Jara kača

Druga izredna seja državnega zbora o banki SIB

Jure Aleksič  |  Mladina 10  |  14. 3. 2004

V letu še kako razumljive inflacije izrednih sej državnega zbora imajo nekatere izmed teh manj in nekatere bolj plemenite povode. V zadnjem času smo bili sicer priča predvsem tistim prvim, v sklop drugih, torej upravičenih, pa bi lahko šteli iniciativo za dodatno drezanje v konzervo črvov, ki sliši na ime SIB. Izredno sejo je predlagala lista triindvajsetih poslancev na čelu z Janezom Janšo. Temu je po vseh pričakovanjih pripadla tudi čast, da zbranemu avditoriju (torej svojim že prepričanim soborcem in v precejšnji meri prazno zevajočim foteljem vladajoče koalicije) razloži motive za sklic zasedanja.

Prvak opozicije si je za to nalogo vzel čas. Izhajal je iz prepričanja, da prva izredna seja na to temo, ki so jo sklicali lanskega aprila, sicer ni imela nobenega pravega haska, a ne bi, če je ne bi bilo, ustrezne institucije storile še tistega mikroskopsko malega, kar so potem dejansko storile. Smešno se mu zdi, da se opoziciji že dalj časa očita, da skuša zadevo oportunistično spolitizirati, kar je seveda tehnično nemogoče, ko pa je bila afera SIB v celoti politične narave že od samega začetka, vse od leta 1997, ko je banka prijavila 548 milijonov tolarjev izgube, kar je za tako drobno bančico resnično gromozanski znesek in bi moralo sprožiti alarm prve stopnje vsaj v vseh ustreznih državnih regulatorjih. A reagiral ni nihče, celo samih komitentov ni nihče javno opozoril, da so njihovi prihranki tako resno ogroženi - tega ni storila niti Banka Slovenije, ki bi to po zakonu morala, za kar ni do danes nihče kazensko odgovarjal.

Nadalje na politično naravo afere kaže mahinacija, s katero je lahko SIB v kasnejšem obdobju prikazala povsem umetno ustvarjen dobiček, na podlagi katerega se je bilo investitorjem omogočeno sprenevedati, da gre za zdrav nakup; predsednika SDS blazno zanima, kako je bila lahko z računa Nove Ljubljanske banke natanko na dan, ko se je zaključevala letna bilanca, na račun banke SIB nakazana milijarda tolarjev za ustvarjanje iluzije pozitivne bilance. Kasneje se je sicer reklo, da je šlo za "pomoto", vendar jim pri NLB do danes ni uspelo povedati, kdo natančno se je "zmotil", kdo je na natanko določen dan "po pomoti" nakazal milijardo tolarjev, poleg tega pa bi bilo zanimivo vedeti tudi, ali je bil na dan beleženja bilanc dobiček NLB zaradi tega za milijardo tolarjev manjši in ali se je tako "po pomoti" utajil tudi kak davek.

Mar ni politično tudi sprenevedanje ljubljanskega mestnega sveta, kjer naj bi bila opozicija že leta 2002 skušala vsaj omejiti škodo in raziskati, za kaj sploh gre, a so potem svetniki mirno glasovali proti temu, da bi se svet sploh seznanil z okoliščinami nakupa - za to je gumbek stisnilo enaindvajset poslancev, ki so razen osamljenega predstavnika SNS vsi po vrsti spadali v LDS ali ZLSD - kar je seveda logično, glede na to, da naj bi te okoliščine sami zelo dobro poznali, pa niso hoteli, da bi postale jasne tudi svetnikom opozicije. Janez Janša je vseh enaindvajset svetnikov, ki so takrat glasovali proti, tudi poimensko naštel in sklenil: "Danes ti ljudje povečini spet sedijo v mestnem svetu, Danica Simšič pa je celo županja, ki tako pridno raziskuje nakup!"

Po mnenju govornika je najbolj fascinantno pri vsem skupaj to, da obstaja o velikem številu spornih dejanj in odločitev zelo obsežna dokumentacija, pa se nikomur ne skrivi niti las na glavi, čeprav bi morali ti dokumenti priti v skripta pravne fakultete kot nekaj, kar je sicer možno, vendar ne zelo verjetno. Tako je opozicija v mestnem svetu pred časom celo napisala kazensko prijavo in jo s priloženo obsežno dokumentacijo poslala na kar šest različnih najvišjih naslovov, na kar je večina teh institucij odgovorila sumljivo podobno, češ da za taka vprašanja preprosto niso pristojne. Posebej fenomenalen naj bi bil odgovor računskega sodišča, da ne SIB ne podjetje Energetika nista v mestni lasti, tako da sodišče za njuna primera ni pristojno, kar je bilo tako absurdno, da je bila to nazadnje prisiljena demantirati celo tedanja županja. Danes generalna tožilka na POP TV laže o dejstvih, ki jih je pred letom že priznala, pa je zdaj verjetno prepričana, da so gledalci vmes pozabili: pred časom naj bi bila namreč trdila, da so kazensko prijavo mestnih svetnikov SDS sicer prejeli, a nekje založili, in je pozneje celo telefonirala na sedež stranke, ali bi jo lahko še enkrat poslali, prejšnjo nedeljo pa je v večernih poročilih mirno trdila, da niso prejeli nobene prijave, samo neki čuden zapisnik s seje mestnega sveta, iz katerega pa ni bilo mogoče razbrati prav ničesar. "Že samo zaradi take kontradiktornosti bi moral v normalni državi tako visok funkcionar odstopiti, še posebej, ker je bila prijava poslana tudi na mestno tožilstvo, pa se je izgubila tudi tam."

Nadalje, kako naj zadeva ne bi bila politična, ko pa je pred časom sam Tone Rop javno obljubil, da bo vlada razveljavila nakupno pogodbo, če se izkaže, da je nezakonita, danes, ko je nezakonitost stoodstotno jasna, pa naj bi bilo jasno tudi, da je vlada namesto za izpolnitev obljube raje storila vse, kar je mogoče, da bi se vse skupaj čim prej pometlo pod preprogo. "Ko je pozornost javnosti malo popustila in ko so afero kot ponavadi prekrile druge, so se stare mreže hitro pokrpale." Potem imamo tu še afero Orion, v zvezi s katero naj bi bilo ravno dan poprej tudi uradno potrjeno, da so bile že leta 1997 vložene kazenske ovadbe proti ljudem, ki so danes na najneposrednejši možni način vpleteni v afero, in sicer zaradi davčne utaje, izsiljevanja in podobnega ravnanja, ki ga navadni državljani upravičeno povezujejo z mafijskim delovanjem. Državno tožilko jim je že uspelo povprašati, kaj točno se je zgodilo s temi konkretnimi ovadbami iz leta 1997, pa je prostodušno odvrnila, da ne ve, saj preprosto ne more vedeti za čisto vsako izmed neštetih ovadb v Republiki Sloveniji. "Če so se nekako izgubile tudi te, ji svetujem, naj jih išče v natanko istem fasciklu, kjer so vse prijave svetniške skupine SDS v zvezi z banko SIB." Predsednik vlade je napovedal, da bo v zvezi z afero Orion frčalo perje, pa ni do danes zaplahutalo eno samo peresce: "Halo in dobro jutro!!! Kje je bil predsednik vlade eno celo leto, ko so ljudi nebrzdano goljufali!? Problem je verjetno v tem, da je bil med vsemi prav on tisti, ki je poročilo o vsem skupaj na mizo dobil prvi, ZATO danes ne frči perje!" Socialno čuteča Metka Tekavčič zdaj v Financah razlaga, kako je posojanje denarja kruta stvar, v resnici pa je kruto, da vlada podeljuje licence za posojanje goljufivim gostinskim tehnikom. Če kolege iz poslanske skupine LDS zanima, zakaj v zadnjem času tako očitno pada javna podpora njihovi stranki, naj se za začetek zamislijo nad temi nekaj dejstvi.

Nastop junaka slovenske pomladi je bil dolg in niti ne pretirano čustven, težo njegovih besed pa je po svoje odrazilo naravnost smešno kopitljanje predstavnikov oblasti, ki so se za govorniškim pultom zvrstili tem težkim besedam v odgovor. Ciril Pucko, predstavnik državnozborskega odbora za finance in monetarno politiko, je ponosno povedal nekaj o tem, da odbor zadnja leta to problematiko jemlje zelo resno, in zažugal s prstom, da je že zahteval vsa ustrezna pojasnila in podatke (?!), minister Bizjak pa je dejal, da država ni lastnik banke SIB in drugih vpletenih družb, zato na njihovo delovanje ni mogel imeti konkretnega vpliva še tako pravilen pravni okvir. Anomalij na kapitalskem trgu povsem ni mogoče preprečiti, čeprav je Slovenija prek tranzicije uspešno razvila vse ustrezne institucije in mehanizme za dober nadzor, ki jih bo treba sicer nekoliko dopolniti, a to seveda niti približno ne pomeni, da bi bilo z njimi karkoli zares narobe, pa vendar ... Če strnemo, minister je skušal z vso resnostjo zastopati milo rečeno nekoliko problematično trditev: Sistem je super, samo kriminala je veliko! To pa so se trudili dopolniti tudi predstavniki raznih ministrstev, recimo Sibil Sluban s finančnega, ki je zbranim obljubil, da je vlada za boljši nadzor vmes že storila marsikaj, še več pa bo v prihodnosti, in Miha Molan z notranjega ministrstva, ki je povedal, da se Janez Janša moti, saj kriminalisti pridno raziskujejo in vlagajo ovadbe.

Sledila je predstavitev stališč posameznih poslanskih skupin. Janez Podobnik, SLS, je povedal, da je po njihovem v dokumentaciji najti dovolj razlogov, da vlada razveljavi nakup banke SIB in hkrati najame neodvisno tujo raziskovalno institucijo, da pride zadevi do dna. Leopold Grošelj, ZLSD, je zatrdil, da nimajo nobenega namena kogarkoli namerno zagovarjati ali ščititi, ker bi šlo to na škodo pravne države in za kaj takega konec koncev tudi ni prav nobene potrebe. Andrej Bajuk, NSi, je prisotne podučil, da najdemo v 244. členu kazenskega zakonika krasno pravno podlago za zaporni kazenski pregon vpletenih, a za to ni prave politične volje, čeprav je rešitev afere SIB kot na dlani: "Pogodbo razveljaviti, denar vrniti, zadevo raziskati, lopove kaznovati!" Valentin Pohorec, DeSUS, je v sklopu mini lamenta o protipravnem bogatenju nekaterih in po drugi strani vse več nedolžnih poštenih dobromislečih državljanih, ki se le s težavo prebijajo skozi življenje, zmogel mnenje, da so bili dosedanji ukrepi ustreznih organov in tudi vlade prepozni in preblagi, Peter Levič pa je v imenu SMS pozval tiste poslance koalicije, ki še niso nepovratno zabredli v močvirje interesne pripadnosti, naj vsaj deklarativno podprejo opozicijo pri čiščenju nesnage brezkompromisnih prevarantov, ki so kot krvosesi zažrti v narodov život. Sašo Peče, SNS, je prhnil, da je bila banka SIB tako ali tako ustanovljena kot bypass družba za kapitalsko preživetje starih garnitur, idejno in kadrovsko krivdo za to pa nosi predvsem ZLSD.

Najzanimivejši sta bili po pričakovanju predstavitvi obeh največjih strank. Janez Janša se je obregnil ob same osebe, ki jih je vlada ob tej priložnosti poslala kot svoje predstavnike. Motila ga je recimo prisotnost Mirka Bandlja, ki je bil po uspešni interpelaciji zaposlen v odvetniški pisarni Mira Senice, ki je opravila pravno revizijo banke SIB, za nekajdnevno delo zaračunala devet milijonov tolarjev in ugotovila, da je vse v redu. "Težko je, če preiskuješ samega sebe. Zaradi konflikta interesov bi se spodobilo, da vlada pošlje koga, ki v aferi ne tiči." Poleg tega se mu zdi sporna navzočnost državnega sekretarja Sibila Slubana, ki je bil menda po navedbah TVS po Klemenčičevem odhodu celo eden izmed kandidatov za direktorja SIB. Jelko Kacin, LDS, je povedal, da je sicer študiral pravo, a se ne čuti sposobnega, da bi s stroko polemiziral o tem, kako se vodijo postopki ter kaj je mogoče odkriti in kaj ne. Marku Pogorevcu da se nedvomno pošteno kolca, saj je tolikšno število navedb o šibkosti in nesposobnosti organov za pregon preprosto nedostojno, a kaj, ko se je moč afer lotiti tudi z zganjanjem cirkusa, v katerem vnaprej veš vse odgovore, dejstva so ti samo v napoto, zanima pa te izključno hipni medijski izplen.

Nakup banke da je bil plod slabo premišljene odločitve prejšnje mestne oblasti, da bi lahko imela Ljubljana svojo banko, ki bi bolje servisirala meščane, šlo je za veliko finančno polomijo, pri kateri pa drugače kot pri Orionu za zdaj še ni nobenih indicev, kaj šele dokazov, da bi lahko šlo za organiziran kriminal. Zanimivo je, da se Kacin očitno ni zavedal, da bi bilo mogoče njegove besede nekako posplošiti v trditev Ne, nismo lopovi, samo totalno nesposobni smo, je pa kar nekaj medijskih točk izplenil tudi sam, ko je kolege na desni opomnil, da je bil zakon, ki naj bi omogočil velik del navedenih neprijetnosti in o katerega spremembi je bilo tisti dan izrečenih toliko velikih besed, torej zakon o potrošniških kreditih, sprejet prav v času Bajukove vlade, in to po hitrem postopku, za popestritev je predstavnik LDS navedel celo nekaj citatov takratne tople podpore dobrega starega Branka Kelemine.

Čeprav je do te točke minilo že kar nekaj debelih ur, se je prava bitka v resnici šele začela, saj je sledila splošna razprava, to pomeni, da je bajonete dvignila pešadija, ki jo je samo od časa do časa prišel podpret kateri izmed generalov z močno salvo po nasprotnikovih okopih. Glede na to, kako hitro so se začeli ponavljati, je res prav neverjetno, do kako zgodnje jutranje ure se jim je ljubilo blebetati, poudariti pa bi šlo predvsem medlost in neprepričljivost govornikov vladne koalicije, ki so na v bistvu precej konkretne obtožbe opozicijskih sovragov odgovarjali sicer vidno ogorčeni, da se jim sploh kdo upa kaj očitati, vendar brez prave soli. Kot razkurjene papige so ponavljali Kacinovo frazo, da jim ne bo nihče vsiljeval vloge "prostovoljnih tožilcev in hitrega sodišča", hkrati pa so nasprotnikom v obraz pravičniško zmetali vse njihove afere iz preteklosti od indonezijskega premoga do Tuerkovega trgovanja z elektriko. "Komu bo Janez Janša razlagal o korupciji," je rohnel Maks Lavrinc, LDS, "ko pa je obče znano, da ne zna pojasniti, kam je dal milijone dolarjev, ki jih je dobil v roke?!"

Vsi skupaj so izmenično govorili povsem drug mimo drugega, bolj ko se je pozicija vzvišeno zavijala v zastavo "ustreznih institucij in mehanizmov", bolj ji je opozicija skušala dopovedati, da morajo o vsem skupaj v državnem zboru razpravljati natanko zato, ker ti mehanizmi svojega dela ne opravljajo. Po dolgem dolgem dnevu so se okrog pol enih ponoči spravili glasovat in po hitrem postopku zavrnili čisto vse predloge opozicije in SLS; ta je neuspešno predlagala recimo odpravo absolutnih zastaralnih rokov, angažma neodvisne tuje preiskovalne instance in večji poudarek na pravnem opismenjevanju mladine v šolah, SDS in NSi pa zamenjavo Zdenke Cerar, posebno preiskavo povezave Gregorja Golobiča in avtomobila, ki naj bi ga bil pri Orionu vzel na leasing, ter cel kup konkretnih zahtevkov po dodatnih pojasnilih in poročilih državnih preiskovalnih organov. Namesto vsega tega so sprejeli le medel in docela brezvsebinski sklep LDS, da državni zbor vlado poziva k okrepitvi aktivnosti pri preiskovanju domnevnih nepravilnosti in k čimprejšnji spremembi zakonodaje. Janez Janša je obljubil, da se na podobni izredni seji zopet vidijo septembra.