Politika

Janšev AFŽ

Pogovor ženskega odbora SDS o ženskah in politiki je končno dal javnosti vpogled v razmišljanje poslank vladajoče stranke

Mateja Hrastar  |  Mladina 30  |  27. 7. 2005

Pretekli teden so na agendo političnih tem spet stopile ženske kvote. A so prišle tako neopazno in tiho, da se je mimogrede zgodila prava kvotarska katastrofa, ne da bi javnost to sploh zaznala. Minister brez listnice Ivan Žagar je maja predlagal zakon, s katerim bi na naslednjih občinskih volitvah uvedli 40-odstotne ženske kvote. Na koncu se je vse skupaj obrnilo tako, da se je državni zbor odločil za postopno uvajanje ženskih kvot. Opozicija je sicer predlagala, da bi na naslednjih volitvah začeli s 25-odstotno kvoto, na volitvah 2010 s 35-odstotno, na vseh naslednjih volitvah pa 40-odstotno kvoto. Toda poslanci so se odločili drugače: leta 2006 bo med kandidati 20 odstotkov žensk, čez pet let 30 odstotkov, od leta 2014 pa 40 odstotkov. Kot so v razpravi poudarjali vladajoči poslanci, so se za to odločili, ker ženske trenutno kratko malo zaradi drugih obveznosti nimajo časa, da bi sedele v občinskih svetih.

V razpravi o kvotah poslanke vodilne stranke niso sodelovale prav glasno. Zato je bila javna tribuna Ženska sem - tudi v politiki, ki jo je organiziral Ženski odbor SDS, idealna priložnost, da javnost izve, kaj si mislijo o ženskah v politiki.

In so se zbrale: poslanke Alenka Jeraj, Eva Irgl in Polonca Dobrajc ter evropska poslanka Romana Jordan Cizelj, ki je hkrati tudi predsednica ženske sekcije SDS. Takih okroglih miz je bilo v naši državi v preteklosti kar nekaj. A značilno je bilo, da se je na njih zbirala pretežno levo usmerjena intelektualno-feministična srenja. Ti pogovori so se navadno sukali v krogih visoke feministične teorije, večinoma so presegali zgolj problematiko političark. Tudi na področju javnih pogovorov o ženskah pa je očitno zavel nov veter. Na srečanju žensk SDS ni bilo predstavnic Urada za enake možnosti. Občinstvo je sestavljalo trdo jedro SDS-ovih žensk iz območnih ženskih odborov. Že iz publike je bilo zaznati podobo članice SDS. Ne, ne, ne mislite, da je Eva Irgl tipična predstavnica Janševih strankarskih žensk. Prav nasprotno. Med publiko so prevladovale starejše gospe z imidžem uradnic na občinskih okencih, z umetelnimi malce zastarelimi natupiranimi frizurami in oblačili, ki so daleč od trenutnih modnih smernic, saj so bolj v kategoriji "večno moderni cvetlični vzorci". Ne razumite me sedaj narobe: ne trdim, da imidž naredi človeka, opozarjam le na to, da so bile gospe že po imidžu daleč od občinstva na liberalnih ženskih omizjih, kjer je v obleki navadno kraljeval črni intelektualni minimalizem.

A ena značilnost je vendarle enaka vsem ženskim debatam: to sestrstvo. Kar se je v primeru četrtkovega srečanja pokazalo že v dvigalu, ko so dame komentirale prijaznost vratarja stavbe, v kateri je bil zbor. "Saj nismo nevarne," je bila pripomba prisotne. "Ja no," je bil moj pomenljiv medklic. Nastala je tišina, nato komentar: "Prav imate." In smeh.

Politika je vojna

Publika je pred prihodom govornic razpravljala o vsakdanjih problemih. V pogovorih med udeleženkami pa je bilo že začutiti, kam se bo zapeljala debata. Značilna je bila taka pripomba: "Najprej moramo pokazati, da si upamo, potem pa komolce nabrusiti. Saj nekaj smo že dosegle." Hm, ja no. Kot da ženske pred nastopom nove oblasti v javnem življenju ne bi obstajale. Tak primarni emancipatorni feminizem, za katerega sem bila prepričana, da smo ga v slovenski družbi že presegli. Komolčenje pa je itak značilna športna panoga vsakogar, ki želi uspeti v politiki ali gospodarstvu, pa naj bo moški ali ženska.

Potem so prikorakale govornice. Najprej je vsaka od uspešnih SDS-ovih političark razložila, kako je prišla v politiko. Evroposlanka Romana Jordan Cizelj se je pohvalila, da se je ravno vrnila iz Washingtona, kjer je bila tudi pri predsedniku Bushu. Alenka Jeraj je skoraj idealistično rekla, da se je v poslansko politiko spustila prek lokalnih odborov z idejo, da je nemara bolje, da zakone sprejema nekdo, ki pozna prakso. Eva Irgl, političarka z najkrajšim stažem, se je izpovedala takole: "Za vstop v politiko sem se odločila, ker mi je bila dana možnost. Ko me je predsednik stranke, sedaj že predsednik vlade, prosil, če bi kandidirala na listi SDS, sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se odločila. Če sem se na začetku lovila, sedaj vem, da lahko v politiki delujem tudi kot ženska, pa čeprav je to moško področje. Ženske smo še kako sposobne in znamo upravljati državo, in to se bo še pokazalo." Poudarila je še svojo mladost ter izrazila upanje, da bo s svojim vstopom v politiko zgled mladim, da se bodo tudi oni odločili za večji politični angažma, ker politika nikakor ni nekaj negativnega, da pa je treba mladim v šoli razložiti, da politika ni nič slabega. Potem je še razložila, da v Sloveniji velja, da je politika moški svet: "Velikokrat sem se spraševala, zakaj je politika moški svet, in prišla sem do sklepa, da je politika pravzaprav nadaljevanje vojne z miroljubnimi sredstvi, moški pa se v takem okolju zelo dobro počutijo, ker mislijo, da so glavni in lahko počnejo, kar jim paše."

Polonca Dobrajc, med navzočimi političarka z najdaljšim stažem, ki se po politični sceni rola že od leta 1990, pa je končno postavila zadeve na svoje mesto. Namreč poudarjanje moškega in ženskega principa ne vodi nikamor: "Ženska v politiki se mora v primerjavi z moškimi kolegi veliko bolj dokazovati. Velikokrat sem se znašla v povsem moških temah, recimo v preiskovalni komisiji. Toda ne bom pristajala na to, da se politika deli na moške in ženske teme. Ženskam so teme, kot so sociala, zdravstvo in šolstvo, vsiljene. Edina delitev, na katero pristajam, je ta, da obstaja ženski in moški način razmišljanja. Ženski način reševanja problemov je širši." No pa v čem je ženska politika drugačna od moške? Alenka Jeraj je v to razmišljanje vpletla materinskost: "Ženske znamo kot matere in pomemben del družine drugače videti probleme. Moški so včasih preveč kruto realni, ženski čustveni del pa v politiko prinese mehkobo." Irglova je k temu dodala še to, da "imamo ženske intuicijo in zato kakšno stvar bolje speljemo". In tako bi o ženski mehkobi razpravljale še naprej, če jih ne bi Polonca Dobrajc spet kot prekaljeni glas razuma opomnila: "Korigirala bi kolegici: treba je izkoristiti ženski način razmišljanja, ne pa ženskosti. To je spolzek teren, da rečemo, da so ženske bolj mile. Vodenje države ne prenese miline."

Potem so zavile v bolj vsakdanje politične vode. Do vprašanja kvot. Tu se je prvič pokazalo, da SDS-ove poslanke v svojem razmišljanju niso homogene. Dobrajčeva je razložila, da je leta 1998 zagovarjala stališče, da kvote niso potrebne: "Ko pa sem bila za štiri leta odstranjena iz politike, sem vse to videla z distance. Ugotovila sem, da so ženske kvote potrebne, a le kot priložnost, da ženske stopijo v politiko. Nikakor pa se potem ne smejo zapirati v ženske teme. S kvotami se seveda pojavi nevarnost, da so ženske izbrane le zato, ker so ženske, ne pa zaradi svojega znanja. A kljub temu bi podprla kvote, a res le kot priložnost, da bi imele ženske lažji vstop v politiko." Cizljeva meni, da morajo biti kvote postavljeno realno, da se dejansko za korak v politiko odločijo le tiste ženske, ki jih to zanima: "Potrebno pa je tudi, da je družbena klima taka, da ženske lahko vstopijo v politiko. Ženske je treba razbremeniti, šele nato se bodo udeleževale političnega življenja. Tiste, ki imajo otroke, imajo sedaj slabo vest, če gredo v politiko. Načeloma nisem za kvote, ker se mi zdi to dejansko prisila. Veliko bolje je, da se v strankah resno pristopa k spodbujanju žensk, in to se v naši stranki dogaja."

Tovariška kritika

Po mislih iz temeljne emancipiranosti se je debata zasukala v bolj dnevnopolitične teme in dotaknile so se medijev. Kaj pa drugega. Padlo je vprašanje, kako mediji obravnavajo poslanke. Vprašanje, kot naročeno za Evo Irgl: "No, verjetno s tem mislite na odnos nekaterih medijev, no, nekega medija, do mene. Če na nekem področju delaš dobro in strokovno, potem vas verjetno take strogo seksistične opazke, ki nimajo nobenega pomena, zbodejo. Včasih tudi prizadenejo. Vendar gre tudi za stvari, ki ne nazadnje posegajo v dostojanstvo človeka. Še posebno, če je človek ženska. Dejstvo pa je, da ko si enkrat na taki funkciji, moraš tudi to prevzeti nase, ne nazadnje si javna oseba in pripravljen moraš biti na vse." Mediji so strašansko pripraven izgovor za vse težave. Cizljeva je pripomnila, da je pomembno, da tudi mediji kažejo pravo podobo žensk. Potem so se spomnile velikih svetovnih državnic in Dobrajčeva je opomnila, da so "mediji v preteklem sistemu Margaret Thacher označevali kot gospodinjo, kar nedvomno ni bila". Nato je padlo vprašanje, ali bi v Sloveniji lahko imeli predsednico ali premierko. Med publiko je završalo, da seveda lahko: "Predsednico države gotovo, za premierko še ni čas," je napovedala Dobrajčeva.

Zadnji sklop pogovora pa je bil namenjen še eni aktualni temi: sovražnemu govoru. Predstavnica občinskega odbora iz Celja je Alenko Jeraj zaprosila, naj razloži, čemu se je podpisala pod peticijo proti sovražnem govoru, češ da je to "v celjskem okolju povzročilo kar nekaj slabe volje. Kar oddahnili smo se, ko je potem gospa Irglova stvari postavila na svoje mesto z izjavo na televiziji. Mislim, da je bil ta podpis popolnoma nepotreben. Vsej zadevi se je posvečala prevelika pozornost, ker so druge teme veliko bolj pomembne". Cizljeva je kot voditeljica ženskega oddelka SDS takoj poudarila, da imajo prav o temah različna mnenja. A Alenka Jeraj se je morala vseeno zagovarjati: "Podpis je bil načelne narave. S tem nisem želela predsednika državnega zbora klicati na odgovornost ali kaj podobnega. Mislim, da moj podpis ne bi smel bit tak problem. Z besedami kolega Ruparja se ne strinjam in so žaljive tudi zame." Cizljeva je še nato še enkrat poudarila: "Treba je pokazati, da lahko razmišljamo drugače. Če imamo tehtne argumente, lahko pokažemo naše nestrinjanje."

Ja, kako pa komunicirajo z ljudmi, ki razmišljajo drugače? Konkretno, kako poslanke SDS komunicirajo s poslankami drugih strank? Irglova je zatrdila, da znotraj koalicije dobro komunicira s poslankami, da niti z opozicijskimi poslankami ni imela problemov: "Če bi morale skupaj stopiti, pa morebiti celo bi." Cizljeva ji je pritrdila: "Pomembnejše od spola so vrednote." Dobrajčeva pa še, da lepo komunicira z vsemi poslanci in poslankami, ne glede na spol, "le z dvema sploh ne komuniciram".