volitve / Janša naj vlada sam

Res bi bilo presenečenje, če ne bi bilo izredne seje o korupciji. Ta seja je bila prelomna, saj je opozicija LDS izzvala z vrsto konkretnih primerov, LDS pa na ta izziv ni odgovorila politično, temveč z aroganco. Mislim, da LDS niso pokopale obtožbe, temveč njihov odgovor. Dober primer je Anderličev nakup 10.000-metrske parcele nad Strunjanom za pičlih pet milijonov SIT, kar naravnost bije v oči. Namesto da bi LDS potegnila črto med LDS kot stranko ter Anderličevimi zasebnimi posli, je šla z vsemi topovi v obrambo šefa svoje poslanske skupine. S tem je po mojem naredila katastrofalno napako, saj je javno potrdila točno to, kar jim je očital Janša. LDS je uporabila moč vladajoče stranke, da je ubranila parcelo Toneta Anderliča in njegov zasebni posel. Mislim, da se je LDS ujela v nastavljeno past, saj ni razumela, da Anderličevih poslov sploh ne bi bilo treba komentirati. Dovolj bi bilo, da bi LDS izjavila, da bodo vso zgodbo temeljito preverili in ustrezno ukrepali, s čimer bi signalizirali, da imajo strog odnos do korupcije in konflikta interesov, torej do vprašanj, ki javnost močno vznemirjajo že več let.

Lastnost dobre stranke je, da zaščiti integriteto stranke, ne pa koristi posameznikov. To je prekletstvo političnega življenja v vsaki stranki, saj je povsod po svetu običajno, da stranke žrtvujejo svoje izpostavljene kadre. Na izredni seji o korupciji je LDS pokazala, da raje žrtvuje stranko, da bi rešila parcelo, kot pa da bi žrtvovala parcelo in rešila stranko. LDS je s tem v očeh svojih volilcev devalivirala iz politične organizacije v interesno združenje.

Po Sloveniji kroži teoriji o treh K-jih, korupciji, klientelizmu in kriminalu LDS, s katerimi naj bi Janša prepričal volilce.

Janša je s svojimi obtožbami izzval LDS, ni je pa spodnesel. LDS je sama padla na Janševem bananinem olupku. Vsaka stranka, ki je na oblasti prebila 12 let, bi se morala zavedati, da je močno izpostavljena sumom korupcije ...

... tudi drugod so bile na oblasti stranke dvanajst ali še več let. Na Japonskem, v Skandinaviji.

Vendar je v teh državah prišlo do postopnega razkrivanja korupcije. Celo na Japonskem so pred sodišče postavili visoke strankarske veljake. V Franciji je bil obsojen bivši premier, francoski predsednik Chirac pa se je moral sklicevati na svojo imuniteto, da ga niso zaslišali o njegovem županovanju Parizu. V Skandinaviji so standardi tako visoki, da je neka 30-letna poslanka socialne demokracije morala odstopiti, ker je na poslansko kreditno kartico kupila otroške plenice in tako ni spoštovala razmejitve med javnim in zasebnim.

Velja torej teza, da mora biti stranka, ki je tako dolgo na oblasti, zelo pozorna na razraščanje koruptivnosti?

Ja. Vendar je tak tudi duh časa. Pogled na internetne strani mednarodnih organizacij, kot so Svetovna banka ali OECD, takoj pokaže, da so pred desetimi leti ta vprašanja stopila v ospredje. To je LDS očitno prezrla. Ločnica med javnim in zasebnim mora biti zelo ostra, sicer se v stranki razprede koristoljubje. LDS je preprosto sprejela sistem kupovanja lojalnosti prek drobnih koristi, ki se je razrasel pod Drnovškom. Ta je namreč iz Beograda prinesel politični know how, ki je stabilnost gradil na principu deli in vladaj. S tem je vseskozi ostajal osrednja figura, od katere so imeli vsi nekaj koristi, eni političnoprogramske, drugi pa čisto osebne. Stranka je po njegovem odhodu ohranila ta sitem, ki pa že dolgo ni bil prilagojen slovenski realnosti, in je zato povsem zanemarila institucionalno reformo.

Rop je takšen sistem nasledil, ni pa imel nobenih možnosti, da bi s tem prekinil. Prišel je v križišče vkopanih interesov, ki so bili popolnoma definirani in rutinizirani. Dve leti se je lovil in nihal med različnimi interesi in pogosto popustil pod pritiski. Zelo značilen je bil njegov zasuk glede Kebrove zdravstvene reforme, ki jo je sprva podpiral, potem pa ji je nenadoma odtegnil podporo. Ni dvoma, da je šlo za lobiranje, dejstvo, da je spremenil vladno stališče na podlagi štiri stavke dolgega argumenta, pa priča o tem, da je preprosto popustil lobistom. LDS torej ni izpostavila institucionalnih mehanizmov za preprečevanje pojavov nečistoče, korupcije, insajderstva, konflikta interesov. Tega zadnjega je bilo največ. Zanimivo je, da niti en predstavnik oblasti ni govorili o konfliktu interesov in začel vzpostavljati mehanizme, ki bi kaj takšnega nadzirali.

Če obrnem prvo vprašanje, kaj je po vašem Janšo dvignilo v višave skoraj 30 % volilnih glasov?

Janševa konkurenčna prednost je v sposobnosti, da mobilizira svoje privržence. Zgradil je zelo strogo organizacijo, ki se je kalila skozi konflikte. Spomnite se referendumov, ki jih je izzvala SDS. Tudi v zadnjem letu je izzval mnogo napetosti, referendum, izredne seje in interpelacijo. Vse to je bila taktična vaja, na kateri je svoje vojake kalil v konfrontaciji in preverjal njihovo prisotnost ter seveda lojalnost. Vzgojil je zelo discipliniran vodstveni kader, ki ni smel kaj dosti delati po svoje. Hkrati pa je podporo množic vezal izključno nase in tega ni delil niti z najbolj trdnim soborcem Brejcem. S tem se je vzpostavil kot močni in nesporni vodja. Nihče od volilcev ni volil SDS, saj večina niti ni vedela, ali je to socialdemokratska ali slovenska demokratska stranka. Vedeli pa so, da volijo Janeza Janšo. Glas so dali za človeka, ki naj bi stvari spravil v red. Liberalci recimo ne bi nikoli volili močnega vodje.

Je na volitvah Janša zmagal zaradi tistih volivcev, ki so leta 2000 v veliki meri volili LDS? Torej zaradi mehkega, neizrazitega volilnega telesa, ki se odloča po instinktu?

Mislim, da je pravi razlog drugje. Janša je ponudil več reda, cela desnica se je disciplinirala in v volilnih nastopih izpostavljala red in pravičnost. To pa so pojmi, s katerimi se v veliki meri veliki meri identificira nižji srednji razred. Janša sicer v politični igri ne igra pošteno, a je vseskozi poudarjal, da so nizki udarci pač nujno zlo na poti do oblasti, potem pa bo vzpostavil pravni red, eliminiral "insajderje" in postavil enakost možnosti za vse. Mislim, da ni dobil prav dosti liberalnih volilcev. Morda je dobil nekaj neopredeljenih, v glavnem pa je k sebi pritegnil veliko ljudi, ki so krožili po desnici, a niso vedeli, kam naj gredo. Peterle se je namreč umaknil, SLS pa je postajala vse bolj komična.

Za Evropo so v povojnem času ugotavljali, da praktično ni prehodov med levico in desnico, saj gre za vprašanje svetovnega nazora, ki se ne spreminja tako zlahka. V vsakem polu pa je zelo veliko mešanja. Na položaj neke večje stranke navadno usodno vpliva izguba legitimitete, kar se lahko izteče v fragmentacijo nekdaj velike stranke.

Še pred pol leta je Janša izključeval različne družbene skupine, recimo izbrisane ali Rome, a je nekaj mesecev pred volitvami ubral taktiko, ki je veliko uspeha prinesla tudi Barbari Brezigar.

Globalizacija prevaja šoke svetovnega trga v domače okolje. Nižji srednji razred se zaradi svojega deprivilegiranega položaja še posebej čuti ogroženega. Ta tesnoba glede lastne ekonomske gotovosti je bila vselej odlična podlaga za razraščanje ksenofobije in desnega populizma. Ne vem, ali je Janša dejansko negativno nastrojen do manjšin ali pa gre zgolj za politični oportunizem. Janša je namreč izjemen taktik, ki zna zelo dobro uporabiti vse slabosti svojega nasprotnika. Hkrati pa je zelo obupen strateg. Nima jasnih ciljev, ve pa, kako dobiti vsako bitko. Kot izjemen taktik je zelo dobro uporabil vse svoje napade, vse svoje zadnje leto je posvetil eroziji legitimnosti oblasti in v tem uspel. Bojim pa se, da pri njem ne bomo nikoli doživeli pravega preobrata v državniško držo, ker je nestrpen do različnih pogledov in ker ni sposoben povezovanja. To so v bistvene strateške lastnosti, ki pa jih Janša nima. Problema ne zna pogledati iz različnih zornih kotov in zato ne zazna različnih akterjev, ki lahko prispevajo k rešitvi in ki morebitno rešitev ogrožajo. Vselej vidi iste prijatelje in iste sovražnike. Janša bo imel kot morebitni predsednik vlade velik problem, saj nima potrebne povprečnosti, da bi lahko bil velik politik.

Takšen, ki okoli sebe zbere ljudi, ki so bolj sposobni kot on sam.

Točno tako, dober politik se mora zavedati, da je odvisen od drugih, tega pa se zelo dobro zavedajo predvsem povprečneži. Poglejte, kaj se je zgodilo s Kebrom in njegovo reformo. Keber je izjemno inteligenten deloholik, ki je skušal vse delo okrog reforme opraviti sam, najbrž v strahu, da drugi tega ne bi tako dobro opravili kot on sam. Pri tem je pozabil na to, da mora povezati veliko različnih akterjev v koalicijo, ki bi podprla njegovo reformo. Če bi bil Keber manj talentiran, bi se zelo dobro zavedel, da je odvisen tudi od drugih ljudi. Odlični politiki so ljudje s povprečnimi talenti, ki znajo dobro komunicirati in povezovati. Koliko zna Janša povezovati, je vprašanje. Vemo, da se zna odlično organizirati, dvomim pa, da bo znal postaviti inkluzivno vizijo in pritegniti nasprotnike. Paradoksalno je, da je Janša morda "predober" za premiera. Ima preveč izrazite talente in je preveč osebnostno definiran, okoli njega pa je premalo prostora za integracijo raznolikosti.

Ali so volilci tokrat volili strateško, torej spremembo oblasti, ali programsko?

Volili so po inerciji. Vsa ta velikanska politična mobilizaciji je alienirala volivce. Po enem letu izrednega stanja smo bili utrujeni od razmeroma nepomembnih tem, ki jih je vsilila SDS. Zato ni čudno, da je The Economist ob vstopu v EU napisal, da je bila ključna predpristopna tema na Poljskem kmetijstvo, na Češkem strukturne spremembe, za Slovenijo pa izbrisani. V najbolj pomembnem trenutku, ko bi se morala država strateško pozicionirati v Evropi in ko bi morala, kot bi dejala desnica, zaradi nacionalnega interesa utihniti, je Janša uporabil celo leto, da je iz nje naredil podalpsko provinco, ki se izgublja v sovraštvih in strasteh, ki ne spadajo v Evropo.

Kakšna je bila po vašem vloga Foruma 21, katerega član ste tudi sam, in Zbora za republiko?

Ne gre za primerljivi tvorbi. Forum je nekoliko elitistični klub, ki je bil izrazito nepolitično naravnan, ki ni hotel forsirati posameznih strank in ki je skušal ohraniti svojo nevtralnost, žal pa je ostal ekskluziven. Nekakšen debatni krožek. Mislim, da njegov čas šele prihaja. Če se vse razprave v družbi reducirajo na parlamentarna zmerjanja in množične shode, potem civilne družbe sploh ni. V kontekstu teh volitev, ki jih je zaznamovala nevsebinska strankarska konfrontacija, je Forum 21 izzvenel popolnoma prazno. Tudi zaradi tega, ker je LDS povsem ignorirala prvo javno razpravo foruma.

Rop je vendarle obiskal Kučana in njegov pripravljalen odbor.

Na prvem pravem sestanku Foruma 21 ni bilo niti enega od pričakovanih posameznikov, ki so kakorkoli povezani z LDS. Pozneje je LDS umaknila svoj embargo, prej pa so bili zelo arogantni, saj so Forum dojemali kot konkurenčno organizacijo. Na prvi javni razpravi Foruma so bili napovedani direktorji, ki so bili dobri prijatelji Milana Kučana in ki so se udeležili ustanovnega sestanka Foruma 21. Na prvi javni razpravi pa jih je bivši predsednik zaman iskal po predavalnici pravne fakultete in na koncu rekel: "Glej, tudi ta ni prišel."

Zbor za republiko je bil popolnoma drugačen, sledili so modelu SZDL-ja, ki ga je vzpostavil Edvard Kardelj. Zbor za republiko je uresničil Kardeljeve sanje, da bi se politična in civilna družba zlili v eno homogeno telo. Na Zboru za republiko so prevladovali strankarski veljaki, ki so pozdravljali anonimno množico ter zavajali medije z izjavami, da so deležni spontane podpore državljanov, da se je "zgodilo ljudstvo". Vse skupaj je hudo spominjalo na Miloševićeve mitinge resnice. Zamera gre predvsem Jambreku, ki je ponovno zastavil svojo strokovno legitimiteto za perverzno prevaro, ko je v svojih izjavah predstavljal Zbor za republiko kot civilnodružbeno pobudo, ki pa to ni bila. V resnici je šlo za srečanje strank na ulicah, kar me spominja na neke zelo čudne čase v zgodovini.

Ali je za Slovenijo bolje, da Janša sestavi močno vlado po Drnovškovem modelu, ali naj Sloveniji vlada manjšinska vlada?

Mislim, da je bolje, da Janša vlada sam, v majhni vladni koaliciji. Če ne bo našel konsenza, naj skuša prepričati z delom, ne pa z močjo. Posebej zdaj, ko smo v Evropi in ko politična nestabilnost ne pomeni nobene katastrofe. Nič ne bi bilo kritičnega, če bi imeli takšno vlado.

Tudi takšna koalicija ne bi bila brez težav?

Koalicija Slovenija je tempirana bomba. V politiki so sicer vse koalicije težavne. A SDS je v bistvu socialdemokratska stranka. V bistvu so levičarji, ki ciljajo predvsem na slovenski nižji srednji razred in manj na zgornji srednji razred, ki je bolj postmoderno usmerjen. Janšo je k desnici vodil zgolj boj za oblast, tam je le zaradi taktike, ki pa ga na koncu seveda lahko pokoplje. SDS zahteva neki moderni socializem s celotnim paketom socialne države, z močno nacionalno komponento. So protekcionisti, zavzemajo se proti prodaji slovenskega nacionalnega premoženje samo zaradi neke anonimne globalizacije. Takšne stvari Janševo volilno telo odklanja, so za "poštene ljudi" za slovensko naravnane politike, ki bodo ščitili Slovenijo in njene interese pred tujim svetom. Janša je šel torej z Bajukom v taktični boj za oblast, a z njim še zdaleč ni politično sinhroniziran. Bajuk je za odpiranje Slovenije, za liberalizacijo, za demontažo socialne države, za povečevanje pretoka tujega kapital itd. Koalicija Slovenija se znotraj sebe ideološko popolnoma razhaja.

Ena od organskih razlik je vprašanje verouka v šolah.

To kaže na to, da imata stranki povsem različen svetovni nazor, kar ne obeta dolgega prijateljstva. Mislim pa, da Janša, kot se za taktika spodobi, nima in tudi nikoli ni imel jasnega programa, saj mu to daje večjo fleksibilnost. Na volilnem bojišču je našel element socialne strukture, ki ga je LDS popolnoma prezrla. Prioritete LDS niso bili takšne, da bi bile v sozvočju s prioritetami nižjega srednjega sloja, ki je v Sloveniji zelo močen. Ena od možnosti je, da bo Janša vladal po posameznih ukrepih, da bo nekje sledil Bajuku, nekje pa se bo z njim konfrontiral. Potencialni dinamit pa je predvsem globalizacija. Janša je namreč bistveno bolj nacionalno usmerjen kot Bajuk. Ta je sicer za krepitev družine in za zaposlovanje Slovencev, a je hkrati tudi za liberalizacijo gospodarstva, za neusmiljenost trga, katerega breme bo nosil prav Janšev nižji srednji sloj. Bajuk se zavzema za vstop tujega kapitala, ki bo neusmiljeno razbil lokalni monopol domačih podjetij, ki jih Janša šteje med slovenske ekonomske bisere. Edina možnost sobivanja je, da bodo prelagali odločitve. Da se bo status quo v državi vlekel še naslednja štiri leta. To je zame najbolj črni scenarij.

Kaj pa, če znotraj te tempirane bombe Janši uspe pripeljati nekega balanserja, recimo Pahorjevo ZLSD?

Mislite, da bi Bajuk ostal v tej vladi? Če je že odnos med Janšo in Bajukom zaradi programskih razlik zelo napet, pa je v razmerju do ZLSD, če bi po kakšnem čudežu vstopila v to vlado, še huje. ZLSD namreč stoji za tradicijo upora zoper okupatorja. Bajuk pa izhaja iz družine, ki je do 45. leta močno podpirala okupatorje. Bajuk je odraščal v družini, ki je najverjetneje demonizirala komunizem v pozabljenih prostranstvih argentinskega zaledja.

Njegova visoka strokovna usposobljenost, ki si jo je pridobil v Ameriki, je njegova velika prednost. Njegova velika omejitev pa je kulturni okvir, v katerem je bil vzgojen. Zaradi velikega bremena svoje družine še vedno z velikim odporom gleda na Slovence in na slovensko zgodovino, ki je večini Slovencev v ponos. Zato se bo zelo težko sprijaznil s kakršno levo stranko v vladi. To potrjujejo tudi njegova dejanja. Nekoč je pozival k lustraciji, k maščevanju, pred kratkim pa ni zmogel niti te moči, da bi šel na Kocbekovo proslavo. Ravno Bajukova ideološka obremenjenost bo po moje preprečila tvorjenja velike politične koalicije. Morda bo Bajuk nanjo taktično pristal, tako kot je taktično pristal na sodelovanje z Janšo, a takšna zveza ne bo preveč trda.

Na videz je sedaj opozicija po kadrovski zasedbi bistveno močnejša kot v prejšnji sestavi. Bo imel parlament zato sedaj večjo vlogo?

To je odvisno od tega, kaj bo z LDS. V njej je namreč veliko frakcij, vse od tistih, ki jih zanimajo vrednote, povezane z osebno svobodo (etični liberalizem), do tistih, ki jih zanimata le ekonomska liberalizacija in kapital. Med frakcijami lahko izbruhne boj, lahko pa se disciplinirajo in pripravijo na novo priložnost. Zanima me torej, kako se bodo obnašali kot poraženci, od tega je odvisna tudi vloga parlamenta v sedanji sestavi.

Obstaja pa še ena možnost - predčasne volitve.

Morda ne bomo dobili mandatarja, morda bo padla šibka vlada. Bojim se, da lahko pride do politične blokade zaradi nesoglasji med Bajukom in Janšo. Prvi je po evropski zmagi vendarle računal na mandatarstvo, sedaj pa se bo moral prilagoditi politiku, ki je mlajši, ki je morda tudi manj izkušen v mednarodnih merilih, ki pa je hkrati zelo dober taktik. Prva trenja bodo čisto osebnostna, potem pa bodo prišla tudi programska. Tisti, ki bo skušal izzvati predčasne volitve, bo najverjetneje Janša. Ravno zato, ker bo skušal doseči tisto stopnjo polarizacije, ki bi mu dala več moči. Njegovo volilno telo in njegova politična organizacija nista naravnana na sprejemanje raznolikosti in kompromisov.

Če Janši uspe sestaviti stabilno vlado, katere so tiste stvari, ki naj se jih loti najprej?

Predvsem bi moral sistematično liberalizirati gospodarstvo. V Sloveniji je še cela vrsta nedokončanih privatizacij, zadnja leta pa so pokazala, da je v Sloveniji še veliko gneče in lobijev, ki se sučejo okoli državnih podjetji. Politika bi se morala odstraniti iz nadzornih svetov, in to tako, da bi dobili prednost ekonomski interesi.

Po indeksu konkurenčnosti Slovenija vztrajno nazaduje. Med točkami, kjer naj bi bili najslabši, sta poleg slabega delovanja države tudi dve stvari, ki v Sloveniji zagotavljata socialno varnost. To sta zakonodaja o porodniškem stažu in delavska zakonodaja. Kako uravnotežiti konkurenčnost gospodarstva s socialno državo?

Obstaja več modelov, eden izmed najbolj znanih je danski. Pri njih se gospodarstvo odziva na tržne signale, država pa je zgostila in racionalizirala socialno mrežo, ki ujame žrtve teh tržnih zakonitosti. Država je vodila izredno aktivno in inovativno politiko zaposlovanja. Mobilnost delovne sile ni nobeno prekletstvo, ampak je pomemben vir fleksibilnosti. Nekdo, ki veliko menjava službe, je na koncu bistveno bolj sposoben kot tisti, ki vse življenje prebije na enem delovnem mestu. Prekletstvo je takrat, kadar država tiste, ki so izgubili službo, prepusti samim sebi z minimalno podporo, hkrati pa jim ponuja neustrezne zaposlitvene programe. Slovenija ima socialno pomoč, ki je bistveno premajhna, po drugi strani pa ima aktivno politiko zaposlovanja, ki ne daje želenih rezultatov. Danski model se je pod Rasmussenom pokazal ustrezen, liberalizacija gospodarstva torej nujno ne pomeni zmanjšanja socialne varnosti. Socialna politika države se mora prilagoditi dinamiki svetovnega gospodarstva. S tem je tesno povezana reforma države. Slovenska reforma je popolnoma zastala, ker smo ohranili koncept države, ki dela za državljane, namesto da bi delala z državljani. V modernih državah se država vse bolj umika iz vloge centralnega ponudnika storitev in vloge osrednjega organa, ki je odgovoren za delovanje javne sfere, in vse bolj prevzema vlogo partnerja, mediatorja med različnimi interesi. Javna uprava bo rasla vse dotlej, dokler se tudi v Sloveniji ne bo spremenil koncept države. To pa pomeni bistveno manj neposredne kontrole in bistveno več tolerance in povezovanja ne le pri izvajanju, temveč že pri samem oblikovanju programskih rešitev in politik. V Sloveniji ne leva ne desna stran ne razmišljata tako, vsaka vse vleče k sebi, v vseh vprašanjih hočeta imeti zadnjo besedo. Bojim se, da bo odločanje ostalo centralizirano kot doslej, kar bo usodno vplivalo na fleksibilnost trgov in institucij ter posledično na konkurenčnost gospodarstva.

Desnica govori o socialnih mrežah, ki so spletene med politiki in gospodarstvom. Kako lahko nova vlada premaga te vodstvene elite, katerih pretočnost naj bi bila v Sloveniji premajhna?

Povezovanje med ljudmi in socialna omrežja so nekaj najbolj naravnega. Tudi v zahodnem svetu so omrežja, klike, ki nadzorujejo ogromne resurse. Pomembno pa je postavljanje meja, kako torej preprečiti omrežju, da postane bolj univerzalen od države. Zanimiva razlika med Washingtonom in Brusljem je v tem, da so lobistične organizacije v ZDA registrirane in da morajo delati uradne zabeležke o sestankih, v Bruslju teh sestankov ni treba beležiti, v Sloveniji pa lobistov uradno sploh ni. Janša bo morda nekaterim omrežjem vzel resurse, a ljudje bodo še zmeraj povezani. Tisti, ki igrajo tenis, bodo še zmeraj igrali tenis, le da potem ne bodo šli na drago večerjo, ampak le na poceni pivo. Če kdorkoli misli, da bo nova oblast resnično razbila omrežja, ki so vzpostavljena, je ali nevaren ali naiven. Lahko se seveda vzpostavijo nova konkurenčna omrežja, pluralizacija družbe pa pomeni ravno to, da se iz takšnih omrežji ne razvijejo monopoli. Čim več je omrežij, ki se med sabo prekrivajo, večja je pluralizacija, več je svobode, več je medsebojnega nadzora in večja je transparentnost. Morda pa je več tudi sodelovanja.