interpelacija / Karneval na prvi šolski dan

Prvotno zahtevanih enaintrideset ur razprave je našim modrecem in vračem nekako vendarle uspelo obtesati na skromnih šestnajst, kar pa se potem v praksi seveda ni izkazalo za dovolj. Posebej ganljivo je bilo neposredno pred samim začetkom opazovati, kako strumno sedita v vrstah svobodnih mislecev z ramo ob rami oba dinama slovenskih demokratov - Janez in Dimitrij, stara soborca; svojčas sta zrušila celotno zarjavelo Jugoslavijo, kaj ne bi neke klavrne Ropove vlade? Glavnico devetdesetih predstavitvenih minut je porabil Janez, ki je interpelacijo označil za ustavno nalogo opozicije in veliko odgovornost do vseh državljanov in državljank. Če ta neodgovorna vlada ne bi bila tako očitno vlada brez vsakega poguma, ki jo pekli slaba vest, bi se prišla v DZ pohvalit sama od sebe, in to čim bliže volitvam, ne pa, da se takole izmika. Kakorkoli, osnovne točke interpelacije, hudo strnjene:

masa neizpolnjenih obljub ne samo iz 2000, številne so bile dane tudi že 1996, nekatere celo 1992. Višek je, da se marsikatera med njimi zopet pojavlja kot del programa za letošnjo kampanjo, kar je žaljivo do volilcev;

slabo upravljanje države med 2000 in 2004, neštete neizkoriščene priložnosti;

soodgovornost vlade za povampirjen razmah korupcije in klientelizma, ki se nista še nikoli tako razpasla kot prav zdaj, "po dvanajstih letih vladavine na debelo podlago od prej".

Vlada je sicer naredila tudi marsikaj dobrega, a je situacija glede na dane možnosti in zmožnosti vseeno slaba. Če to situacijo opišemo: neugodno okolje za razvoj podjetništva, zlasti malega in srednjega - previsoki davki, slaba finančna disciplina, počasno reševanje sodnih sporov, neučinkovite državne subvencije. Prepočasna rast, ki se kaže v zaostajanju za drugimi tranzicijskimi državami, kot so Latvija, Litva in Slovaška. Neuresničene obljube o zmanjševanju javnega dolga, stalen proračunski deficit, čezmerne davčne obremenitve dela in nenormalno nizke davčne obremenitve kapitala. Katastrofalno stanje pri sodnih zaostankih, visoka stopnja brezposelnosti v polovici slovenskih regij, neuresničene obljube o dokončanju avtocestnega križa, razsipno trošenje skupnega javnega denarja, neuspešna zdravstvena reforma ob ogromni potrošnji prav tega denarja za domače in tuje svetovalce, nedomišljena in škodljiva prenova osnovne šole, neurejene razmere, kar zadeva plače v javnem sektorju, kjer vladi ni uspelo izpeljati plačne reforme.

Vlada je po Janezovem mnenju namesto odgovorov na kritike o neizpolnjenih obljubah izstavila predvsem samohvalo zaradi kvantitete opravljenega dela - ker ima prav ta vlada na skupen račun na plačilni listi 33.000 uradnikov (to stane na leto več kot 100 milijard tolarjev), je normalno, da se opravi kvantitativno veliko dela in se je s tem nekako neokusno hvalisati. "Mi smo spraševali nekaj, vlada odgovarja drugo." Z obsežnim dokumentom odgovora se skuša zamegliti bistvo interpelacijskega namena: dokument je ponosen sam nase, ker ima 350 strani, "a da ne rečem, da je zdaj že bivši član vlade Dimitrij Rupel v tem času sam napisal knjigo, ki ima 700 strani, ne da bi imel za to na razpolago 33.000 uradnikov".

Drugi steber interpelacijskega napora je na vsega hudega vajena pleča prevzel doktor Bajuk, ki je svoje pol ure suvereno vihtel številko za številko ter obaro začinil z resnično skrb zbujajočimi izsledki primerjalnih študij uglednih mednarodnih ekonomskih inštitutov. Ko sta mu dva zaporedna piska oblastniško zavezala jezik, je dostojanstveno izrazil globoko zagrenjenost nad tem, da je bil čas opozicije zopet omejen in da torej spet ni dobila na razpolago dovolj časa za korekten oris vsaj večine vladnih napak, tako da bodo lahko gospodje še naprej porivali glave v pesek in se izogibali razmisleku o realnosti našega položaja.

Premier Tone - sicer predvsem dedič, vendar tudi soustvarjalec več kot desetletne politike kilavih kompromisov in pometanja pod preprogo - je na govorniški oder priskakljal ves energičen in nemalo navdušen, da lahko danes

soočimo poglede ter celo nekatere številke, kar je vedno super, namreč pogovarjati se o številkah. Navedbe opozicije so vse po vrsti pavšalne in brez realnega kritja, zato jih ne bo težko dokumentirano ovreči. Konkretno bodo to storili posamezni ministri, sam pa bo postregel le z nekaj izhodišči. Med temi se je najbolj pomudil pri negativnih primerjavah z drugimi novopečenimi članicami EU. To, da se v vladnih študijah Slovenija primerja izključno z raznimi Nemčijami, Avstrijami in Italijami, je posledica dejstva, da imamo v te države 85 odstotkov celotnega izvoza in smo z njimi primerljivi, s Slovaško pač ne. Slovaška ne konkurira Sloveniji, zato bi bilo neprimerno, če bi tovrstno primerjalno študijo sploh pripravili. "Jo bomo pa zdaj, ko so nas za to prosili! Ne?"

Res, Slovaška je imela leta 2003 4,2-odstotno gospodarsko rast, nobenega dvoma, vendar pa je imela isto leto tudi 8,5 odstotka inflacije, mi recimo zgolj 4,6. Stopnja anketne brezposelnosti je bila na Slovaškem 17,1, pri nas 6,7. "Kdo nas želi primerjati s Slovaško?Ali je možna primerjava med Slovenijo in Slovaško?" Slovaška, ki je nekaterim našim politikom tak zgled, je imela saldo tekočega računa v BDP minus 1 odstotek, pri nas 0,1, pozitiven saldo. Javni dolg na Slovaškem je 42,8 odstotka, pri nas 38,5. Saldo javnih financ je bil na Slovaškem -3,6 odstotka, v Sloveniji v istem obdobju 1,8. "Primerjava je bila narejena z Estonijo, Litvo, Latvijo ... Mi se s temi državami ne želimo primerjati. Ja, imele so večjo gospodarsko rast, a stopnjo brezposelnosti od 9 do 11 odstotkov. To je zgled za nekatere politike."

Tonetova ekspozicija je bila deležna gromkega aplavza. Da so poslanci pozicije ta športni dan vzeli predvsem kot veliki predvolilni rally konsolidacije in zaslužniškega trepljanja po ramenih, je pričala tudi serija manjših, a srčnih aplavzkov posameznim ministrom. Sledila je namreč parada ministrskega ponosa.

Gospodarski je povedal, da naše plače realno rastejo, kar se tiče raziskav eminentnih mednarodnih inštitutov, pa so interpelatorji pozabili navesti tistih nekaj parametrov (recimo lestvico kreditnega tveganja), kjer smo blazno poskočili in za sabo pustili recimo Grčijo, sicer so pa te raziskave tako ali tako metodološko sporne, kar so poudarili celo njihovi konkretni izvajalci v Sloveniji in številni vodilni slovenski menedžerji. Finančni je glede navedb opozicije triumfiral, da je v resnici ravno nasprotno!, da je po podatkih Evropske komisije delež javnih izdatkov v BDP za 2003 eden nižjih v Evropi, da se naš skupni primanjkljaj sicer resda ni spremenil v presežek, da pa se je vmes kljub slabšim mednarodnim gospodarskim razmeram ves čas nižal, medtem ko so se drugod po svetu opazno nižali surplusi. Navrgel je še, da bo po napovedih primanjkljaj leta 2004 nižji od povprečja EU, nasploh pa smo peta najmanj zadolžena država v skupnosti. Delovni je zagrulil, da smo zaradi fleksibilnosti in marljivosti naših zakonodajalcev za zdaj razmeroma mehko pristali v EU.

K splošni razpravi se je takoj na začetku prijavilo kar osemdeset poslancev, in če imate želodec, poskušajte izračunati, koliko replik to potegne za sabo. Rdeča nit vsega tega džumbusa je bil spopad med zgražanjem nad nihilizmom vseh teh votlih pavšalnih obtožb in pristopom: Lažnivci, neetično je obljubljati nemogoče! Janez Podobnik je na svoj ponižno agresivni način na daleč naokoli povedal, da je bila vlada sicer res bolj za en kurc, da pa se je za kmeta, promet in pravosodje pošteno delalo, kar je kasneje vsaj glede ubogega poljedelca nenamerno demantiral Alojz Sok s fascinantnim podatkom, da v Sloveniji vsak dan v povprečju ugasne po osem kmetij. Franc Cukjati je odgovor vlade na interpelacijo primerjal z obnašanjem nekoga, ki zbije pešca sredi zebre in potem pobegne, ko pa ga biriči vendarle privedejo pred sodnika za prekrške, celotno obrambo utemelji na tem, kako dober je drugače do žene in soseda, kateremu včasih celo sam od sebe kida sneg. "Ne, ne zanima nas, kaj ste dobrega vmes storili za kapitalske lobije, sprašujemo vas, zakaj ste podrli malega državljana na prehodu za pešce, pobegnili in ga nezavarovanega pustili tam, na milost in nemilost prepuščenega neki sicilijanski mreži, ki temelji na strankarski korupciji in klientelizmu?!"

Plemeniti je prhnil, da je precej bedasto govoriti o interpelaciji, ko pa je bila vmes zamenjana polovica celotne vladne ekipe - ena greje stolček v Haagu, drugi foteljček v opoziciji, pa tudi gospod Drnovšek, ki je ta voz večji del fural, je na drugem delovnem mestu. Pa vendar. Ker ni imel dovolj časa še za vsa druga ministrstva, se je osredotočil samo na tisto, kjer že dolgo vladata najhujši "kaos in razsulo", sploh pa od trenutka, ko ga je prevzel Rado Bohinc. Tega je čelnik SNS v dolgem in čustvenem govoru, v paketu s konkretnimi imeni in imenovanji, naslikal kot naravnost neprekosljivega whoremasterja, ki si ob vseh pridnih izobraženih kadrih, ki so na ministrstvu že na voljo, za svoje osebne tajnice in pravnice mimo razpisov na veliko nastavlja polpismene dehteče mlade rožice, ki jim je bil minister svojčas mentor na FDV-ju, one pa zdaj za astronomske plače in honorarje židano soustvarjajo katastrofalne zakone in razmetavajo vaš denar za službene poti, ki so vse prepogosto nič drugega kot ekskurzije za modni shopping.

"LDS danes prav gotovo ni liberalna stranka, kar lahko v seminarski nalogi dokaže vsak moj študent!" je pravičniško grmel doktor Dim in nadaljeval, da je bila slovenska zunanja politika pod to stranko sicer uspešna, a je bila v bistvu uspešna kljub vsem oviram, na katere je naletela tako v stranki kot v sami vladi. Zastavljena je bila, preden jo je prevzel Rop, in je v bistvu kljub mnogim poskusom ni bilo mogoče pokvariti. Ko danes govorimo o vladi, se je treba zavedati, da ne gre za neki enoten pojav, v tem kratkem mandatu smo imeli namreč več vlad. Drnovškovo, ki jo je prevzel Rop, potem pa se je znotraj te vlade izoblikovala neka posebna vlada v vladi, vlada Ropovih osebnih zaupnikov, vlada brez zunanjega ministra, ZLSD, SLS in Desusa. To je vlada starih preizkušenih partijskih kadrov, vsi moteči elementi so bili izgnani: vlada v vladi je potem prevzela celotno vlado in zdaj ne obstaja nič drugega kot bivša vlada v vladi. "Ja, saj verjamem, da je neprijetno poslušati, tudi jaz sem se pošteno namučil, preden sem sestavil to diagnozo!"

Dušan Vučko je celoten dogodek označil kot "zadnjo, ardensko ofenzivo Koalicije Slovenija", ki vladi očita tako smiselne stvari, kot če bi ji blazno zamerila, ker ni sprejela vseh ustreznih ukrepov, da se nafta na svetovnem trgu ne bi podražila. Prometni minister je večji del interpelacije odkrcal, da je napisan v enakem tonu, kot če bi vlagateljem on sam vrnil: "Gospod poslanec, kakšne barve je vaša kravata? Odgovorite z da ali ne! Ali znate odgovoriti na to vprašanje?" Jožef Jerovšek se je zgražal nad "solato iz računalnika", ki jo je v odgovor predložila vlada, Jožef Bernik je to isto, nekoliko širše zastavljeno vlado označil za "mafijo", ker še vedno noče rehabilitirati domobrancev. Svoj govor je sklenil z latinskim rekom Vae victis, ki da pomeni Gorje zmagovalcem, kar seveda ni res (pomeni Gorje poražencem), a so se nanj vseeno navezali nekateri poslanci pozicije in, kako tipično, noben od njih ga ni znal popraviti, temveč so ga posvojili kot suho zlato in na njem sadili svoje cvetke ("Vi pravite gorje zmagovalcem, jaz pa pravim, gorje vsem nam, če bi v drugi svetovni vojni zmagala vaša opcija!").

Ko je v sredo, drugi dan izredne seje, predsedujoča Irma Pavlinič Krebs "našim šolarjem" zaželela prijeten in uspešen prvi šolski dan, se človek nekako ni mogel znebiti občutka, da leti sentiment vsaj delno tudi na lepo zagorele obraze v klopeh neposredno pred njo. Ker so ministri poprosili za nekaj več časa za pripravo dodatnih pojasnil in odgovorov na sveže včerajšnje očitke, so nadaljevanje razprave o interpelaciji za nekaj ur prestavili in vmes zopet zagrizli v kislo jabolko izbrisanih. Opozicija je namreč predlagala nov referendum o sistemskem zakonu.

Stališče strumnih domoljubov, ki si prizadevajo, da horde zlakotenih izbrisanih s svojimi temnimi dezerterskimi prsti ne bi povsem razcefrale vse tiste dodane vrednosti, ki smo jo vmes s svojo marljivostjo ustvarili Karantanci, je zopet predstavil Janez Janša, ki se je večino svojega časa pritoževal nad tem, kako nerazumno so mu ga omejili, in trdil, da državni zbor tako ali tako ni legitimen, ko pa ne pustijo, da bi sejo vodil tudi njegov prijatelj Dimitrij. Po robu se mu je postavil minister Rado in razložil, da je vladna rešitev v zvezi z izbrisanimi povsem v skladu z ustavo, da nasprotniki zlorabljajo ustavno pravico do referenduma in celo podaljšujejo protiustavne razmere. Sicer pa je, njim v informacijo, sistemski zakon tako ali tako usmerjen proti omejevanju odškodninske odgovornosti (povsem izločiti je pač ne bo mogoče, saj bi bilo to protiustavno), in če smo že pri tem, saj odškodninskih zahtevkov za zdaj tako rekoč sploh ni! Zadnjo trditev je podprla tudi pravosodna ministrica, ki je poročala, da so bile na to temo za zdaj vložene štiri tožbe (recimo za 16 in za 20 milijonov) in ena vloga, ki še ni izpolnila vseh potrebnih zahtev, da bi lahko postala tožba.

Pozicija je zahtevo po referendumu nazadnje zavrnila, kar je Janez Janša označil za ustavni udar, saj so pač zakonska in ustavna določila glede referenduma kristalno jasna. Opozicija je zadostila vsem zahtevam - če referendum zahteva tretjina poslancev, ga DZ mora razpisati. Ker hoče vladajoča koalicija ob skrajno cinični premisi, da volilci ne bodo imeli pojma, o čem naj bi na referendumu odločali, zdaj z navadno večino preglasovati ustavno (dvotretjinsko) večino, je prvak SDS kolege na drugi strani posvaril, kaj lahko to pomeni za splošno pravno prakso v državi: "Predlagam, da zajamete sapo in premislite, kaj počnete! Saj se življenje vendar ne bo končalo tretjega oktobra, ki se ga očitno tako zelo bojite!" Opozicijski poslanci so ob glasovanju izpeljali obstrukcijo, ker - tako Franc Cukjati - niso hoteli sodelovati pri tem "masakru ustavnih določb", kar pa jim je glede na razporeditev moči v dvorani pomagalo natanko toliko kot vse obstrukcije doslej.

V nadaljevanju interpelacijske razprave se je ideološki boj znova razmahnil do branjevske stopnje. Na veliko so se brala resnično žalostna pisma zaposlenih v raznih termoelektrarnah in livarnah, kakršna razumevajoča Janez in Jožef dobivata vsak mesec, nasprotniki pa so prhali ob tem, da jim zdaj o tem pridiga nekdo, ki igra golf na Mauritiusu. Opozicija je LDS očitala uzurpacijo kompletnega javnega življenja v državi, na veliko se je žongliralo in dodajalo primerne spine vsem možnim anonimkam v vseh teh letih. Ne vem, ali obstaja kakšna afera ali aferica, ki je modrecem in vračem ni uspelo smrdljive in preperele potegniti na plano.

Docela namišljeno bitje z neskončno časa in sredstev bi se ob tem karnevalu ramapitkov morda vsaj za hip utegnilo celo namuzniti, recimo mlademu vozniku, ki je moral prejšnji dan prvič registrirati avto in pri tem ugotoviti, kako brezsramno so ga ti klovni tako posredno kot neposredno zopet oropali, pa je šlo lahko samo na bruhanje. Odločalo se ni tako ali tako spet o ničemer, tokrat se ni niti glasovalo, interpelacija je bila zastavljena kot razširjeno poslansko vprašanje. V zaključnem govoru je čelnik SDS pravičniško mahal z razpredelnico, ki menda dokazuje, da smo Slovenci eden najbolj obdavčenih narodov v Evropi, na kar je premier hladnokrvno odvrnil, da gre zgolj za prikaz taksacije najvišjega plačilnega razreda, torej bogatinov; revežem je menda neprimerno lažje. Ob vseh Francijih Rokavcih, ki so izbrisane enačili z jugoagresorji, ki so med vojno streljali na naše vojake, in ubogih shiranih Francih Kanglerjih, ki so kovali jeremijade o ubogi shirani Štajerski, se je ena redkih vsebinskih polemik vnela med doktorjem Bajukom in doktorjem Mramorjem, in sicer glede načina računanja in prikazovanja javnega dolga. Po mnenju bivšega premiera nam vlada šokantno brezsramno laže glede skupne zadolžitve, po mnenju finančnega ministra je vse tip top, a ponujene sočne kosti ni zagrabil nihče izmed prisotnih. Človek se ne more znebiti vtisa, da predvsem zato, ker je ni bil nihče sposoben dohajati.