spominjanja / Prazna brezna?

Zabetonirana grapa v Bršljanovci sicer ne stoji sredi totalne divjine, saj ji delajo družbo na gosto posejani elektrovodi in železniške tračnice. Ko se je po njih lenobno pripeljal bojda najmodernejši slovenski vlak, so se mu navzoči člani zamejskega narodnozavednega društva Enotnost samo na pol v šali priklonili. V sredo ob enajstih, ob začetku tiskovne konference na prostem, je nekaj članom društva in nekaj novinarjem delalo družbo kar štirinajst karabinjerjev in italijanskih policistov v civilu, njihova obrazložitev tako številne udeležbe pa se je glasila, da so nas prišli zavarovat pred morebitnim navalom italijanskih neofašistov.

Zgodovinska ironija je hotela, da nosi prek sto metrov globoka jama s katastrsko številko 149 domorodno ime (nome indigeno) Prazna jama, tako so jo namreč uradno krstili lokalni jamarji še daljnega leta 1897. Tridesetega aprila 1945 je kombinacija partizanskih divizij napadla 3500-člansko nemško posadko na Opčinah. Poraženi nacisti so se nazadnje vdali, večino padlih naj bi bili potem vrgli v brezno, od koder pa naj bi jih bili po prepričanju Sama Pahorja in somišljenikov po poldrugem mesecu prepeljali na občinsko pokopališče pri Sv. Ani v Trstu. O tem naj bi nazorno pričali zgodovinski dokumenti o prekopu teh posmrtnih ostankov na vojaško pokopališče v Costermanu v Veroni. Osmega oktobra 1950 so se italijanski jamarji spustili v Prazno jamo in ugotovili, da je enako globoka kot pri prvem merjenju in popolnoma prazna. A ker je italijanska država očitno potrebovala argumente za protislovensko propagando, se je leta 1957 odločila jamo zapreti, kar je bilo leta 1959 tudi opravljeno.

Za zaprtje so upravni organi navedli higienske in varnostne razloge, šlo pa naj bi za ukrep začasne narave. "A ker je v Italiji ponavadi najbolj trajno tisto, kar je začasno, je jama zaprta še danes," je povedal Pahor. "Premier Andreotti je nekoč dejal, da o bližnjih ne smemo grdo misliti, čeprav bi imeli navadno prav. Bil je vsekakor zelo bister človek in je še kako dobro vedel, da bo mogoče - če se zadeva pokrije - javnost sčasoma začela govoriti natančno takšne pravljice, po kakršnih se bo pokazala trenutna politična potreba."

Potem ko je začasnost trajala že 21 let, je italijanska država jamo leta 1980 razglasila za spomenik in jo kot tako zaščitila. Ob betonski ploskvi in v njeni bližini so se počasi nabirali izklesani napisi, posvetitve, čudovit venec je tja nazadnje prinesel minister za Italijane po svetu Mirko Tremaglia. Leta 1988 je obrambno ministrstvo navedlo "skrajno nevarnost", predvsem povezano z domnevnimi ogromnimi količinami razstreliva, zaradi katere naj ne bi nikoli skušali dvigniti poklopca. Člani društva Enotnost so na podlagi dokumentov o prekopih, jamarskih poročil in tudi nekaterih pričevanj še živih prič trdno prepričani, da je Prazna jama v resnici prazna, posebej radi pa se pri utemeljevanju svojih dognanj sklicujejo na javno izjavo Giorgia Rustie, predsednika Združenja družin in sorodnikov umrlih v Jugoslaviji, iz leta 2000. Rustio mnogi štejejo za izrazito desničarskega politika in celo za velikega sovraga Slovencev, a ga društvo Enotnost vseeno šteje za "Italijana evropskega formata", ker je po preučevanju zgodovinskih virov tudi sam dejal, da je Foiba di Monrupino eksces italijanskega zgodovinopisja, ki je hotelo ustvariti fojbo.

Tiskovna konferenca je bila v sredo sklicana zato, da bi se javnost obvestila o dejanskem stanju in da bi se vendarle zganile uradne slovenske instance, ki bi prek ustreznih mehanizmov urgirale za dosego resnice. "Zavzemamo se, da se italijanska vlada prisili k priznanju, da je pogrešila. Ne vztrajamo, naj prizna, da je sleparila - dovolj bo, da prizna napako. Da nima sem nobenega smisla še naprej nositi cvetja. Ta cirkus je treba enkrat končati. Zgodovino so začeli tukaj na veliko potvarjati in na račun izmišljenih grozodejstev hujskati proti Slovencem in še posebej proti slovenski manjšini. Vse je koordinirano, da se stvari povedo drugače, kot so v resnici bile. Skrajni čas je, da se intervenira." Društvo Enotnost se sicer čudi, da se mora v zvezi s tem toliko angažirati kar samo, saj ni krovna, temveč zgolj podporna organizacija. A krovne naj bi bile pri tem popolnoma zatajile. Člani so na slovensko zunanje ministrstvo poslali številne dokumentirane pozive in apele, a niso nazaj dobili ne bev ne mev.

Na konferenci je spregovorila tudi Claudia Cernigoi, italijanska novinarka, zgodovinarka in avtorica knjige Operazione "FOIBE" - tra storia e mito, katere osrednja teza je, da naj bi bila večina fojb totalna fabrikacija na krilih političnih ambicij. S to tematiko se urednica biltena La Nuova Alabarda ukvarja že prek deset let, pritegnila pa jo je zato, ker se šteje za levičarko in si srčno želi, da bi lahko ljudje med sabo živeli v miru in sozvočju. "Diskurz fojb sproža samo sovraštvo in razkol. Gre za nič manj kot za rehabilitacijo fašizma in nacizma, in sicer v interesu vlade, v kateri danes najdemo ljudi, ki so takrat do zadnjega sodelovali s fašisti. S tem, da se počasi in metodično izniči krivda fašizma, ga lahko sedanja desničarska vlada počasi znova vzpostavi. Saj se spomnite igrivih besed našega premiera, da Mussolini ljudi ni pošiljal v koncentracijska taborišča, temveč na počitnice!" Njena knjiga naj bi bila kmalu prevedena tudi v slovenščino, svoje navedbe pa je podprla z dokumentarnim gradivom, ki ga je našla po pokrajinskih arhivih od Kopra do Trsta. Prav zdaj pripravlja novo študijo, v kateri se je namerila prikazati, kako so številna kraška brezna med vojno pridno polnili prav fašisti, ki so si potem privoščili ultimativno perverzijo in jame s trupli razglasili za slovanske zločine.

Podobno mitološka naj bi bila zgodba bazoviške fojbe, vendar ta po besedah Primoža Sancina, ki je o tej temi zbral že nekaj debelih fasciklov, ni prazna. V njej (v bistvu ne gre za jamo, temveč za zapuščen rudniški jašek) naj bi glede na dokumente dejansko ležalo 187 trupel italijanskih vojakov, ki pa tja niso bila vržena po koncu druge, temveč prve svetovne vojne. Ker jim je ob epidemiji španske gripe zmanjkovalo prostora za pokope, naj bi jih bili tja noter zabrisali lastni, italijanski kolegi - oblasti, katerih predhodniki naj bi bili svojcem takrat natvezli neke izmišljene zgodbe o njihovi usodi, pa si danes niti približno ne smejo privoščiti razkritja resnice, saj bi bil to velik škandal, kar bi svojcem nedvomno omogočilo izterjati znatne državne odškodnine.

Člani Enotnosti so za raziskavo bazoviške fojbe izdelali podroben načrt, v jašek so se namerili spustiti posebno sondo. O svojih namenih so obvestili italijanske oblasti, te pa so jim uresničitev načrta najprej pisno prepovedale, potem pa na kraju samem tudi fizično preprečile. Sancin, ki je potem okrog jaška samoiniciativno vseeno kopal in naletel na kup konjskih kosti, je bil zaradi tega deležen kazenske ovadbe, ki pred sodiščem še vedno ni rešena. Na dan tiskovne konference se je društvo med drugim odločilo, da bo zoper ministra za Italijane po svetu v zvezi z njegovim zadnjim obiskom vložilo nič manj kot kazensko ovadbo zaradi zapravljanja davkoplačevalskega denarja. "Če je fojba, kot pravimo mi, prazna, potem je nesmiselno trošiti sredstva za potne stroške in tale lepi venec," pravi Sancin. "Poglejte, saj vemo, da bi se to lahko komu zdelo prenapeto in nesmiselno, a gre za to, da se že več let trudimo prepričati oblasti, naj jamo odprejo, in včasih še sami ne vemo, česa se lahko v ta namen sploh še spomnimo. To bo samo eden v seriji poskusov, da bi dosegli osnovni namen."

"Če je Italija pravna država, potem sem jaz angleška kraljica," je pribil Pahor. "Natančne zgodovinske raziskave so eno, čenče so pa čenče - in kadar čenče uradno razširjaš in potrjuješ, da tvoji državi manjšinam ni treba dati tistega, kar jim pripada po zakonih in ustavi, takrat so čenče zločin. Uradne številke o pobitih so se tako ali tako kar naprej menjale - enkrat je bilo trupel tristo kubikov, drugič spet petsto ..." Včasih ga različni sogovorniki vprašajo, ali se ne boji, da bi se ob odprtju jame morda izkazalo, da notri počiva bistveno več okostij, kot jih pričakuje sam, a vedno odvrne, da sploh ne. "Kot zgodovinarja me ne zanima preveč ali premalo, zanima me, koliko. Treba je odpreti in prešteti kosti. Ker ima vsak človek eno samo lobanjo, bomo točno vedeli, koliko jih je, če sploh so! Vse skupaj je bil en navaden komplot!" Ob tem ga je prekinil siv starejši možak, ki se je pridušal, da ima laž povsod kratke noge, le v Italiji ne, saj so tam njene noge dolge natanko toliko, kolikor meri premer države. Gospod Pahor mu je odgovoril, da je to po svoje res, da pa obstaja tudi toliko in toliko milijonov poštenih Italijanov, ki se preprosto ne zavedajo, kako grdo jim njihovi oblastniki lažejo.

Vsi moji sogovorniki na ta dan so bili najbolj razočarani nad indolenco in vuhmepiševstvom slovenskega zunanjega ministrstva, ki da je servilno in nekritično sprejelo verzijo uradne italijanske politike, na njihova odprta pisma pa se ni odzvalo niti z eno samo vljudnostno notico. Člani društva Enotnost si za začetek ne želijo nič drugega, le to, da bi lahko na ministrstvu predstavili obsežne volumne svojih dokumentarnih dokazov. Čutijo, da si, če nič drugega, zaslužijo vsaj avdienco.