdobje vojne na Hrvaškem Kučan vidi kot "tragedijo Vukovarja in Dubrovnika, pa tudi drugih materialnih in duhovnih pogorišč. V vsem tem smo Slovenci lahko videli, kam bi nas lahko pripeljalo slepo sovraštvo, ki izvira iz nacionalne nestrpnosti".

Po vseh teh letih od osamosvojitve je bilo nekaj podobnih mislih treba izreči. Toliko bolje, če jih je rekel predsednik Slovenije v hrvaškem saboru. V delu hrvaške uradne politike namreč še danes velja Tuđmanova enostranska prekinitev dogovora s Slovenijo o skupnem odporu proti JLA za državniško in nacionalno modro. Mimogrede, podprli so jo tudi številni drugi politiki. Tudi današnji predsednik vlade Ivica Račan. Prav tako še danes velik del hrvaške javnosti meni, da se je Slovenija v času vojne na Hrvaškem egoistično izolirala v zaledje podalpskih dolin. O pomoči v orožju (pod kakšnimi pogoji, je druga zgodba) je prvi in edini doslej javno spregovoril general Martin Špegelj. Pred leti v zagrebškem Globusu in nedavno v svoji knjigi spominov. Humanitarno pomoč iz Slovenije so hrvaški mediji takrat v glavnem prezrli. Javnost o tem še danes ve zelo malo. Teh dogodkov iz novejše zgodovine hrvaško-slovenskih odnosov ni prav dobro omenjati. A je za razumevanje celovitosti teh odnosov to potrebno. Pri odločitvah o odnosih s Slovenijo se hrvaško politično vodstvo mnogokrat sklicuje prav na razpoloženje v domači javnosti. To Sloveniji včasih ni ravno naklonjeno. Ob tako pomanjkljivih informacijah je to tudi razumljivo. Sem sodi tudi problem razmejitve na morju. O tem je Kučan v saboru dejal: "V nekdanji skupni državi smo imeli skupno in nikoli razdeljeno morje. Bilo je in hrvaško in slovensko. Zdaj si obe državi to pravico delita." Tako izjavo je na Hrvaškem zelo težko slišati. Zelo znane pa so izjave, kot je tista dr. Davorina Rudolfa o "pravno neutemeljenem in nevzdržnem prepuščanju hrvaškega morja Sloveniji". Domala neopazna pa je bila izjava podpredsednika sabora dr. Zdravka Tomca. Ta mož, ki se v slovenski javnosti zelo rad predstavlja kot velik prijatelj Slovenije, je ob nedavnem obisku v Kopru izjave o skupnem morju označil "kot nesprejemljive, saj bi se v skladu z njimi lahko pri delitvi morja za svoj del javili tudi Makedonija in Srbija". Tomac je Kučanovo izjavo o morju v saboru tokrat zagotovo razumel. Bil je namreč edini človek v dvorani, ki je govor slovenskega predsednika v slovenščini poslušal s slušalkami.

S skromno odmerjenim prostorom ali časom in večinoma šablonsko kritičnimi komentarji je Kučan s Slovenijo že dan po obisku potiho izginil v ozadje drugih hrvaških problemov. Nemara prav tu leži ključ problemov med Hrvaško in Slovenijo. Zdi se, da za hrvaško politično in intelektualno elito obstaja sto in en bolj pomemben problem, kot so vsi nerešeni problemi s Slovenijo skupaj. Ne samo vračanje Srbov, zmanjševanje števila že skoraj 400.000 brezposelnih ali dvig proizvodnje, ki je dosegla polovični obseg iz leta 1989. Problem je v tem, da enako težo v političnem življenju sosednje države zavzema vprašanje, kdo bo namestnik župana v Splitu, katerega poslanca je užalil ta ali oni minister in ali se bo vrnil nekdanji predsednik HSLS Dražen Budiša na čelo te stranke.

Tem dramoletom, ki so jih hrvaški mediji polni, razumljivo sledi tudi pozornost hrvaške javnosti. Nagnjenje k nacionalni mitologiji je med delom Hrvatov pač realna danost. To politika pogosto zlorablja za uresničevanje svojih ciljev. Na Hrvaškem se očitno težko najde kdo, ki ima motiv za definiranje dolgoročnih nacionalnih interesov. Med te verjetno sodi tudi ureditev odnosov s Slovenijo. V Sloveniji imamo morda srečo, da smo izkušnjo o zastopanju nacionalnih interesov že dobili na poti v Bruselj. Pa čeprav neredko tudi v čakalnicah tega ali onega bruseljskega birokrata ali namestnika pomočnika na zunanjem ministrstvu v kateri izmed evropskih prestolnic. Kaže, da Hrvaško še čaka ta šola na poti v Bruselj.

Politična medstrankarska preigravanja.in posledice vojne na Hrvaškem očitno vplivajo na majhno pripravljenost za kompromise v meddržavnih dialogih in pogajanjih. Vrsta socialnih in gospodarskih problemov ne povečuje niti strpnosti niti opuščanja tradicionalnih arhetipov o "1000-letni" hrvaški državi. Za ta del Evrope nekoč gospodarsko in kulturno razvita država danes izredno težko doživlja socialni, gospodarski in kulturni kolaps. Uspešnost Slovenije, kakršna pač že je, je tako neredko bolj odbijajoča kot privlačna.

V teh razmerah je predlagani sporazum o meji zapletena, a vendar uravnotežena rešitev iz pasti nerešljivega in resda pravno precej neobičajna. V Ljubljani ocenjujejo, da bi bilo kakršnokoli ponovno pogajanje odpiranje Pandorine skrinjice, ki bi se razširilo tudi na mejo na kopnem. Na Hrvaškem Drnovškovo odločno zagovarjanje sporazuma ocenjujejo, kot pravi dr. Mate Granić, "za čisto izsiljevanje". To bi nemara lažje trdili za odnos Slovenije do vračila dolga varčevalcem LB ali za izključitev dobave elektrike iz JE Krško. Hrvaški diplomat, ki je želel ostati neimenovan, meni, "da bi glede tega sporazuma lahko razpravljali tudi o Drnovškovi pretkanosti in Račanovi naivnosti. Vendar, kaj pa jima je preostalo? Že parafirani sporazum pomeni v diplomatski praksi veliko. Vsekakor več, kot si nekateri v Zagrebu želijo ali upajo priznati ."

Jasen znak je v tem smislu prišel iz Bruslja. Dogovor o sporazumu o meji in njegovo parafiranje je Komisija EU uvrstila v letno poročilo o napredku kandidatk za vstop v EU kot pomemben dosežek in dejstvo. Kaže, da bo sporazum o meji prej ali slej podpisan in ratificiran. Glede na vložek tu čas nima velike vloge. Vložek je preprosto prevelik.