lds / Drnovšek in Rop

V sredo, 16. aprila 2003, ko je Slovenija podpisala pristopno pogodbo k EU, je bila na odru velika gneča. Pristopno pogodbo sta na odru podpisala dva predstavnika Slovenije, dr. Janez Drnovšek in Tone Rop. Načrt je predvideval, da bi slovenska delegacija v četrtek popoldne zapustila Atene in se vrnila v domovino. Vendar je STA v četrtek opoldne objavila novico, da je predsednik vlade Anton Rop predčasno zapustil Atene. V kabinetu predsednika vlade so pojasnili, da je premier predčasno odpotoval, ker je imel v domovini nujne obveznosti. Na zasedanju Evropske konference pa sta ostala predsednik republike dr. Drnovšek in zunanji minister dr. Rupel. Predsednik vlade je manjkal tudi na kosilu voditeljev evropskih držav. Zaradi kakšnih nujnih obveznosti je predsednik vlade predčasno zapustil Atene? Pripraviti se je moral na sejo vlade. Seja vlade, na kateri so diskutirali o rebalansu državnega proračuna, je bila na sporedu 18. aprila. Vest, da je predsednik vlade zaradi priprav na vladno sejo predčasno zapustil Atene, je bila objavljena 22 ur pred začetkom sestanka vladnega kabineta. Tisti aprilski dnevi leta 2003, ko so prihajajoče članice EU podpisane pristopno pogodbo, so bili prav pompozno zgodovinski, zato se je zdelo nenavadno, da je predsednik vlade zgodovinski dogodek predčasno zapustil. Še to: v kabinetu predsednika vlade Antona Ropa so tedaj najodločneje zanikali, da je premier Atene predčasno zapustil zaradi spora v slovenski delegaciji.

So imele govorice o sporu v slovenski delegaciji kakšno realno osnovo? Edini indic, da je slovenska ekipa odpotovala skregana, je bil skrit v protokolarni podrobnosti. Ko je vladni tiskovni predstavnik nekaj dni pred zgodovinskim podpisom najavil sestavo delegacije, je omenil, da bo kot slovenski govornik nastopil predsednik vlade Anton Rop. Tik pred odhodom pa je v javnost prišla novica, da bo kot govornik nastopil predsednik dr. Drnovšek. Ker ni v navadi, da bi visoki predstavniki države javno razglašali, s kom so sprti, za začetek govoric zadoščajo že protokolarne podrobnosti. Vprašanje, kdo bo slovenski govornik, pa je bilo pomembno prestižno vprašanje. Najava, da bo govornik Anton Rop, dejstvo, da je v resnici govoril dr. Drnovšek, ter predčasen odhod predsednika vlade iz Aten so bile zadosten razlog za špekulacije o sporih. Sta se Drnovšek in njegov naslednik na položajih predsednika vlade ter predsednika LDS Rop res sprla? Bili bi preveč ambiciozni, če bi hoteli posvetiti v njuni glavi in dokončno rekonstruirati dejansko stanje. Vendarle pa sta med slovesnim dogodkom v zibelki demokracije v javnosti pustila vtis, da sta se spričkala. Ker ena od interpretacij govori o tem, da je za slab volilni rezultat LDS kriv tudi vtis o sporu med prejšnjim in sedanjim predsednikom LDS, si velja zgodovino njunih medsebojnih odnosov pogledati bolj temeljito.

Taktično orožje stratega Drnovška

Leta 1992, ko sta se najprej Peterletova, potem pa Drnovškova vlada ukvarjali z lastninskim preoblikovanjem podjetij, je tedaj 31-letni Anton Rop, sicer uslužbenec zavoda za makroekonomske analize, sodeloval pri prvem res strateškem projektu. Skupini treh poslancev, ki so bili formalni predlagatelji zakona je pomagal z vsemi potrebnimi izračuni. Rop je torej skrbel za tehnično plat prvega poosamosvojitvenega strateškega projekta. In ko je bil projekt končan, je Drnovšek prebivalstvu Slovenije poslal pisemce in vse skupaj obvestil, da so postali imetniki lastninskega certifikata. Cena Ropovih delnic na političnem trgu je tedaj prvič poskočila.

Leta 1997 je Tone Rop prevzel drugi strateški projekt Drnovškove vlade. Zadolžen je bil za izvedbo pokojninske reforme. Po eni strani naj bi bila reforma pokojninskega sistema nujna, ker naj bi grozil zlom pokojninske blagajne. Po drugi strani pa je jasno, da lahko reforma pokojninskega sistema predstavlja velik politični strošek: reforma namreč pomeni, da bo šlo v pokojninsko blagajno manj proračunskega denarja. To posledično pomeni nižje pokojnine. Prvi model pokojninske reforme, ki ga je na mizo postavil minister Rop, se je precej razlikoval od končne verzije. Opazovalci razmerij med člani vladnega kabineta so tedaj ocenjevali, da predsednik vlade, ko je ocenil, da bi bili politični stroški reforme previsoki, Ropu ni več zagotavljal nujne politične podpore. Zato je moral Rop spremeniti nekaj osnovnih idej reforme, proračunske koristi reforme so bile nižje, politični stroški pa so bili za Drnovška še sprejemljivi.

Naslednji strateški projekt, pri katerem je Rop sodeloval kot član Drnovškove vlade, je bila privatizacija dveh državnih bank. Tudi pri zgodbi o privatizaciji bank se je ponovila zgodba, ki se je zgodila že pri pokojninski reformi. Ko je bil načrt privatizacije objavljen, finančno ministrstvo pa je že zbiralo ponudbe kupcev dveh državnih bank, se je v javnosti pojavilo vprašanje, kako bi prodaja bank tujcem vplivala na slovenske nacionalne interese. Zdelo se je nenavadno: ideja, da mora vlada privatizirati državne banke, je bila nekaj let v centru političnih programov največje vladne stranke. Imperativ, da mora Slovenija privatizirati državne banke, so vladi postavljale tudi mednarodne institucije. Da lahko vlada banke privatizira le tako, da k sodelovanju pritegne institucionalne vlagatelje, je bilo bolj ali manj jasno. Da v Sloveniji ni toliko prostega kapitala, da bi se lahko pojavil kupec bank s slovenskih potnim listom, je bilo tudi jasno. Torej je bilo od samega začetka jasno, da lahko državne banke kupijo le tuji vlagatelji. In vendar: ko se je pojavilo prvo polemično stališče, da slovenskih bank ne smemo prepustiti tujim lastnikom, vlada ni več našla dovolj prepričljivega odgovora. Ko je proces privatizacije bank že tekel, se je izkazalo, da lahko privatizacija ob vseh ekonomskih koristih, ki naj bi jih imela država, prinese znatne politične stroške. Finančni minister Rop je moral sredi projekta spremeniti privatizacijski program. Zdi se, da je bil tudi pri projektu privatizacije bank predsednik vlade Drnovšek tisti, ki je ocenil, da bi bili politični stroški preveliki. Rop pa je privatizacijo ene banke povsem ustavil, privatizacijo druge banke pa je izpeljal le na pol. Kljub temu, da je bilo leta 2001 jasno, da je Rop najbolj verjetni Drnovškov politični naslednik, je vendarle ohranil zgolj status tehničnega izvedenca, ki strategu, torej Drnovšku, pripravlja različne variantne predloge.

Že njuna skupna zapletena preteklost je torej razlog, da je Rop, ko je gradil svojo politično identiteto, to do neke mere postavil kot kontrapunkt Drnovšku. Ena prvih potez novega predsednika vlade je bila, da se je državnemu letalu, ki je Drnovšku prineslo največ negativnih točk, odpovedal. No, potem ko je LDS problem vladnega letala omenjala tudi v analizi volilnega rezultata, je iz urada predsednika republike prišlo pomenljivo pismo - objavljeno je bilo v prejšnji Mladini, ki navaja, da je bil prav Anton Rop tisti, ki je šel na testno vožnjo. Druga Ropova poteza pa je, da v ospredje postavlja ljudi, ki so na politični sceni novinci. Torej ljudi, za katere ne moremo reči, da so Drnovškov kader. In medtem , ko se vtis o razhajanju med Ropom in Drnovškom krepi, so odnosi med novim predsednikom vlade, Janšo, ter predsednikom Drnovškom skorajda medeni.