lipica / Snobizem vladajoče elite

Lipica je poleg Planice ena največjih nacionalnih sramot. Čeprav je od leta 1996 z zakonom nacionalizirana in razglašena za kulturni spomenik izjemnega pomena, neusmiljeno propada. V slabih desetih letih se je na čelu javnega zavoda Kobilarna Lipica, ki je v stoodstotni lasti države, zamenjalo kar sedem direktorjev, v najhujšem obdobju pa so pridelali kar 220 milijonov tolarjev izgube. K temu je največ prispevala izguba koncesijske dajatve, kajti do leta 2003 je Casino Portorož kot lastnik igralnice v Lipici zavodu odvajal 50 odstotkov te dajatve oziroma 265 milijonov tolarjev. Zaradi prizadevanj občine Sežana pa je ustavno sodišče to pipico zaprlo. Roko na srce: pipica tudi prej ni bila ravno radodarna, saj se Casino Portorož že več let pred odločitvijo ustavnega sodišča ni držal svoje zakonske obveze do kobilarne. Danes je Lipica odvisna zgolj od lastnih prihodkov in mizerije, ki ji jo namenja ministrstvo za kmetijstvo. Iz državnega proračuna na leto dobi približno dvesto milijonov tolarjev, kar pa je še vedno drobiž, če vemo, da vzreja lipicancev letno stane najmanj 420 milijonov tolarjev oziroma 5000 evrov na konja.

Prejšnja vlada kakšnih pametnih rešitev, ki bi Lipico potegnile iz agonije, ni našla. Ravno nasprotno. Ministrstvo za okolje in prostor pod vodstvom Janeza Kopača je na primer podpiralo rešitev, po kateri naj bi na zavarovanem območju postavili zabaviščni park. Še huje. Poslanec LDS iz Sežane Davorin Terčon je predlagal spremembo zakona o Kobilarni Lipica, češ da je ta preveč rigiden in zavira razvoj. Po njegovem predlogu bi kobilarna postala delniška družba. Pod zaščiteno območje bi spadali le še hlevi in lipicanci, posestvo z gozdom in turističnim delom pa bi bilo mogoče prodati. Da bi takšna komercializacija, ki je zrasla na zelniku vladajoče elite, pomenila propad kobilarne, je jasno. Če bi se namreč Lipici odvzela kulturna krajina, ki je zaslužna za nastanek pasme, potem kobilarne ne bi bilo več. Terčonov predlog na srečo ni dobil zelene luči, oblast pa se je medtem zamenjala. Zdaj je na potezi Janševa vlada. Ta je januarja ustanovila posebno delovno skupino pod vodstvom dr. Mihe Brejca, ki naj bi poskrbela za dolgoročno ureditev Lipice. Med drugim naj bi gostinsko-turistični del ponudbe oddali v dolgoročni najem najboljšemu ponudniku. Kdo bo to, če sploh kdo, za zdaj lahko le ugibamo. Med resnejšimi kandidati se omenja Istrabenz oziroma njena holdinška družba Hoteli Morje. Bistveno manj verjeten najemnik je Casino Portorož, saj so vodstvu kobilarne že pred časom dali vedeti, da jih zanima le nakup igralniškega dela hotela Maestozo. Možno pa je tudi, da bi se na razpis javilo kakšno tuje podjetje.

Najemnik, kdorkoli to že bo, bo hkrati s hotelskimi in gostinskimi kapacitetami prevzel tudi golf igrišče. Če bo to Istrabenz, se bo širitvi igrišča z obstoječih devet na osemnajst lukenj težko izogniti. Predsednik uprave holdinške družbe Hoteli Morje Tomislav Čeh širitev igrišča namreč zagovarja kot zelo smiselno rešitev. Pri tej viziji mu gre na roko kar nekaj dejstev. Na primer to, da vodja vladne delovne skupine dr. Brejc ni le evropski poslanec in funkcionar največje vladne stranke SDS, pač pa tudi velik ljubitelj golfa in lastnik vikenda, ki stoji le streljaj od golf igrišča Lipica. Še več. Kaže, kot da sta vlada in Istrabenz po tihem že dogovorjena, saj je Brejc kot eno prvih rešitev za Lipico ponudil prav idejo o širitvi igrišča. Golf naj bi privabil petične goste, s tem pa tudi dodaten denar za vzdrževanje konjeništva. Golf bi bil torej nekakšna kokoš, ki bi Lipici nosila zlata jajca. Pri čemer evroposlanca niti najmanj ne moti, da gre za mešanje dveh zelo različnih dejavnosti. "Poznam celo vrsto golf igrišč po svetu in lahko rečem, da je kombinacija športov, kot sta golf in konjeništvo, naravnost idealna, ne pa nekaj slabega. Zato mislim, da golf v Lipici nikakor ni moteč, namesto izrabljenega in nevzdrževanega igrišča pa je treba narediti pravo igrišče. Na takšno igrišče in takšne hotele, kot jih ima Lipica zdaj, tujcev namreč ni mogoče zvabiti," je izjavil za Dnevnik. V nečem ima Brejc nedvomno prav. Gostinsko-turistična ponudba je najšibkejša točka Lipice, saj ji prinaša velikansko izgubo. Oba tamkajšnja hotela sta potrebna obnove. Prav tako ni dvoma, da je golf najhitreje rastoča turistična panoga v svetu in da je z njo mogoče dobro zaslužili. Vprašanje je le, ali je zavarovano območje kobilarne res najprimernejša lokacija za razvijanje tega športa.

Bodo bele žogice izpodrinile bele konje?

Predsednik Društva prijateljev Lipice, pesnik Boris A. Novak, je prepričan, da je širitev igrišča samo še ena v vrsti nespametnih rešitev. "Drastična širitev igrišča bi zožila življenjski prostor lipicancev in bistveno poslabšala razmere za njihovo vzrejo. Že obstoječe golf igrišče z devetimi luknjami škodi konjereji. Kot pa vemo, gospod Brejc odlično igra golf. Devet lukenj temu prvaku ne zadošča, zase in za svoje prijatelje potrebuje osemnajst lukenj, zato je prišel na idejo, da bi konjem ukradel nič manj kot 50 hektarov pašnikov, se pravi kar šestino življenjskega prostora lipicancev," pravi Novak in dodaja: "Zakaj in čemu mora biti golf igrišče prav v osrčju zavarovanega območja Kobilarne Lipica?! Argument gospoda Brejca, da se konjereja in golf lepo dopolnjujeta, je cinizem brez primere. Njegov načrt je v nasprotju z zakonom o nacionalizaciji Kobilarne Lipica in javno razglašenimi programi vseh dosedanjih slovenskih vlad, da je konjereja poglavitni smoter dejavnosti v Lipici. Nesprejemljivo je, da posamezniki - še posebej če opravljajo izpostavljene politične funkcije na državni in mednarodni ravni - uporabljajo in zlorabljajo naravno in kulturno dediščino za svoj privatni užitek. Ali pa je to nova, skrajna faza privatizacije na Slovenskem? Snobizem slovenskih politikov očitno ne pozna meja." Brejc se sicer izgovarja na to, da bi se golf lahko širil le na površine, ki za konje niso primerne. Skratka, da bi igrišče razširili po načrtih, ki so bili narejeni že leta 1988 in ki predvidevajo širitev od hotela Klub proti italijanski državni meji. Gre za precej kamnito območje, ki ni primerno za pašo in ga zato tudi doslej niso uporabljali za konje. Toda Novak njegovo razlago sprejema s skepso: "Glede na mentaliteto teh ljudi sklepam, da bodo hoteli za golf le najlepše zelene površine in da se ne bodo zadovoljili s kamni." V trenutku, ko bi se odločili za širitev igrišča na pašne površine, bi zapečatili usodo lipicancev. Ti plemeniti konji imajo namreč že zdaj bistveno premalo prostora. Če jim ga vzamemo še 50 hektarjev, jih lahko muk odrešimo tudi tako, da jih zapeljemo do najbližjega mesarja in spremenimo v klobase. Celotno posestvo Lipice obsega 311 hektarjev zemljišč, v kar je poleg pašnih površin in objektov všteto tudi obstoječe igrišče za golf. Novi direktor Kobilarne Lipica Rajko Vojtkovszky opozarja, da bi potrebovali še vsaj 1,5 hektara pašnikov na posameznega konja. Glede na to, da celotna čreda šteje 350 konj, to pomeni še najmanj 525 hektarjev novih površin. Skratka: šteje vsak hektar. Vojtkovszky širitvi igrišča načeloma sicer ne nasprotuje, nikakor pa ne pristaja na to, da bi jemali življenjski prostor konjem.

Širitev golf igrišča pa ni sporna le zaradi omejenega prostora, pač pa tudi zaradi strogih določil zakona o Kobilarni Lipica. Ta namreč na območju kulturnega spomenika prepoveduje izvajanje posegov, ki bi spremenili podobo značilne kultivirane kraške pokrajine ali ki bi spreminjali namembnost zemljišča. Prav tako prepoveduje čezmerno gnojenje površin ter uporabo fitofarmacevtskih sredstev zunaj obdelovanih površin oziroma na obdelovalnih zemljiščih, če bi bili zaradi tega ogroženi konji. Za Brejca so golf igrišča mogoče res oaze miru in sprostitve, za ekologe pa so rezervati kemične smrti, kot je v svoji knjigi Zaton Prometejeve dobe zapisal neodvisni raziskovalec Anton Komat. Vzdrževalci umetno urejenih pist za igranje golfa namreč uporabljajo obilne količine pesticidov. Največ je herbicidov za uničevanje tako imenovanih širokolistnih plevelov, poleg njih pa še arboricidi za uničevanje grmovnega in drevesnega mladja. Čudovita zelena travica se torej umetno vzdržuje s celo zbirko nevarnih strupov, med katerimi je večina kancerogenih. Res je sicer, da je območje kobilarne na državni ravni zavarovano le kot kulturni spomenik, medtem ko je narava varovana zgolj na lokalni ravni. A Lipica je specifičen primer, kjer kulture in narave preprosto ni mogoče ločiti.

Namesto da slovenska politika pri reševanju Lipice izumlja nove in nove neumnosti, bi se lahko zgledovala po bližnjih sosedih Avstrijcih. Ti so pred štirimi leti kobilarno Piber in špansko jahalno šolo združili v javno podjetje in ju okrepili s tisočhektarskim gozdnim posestvom. Poleg tega so do lani v podjetje vložili še 13,5 milijona evrov. S tem premoženjem, infrastrukturo, konji in kadri naj bi se podjetje od leta 2009 vzdrževalo samo, brez finančne pomoči države. Že leta 2003 so v kobilarni končali obsežna preureditvena dela, s čimer so pridobili hlevske zmogljivosti za 50 konj, hkrati pa so uredili infrastrukturo za turistične oglede kobilarne. Med drugim so zgradili pokrito tribuno za 1.500 ljudi ter uredili poti in travnike za postavitev ovir, potrebnih za tekmovanja z vpregami. Ves denar torej vlagajo v razvoj konjeništva. Še na misel pa jim ne pade, da bi turistično ponudbo širili s hoteli, casinoji, igrišči za golf ali tenis. Direktor podjetja Werner Pohl je namreč prepričan, da bližnja in širša okolica ponuja dovolj možnosti za razvoj vseh oblik turizma, zato slepo širjenje ponudbe same kobilarne ne bi bilo na mestu in bi oviralo njeno osnovno poslanstvo - vzrejo lipicancev! Pri nas pa je ravno obratno. Vse postranske dejavnosti postajajo pomembnejše od same vzreje. "Ni nam bilo dovolj, da imamo nekaj stoletij stoječ kulturni spomenik prvega reda, na tem ozemlju smo morali zgraditi tudi hotele. Niso nam bili dovolj hoteli, ampak smo zgradili igralnico. Ni bila dovolj igralnica, ampak jo je bilo treba razširiti. Ni bila dovolj igralnica, ampak je bilo treba priključiti še igrišče za golf. In ni dovolj devet lukenj, ampak jih je treba imeti osemnajst. V družbi, kjer vlada le potrošništvo, smo pripravljeni eno najstarejših kulturnih pasem konj klavrno razprodati in uničiti," opozarja Novak. Nova oblast se bo morala pač odločiti, ali bo Lipica zabaviščno središče ali pa prostor za vzrejo konj. "Mislim, da ne morete imeti hkrati nekakšnega Disneylanda, kazinoja in razstavljalnice konj," je že pred časom opozorila belgijska baronica in pisateljica Monika van Paemel. Razen seveda, če se oblast odloči, da bodo lipicanci le pejsaž za golfiste.