Politika

"Zbudimo se iz povolilne nočne more!"

Drugi del sedmine LDS se je zavrtel v blejski kongresni dvorani

Jure Trampuš  |  Mladina 50  |  16. 12. 2004

LDS ima zadnje čase veliko kongresov, bil je volilni, bil je programski, sedaj spet volilni, kmalu bo kongres o statutu, čez dve leti redni. Inflacija kongresov ne pomeni nujno znotrajstrankarske demokracije, pomeni sicer prostor za debato, ki pa je včasih tisti iz prvih vrst strankarskega moštva ne slišijo. LDS, stranka, "ki je pred veliko preizkušnjo", se je tokrat zbrala na Bledu. V tistem mestu, kjer se je pravzaprav začel njen vzpon na oblast. Pred desetimi leti so se namreč ravno v kičastem biseru slovenske lepote zbrale štiri stranke, se združile in pod poveljstvom Janeza Drnovška odkorakale v zgodovino. Poveljstvo je tokrat drugo, položaj popolnoma neprimerljiv. Nekdanji predsednik LDS čepi v predsedniški palači, še raje na Brdu, na prijatelje iz LDS pa je pozabil. Raje se druži z ljudmi, ki jim kongresniki na Bledu pravijo "politični nasprotniki", zdi pa se, da s svojo karizmo, politično spretnostjo in volilnimi uspehi še zmeraj lebdi nad stranko kot spomin in opomin na čase, ko je bila LDS prva, konsolidirana in vsaj na zunaj stranka, za katero se ni zdelo, da jo bo tako hitro odneslo z oblasti. To, da Drnovška tokrat ni bilo na blejskem volilnem kongresu, pa seveda ne pomeni, da ni bil prisoten. V dobrem in slabem se ga je že na samem začetku spomnil Anton Rop, predsednik, ki je odstopil zgolj zato, da bi bil ponovno izvoljen.

Pravzaprav se je začelo že malo prej, konsolidacijski kongres je zbudila prijazna babica, članica, ki ima že nekaj več kot sto let. Zaslužila si je aplavz, prislužila si je šopek, ki ji ga je padli premier nerodno stisnil v roke. A babica je bila le uvertura za razbijanje anemične tesnobe, ki je sprva lebdela nad zaspano množico kakšnih 400 kandidatov. Po običajnih kongresnih procedurah, verifikacijski komisiji, delovnem predsedstvu in podobnem je Pavel Gantar na oder povabil svojega prijatelja Antona Ropa, človeka, ki naj bi bil kriv za poraz stranke. Pod Ropovim poveljstvom je namreč LDS izgubila državnozborske volitve, izgubila zaupanje volivcev in posledično izgubila tudi del podpore, ki jo je imela med člani. Logični ali "edini demokratični korak" bi bil Ropov odstop, če ne zaradi subjektivne, pa vsaj zaradi objektivne odgovornosti predsednika in njegove ekipe. Dodati je treba, da v Sloveniji ni navada, da bi predsedniki na volitvah poraženih strank množično in nepremišljeno odstopali. Tudi tokrat je bilo tako. Rop je odstopil šele na kongresu, ki je bil sklican tako hitro, da se morebitna strankarska opozicija ni mogla, ni znala ali pa tudi ni hotela organizirati. Za zgodnji termin povolilno-volilnega kongresa je možno tudi drugačno pojasnilo, stranka, ki je v javnosti naglo izgubljala podporo in katere člani so po medijih javno širili partijsko kritiko, je želela čim hitreje strniti vrste in prikazati, da se iz poraza v poraz pride do končne zmage, da se v preizkušnjah kali dober kader in da LDS, očiščena in prenovljena, ponovno stopa na pot uspeha. Kakorkoli, bivši in sedanji predsednik Rop je očitno predstavnik zadnje teorije, njegov kongresni govor pa je bil zanimiv iz več razlogov. Zaradi tistega, kar je iz govora izpustil, in tudi zaradi tistega, kar je povedal. Statistika pokaže, da je skupaj zbral manj kot pet aplavzov, pokaže pa tudi, da so kasnejši razpravljavci njegove misli, razen redkih izjem, hvalili.

Iščejo nas stari grehi

Zadržano samokritični Rop je najprej govoril o 200.000 glasovih volivcev in volivk, govoril je o napredku Slovenije in o enotnosti, a se tudi vprašal: "Zakaj smo izgubili volitve?" Odgovor je po Ropu preprost, neposreden: "Hočem reči: nismo izgubili volitev zato, ker bi dajali novim obrazom prednost pred starimi. Izgubili smo jih zaradi starih grehov, ne zaradi novih ljudi." Ekipa mladih ministrov, ki jih je Rop pripeljal v vlado po (prepozni) izključitvi SLS - te stranke delegati resnično ne marajo, celo diplomatski Ivo Vajgl je v svojem referatu našel čas, da se je spomnil "obmejnega incidenta za peščico glasov" -, torej ni kriva. "Trdim, da prave ločnice tečejo drugje." LDS ni preveč na levo ali premalo na desno, levičarstvo ni liberalnost. "Tistim, ki nam očitajo, da smo preveč levi, ker želimo in hočemo, da bi bila LDS socialno čuteča stranka, sporočamo, da bomo takšni in še bolj takšni tudi še naprej," je Rop vrnil tudi pobeglemu ministru Dimitriju Ruplu, "in tistim, ki so danes nenadoma odkrili liberalnost, naj povemo: žal se niste nič spremenili, še vedno bi radi omejevali človekove pravice," je navrgel Janševi vladi, ki obljublja liberalizacijo gospodarstva. "Celo polnoletnim maturantom bodo po novem predpisovali, kaj smejo brati. Vitomil Zupan je vnovič na seznamu neželenih avtorjev. Isti so. Le sprenevedajo se bolje!" Poleg arogantnosti, slabe organizacije, izsiljenih izrednih sej, interpelacij, neučinkovite volilne kampanje se Rop vendarle ni izognil temi, ki je pomladno opozicijo katapultirala na oblast. "Pri izbrisanih smo bili žrtve iluzije, da bo moč s tedanjo opozicijo najti razumen kompromis, ki bo depolitiziral to vprašanje in omogočil nemoteno izvedbo odločb ustavnega sodišča. Vendar pa je naš nasprotnik neusmiljeno in brez zadržkov zlorabljal dolgoročno izrazito tvegan potencial tega vprašanja, mi pa smo mu z iskanjem očitno nemogočega kompromisa puščali preveč odprtega prostora." Rop je pri tem priznal več stvari, priznal je, da je podcenjeval opozicijo, precenjeval svoje sposobnosti za iskanje dogovora, in jasno pokazal, da je njegov politični profil vendarle drugačen od Drnovškovega. Stališča predsednika Slovenije do izbrisanih so namreč pragmatično popustljiva, takšna, kakršno je bilo tudi njegovo vodenje vlad.

Sicer pa je velika večina drugih razpravljavcev samokritično hvalila dosežke LDS in ponavljala vzroke za volilni poraz. Velik del jih je bilo vsaj na začetku iz posadke, ki podpira novega starega predsednika, zamisli o prenovi in konsolidaciji. Vse do Školča in Švagana so le redki, razen nekaterih zgovornih bodic - nekdanji minister Keber je tako žalostno ugotovil, da je bil "zadosti en makroekonomist in neki minister, ki ni član naše stranke, pa je bilo dovolj, da smo odrinili stran zdravstveno reformo" -, ugovarjali nenavadni zamisli o prenovi s staro posadko. Dolgočasno razpravo so poživile nekatere domislice. Recimo Žakljeva o ministrski ekipi, katere članica je bila tudi "ženska z moškimi lastnostmi", ali sklepno voščilo nekdanjega ministra: "Vesele božične praznike, mnogo zdravja in oddiha od vašega Pavliha."

Stara ekipa za nove zmage

Če izpustim Švagana, poslanca, ki je s svojim lokalnim odborom javno zahteval Ropov odstop in hkrati zatrjeval, da se o tem ni posvetoval z Drnovškom, čeprav je potem na kongresu vseeno dejal, da je žalosten, "ker je vodstvo pozabilo na svojega učitelja", je najjasnejšo kritiko Ropovega projekta izrekel Jožef Školč, poslanec in nekdanji predsednik ZSMS. Stranka, ki naj bi prisegala na spremembe, po Školčevem mnenju te spremembe prelaga na bodoče kongrese. "Nočem govoriti o stvareh, ki so pripeljale do izidov na volitvah, zanje ni kriv samo en človek. Po 3. oktobru bi morali najti prostor za alternative. Ropova zgodovinska odgovornost je v tem, da ni ponudil jasnega odstopa in omogočil vzpostavljanja alternativ. Hecno je sedaj iskati, kdo je junak, ki se bo postavil proti njemu. Tega junaka si vodstvo stranke ni želelo ... Od 3. oktobra nismo iskali alternativ, ampak se je vse podredilo temu, da smo reševali ekipo." Potem se je vprašal: "Ne verjamemo, da se je Janez Janša spremenil, verjamemo, da ga situacija sili v drugačno obnašanje. Zakaj pa bi nam verjeli, da se bodo Rop in njegovi spremenili, če mi drugim tega ne verjamemo?" Sledila je politična kletev, ki je pri delu nezadovoljnih kandidatov sprožila aplavz. "Vse bolj postajamo podobni bratoma Podobnik in tega se bojim!"

Školčev nastop je sprožil nekaj protiudarcev. Matej Lahovnik je njemu in še nekaterim drugim članom stranke, ki so javno govorili o težavah in vizijah LDS, vrnil s tem, da razlike sicer povezujejo in da imata ponavadi dva liberalca tri mnenja, da pa je problem, "če se o razlikah ne pogovorimo tam, kjer je za to mesto. Ne prek medijev, kjer se obmetavamo z blatom." Školč mu ni ostal dolžan, zahteva po konsolidaciji je lahko tudi redukcija, "bojim se želje po enotnosti, ki nadvladuje temelje svobode". Školč Ropu torej ni očital nesposobnosti, ni mu očital, da ni primeren za predsednika, očital mu je predvsem to, da se ni umaknil, da je dva meseca peljal stranko na način, ki onemogoča pojavitev alternative. Kot da bi bil Rop prepričan, podobno kot je prepričan del članstva katerekoli stranke, da je edino domovanje stranke in njenih članov oblast. Vendar je bilo na kongresu takšnih Školčev bolj za vzorec.

Pred volitvami organov in predsednika stranke so kandidati za vajo sprejeli še statutarne spremembe. Določili so drugačne volitve generalnega sekretarja (novega pa še ne) in ustanovitev vlade v senci. Težave so bile predvsem tehnične, glasovanje je potekalo z dvigovanjem zelenih lističev, sprejetje predlogov pa je s kandidatne liste za podpredsednika stranke odpihnilo Toneta Anderliča, ki je svojo privolitev umaknil. Ni se strinjal s povečanjem števila podpredsednikov stranke, zato se je od funkcije poslovil z "na svidenje v naslednji vojni". Kandidati so namreč z zelenimi lističi potrdili kar pet podpredsednikov stranke, pri čemer ni povsem jasno, ali so s tem balansirali kadrovske ambicije tistih, ki se niso upali postaviti po robu Ropu, ali si bodo delo razdelili po resorjih, ali pa bo kolektivno podpredsedniško mesto zgolj zmanjšalo odgovornost posameznikov, a hkrati oteževalo delo stranke. Anderliču se je sicer nekaj podobnega zgodilo že na kongresu v Celju, ko je neuspešno napadal Antona Ropa.

Za podpredsedniški položaj se je na Bledu potegovalo osem kandidatov, izvoljenih jih je bilo pet: Zdenka Cerar, Cvetka Zalokar Oražem, Marko Pavliha, Jelko Kacin in Rudolf Moge. Romanu Jakiču sta recimo zmanjkala dva glasova. Zmaga Toneta Ropa je bila plebiscitarna. Dobil je 320 glasov, kar je več kot 80-odstotna podpora. Malce nenavadno. Po razpravi v dvorani bi lahko fasal kakšnih 10 odstotkov manj, po tisti na hodniku bi lahko iztržil še slabši izid. Novi stari predsednik se je ob koncu sedmega kongresa LDS zahvalil za podporo, zahvalil se je nekdanjim podpredsednikom in tiste, ki morda mislijo drugače kot on, povabil k sodelovanju. Poimensko je povabil tudi Zagorjane in Jožefa Školča. "Nimamo izhoda. Ali bomo naredili spremembe sami ali pa bodo spremembe doletele vse nas."

LDS se je 11. decembra mirno odpravila naprej po poti počasne stagnacije, razen če ji k ponovnemu vzponu ne bodo pomagali njeni politični nasprotniki. Konsolidirana stranka po kongresu ni pripravila zabave.