ekologija / V mejah dovoljenega

V Zasavju in Šaleški dolini poteka oster spopad med okoljsko osveščenimi ljudmi na eni ter oblastjo na drugi strani. Civilne iniciative oblasti poskušajo dopovedati, da njihovo okolje in življenje v njem ne preneseta dodatnega onesnaženja, oblast pa jim odgovarja, da bo dodatno onesnaževanje potekalo znotraj dovoljenih meja. Eden izmed vrhuncev spopada je zagotovo poteza okoljevarstvenika Šaleške doline Petra Rezmana, ko je ministru Janezu Kopaču vrnil zahvalo za prizadevanje pri varovanju okolja, ki mu jo je minister izročil letos. Rezmanova obrazložitev: "Visoki državni uradnik, ki deluje v direktnem nasprotju z mojim prispevkom pri ohranjanju narave, mi ni dolžan nobene zahvale in je zato takšna zahvala v posmeh tako meni kot ministru."

Vrnimo se k sami argumentaciji, ki jo uporablja oblast (in vzporedni dobičkarji) in pravi: "Onesnaževanje bo v mejah dovoljenega." Tako se poskuša upravičiti sežiganje nevarnih odpadkov v cementarni Lafarge cement Trbovlje, komunalnih odpadkov v Termoelektrarni Trbovlje, gudron solidifikata v Termoelektrarni Šoštanj ... V nadaljevanju bomo pokazali, da je omenjena argumentacija v resnici zelo šibka.

Prvič, mejne vrednosti za emisije strupov v okolje so za vse enake, ne glede na zatečeno stanje. To je povsem neživljenjsko, kajti območja, ki so zaradi umazane industrije že onesnažena, veliko težje prenašajo dodatno onesnaževanje kot tista območja, ki so še čista, pa čeprav je to onesnaženje v mejah dovoljenega. Samočistilne zmožnosti so v prizadeti krajini manjše kot drugod. Stroka se tega dobro zaveda, zato je npr. Inštitut za ekološke raziskave ERICo Velenje v svoji študiji o Zasavju zapisal: "Nadaljnje načrtovanje regionalnega razvoja naj upošteva nujnost okoljske sanacije. Vnašanje novih tehnologij in dejavnosti mora izhajati tudi iz omejenih samočistilnih zmogljivosti."

Drugič, enake mejne vrednosti veljajo ne glede na število objektov, ki spuščajo strupe v okolje. To pomeni, da lahko npr. v neki regiji postavijo eno ali pa pet sežigalnic odpadkov ali podobnih objektov, pomembno je le, da vsak od njih emitira strupe v mejah dovoljenega. Seveda je takšen parcialni pogled na onesnaževalce prav tako neživljenjski, kajti emisije se v okolju seštevajo. Tovrstno sprenevedanje je posebej aktualno v Zasavju, kjer jim poleg onesnaževalcev, kot so Lafarge cement Trbovlje, Termoelektrarna Trbovlje, Tovarna kemičnih izdelkov Hrastnik in Steklarna Hrastnik, hočejo postaviti še sežigalnico komunalnih odpadkov.

Tretjič, stroka sama posebej izpostavlja orografski moment. Ni vseeno, ali objekt, ki onesnažuje, stoji v odprti in prevetreni krajini ali pa v zaprti dolini. Kljub enakim emisijam (prenosu strupov v okolje) so lahko imisije (sprejemi v okolje) zelo različne. Stroka npr. priznava, da je Zasavje, kjer se isti zrak zadržuje v dolinah po več dni, izrazito neprimerno z vidika emisij strupenih snovi.

Četrtič, mejne vrednosti se pogosto uporabljajo zgolj kot vodilo za izbiro tistih metod merjenja emisij strupenih snovi, ki bodo pokazale vrednosti v mejah dovoljenega. Nazoren primer so meritve emisij dioksinov in furanov, oboji sodijo med najhujše znane strupe. Praviloma jih merijo s šesturno metodo, čeprav so že pred šestimi leti ugotovili, da daje 14-dnevna metoda veliko boljše rezultate. V 14-dnevni metodi so namreč zajeti razni izpadi filtrov in druge motnje v proizvodnji, ko se v okolje sprosti največ strupov. Analize v Belgiji so npr. pokazale, da je 14-dnevna metoda pokazala od 30- do 50-krat višje vrednosti emitiranih dioksinov in furanov kot šesturna metoda (čeprav šesturno metodo praviloma ponovijo enkrat do dvakrat).

In petič, mejne vrednosti za emisije strupenih snovi se stalno spreminjajo. Praviloma se s časom ugotovi, da je neka snov zdravju škodljiva bolj, kot se je zdelo na začetku, in mejna vrednost zanjo se zniža. Tipični primer so dioksini in furani, za katere danes ugotavljajo, da zaradi njihove hude toksičnosti mejne vrednosti zanje sploh ne bi smelo biti oziroma bi morala biti nič.

Torej, nič ne bomo pretiravali, če zapišemo, da so mejne vrednosti za emisije strupov v okolje bolj slepilo kot karkoli drugega. A ker so zapisane v dekretih, veljajo več od zdrave presoje in več od rakavih obolenj, rizičnih nosečnosti, splavov, bolezni dihal, spolovil ... po katerih izstopajo žrtvovana območja.