vatikan / Papeževi poslanci

Samo dan zatem, ko je apostolski nuncij Edmond Farhat parafiral dokument, ki je kronal njegovo šest let trajajoče bivanje v Sloveniji, je Sveti sedež objavil novico, da nadškof končuje službo v Sloveniji in odhaja v Turčijo. Nadškof Farhat je namreč 10. decembra 2001 parafiral besedilo sporazuma med Svetim sedežem in Slovenijo. V zadnjih etapah nastajanja dokumenta, ki se ga je v politični javnosti prijelo ime Vatikanski sporazum, je bil apostolski nuncij vodja pogajalske ekipe, ki je predstavljala cerkveno stran. Praktično hkrati s podpisom je sporazum med Svetim sedežem in Slovenijo potoval na presojo na ustavno sodišče. In zdaj čakamo, da ustavno sodišče svojo presojo objavi. Ne glede na to, kakšna bo odločitev, bo po objavi presoje ustavnega sodišča nastopilo novo obdobje v odnosih med RKC in republiko Slovenijo.

Če bi na odnose med Svetim sedežem in Slovenijo pogledali z aviona, bi ugotovili, da obstajata dve obdobji: čas, ko je v Sloveniji bival Edmond Farhar, in čas, ko ga ni bilo. Torej je za odnose med Svetim sedežem, lokalni cerkvijo in določeno državo še kako pomembno, kdo je nuncij. S čim se je ukvarjal nadškof Farhat, srebrnolasi Libanonec, ko je bil v Sloveniji? Organiziral je dva obiska papeža Janeza Pavla 2. Škof Slomšek je bil beatificiran. Takoj po prihodu je imel nalogo, da preveri, kdo bi bil najbolj primeren naslednik nadškofa dr. Alojzija Šuštarja. Leta 2000 je prisostvoval posvetitvi treh novih pomožnih škofov. Sodeloval je pri sinodi. Vodil je finalni del pogajanj med državo in cerkvijo o sporazumu med Svetim sedežem in Slovenijo. In šel je na Triglav. Praktično vse velike reči, kar so se pripetile po tem, ko je Sveti sedež priznal Slovenijo, so se dogodile v času, ko je nalogo nuncija opravljal nadškof Edmond Farhat. Pred prihodom nuncija Farhata je bil največji dogodek v vatikansko-slovenskih odnosih ta, da je šel predsednik republike na obisk v Vatikan. Po odhodu nuncija Farhata je bil največji dogodek v vatikansko-slovenskih odnosih ta, da je Sveti sedež imenoval dva nuncija. A noben od njiju v Sloveniji ni ostal dalj časa. Marijan Oleš je bil za Farhatovega naslednika imenovan 11. decembra 2001, a je bil 15. maja 2002 zaradi zdravstvenih razlogov upokojen. Istega dne je bil za novega nuncija imenovan tedaj 59-letni Giuseppe Leanza, vendar se je februarja letos končal tudi mandat nadškofa Leanze. Postavljen je bil namreč za nuncija v Bolgarijo. Že ko je bil nadškof Leanza imenovan za nuncija v Sloveniji, je bila služba v Ljubljani njegova druga služba. Hkrati je namreč služboval tudi v Sarajevu in Skopju. Sarajevska pisarna pa je bila njegova glavna pisarna, saj je v Bosno in Hercegovino prišel že leta 1999.

9. aprila letos pa je bil na mesto nuncija imenovan zdaj 67-letni nadškof Santos Abril y Castello. Na njegov prihod pod Alpe še čakamo.

Pol tisočletja izkušenj

Vatikanska diplomacija je najstarejša diplomacija tega sveta. Prvo vatikansko diplomatsko predstavništvo je bilo odprto pred 503 leti v Benetkah. Danes ima Vatikan vzpostavljene redne diplomatske odnose s 172 državami, Evropsko unijo ter Malteškim viteškim redom. Posebne diplomatske odnose pa ima vzpostavljene z Rusko federacijo ter Palestinsko osvobodilno organizacijo. Naloge nuncija, najvišjega vatikanskega diplomatskega uslužbenca, opravlja stotnija nadškofov, večina aktivnih nuncijev pa je italijanske narodnosti. Ko smo se prebijali skozi skladovnice podatkovne baze Catholic Hierarchy, smo našteli 55 aktivnih nuncijev italijanskega rodu. Sledijo Španci in Francozi s petimi najvišjimi diplomati. Poljaki in Nemci so v vatikansko diplomacijo prispevali štiri nadškofe, Indijci, Američani in Švicarji tri, Libanonci in Filipinci pa dva. Sicer pa v vatikanski diplomaciji srečamo še Vietnamca, Britanca, Portugalca, Kolumbijca, Maročana, Hrvata, Ugandca, Mehičana, Tajvanca, Korejca in Slovenca. Nadškof dr. Ivan Jurkovič od leta 2001 kot apostolski nuncij službuje v Belorusiji. Šteje petdeset let in je med najmlajšimi vatikanskimi diplomati z najvišjim nazivom. Na prste ene roke bi lahko prešteli najvišje vatikanske diplomate, ki so mlajši od nadškofa Jurkoviča. Dr. Jurkovič je prve diplomatske izkušnje dobil v Južni Koreji, iz Azije je odpotoval v Kolumbijo, iz Južne Amerike pa v Rusijo. Ob koncu devetdesetih let je kot svetnik služboval v državnem tajništvu Svetega sedeža.

Če nacionalno sestavo elitnega dela vatikanske diplomacije primerjamo z nacionalno sestavo kardinalskega zbora, ugotovimo, da so med nunciji možje italijanske nacionalnosti še vedno v absolutni večini. Za primerjavo: če je med nunciji dobra polovica Italijanov, je v kardinalskem zboru med 112 kardinali z volilno pravico Italijanov le 18. Še pred par desetletji so bili italijanski kardinali v absolutni večini.

In kako stotniji vatikanskih diplomatov uspe, da pokrijejo več kot 170 držav in mednarodnih organizacij? Enostavno. Nekateri nunciji so akreditirani v več državah. Nadškof Biggio, denimo, uraduje na Danskem, Finskem, Švedski, Norveški in Islandiji. Tudi nunciji, ki so bili akreditirani v Sloveniji, so praviloma službovali na več koncih. Nadškof Pier Luigi Celata, ki je bil za nuncija v Sloveniji imenovan leta 1992, je bil hkrati nuncij na Malti in v San Marinu. Stalni urad je imel na Malti, v Sloveniji pa je le gostoval. Nadškof Farhat je bil hkrati akreditiran tudi v Makedoniji. Tudi nadškof Marijan Oleš je bil hkrati akreditiran v Makedoniji. Kot rečeno: nadškof Leanza je hkrati služboval v Sarajevu, Skopju in Ljubljani.

Dejstvo, da je imel nuncij Leanza bazo v Sarajevu, je bilo za državo Slovenijo nekoliko nerodno, saj imajo nunciji med diplomati, ki so akreditirani v Sloveniji posebno mesto. Leta 1997 je namreč službo v Sloveniji končal nemški veleposlanik Guenther Siebert. Ker je veleposlanik Siebert kot prvi predal akreditivna pisma slovenskim oblastem, je imel med letoma 1992 in 1997 status doajena, starešine diplomatskega zbora. Leta 1997 pa je prišlo do spremembe pravila. Status doajena je leta 1997 dobil vatikanski nuncij Farhat, saj v nekaterih državah velja, da status doajena avtomatično pripada vatikanskemu nunciju. Leta 1997 je nuncij Farhat status doajena dobil v rahlo intrigantnih okoliščinah. Najprej je slovenski veleposlanik v Vatikanu dr. Štefan Falež tik pred koncem mandata protestno odstopil, češ da s svojimi prizadevanji, da bi nuncij v Sloveniji postal doajen diplomatskega zbora, ni uspel. Takoj za tem je stranka krščanskih demokratov poslala javno čestitko nunciju Farhatu in mu zaželela uspešno opravljanje nalog doajena. Slovensko zunanje ministrstvo ni želelo zakuhati škandala in nadškof Farhat je v diplomatskem zboru res dobil status prvega med enakimi. No, dejstvo, da je imel nuncij Leanza po eni strani status doajena diplomatskega zbora v Sloveniji, hkrati pa je bila njegova baza v Sarajevu, gotovo ni bila znak, da ima Slovenija v mednarodni skupnosti omembe vredno specifično težo.

Tudi novi nuncij nadškof y Castello bo hkrati bival ob bregovih Vardarja in Miljacke ter Ljubljanice. Baza nuncija Santosa Abrila y Castella bo Ljubljana.

Dva nuncija, ki sta bila akreditirana v Sloveniji, nadškofa Celata in Leanza, sta po narodnosti Italijana. Nadškof Farhat, ki danes uraduje v Turčiji, je po narodnosti Libanonec. Marijan Oleš je Poljak, novi nuncij y Castello pa Španec.

Kakšne izkušnje so prinesli v Slovenijo?

Pier Luigi Celata je v Slovenijo prišel, ko je štel 55 let. Pred službo v Sloveniji je že uradoval na Malti, po Sloveniji pa ga je čakalo še zavito diplomatsko potovanje. Služboval je v Turčiji, Turkmenistanu, Belgiji in Luksemburgu. Danes kot tajnik papeškega sveta za medverski dialog službuje v vatikanski kuriji.

Edmond Farhat je, ko je prišel v Slovenijo, štel 62 let, k nam pa je prinesel izkušnje iz Alžirije, kamor je bil postavljen leta 1989. In kakšne izkušnje je nabral v severni Afriki? Med drugim tudi izkušnje vratolomnega sklepanja koalicij. Vatikanski diplomat se je namreč sredi devetdesetih let ukvarjal s pripravami na populacijsko konferenco, ki je pod okriljem Združenih narodov septembra 1994 potekala v Kairu. Vatikanska diplomacija se je pred konferenco lotila širokopotezne kampanje, s katero je želela iz sklepov konference izločiti vse, kar bi govorilo o metodah načrtovanja družine. Nuncij Farhat je iz Alžirije dvakrat potoval v Libijo in se v Tripoliju srečal z libijskimi predstavniki. Libija je potem na kairski konferenci res nastopila skupaj z Vatikanom, Iranom, Sudanom ter Savdsko Arabijo. Farhatova pot v Tripoli je bila toliko bolj nenavadna, ker je bila Libija v začetku devetdesetih let zaradi terorističnega napada na PanAmovo letalo, ki se je zrušilo nad Lockerbiejem, izpostavljena diplomatskemu bojkotu. No, obisk vatikanskega diplomata je Gadafijeva Libija lahko predstavila kot znak nasprotovanja mednarodnemu embargu. V zameno pa je Libija sodelovala pri miniranju populacijske konference v Kairu.

Tudi novi nuncij Santos Abril y Castello ima nekaj izkušenj z lobiranjem, ki se tiče metod načrtovanja družine. Ko je Argentina leta 2000 dobila novega voditelja, sta novi predsednik Fernando De La Rua in nuncij y Castello med zasebnim srečanjem besedovala o tem, ali se je stališče Argentine glede metod načrtovanja družine kakorkoli spremenilo. In zakaj je to vprašanje obviselo v zraku? Na enem od sestankov, ki so tekli pod okriljem Združenih narodov, predstavnik Argentine ni eksplicitno nasprotoval metodam načrtovanja družine. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja pa so argentinski predstavniki ob vseh mednarodnih diskusijah vedno in redno izrecno nasprotovali metodam načrtovanja družine. Nuncij y Castello je torej želel dobiti pojasnilo, ali je nova argentinska vlada spremenila politiko. Predsednik De La Rua ga je pomiril, češ da je tudi on nasprotnik abortusa.

Vojni diplomati

Vatikanski diplomati, ki prihajajo v Slovenijo, pa nimajo zgolj lobističnih izkušenj. Praktično vsi so prinesli tudi izkušnje z izrednimi stanji. Nuncij Farhat je dve leti po prihodu v Alžirijo doživel razglasitev izrednih razmer. Leta 1991 je namreč na volitvah zmagala Fronta islamske rešitve, vojska pa je ocenila, da bi oblast prišla v napačne roke, zato je sama prevzela nadzor nad državo.

Tudi nadškof Leanza je na kmalu zatem, ko je dobil naziv nuncija, doživel vojaški udar. Sredi leta 1990 je namreč prevzel diplomatske naloge na Haitiju, decembra istega leta je na volitvah zmagal katoliški duhovnik Jean-Bertrand Aristide, vojska pa je državni udar izvedla septembra 1991.

Bogate izkušnje vojnega diplomata ima tudi nadškof Marijan Oleš. Leta 1974 je kot mlajši vatikanski diplomat opazoval revolucijo na Portugalskem. Leta 1987 je nastopil diplomatsko službo v Iraku in Kuvajtu. Najprej je dočakal konec iransko-iraške vojne, potem je bil priča napadu na Kuvajt in zalivski vojni. Ves čas zalivske vojne je bil v Bagdadu. Mimogrede, tudi med tokratno zalivsko vojno vatikanski nuncij ni zapuščal Bagdada. Ko so iraške oblasti za teden dni zaprle tri novinarje, je bil nuncij Fernando Filoni eden ključnih posrednikov. Novinarje so izpustili.

Nuncij y Castello, ki k nam prihaja iz Argentine, je med letoma 1996 in 2000 služboval v Jugoslaviji. V Beogradu je ostal tudi med bombardiranjem ZRJ. Jugoslovanski tisk je leta 1999 poročal, da je nuncij y Castello v imenu celega diplomatskega zbora izrazil globoko zaskrbljenost, ker je bombardiranje povzročilo številne civilne žrtve, hkrati pa so bila poškodovana tudi diplomatska predstavništva. Pač, bomba je padla na kitajsko veleposlaništvo. Vatikanski diplomat je tedaj pozval Nato, naj spoštuje integriteto diplomatskih predstavništev in rezidenc, hkrati pa je zahteval, naj Nato ne tolče po civilnih ciljih in po gosto naseljenih predelih mest. Jugoslovanski predsednik Koštunica je nunciju y Castelli dodelil odlikovanje jugoslovanske zvezde prve stopnje, v obrazložitvi pa je bilo posebej poudarjeno, da je nuncij v Beogradu ostal tudi med bombardiranjem.

In kako to, da v Slovenijo prihajajo vatikanski diplomati z vojnimi izkušnjami? Morda k nam prihajajo kot ameriške letalonosilke - na zaslužen oddih po napornih vojnih dneh. Možna pa je tudi bolj zlobna interpretacija: v Sloveniji ves čas nekaj poka. Kot da se bitke med rdečimi in belimi še ne bi čisto zares končale. Ko izbruhne resen spopad, se diplomatski zbor navadno umakne. Vatikanski diplomati pa države ne zapuščajo. In ker v Sloveniji ves čas nekaj poka, je dobro, če k nam pridejo diplomati, ki so navajeni vonja po smodniku.

Ko bo ustavno sodišče sklenilo presojo ustavnosti sporazuma med Svetim sedežem in Slovenijo, bo na vrsti nova runda pogajanj.