Referendum o koncu koalicije

Ko se je stemnilo, so si vsi čestitali. In vsi so razglasili, da je zmaga pravzaprav njihova. Opozicijski voditelj Janša je bil neizmerno vesel, ker je bil rezultat tako sijajen, saj je proti vlado glasovali 95 odstotkov udeležencev referenduma. Notranji minister dr. Bohinc je hitel s pojasnilom, da je referendumska udeležba grozno nizka, kar pravzaprav kaže, da ljudi zadeva ne zanima, ker so z vladno politiko zadovoljni. Torej je zmaga njegova. Zadovoljni so bili lahko tudi ljudje, ki so bili leta 1992 žrtve izbrisa. S tem, ko je na referendumu zakon ministra Bohinca pogorel, je notranje ministrstvo dolžno izdati 12 tisoč odločb o vrnitvi statusa stalnega prebivalca od leta 1992 dalje. Zakon, ki ga je referendum upepelil, pa je predvideval, da bi v tej rundi status vrnili 4.000 ljudem. In izbrisani so lahko zadovoljni še zaradi nečesa. V mednarodni javnosti so dobili toliko publicitete, kolikor je je imel nekoč Srečko Katanec. Slovenija postaja v mednarodni skupnosti prepoznavna dežela. O slovenski interpretaciji načela o oblasti ljudstva poročajo New York Times, Washington Post, Independent - sami ugledni mediji. Poročajo, denimo, o tem, kako je slovenski državni administraciji uspelo, da je iz registra stalnih prebivalcev izbrisala dekle, ki je bilo leta 1990 razglašeno za miss Slovenije. In se blago čudijo, kaj se dogaja v državi, ki velja za najbolj uspešno novinko v EU.

Absolutne številke

Pa je veselje, ki so ga kazali vsi po vrsti, iskreno? Na referendum o izbrisanih je prišlo 31,5 % volilnih upravičencev. Če drži, da je šlo za referendum, na katerem naj bi branili plebiscitno zgodbo, je bila udeležba nizka. Plebiscita leta 1990 se je udeležilo 93.5 % volilnih upravičencev, letošnjega dogodka pa se je udeležilo 31.5 % volilnih upravičencev.

Drugačno sliko dobimo, če namesto z odstotki operiramo z absolutnimi številkami. Na referendumu je več kot 483 tisoč glasovalo proti zakonu, ki naj bi določil način izvedbe dela odločbe ustavnega sodišča. 483 tisoč volivcev je velika cifra. Ko je šlo za vstop v Nato, je "Za" glasovalo dobrih 637 tisoč ljudi. Ko je šlo za trgovski referendum, je za zmagoviti načelo, naj bodo trgovine v nedeljah praviloma zaprte, glasovalo vsega 256 tisoč ljudi. Leta 2000 so stranke, ki so pred dnevi volivce pozvale, naj glasujejo "proti" (SDS, SLS, SNS, NSI), na parlamentarnih volitvah skupaj zbrale 413 glasov. Torej število tistih, ki so glasovali proti "tehničnemu zakonu", občutno presega njihovo volilno bazo iz leta 2000. Sorodna ad hoc koalicija je leta 2001 na referendum o OBMP pripeljala 410 tisoč glasov. Kaj pomeni dejstvo, da je na referendumu o izbrisanih "proti" glasovalo 483 tisoč ljudi? Igranje s številkami je pomenljivo. Ob predpostavki, da bi se referenduma udeležilo natanko 50 odstotkov volilnih upravičencev, bi zgolj teh 483 tisoč glasov pomenilo zmago s spodobno 59-odstotno večino. Dejstvo, da so pobudniki referenduma zmagali skoraj s 94.6-odstotno večino, je v zgodovinski perspektivi primerljivo z rezultatom plebiscita iz leta 1990, ko je 94.8 % tistih, ki so prišli na volišče, glasovalo za osamosvojitev. Kakopak obstaja pomembna razlika: letos je bil delež sodelujočih trikrat manjši kot leta 1990.

Ali mobilizacija 483 tisoč glasov predstavlja končni doseg desnih strank? Ni nujno. "Žlahtni" konservativec, ki bi se strinjal s stališčem pomožnega škofa dr. Antona Stresa (sicer tudi predsednika komisije Pravičnost in mir), da je država izbrisanim naredila krivico, ki jo je treba popraviti, bi težko glasoval "proti". Zato ni nujno, da so na volišče prišli vsi podporniki desnih strank. Zgolj za ilustracijo: kvartet SLS+SDS+SKD+SNS je leta 1996 na parlamentarnih volitvah zbral slabih 517 tisoč glasov, torej slabih 35 tisoč več kot na tokratnem referendumu. Če torej primerjamo referendumske in volilne dosežke, lahko ugotovimo, da je desnica s 483 tisoč referendumskimi glasovi mobilizirala večji glasovalni potencial kot na volitvah leta 2000 in 1992 (tedaj je vsota dosežkov SLS, SKD, SNS in SDS znašala 434 tisoč glasov). Hkrati pa je bil na referendumu o izbrisanih mobiliziran manjši glasovalni potencial kot leta 1996.

Po drugi strani ni nobenega dokaza, da so se tokratnega referenduma udeležili le volivci strank, ki jim poenostavljeno opremljamo s pridevnikom "desne". Natančneje: domnevamo lahko, da strankarski volivci, ki so soočeni z referendumskim vprašanjem, ne ravnajo kot disciplinirana vojska. Predpostavka, da je povprečen volivec oseba s čvrsto zgrajenim svetovnim nazorom, ki ne omogoča, da bi enkrat volil ene, drugič druge, je napačna. Če se zdi političnemu analitiku popolnoma nemogoče, da bi enkrat volil za Drnovška, drugič za Janšo, v vsakdanjem življenju takšni prehodi vendarle obstajajo. Tudi empirične raziskave, ki poizvedujejo, koga bi ljudje volili danes, koga pa so volili pred slabimi štirimi leti, kažejo, da je med volivci SDS nekaj takih, ki so leta 2000 volili LDS. Zato lahko tudi referendumske rezultate razumemo kot znak, da med volivci prihaja do premikov. Pač - SDS, NSI, SNS in SLS so na referendumu lahko izvedele, kolikšen je njihov mobilizacijski potencial pri temi, ki je na dnevnem redu zadnjih pet mesecev. LDS, ZLSD in DeSUS pa ne vedo, kolikšen je njihov trenutni mobilizacijski potencial. Ker so stranke, ki so ostale v vladni koaliciji, pred referendumom mencajoče vabile k bojkotu, ne vedo, kolikšno množico lahko na volišče pripeljejo junija in oktobra. Trditi, da njihov mobilizacijski potencial znaša slabih 70 odstotkov, ker se tolikšen delež volilnega telesa ni udeležil referenduma, bi bilo neresno. Tretjina volilnega telesa namreč tako ali tako ne hodi na volitve. Na zadnjih parlamentarnih volitvah je glasovalo 1.114.170 oseb oziroma 70 odstotkov volilnih upravičencev. Po letu 1992 je volilna udeležba vedno nekoliko padla, zato lahko dvomimo, da se bo letošnjih volitev udeležilo več kot 70 odstotkov ljudi. Če ima levica ambicijo ostati na oblasti, mora torej na volišča pripeljati več ljudi, kolikor so jih SDS, NSI, SNS in SLS pripeljale na referendum. Ker so LDS, ZLSD in DeSUS lastno volilno telo uspavale z vabilom k premišljevanju o bojkotu, ni zagotovil, da bo njihovo volilno telo do jeseni prebujeno. Levica torej nima zgolj te težave, da ji grozi beg glasov. Ključna težava, ki jo čaka, je možna volilna abstinenca.

In medtem ko so vse stranke po vrsti razglašale, da jih ne na referendumu uspelo doseči imeniten rezultat, je vladajoča koalicija izgubila eno članico, SLS. Do sprememb torej ne prihaja le v strukturi volilnega telesa. Tudi stranke so se prestrojile.

SLS gre domov

Tako kot leta 2000, ko sta marec in april prinesla izstop SLS iz vlade, sta marec in april odhod SLS iz vlade prinesla tudi leta 2004. Ob letošnji prestrojitvi SLS obstaja nekaj posebnosti. Leta 2000 je zaradi odhoda SLS izbruhnila vladna kriza, letos pa ima preostanek vladajoče koalicije v parlamentu še vedno udobno večino, saj druščina LDS+ZLSD+DeSUS šteje 49 poslancev. Nekoliko drugačen je tudi letošnji odhod SLS iz vlade. Leta 2000 je namreč Marjan Podobnik glasno sporočil, da bodo ob združitvi SLS+SKD ministri z SLS-ovsko člansko izkaznico izstopili iz vlade. Letos se je SLS iz vlade poslavljala nekoliko drugače; Janez Podobnik je vlekel je poteze, za katere je vedel, da bodo označene za kršitev koalicijske pogodbe, hkrati pa je vedel, da bo kršitev koalicijske pogodbe ob interpelacijskem glasovanju razumljena kot odstop od koalicijske pogodbe. V dopisovanjem med predsednikom LDS in predsednik SLS, ki se je odvijalo v dneh pred interpelacijo, je predsednik LDS in vlade Rop Janezu Podobniku jasno sporočil, da bo glasovanje za razrešitev razumel kot odstop od koalicijske pogodbe. Vodstvo SLS torej ob objavi, da je koalicijska pogodba prekinjena, ni imelo razloga za začudenje. Po drugi strani pa je Janez Podobnik želel vzbuditi vtis, da je bil SLS nagnana iz koalicije. Ker je SLS leta 2000 v javnosti junaško nastopala kot stranka, ki razsuva koalicijo, je na volitvah svoj rezultat iz leta 1996 prepolovila (dodajmo, da je šla leta 2000 na volitve v resnici okrepljena z delom krščanskih demokratov). Povzročanje nestabilnosti ni popularno početje. Podobnik se je te lekcije, kot kaže, naučil. Tokrat je aprilski čas po eni strani želel izrabiti za odhod iz vlade, po drugi strani pa ni želel vzbujati vtisa, da je SLS tista, ki junaško ruši koalicijo. Večje politične nestabilnosti SLS z izstopom iz vlade res ni povzročila, ker parlamentarna večina ostaja prepričljiva. Po drugi strani pa je vprašanje, ali bo SLS s tem, ko se v opoziciji pridružuje SDS in NSI kaj pridobila. SLS je stranka, ki je leta 1997 in 2000 pobegnila v koalicijo z LDS, hkrati pa je leta 2000 in 2004, pet mesecev pred volitvami, iz koalicije zbežala. Klen desničar nad temi ponavljajočimi se taktičnimi manevri ne more biti navdušen. Hkrati javnomnenjske ankete kažejo, da je Janša v zadnjih letih zgradil imidž politika, ki je sprejemljiv za kar velik delež volilnega telesa. Anketa Politbarometer ugotavlja, da SDS v zadnjih treh mesecih med tistimi volivci, ki so opredeljeni, dosega med 25 in 30 odstotni delež. Lahko SLS Janši prevzame del volilnega telesa? Vprašanje. SLS je ob razpravi o izbrisanih ugotovila, da gre za štorijo z močnim mobilizacijskim potencialom. In zdi se, da si je stranka izračunala, da se splača biti zraven. Zadnji trije Politbaromeri pa kažejo, da SLS, če upoštevamo zgolj opredeljene, dosega zgolj med 6 in 10 odstotni delež. Parazitiranje na idejah SDS torej ne jamči uspeha. Včasih je SLS na politično sceno prinašala sveže ideje. Leta 1996, denimo, je v politični klimi, ki je vodila v ostro polarizacijo, nastopala z gesli o gradnji mostov. Letošnja klima je podobna, saj je družba precej polarizirana. Vendar bi Podobnikov klic h graditvi mostov zaradi vnovičnega odhoda iz koalicije zvenel smešno. So na vidiku kakšne druge sveže ideje? Zadnjih nekaj let je Janša tisti, ki ima ideje, SLS pa se je zadnje mesece zgolj prislinila k projektom, ki jih je v resnici vodil predsednik SDS. S tem, da je Podobnik izstopil iz koalicije, ni naredil nič originalnega, saj je nekaj podobnega SLS naredila že leta 2000. In da v SLS-u nimajo kakšne grozno sveže domislice, kaže dejstvo, da so v zgodnjo volilno kampanjo vstopili z video spotom, ki je zgolj predelani spot nemške CDU. Domislica je hkrati dvorezna, ker spot, ki nagovarja postmoderno nemško občinstvo, v tradicionalističnem podalpskem okolju deluje čudaško.

Po drugem izstopu

S tem, ko je SLS še drugič odšla iz vladajoče koalicije, se zastavlja vprašanje, ali obstaja možnost, da bi po volitvah jeseni 2004 ponovno nastala koalicija, ki bi temeljila na osi LDS - SLS. Zdi se, da je po dveh ločitvah ta model izčrpan. Za strateško koalicijsko zavezništvo med LDS in SLS so v zadnjih osmih letih obstajali relativno močni razlogi. V času vstopanja v EU je Sloveniji vladala koalicija, ki je zagotavljala nekakšen "razredni mir". Noben socialni sloj v tem času ni nastopal z res ostrimi zahtevami; vlada je imela relativni mir. S tem, ko je malo verjetno, da bi se tik pred koncem letošnje jeseni politiki iz LDS in SLS spet zbratili, se zastavlja vprašanje, kakšen model čaka Slovenijo po koncu leta 2004. Jeseni se namreč začenja obdobje, ko bo politika ostala brez vseh epskih dimenzij. Ep o vstopanju v Evropo bo izpet. Ostali pa bodo detajli, pogosto tudi umazani.

V mesecih pred volitvami leta 1996 in 2000 se je na dnevnem redu vedno znašlo vprašanje vzpostavitve predvolilne "pomladne" koalicije. SDS, SLS in NSI (oziroma SDK, krščanski demokrati). Odhod SLS iz vlade po eni strani odpira možnost za ponovno oblikovanje predvolilne "pomladne" koalicije. Ker pa so se obljube o večni zvestobi tako leta 1996 kot leta 2000 izkazale za neresne, bi tudi ponovna ustanovitev predvolilne koalicije "programsko sorodnih strank" vzbujata zabavne asociacije. Povzemimo: povolilna os LDS - SLS se je v zadnjih osmih letih dvakrat zlomila. Predvolilni trikotnik SDS-SLS-NSI pa je v enakem obdobju prav tako dvakrat razpadel. Bi kdo tvegal tretjo ponovitev?

In kaj ostane? Bodisi leva bodisi desna vlada, kar bi prineslo polarizacijo? Ali iskanje povsem novega koalicijskega modela? Še pred tem pa bo na vrsti generalka, evropske volitve. Republiška volilna komisija je komaj končala referendumska opravila, že je začela opravila za evropske volitve. Te bodo 13. junija. Uradni del kampanje se začne čez pičlih šest tednov.