vlada / Poplava odstopov

Da vladno ekipo že v prvi osmini mandata zapustijo kar trije državni sekretarji, za nameček pa odstopi še šef vladnega ekonomskega sveta, je milo rečeno nenavadno. Toliko bolj, ker so se odstopi zvrstili v pičlih štirih dneh. V ponedeljek je odstopil državni sekretar na ministrstvu za javno upravo Gorazd Perenič, v sredo mu je sledil državni sekretar v kabinetu predsednika vlade in vodja urada za Slovence v zamejstvu in po svetu Franc Pukšič, v četrtek je premiera Janeza Janšo z odstopom s funkcije predsednika strateškega sveta za gospodarski razvoj ter hkrati z odstopom iz nadzornega sveta Petrola in skupščine Kapitalske družbe seznanil Mićo Mrkaić, še isti dan pa je odhod s 1. septembrom napovedal državni sekretar na ministrstvu za finance Bogomir Špiletič. Tak kolektiven beg močno načenja Janševo verodostojnost, saj gre za ljudi, ki jih je izbral po lasti presoji in ne zato, ker bi mu jih vsilile koalicijske partnerice.

Razočarani liberalec

Pri argumentiranju svojega odstopa je Mrkaić dejal, da gre za bistveno razhajanje med njegovo in vladno vizijo gospodarskih reform. V intervjuju za Finance je povedal, da ne verjame več v liberalizem Janševe vlade: "Ne gre za to, da bi me kaj razjezilo. Ne gre za en dogodek, gre za mozaik, ki se je sestavil. Nabral sem si dovolj informacij, da vlada ne načrtuje liberalnih reform v takem obsegu, kot bi bilo po mojem prav. Ne bo prodaje bank, ne bo umika države iz podjetij, ne bo prodaje Kada kot portfeljskega vlagatelja. Najnovejši zapleti kažejo, da je zelo malo verjetno, da bi prišli do neke sodobne davčne zakonodaje. Zelo malo verjetno je, da bi korenito zmanjšali delež javnega sektorja v BDP. Kaže tudi, da bodo še vedno vzdrževali razne skupine, ki so se prisesale na proračun. Kulturniki so dobili celo več, kar je za moje pojme nedopustno, kmetom ni nihče resno stopil na goltanec." Politiko Janševe vlade je primerjal z Novo ekonomsko politiko v Sovjetski zvezi, češ da vlada ravna tako kot Lenin, ki je videl, da mora malo spustiti in malo reformirati, če hoče ostati na oblasti. "Mislim, da hoče narediti nekaj reform iz čisto instrumentalnih razlogov, ne pa zato, ker bi se šli gospodarski liberalizem. Gre za dva različna pogleda na pomen reform. Pri enem reformiraš zato, ker verjameš, da je gospodarska svoboda pomembna sama po sebi. Pri drugem pa zato, ker veš, da gospodarska svoboda deluje bolje od etatizma, in jo poskušaš dopustiti samo toliko, da boš zmanjšal nezadovoljstvo zaradi počasne gospodarske rasti." Mrkaićeva kritika je sicer povsem legitimna, a hkrati kaže na precejšnjo naivnost. Očitati Janši, da je premalo liberalen, je tako, kot če bi Ropu očital, da je premalo konservativen. Janša pač ni nikoli trdil, da je liberalec. Če preberemo program SDS, je presenetljivo, da si je za svetovalca sploh izbral Mrkaića. Njegovi neoliberalni ekonomski pogledi so namreč skregani s socialdemokratskim programom SDS. Mrkaić je na primer slovenskim delavcem dal vedeti, da če ne bodo delali oni, "bodo prišli pa Kitajci", medtem ko Janša v svojem programu obljublja ustanovitev delavske zbornice. Osnova za njuno sodelovanje pravzaprav nikoli niso bili enaki pogledi na ekonomsko politiko. Šlo je bolj za to, da je bila skupina mlajših ekonomistov, ki ji poleg Mrkaića pripadajo še Jože P. Damijan, Sašo Polanec in Igor Masten, že več mesecev pred lanskimi parlamentarnimi volitvami trn v peti LDS, saj je ostro kritizirala vladno gospodarsko politiko. Tudi po njihovi zaslugi je zmagal na volitvah. Vendar Mrkaićev odstop niti ni bil prav veliko presenečenje, konec koncev smo v Mladini že pred časom zapisali, da razmišlja o zaposlitvi pri Mednarodnem denarnem skladu.

Izdana prvoborca

Zato pa sta bila precejšnje presenečenje odstopa državnih sekretarjev Pukšiča in Špiletiča, saj gre za dva od Janševih najzvestejših političnih sopotnikov. Pukšič je že tretji mandat poslanec SDS in župan občine Destrnik, hkrati pa je tudi član izvršilnega odbora SDS. Špiletič formalno sicer ni član SDS, a je doslej na listi te stranke že dvakrat kandidiral v državni zbor in bil prvič tudi uspešno izvoljen. Poleg tega je s koalicijo tesno povezana tudi njegova žena Barbara Medved Špiletič, saj je bila v prejšnjem mandatu svetovalka v poslanski skupini SDS, zdaj pa je vodja kabineta predsednika državnega zbora Franceta Cukjatija.

In razlogi za njun odhod? Slišali smo le izgovore. Tako je Špiletič dejal, da bo ministrstvo predčasno zapustil, ker se želi bolj posvetiti družini. Nič bolj prepričljiv ni bil premier Janša, ki je dejal, da je bil Špiletičev odhod načrtovan že ob prihodu na ministrstvo. Funkcijo naj bi namreč "že v začetku prevzel s pristankom za omejen čas pol leta, ki je že potekel. Minister ga je prosil, naj še nekaj časa ostane, vendar ni bil dogovor za cel mandat". Če to drži, zakaj Janša tega ni povedal ob Špiletičevem imenovanju?

Tudi Špiletič in njegov nadrejeni minister Andrej Bajuk sta se pretekli teden na vso moč trudila ustvariti vtis o dobrih prijateljskih odnosih, vendar nista bila ravno prepričljiva. Treba se je namreč spomniti, da je Špiletič že nekaj časa trn v ministrovi peti. Za začetek se mu je zameril, ker ga pred oddajo Trenja na TVS ni opozoril na več milijard tolarjev neporavnanih obveznostih pravnih oseb do pokojninske in zdravstvene blagajne. Bajuk je neprijeten podatek izvedel šele med oddajo in se tako precej osramotil pred publiko. Dodatno zamero si je nakopal, ko je spodrsljaj vodstva Kapitalske družbe, ki se je pozabilo pravočasno prijaviti na skupščino Luke Koper, javno označil za nedopusten. S tem naj bi se precej zameril predsedniku skupščine Kad Gregorju Gomiščku, človeku, ki poleg Dimitrija Kovačiča velja za glavnega Janševega kadrovnika. Še večjo godljo je zakuhal, ko je sredi julija na Odmevih izdal davčno tajnost. Mariborski ekonomsko-poslovni fakulteti je namreč zagrozil, da ji bo njegovo ministrstvo še isti ali naslednji dan naložilo plačilo skoraj polmilijardnega davčnega dolga. Takšno izjavo je dal kljub dejstvu, da odločba sploh še ni bila vročena fakulteti kot davčnemu zavezancu in še preden je postala dokončna, kaj šele pravnomočna. To skrajno nepremišljeno ravnanje so takoj ostro obsodili v društvu davčnih svetovalcev, predsednik društva Ivan Simič pa je od Špiletiča celo zahteval takojšen odstop. A to še ni bilo vse, v isti oddaji si je privoščil še ostro kritiko skupine za davčno reformo pod vodstvom Marka Kranjca. Ocenil je namreč, da so Kranjčevi predlogi davčnih sprememb "relativno nedodelani in ponekod neusklajeni z evropskimi usmeritvami". Še več. Dejal je, da predlagane spremembe davčne reforme predvidevajo izpad proračunskih prihodkov v vrednosti 60 milijard tolarjev, česar z vidika prevzemanja evra nikakor ne gre zanemariti. Dejal pa je tudi, da glavni cilj pripravljavcev zakonskih sprememb - namreč davčna nevtralnost - ni bil dosežen in da gradivo ni pripravljeno do stopnje, ki jo je vlada pričakovala. Bajuk je izjave označil za Špiletičevo osebno mnenje, ki nima nobene zveze z uradnimi stališči ministrstva. Toda zamera je ostala. Ker Kranjec pri finančnem ministru uživa neomajno podporo, bi bil pravi čudež, če bi Špiletič ohranil svoj stolček.

Kar je pri tej zgodbi najbolj zanimivo, pa je ravnanje premiera Janše. Čeprav je Špiletič že leta njegov najtesnejši politični zaveznik, se mu je bil premier v trenutku pripravljen odreči v korist Bajuka. In to kljub dejstvu, da finančni minister ni član SDS, ampak predsednik NSi.

Povsem podobna je Pukšičeva zgodba. Če bi verjeli Janševi razlagi, naj bi Pukšič odstopil zato, ker naj bi se nekatera statusna vprašanja urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki je z mandatom nove vlade prešel izpod okrilja zunanjega ministrstva neposredno pod vlado, reševala prepočasi. Ocenil naj bi torej, da lahko več naredi kot poslanec. Po neuradni razlagi pa naj bi bil pravi razlog za odstop nesoglasje z zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom. Pukšič teh govoric na tiskovni konferenci sicer ni bil pripravljen potrditi. Je pa zato na vprašanje, ali so nesoglasja z Ruplom vendarle bila, precej pomenljivo odgovoril: "Na nekaterih področjih smo mogoče imeli različne poglede. To je stvar demokracije. Čas pa kasneje pokaže, kdo ima bolj prav."

S čim naj bi se Pukšič zameril zunanjemu ministru, lahko samo ugibamo. Morda je Rupla zbodlo dejstvo, da naj bi Pukšič želel prisostvovati vsem sejam vlade. V intervjuju za Dnevnik marca letos je celo izrazil prepričanje, da je urad po politični liniji enakovreden ministrstvu, saj je kot državni sekretar v kabinetu predsednika vlade odgovoren samo premieru. Mogoče je tudi, da je Rupla zmotilo Pukšičevo pomanjkljivo obvladovanje diplomatskih veščin pri vodenju urada. Spomnimo se samo njegove izjave, da Avstrija ne spoštuje 7. člena državne pogodbe, ki govori o varstvu slovenske manjšine, s čimer sama sebi zastavlja vprašanje, ali je sploh država, saj njena državnost temelji prav na tej pogodbi. Izjavo so številni slovenski diplomati ocenili kot milo rečeno nediplomatsko in populistično, Pukšič pa se ob tem le nasmihal, češ saj se večina Slovencev tako ali tako strinja z mano, zakaj bi me sicer izbrali za ime tedna na Valu 202. Prav dobro ni bila sprejeta niti Pukšičeva odločitev, da Slovenski izseljenski matici za njeno delovanje prepolovi letošnjo proračunsko dotacijo. Odločitev je utemeljil na domnevnih nepravilnosti pri poslovanju matice, ki pa so se po preiskavi pokazale za bistveno manjše od očitanih. Na matici, ki velja za politično bolj levo usmerjeno izseljensko organizacijo, so bili zaradi tega prepričani, da jih želi Pukšič uničiti ter tako z državnim denarjem še bolj okrepiti desno usmerjeni Slovenski svetovni kongres.

Domnevni nadlegovalec

V primerjavi s Pukšičem in Špiletičem je Pereničev odstop pravzaprav nepolitičen. Z ministrom za javno upravo Gregorjem Virantom sta bila v dobrih odnosih, kar kaže tudi Virantova izjava, češ da je Perenič svojo funkcijo "ves čas opravljal izjemno strokovno, vestno in učinkovito. V dobrega pol leta je uspešno izpeljal kar nekaj odmevnih projektov na področju racionalizacije in modernizacije javne uprave". Polne podpore pa Perenič ni užival le pri ministru, pač pa tudi pri premieru Janši.

Maja letos je ministrstvo za javno upravo v Hotelu Bernardin v Portorožu pripravilo konferenco Sodobna javna uprava, ki so jo s 5,5 milijona tolarjev sponzorirala podjetja s področja informacijske tehnologije. To je bil prvi primer, ko so podjetja, ki imajo z državo sklenjene tudi po več milijard tolarjev vredne pogodbe, direktno sponzorirala večerje in zabavni program javnih uslužbencev. Pereniču se takšno ravnanje ni zdelo prav nič sporno, češ da ministrstvo oddaja vse posle prek javnih naroči in da se odloča po transparentnih merilih. "Merilo, da bi bil nekdo sponzor konference, seveda ne obstaja, tako da s sponzoriranjem nihče ni dobil nikakršne ugodnosti," je pojasnjeval novinarki POP TV. Čeprav je Perenič ob tem povsem spregledal 20. člen Kodeksa o ravnanju javnih uslužbencev, ki določa, da "javni uslužbenec ne sme dovolili, da ga postavijo v položaj oziroma da se ustvari vtis, da so ga postavili v položaj obveznosti, da vrne uslugo kateri koli osebi ali pravni osebi javnega ali zasebnega prava", se mu ni skrivil niti las na glavi. Skupaj z Virantom sta še naprej uživala polno Janševo podporo.

Pereniču ne bi bilo treba oditi niti zdaj. Virant ga je menda do zadnjega trenutka prepričeval, naj ne odstopi. Toda Perenič se je odločil, da ministra ne želi povezovati z zadevami osebne narave, ki z delovanjem ministrstva za javno upravo niso v nikakršni zvezi. Pri pojasnjevanju, za kakšne osebne težave, je bil Perenič zadržan. Dejal je le, da je bila nedavno na policijo podana prijava, ki mu očita nadlegovanje nekdanjih uslužbenk. K temu pa je še dodal: "Trdno sem prepričan, da nisem storil nič kaznivega in da se bo to tudi jasno pokazalo v uradnih postopkih." Šlo naj bi za spor znotraj njegovega zasebnega podjetja Perenič svetovanje, d. o. o., kamor se kot direktor vrača po odstopu s funkcije državnega sekretarja. Po neuradnih informacijah naj bi ga uslužbenka podjetja obtožila spolnega nadlegovanja. Na policijski upravi Ljubljana so za zdaj z informacijami zelo skopi. Potrdili so le, da so prejeli pisno prijavo o sumu storitve domnevnih kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti.

Kakorkoli, Pereniča se bomo spominjali po tem, da sta skupaj z Virantom predlagala, da se predsedniku državnega sveta ukine plača. Perenič je takrat tudi dejal, da je funkcija članov državnega sveta častna, zaradi česar zanjo ne bi smeli dobivati plače. Tandem Perenič-Virant je kadrovskim službam vseh organov državne uprave dal navodilo, da ob sprejemu vsakega novega sodelavca v delovno razmerje preverijo pristnost diplome, enako pa naj storijo tudi pri vseh že zaposlenih. Koalicijski SLS se je Perenič zameril, ko je spomladi letos ob izbruhu afere o izginulih evidencah o kmetijskih subvencijah nedvoumno pokazal na krivce. Dejal je namreč, da odgovornost za to, da se ne ve, kdo je do leta 2000 dobival kmetijske subvencije, poleg nekdanjega Poslovnega združenja prehrane Slovenije, nosijo kmetijski ministri, ki so resor vodili pred letom 2000, torej Jože Osterc in Ciril Smrkolj. Priljubljenosti pa si Virant in Perenič nista povečala niti z novelo zakona o dostopu do informacij javnega značaja, ki med drugim uvaja test javnega interesa. Ta javnosti omogoča tudi dostop do varovanih informacij - z izjemo informacij z oznako strogo tajno in tajno. Pristojni organ lahko namreč dovoli dostop do zahtevane informacije, tudi če se zahteva nanaša na poslovno skrivnost, na podatek, ki sodi med osebne podatke, če oceni, da je javni interes za razkritje močnejši od javnega ali zasebnega interesa za omejitev dostopa do informacije. Nadrejeni organ, ki naj bi odločal o tem, kdaj je informacijo mogoče posredovati javnosti, naj bi bila v večini primerov vlada, na občinski ravni pa občinski svet. To rešitev je ostro napadla največja opozicijska stranka LDS. Nekdanji minister za informacijsko družbo Pavle Gantar je opozoril na možnost zlorab, saj bodo vladni uradniki lahko arbitrarno odločali o tem, čigavi osebni podatki se lahko razkrijejo javnosti, čigavi pa ne.