manjšine / Tiha asimilacija

V Sloveniji sta uradno priznani le dve manjšini - italijanska in madžarska. Toda zadnje čase se pojavljajo težnje, da bi priznali še druge manjšine, predvsem si tega želijo pripadniki narodov iz nekdanje Jugoslavije. Od druge svetovne vojne do danes se pri vsakem popisu prebivalstva za odstotek do tri odstotke zmanjša število prebivalcev Slovenije, ki se izrekajo za Slovence. Resnici na ljubo je treba povedati, da k osipu deklariranih Slovencev pripomorejo tudi državljani, ki se za Slovence ne izrekajo iz najrazličnejših razlogov. Pa vendar je bilo po drugi svetovni vojni slovenskega več kot devet desetin prebivalstva, po zadnjem popisu iz leta 2002 je Slovencev v Sloveniji še 83 odstotkov.

Morda se pri opredeljevanju manjšin sprva velja posvetiti pojmu avtohtonosti, s katerim se je poljubno označevalo neko prebivalstvo. "Pojem avtohtonost je že presežen in se v svetu ne uporablja več v strokovni terminologiji, namesto njega uporabljamo pojem tradicionalno," je terminološko-vsebinski premik razložila Vera Kržišnik - Bukić, znanstvena svetnica pri Inštitutu za narodnostna vprašanja in vodja raziskave o položaju in statusu pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije v Sloveniji. Dve do tri generacije naj bi bile merilo za tradicionalnost, to pa znaša od 40 do 50 let. Poleg tradicionalnosti igra pomembno vlogo tudi merilo številnosti pripadnikov manjšine, čeprav majhno število pripadnikov manjšini ne krati pravice do samoopredelitve za manjšino in do spoštovanja pravic.

Podobno je z ozemeljskim načelom, ki je že v času naseljevanja manjšin iz nekdanjih jugoslovanskih republik opredelilo drugačen vzorec od vzorca "tradicionalnih avtohtonih" manjšin, kot sta pri nas madžarska in italijanska, katerih pripadniki gosto poseljujejo neko geografsko območje. Ker so pripadniki narodov nekdanje Jugoslavije v Slovenijo prihajali predvsem zaradi gospodarskih dejavnikov, so najbolj zgoščeni v urbanih središčih in razpršeni po vsej državi. Ustavno nepriznane manjšine lahko delimo na velike, ki štejejo od 30 do 50 tisoč državljanov (Srbi, Hrvati, Bošnjaki), in majhne, ki štejejo nekaj tisoč članov (Črnogorci, Makedonci, Albanci). K tem zagotovo lahko prištejemo še dve narodni skupnosti, ki izpolnjujeta merilo tradicionalnosti bivanja na Slovenskem, Nemce in Žide. Glavna težava teh osmih manjšin je prav njihova neustavnost, zaradi katere nimajo zagotovljenih polnopravnih možnosti kulturnega in jezikovnega udejanjanja svojih narodnih posebnosti. Dejanske težnje manjšin pa se nanašajo predvsem na tri pravice, ki jih željo manjšine udejanjati: dostop do medijev, fakultativni pouk in delo kulturnih društev.

V sedanjih razmerah je zagotovljeno vsaj slednje, vendar nadaljnja primerjava katere od neustavnih manjšin z madžarsko ali italijansko (obe imata svojo radijsko in televizijsko produkcijo) pokaže razlike. Prav predstavnik italijanske skupnosti Alberto Scheroni je poudaril pomen financiranja iz matične države, ki pa je za neustavne manjšine za zdaj drugotnega pomena. Kot pravi Ilija Dimitrievski, predsednik Koordinacijske skupine zvez kulturnih društev narodov nekdanje Jugoslavije, imajo nekdanje jugoslovanske republike sedaj druge težave, zato ugotavlja: "Smo državljani Republike Slovenije in moramo svoj problem rešiti tukaj."

Pri reševanju njihovih težav je precej zaviralen tudi strah, s katerim se slovenska država spoprijema s problematiko manjšin. Zdaj ne gre več za vprašanje, zakaj se ob osamosvajanju nikomur ni zdelo vredno pretehtati, komu v mladi državi pripada status manjšine, temveč za to, da se manjšine minorizirajo, ignorirajo in tabuizirajo. Težava je tudi v diskriminaciji ustavno priznanih manjšin, kot se je to zgodilo ob popisu leta 2002 - takrat so bile pod narodnostjo navedene kategorije Slovencev, Italijanov in Madžarov, Rome pa so gladko porinili v kategorijo "drugi". Enako je bilo ob zadnjem predlogu zakona o RTV Slovenija, ko so znova pozabili na Rome.

Neugodno ozračje

Julijska okrogla miza o ustavno nepriznanih manjšinah, ki je potekala v sklopu projekta ljubljanske študentske organizacije Enake možnosti, je že s sestavo udeležencev plastično pokazala javno razpoloženje do obravnave vprašanja manjšin: poleg predsednika italijanske skupnosti v Kopru in predsednika zveze bošnjaških društev je bila prisotna le še Vera Kržišnik - Bukić. Vabilu se ni odzval niti Janez Obreza, direktor Urada Vlade RS za narodnosti, niti kak drug predstavnik tega urada "zaradi zasedenosti z vnaprej dogovorjenimi, neodložljivimi službenimi obveznostmi ter premajhne kadrovske zasedbe". Direktor Inštituta za narodnostna vprašanja (INV) Mitja Žagar k sodelovanju ni bil povabljen, za okroglo mizo pa je izvedel prepozno. "Vseeno pa sem kolegico, ki je bila na okroglo mizo povabljena kot razpravljavka, opozoril na napake v vabilu," je povedal v zvezi s tem, da je kolegico Kržišnik - Bukićevo opozoril, da lahko govori samo v svojem imenu in ne v imenu institucije. Sicer Žagar pravi, da "INV kot institucija nima uradnega stališča", ter opozarja na različne poglede in mnenja raziskovalcev. Žagar ima tudi svoje osebno mnenje, iz katerega je mogoče razbrati duha delovanja INV-ja: za nove manjšine bi bilo treba razviti "drugačne koncepte varstva", pri tem pa se "zavedam, da sedanje okoliščine v svetu in v Evropi (spet omenjam terorizem in odzive nanj) niso preveč ugodne za hiter razvoj in prodor".

Te razmere niso ugodne že leta, sodeč po odzivih Ilije Dimitrievskega. Koordinacijska skupina zvez kulturnih društev narodov nekdanje Jugoslavije združuje 65 slovenskih narodnostno-kulturnih združenj Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov, ki živijo v Sloveniji. Ta kulturna društva so oktobra 2003 podpisala javno pobudo za nominalno uvrstitev v ustavo, ustavno opredelitev za narodne skupnosti oziroma manjšine ter sprejetje ustavnega zakona o pravicah narodnih manjšin. S to pobudo (ter zajetnim svežnjem dokumentov, ki podpirajo argumente manjšin) so seznanili prejšnjega predsednika parlamenta Boruta Pahorja, vmesnega Ferija Horvata in sedanjega Franceta Cukjatija, a pri nobenem niso zbudili pretiranega zanimanja za reševanje vprašanja kulturno-narodnostne identitete številnih državljanov Slovenije. Cukjati danes pravi, da obstaja razlika "glede urejanja statusnih vprašanj med avtohtonimi manjšinami in priseljenskimi skupinami", Dimitrievski pa, da je "edini, ki je res kaj naredil, varuh človekovih pravic". Matjaž Hanžek je na neurejenost varstva novih manjšin ob nedavni izročitvi letnega poročila osebno opozoril tudi predsednika vlade Janeza Janšo. Kot pravijo v varuhovem uradu, se je "premier strinjal z varuhom, da so nove manjšine precej ignorirane," in varuhu zatrdil, da jim bodo v prihodnje zagotovili "neke normalne standarde, za katere se bodo dogovorili v dialogu s predstavniki teh manjšin". V konkretnem primeru so problematiko preusmerili na kulturno ministrstvo in sredstva za delovanje društev zvišali z 20 na 40 milijonov tolarjev, vendar Dimitrievski pravi, da sploh ne gre zgolj za kulturna vprašanja. "Tudi v pogovorih s komisijami OVSE in EU ugotavljamo, da ozračje ni naklonjeno manjšinam. Morda je še bolj ogrožena nemška, toda z nikomer se nočejo pogovarjati," odnos do manjšin opisuje Dimitrievski.

"Ne vidim nemške ali avstrijske manjšine pri nas, z Nemci pa se o tem sploh ne bomo pogovarjali," je na izrecno vprašanje o slovenskih državljanih z germanskimi koreninami energično izstrelil Franc Žnidaršič, vodja poslanske skupine Desusa, ki za prebivalce Slovenije, ki so prišli iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, meni, da ne morejo pridobiti statusa manjšine. Zmago Jelinčič vidi težnje nekdanjih Jugoslovanov "kot nespoštovanje večinskega naroda. Če komu kaj ni všeč, naj odide od tam, kjer je prišel." V SD se zavzemajo za "urejanje njihovih pravic postopoma in po načelu čim večjega soglasja", Miran Potrč pa je dodal, da so v SD obljubili naklonjenost Koordinaciji. V LDS "se zavedamo, da Slovenija nima izdelanega celovitega koncepta narodnostnomanjšinske politike", zato si bodo prizadevali za vzpostavitev ukrepov za ohranitev narodnih identitet. SLS vidi pripadnike narodov nekdanje Jugoslavije kot novodobne manjšine, v SDS citirajo ustavo, v Novi Sloveniji pa manjšine mešajo s tujci in priseljenci, "ki bi jim radi omogočili naturalizacijo". Podobno razmišljajo tudi na kulturnem ministrstvu, kjer Nina Orel v zvezi z "manjšinskimi etničnimi skupnostmi" govori o "iskanju še boljših možnosti za njihovo integracijo v lokalna okolja" s pomočjo Javnega sklada. O statusu teh skupnosti niso zapisali ničesar, sicer pa pogled nazaj pravi, da so se manjšine zadnja leta s kulturnim ministrstvom pogovarjale pretežno o denarju za delovanje kulturnih društev. "Školč je bil zadnji, ki nam je dajal malo več, po njem pa je bilo slabo. Leva vlada je samo zmanjševala sredstva," o minulih letih pravi Fahir Gutić, koordinator Bošnjaške kulturne zveze.

Bošnjaki so za zdaj edina neustavna manjšina med pripadniki narodov nekdanje Jugoslavije, ki je vložila zahtevo po priznanju in dobila devet strani dolgo zavrnitev. Bošnjaki se zaradi vere in tudi drugih razlik "še najbolj upirajo asimilaciji. Individualno življenje je v redu, ampak počutimo se ne kot drugorazredni, ampak kot tretjerazredni državljani." Navkljub podpori oddelka za druge etnične skupnosti na kulturnem ministrstvu pri številnih njihovih projektih je Gutiću jasno, zakaj je bila njihova manjšinska pobuda zavrnjena: "Sem pesimist, ker državi ni do tega, da bi načela to vprašanje. Ne levici ne desnici ni do tega, da bi speljali zadevo do konca. Kajti če se bodo pričeli ubadati z vprašanjem manjšin, ga bodo morali tudi priznati." Pojavile bi se številne potrebe: od pouka v narodnem jeziku prek financ in infrastrukture do predstavnika v državnem zboru. Bošnjaki so sicer razmišljali tudi o evropeizaciji problematike, a se namesto taki akciji raje posvečajo kulturnim dejavnostim; bošnjaška manjšina je med vsemi neustavnimi najdejavnejša v medijih, saj izdaja dvomesečnik Bošnjak in ustvarja oddajo Podalpski selam na Radiu Študent. Nedavno je pripravila koncert za otroke Srebrenice, v načrtu sta koncerta sufijske glasbe in sevdalink, smoter delovanja pa je ohranjanje kulturne identitete.

Srbi, naša največja neustavna manjšina, zadnje čase delajo manj, saj so po besedah Dušanke Čirić, predsednice Društva srbska skupnost v Ljubljani, na kulturnem ministrstvu zavrnili nekaj njihovih vlog. Le ljubljanska mestna občina je podprla dva manjša projekta, posvečajo se gledališču in folklori in se družijo v klubu književnikov, navkljub podpori srbskega ministrstva za diasporo pa se "s statusom nič ne premakne že leta, čeprav si tega želimo in si za to prizadevamo". Hrvati imajo v Sloveniji ducat društev, med katerimi so dejavnejša tista v Mariboru in Novem mestu, pri njih pa je pomembno tudi, iz katere pokrajine prihajajo. Tako je Ivo Garić, predsednik Zveze hrvaških društev, opozoril na Međimurce, ki gojijo svojo folkloro in običaje, društvo Komušina iz Škofje Loke pa združuje Hrvate iz severovzhodne Bosne. Garić ugotavlja, da so razmere boljše, odkar obstaja Koordinacija, saj se s posameznimi zvezami "prej država ni pogovarjala. Stvar še dolgo ne bo zrela, a nekako jo je treba sistemsko urediti."

Trajna asimilacija

Precejšnja nenaklonjenost manjšinam in pomanjkanje politične volje ali primernega ozračja za začetek obravnave problematike se kažeta v zapletih s prej omenjeno 334 strani dolgo raziskavo, ki opisuje Položaj in status pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije v Sloveniji, kot pravi celovit naslov raziskave. To je Urad Vlade RS za narodnosti - na račun davkoplačevalcev - naročil pri Inštitutu za narodnostna vprašanja, na potrebo po posebni analizi položaja neustavnih narodnih manjšin pa je v letnem poročilu leta 2003 opozoril tudi Matjaž Hanžek. Ko je bila raziskava opravljena, se je še leto dni skrivala po predalih inštituta in šele na pritisk javnosti so jo januarja letos objavili na internetnem naslovu www.gov.si/uvn/FRAME.htm, po navedbah Kržišnik - Bukićeve pa za sporno raziskavo še vedno velja prepoved objave v knjižni obliki. Urad za narodnosti se je od raziskave pošteno distanciral z izgovorom, da jo mora najprej preučiti, to pa počne že dobrega pol leta. Očitno je, da se nekaterim izdatno zatika pri branju ugotovitev, kakršna je: "Najbolj znana, če ne najstarejša, je prisotnost Srbov v Beli krajini, še od 15. stoletja. V prejšnjih stoletjih jih je bilo tam več, s časom se je njihovo število manjšalo, a se do danes niso povsem slovenizirali." Manj raziskovana in znana je prisotnost Hrvatov, "ki pa jih je že zaradi več kot tisočletne naravne soseščine gotovo bilo neko znatnejše število". Že pri avstrijskem štetju leta 1846 so med celotnim civilnim prebivalstvom na Kranjskem izmed 466 tisoč prebivalcev našteli več kot 17 tisoč "Srbohrvatov" ali 3,79 odstotka takratnega prebivalstva.

Podrobna in temeljita raziskava ugotavlja, da "RS nima celovitega sistema narodnostnomanjšinske politike", in predlaga koncept priznanja manjšin, ki se začne z ustavnim priznanjem manjšin in konča z ustavnim zakonom o manjšinah. Začeti pa je tukaj skoraj nemogoče.

Tudi če narodi niso zapisani v slovensko ustavo, so jim po njej zagotovljeni posredno varstvo izražanja narodne pripadnosti (61. člen), pravica do uporabe svojega jezika in pisave (62. člen), pravica do zbiranja in združevanja (43. člen) in navsezadnje enakost pred zakonom (14. člen). Dolgoročneje učinkovitejša od teh določb bodo mednarodna merila, kakršna najdemo v okvirni konvenciji Sveta Evrope za varstvo narodnih manjšin. Vladni urad za narodnosti sicer pravi, da bo vlada še letos obravnavala položaj in status pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije, za podlago pa bosta rabili prej omenjena INV-jeva raziskava in raziskava Percepcije slovenske integracijske politike, ki je nastala v sodelovanju s FDV-jevci. Po tej obravnavi naj bi se, po Obrezovih napovedih, "vlada opredelila glede nadaljnjega urejanja njihovega položaja". Do takrat pa se bo nadaljevala tiha težnja družbe in države po asimilaciji, po negativni manjšinski diskriminaciji (namesto pozitivne) brez spoštovanja kulturnih razlik med Slovenci in državljani Slovenije, ki niso slovenske narodnosti. Teh državljanov pa je po zadnjem popisu prebivalstva vsaj desetina sedanjega prebivalstva.

povezava