volja ljudstva / Minister gre v zapor

In potem bomo nekega dni šli na referendum, ki bo spraševal, ali se strinjamo, da je tisto, kar počne minister dr. Rado Bohinc, v resnici hujše kaznivo dejanje. Ali se strinjate, da mora minister Bohinc v zapor? Referendumsko vprašanje, oblikovano prejšnji ponedeljek, je sicer bolj obsežno, saj predlog obsega dobrih 30 vrstic in šteje okrog 300 besed. Citirajmo zadnji odstavek zapletenega, a v svojem jedru imenitnega referendumskega vprašanja: ali se strinjate, da se z zakonom "izrecno določi kot hujše kaznivo dejanje vsako dejanje upravnega organa pri izdajanju odločb v zvezi z urejanjem statusa za nazaj, ki je v očitnem nasprotju z ustavo, vključno z morebitnim izdajanjem odločb o priznanju statusa stalnega prebivališča za nazaj brez ustrezne podlage zakona ali zakonitega predpisa, kar določa tretji odstavek 153. člena Ustave Republike Slovenije?"

Razumete? Kje je tu minister Bohinc? Pravno besedilo je treba opremiti s konkretnimi dogodki in imeni, pa bomo imeli ministra za zapahi. Notranje ministrstvo je namreč v ponedeljek zvečer objavilo, da je začelo izdajati t.i. dopolnilne odločbe, s katerimi izbrisanim vrača status oseb s stalnim bivališčem za čas od 25. februarju 1992 do pridobitve novega dovoljenja za stalno bivanje. Nekaj ur kasneje, v ponedeljek ob 23.16, sta SDS in NSi v glavno pisano državnega zbora prinesli podpise tisočglave množice, ki zahtevajo, da bi volilno telo povabili na nov referendum. Novi referendum bi določil, kakšna naj bi bila vsebina t.i. sistemskega zakona o izbrisanih. Opozicijski stranki bi v ta novi zakon zapisali, denimo, da izbrisani ne morejo zahtevati odškodnine, status "za nazaj" bi priznali zgolj osebam, ki bi dokazale, da si statusa niso mogle urediti bodisi zaradi objektivnih okoliščin bodisi zaradi kršitev materialnega ali procesnega prava. Hkrati bi zakon določal, da oficirji JLA in uslužbenci drugih organov SFRJ, ki se niso odzvali na poziv predsedstva RS, naj prestopijo na slovensko stran, ne moremo biti deležni ugodnosti novega zakona. Še dve leti po izdaji odločb bi lahko zahtevali obnovo postopka za izdajo dovoljen za stalno bivanje; zahtevo za revizijo postopa bi lahko vložila tudi Zveza veteranov vojne za Slovenijo. Sedmi odstavek referendumskega vprašanja pa bi spraševal, ali se volilno telo strinja s tem, da bi bilo kaznivo, če bi kdo izbrisanim izdajal dopolnilne odločbe, ki ne bi imele izrecne podlage v zakonu. Ker je notranje ministrstvo ravno onega dne začelo izdajati dopolnilne odločbe, katerih pravni temelj je bila presoja ustavnega sodišča, ne pa zakon, bi referendumsko vprašanje, če bo res zastavljeno v zgoraj citirani obliki, pravzaprav spraševalo o tem, ali bi veljalo notranjega ministra poslati v ječo.

Prilika je enkratna. Volilno telo v Sloveniji je bilo povprašano že marsikaj, tako imenitnega vprašanja pa res še nismo imeli. Ali si želite policijskega ministra videti za zapahi? Da ali ne? Priznajmo si: to so sanje naše rosne mladosti! Intimna želja vsakega, ki se je politično socializiral pred letom 1990, je, da bi videl notranjega ministra vsaj za trenutek za zapahi. Torej je odgovor "Da, seveda!"? No, problem je v tem, da bi - če bi izglasovali, naj gre notranji minister v ječo - morali tja poslati tudi celotno ustavno sodišče. Če bi namreč na referendumu izglasovali, da je tisto, kar počne notranji minister, kaznivo, bi morali sostorilstva kaznivega dejanja obdolžiti še vsaj štiri ustavne sodnice in pet ustavnih sodnikov, saj odločitev notranjega ministra sloni na presoji ustavnega sodišča.

Kje torej stojimo? Kakšni referendumi nas čakajo in zakaj? Kdo je za kaj kriv?

Referendum, vrhunec političnega občevanja

Če rečemo, da je politika neka takega kot spolno občevanje, je referendumska procedura nekaj takega kot nosečnost. Načeloma naj bi bila nosečnost nekaj zaželenega; dejstvo, da je bil razpisan plebiscit o neodvisnosti Slovenije ter da smo smeli na referendumih odločati o vstopu v Nato in EU, nas je navdajalo z veseljem. Zgodi pa se, da se pripeti nezaželena nosečnost. V bližnji zgodovini smo že imeli nekaj nezaželenih referendumskih nosečnosti. Leta 1995 je ustavno sodišče abortiralo referendumsko proceduro, katere cilj je bil, da bi južnjakom, ki so državljanstvo dobili po 40. členu zakona o državljanstvu, državljanstvo vzeli. Leta 1997 je ustavno sodišče abortiralo referendumsko iniciativo, ki je želela glasovanje ljudstva o vračanju gozdov cerkvi. Državni zbor je pred meseci pozval ustavno sodišče, naj to presodi, ali je potrebno abortirati referendumsko iniciativo o nedeljskem delu trgovin, vendar je ustavno sodišče presodilo, da ni razloga za prepoved referenduma. In trgovski referendum smo imeli. Referendum o izbrisanih je nekaj posebnega. Ko je bil referendum zaplojen, je bila vladajoča koalicija prepričana, da gre za nezaželeno nosečnost. In parlament je pozval ustavno sodišče, naj neželeno referendumsko iniciativo abortira. Na tej točki pa se je zgodila največja polomija vladajoče koalicije, natančneje, predsednika državnega zbora. Na papirju je imel sklep državnega zbora, da je referendumska iniciativa neželena, vendar je do ustavnega sodišča, klinike, kjer je pod določenimi pogoji možno abortirati neželene referendume, prišel prepozno. Pač: če zakon pravi, da je treba do ustavnega sodišča priti sedmi dan, tega roka pač ne gre nategovati. Sklep državnega zbora pa je prišel na ustavno sodišče šele 10. decembra lani, torej osmi dan, torej prepozno. Predsednik parlamenta je v zadnjih dneh deležen ostrih kritik, češ da je sejo, ki je potekala v ponedeljek, 2. februarja, in na kateri naj bi razpisali datum referenduma, vodil pristransko, v korist opozicije. V resnici je Pahor največji kiks svoje funkcionarske kariere naredil 9. decembra 2003 pozno zvečer, ko bi moral pošto poslati do ustavnega sodišča, ki je, mimogrede, deset metrov oddaljeno od parlamentarne stavbe, a tega ni storil. Če ostanemo pri porodničarski metaforiki: ker je Pahor zamudil zadnji rok za abortiranje nezaželenega referenduma, parlamentu ne ostane drugega, kot da določi rok. Vendar parlament prejšnji ponedeljek ni določil datuma, ko naj bi imeli referendum! Imamo torej neželeno referendumsko iniciativo, rok za prekinitev iniciative je zamujen, datuma rojstva pa parlament ni določil. Namesto da bi neželeno blagoslovljeno stanje trajalo devet mesecev, bo trajalo še kak mesec dlje.

Dete

Še dva detajla velja omeniti: od ponedeljka, ko je začelo notranje ministrstvo izdajati dopolnilne odločne izbrisanim (s katerim jim je za nazaj priznano, da so v Sloveniji imeli stalno bivališče tudi po 26. februarju 1992, datumu izbrisa), je dokončno jasno, da bo referendumsko dete mrtvorojeno. Da bo referendumsko dete mrtvorojeno, je z več odločitvami napovedalo tudi ustavno sodišče. Pač, ustavno sodišče je notranjemu ministrstvu naložilo, naj problem izbrisanih reši. Pika. Zakon, o katerem bo odločal referendum, sploh ni potreben. Referendum pa vendarle bo.

Kdo je kriv? Predsednik republike dr. Drnovšek je s prstom pokazal na vladajočo koalicijo, češ da je ta vlekla "neoptimalne poteze" in da ni "predvidela korakov vnaprej".

Predsednikov očitek velja postaviti pod mikroskop. Dejstvo, da je vladajoča koalicija vprašanje o ustavnosti referendumske pobude na ustavno sodišče naslovilo prepozno, gotovo ni zgolj "neoptimalna poteza". Tu bi si vladajoča koalicija s Pahorjem na čelu zaslužila mnogo ostrejšo kritiko. Pač, referendumska zakonodaja, kakršno imamo, je opremljena zgolj z eno varovalko, vladajoča koalicija pa niti te varovalke ni znala pravilno uporabiti.

Predsednikov očitek, da vladajoča koalicija ni predvidela korakov vnaprej, je pa čuden. Opozicijski voditelj Janez Janša je namreč poln idej, poteze, ki jih vleče, s pravili niso predvidene. Pravila ne predvidevajo, da bi na referendumih glasovali o tem, ali so nam odločitve ustavnega sodišča všeč. Kljub temu pa Janša takšno referendumsko vprašanje zastavlja. In predsednik zdaj kara vladajočo koalicijo, da Janševih potez ne zna predvideti. Drnovškov očitek vladajoči koaliciji, da je slaba pri predvidevanjih, je krivičen, če ob tem ne kritizira tudi samih korakov opozicije. Predsednik pa je zgolj blago opomnil opozicijo, da je nekoliko preveč nepopustljiva. Res je sicer, da vodstvo parlamenta ni znalo pravočasno zaustaviti referendumske procedure. Po drugi strani pa mnogo bolj problematično samo dejstvo, da opozicija nastopa s takšnimi inovacijami kot je referendum o problemu, katerega rešitev je zaukazalo ustavno sodišče.

Na eni strani imamo torej vladajočo koalicijo, ki ni sposobna uporabiti tistih varovalk, ki obstajajo. Po drugi strani pa je opozicija neizmerno inovativna pri odkrivanju variant, ki nimajo nič skupnega z duhom referendumske zakonodaje. Medtem ko čakamo, da parlament sprejme odločitev o datumu prvega referenduma, je namreč zaplojen še drugi referendum. Bomo torej imeli dvojčke? Bo vladajoča koalicija tokrat ustavnemu sodišču znala pravočasno zastaviti vprašanje, ali je ustavno dopustno spraševati volilno telo, ali si želi videti ministra za notranje zadeve za zapahi? Dozdeva se, da bi ustavno sodišče drugi referendum lahko abortiralo. Hkrati pa bi bil prvi referendum, ki bo sicer brez učinka, vendarle izveden.

Slovenska referendumska zakonodaja ima resne konstrukcije napake. Morda bi za začetek veljalo uvrsti sledečo korekcijo: poslanci so plačani za to, da sprejemajo zakone. Če zakonodajno delo ob pomoči referendumskega instituta preložijo na ljudstvo, to hkrati pomeni, da dela, za katerega so plačani, niso opravili. Zatorej bi veljalo referendumske stroške kriti iz tistega dela državnega proračuna, iz katerega se napajajo tudi poslanske plače. Iz proračunske rezerve pa bi referendumske stroške krili zgolj v primeru, ko bo udeležba na referendumu presegla 50 odstotkov. To bi bil namreč znak, da politični razred zastavlja relevantna vprašanja.