Politika

Ljubljanska uprava nesposobna za resne projekte

Nesoglasja v mestni vladajoči koaliciji kljub drugačnim pričakovanjem niso prinesla velikih sprememb. Mestni svetniki se ob ubogi opoziciji vse bolj naslanjajo eni na Danico Simšič, drugi na Viko Potočnik. Ena redkih izjem je Samo Kuščer, borec za pravice kolesarjev in mestni svetnik, član liste Rad imam Ljubljano, ki zahteva odstop podžupana ljubljane Igorja Omerze

Miha Štamcar  |  Mladina 41  |  14. 10. 2005

Ne zahtevam, da Omerza sam odstopi, kajti ne verjamem, da je tega sposoben - za kaj takega je treba biti malo bolj pokončen. Zahtevam, da ga županja odstavi. Podžupan je javno izjavil, da je za nastale nemogoče razmere okoli Trga republike po njegovem kriva zakonodaja. Županja je odgovorna za zakonito delo v mestu in nikakor ne gre, da bi eden od njenih ključnih sodelavcev kar takole počez zakonodajo postavljal na zatožno klop in s tem skušal zmanjšati svojo odgovornost in morebitno krivdo posameznikov.

Zadnje čase se spet postavlja vprašanje, kdaj bodo župani Ljubljane Ljubljančani. Obe zadnji županji pač nista rojeni Ljubljančanki ...

Včasih si želim, da bi imeli za župana pristnega Ljubljančana, če sem malo lokalpatriota. Je pa to najbrž nekoliko zastarel pogled. Ljubljana ni več samo Ljubljana, v zadnjih petnajstih letih je postala prestolnica države v vseh pogledih. Odkar je Slovenija samostojna država, je vse osredotočeno v Ljubljani, skupaj z vsemi veleposlaništvi ... Več kot polovica kapitala gre skozi Ljubljano. Tri četrtine slovenskih avtomobilov se prevažajo po Ljubljani in njeni okolici. Načeloma je vseeno, ali je župan rojen Ljubljančan ali ne. Dovolj je, da pozna Ljubljano in da ima njene interese v srcu. Če tega nima, nič ne pomaga, če je rojen Ljubljančan. Ljubljančan je bil Dimitrij Rupel. Ljubljančan s pedigrejem, in vendar je bil eden najslabših županov v zgodovini Ljubljane. Predvsem zato, ker gleda samo na svoje interese, niti ne toliko na politične interese kakor na svoje osebne.

Kakšni pa so interesi Ljubljane?

Interes Ljubljane je treba definirati skozi komunikacijo z ljudmi, ki tukaj živijo. Ne moreš se izogniti temu, da ljudje tukaj vendarle tudi živijo. Mogoče jih bomo čez čas vse prepodili in tu ne bo živel nihče več, potem bo treba pač gledati drugače.

Jih mestne oblasti s svojo politiko že podijo?

Mislim, da se ljudje aktivno odseljujejo. Marsikdo, ki to zmore, ki mu to omogočajo sredstva ali služba, se seli iz Ljubljane.

Torej je trend, da si ljudje iščejo domovanja v okolici Ljubljane?

Očiten trend. Razloga sta dva. V Ljubljani je težko kupiti stanovanje ali hišo, na periferiji so cene neprimerno ugodnejše. Drugi razlog pa je, da ljudi, ki so dolga leta živeli v mestih, začenja privlačiti življenje na podeželju. Ravno nasprotno kot pred časom, ko so vsi s podeželja drveli v mesta, ker je bil to zanje izziv, službe so bile v mestih ... Ljudje, ki so vse življenje živeli v mestu, želijo v manj urbano okolje. Seveda gre večina teh v naravno okolje samo spat. Dobili smo "spalna naselja". Kurešček je na primer spalno naselje za Ljubljančane. So v taki razdalji od Ljubljane, da lahko vsak dan pridejo v službo in da lahko gredo tudi po nakupih ali na zabavo v Ljubljano, spijo pa v čistem okolju, kjer se jim po vrtu sprehajajo srne.

Mestne oblasti bi morale kaj narediti in ljudem kaj ponuditi, da jim ne bi bilo treba bežati.

To se je zgodilo po vsej Evropi: mesta so se spraznila in veliko tistih, ki so si to lahko privoščili, se je preselilo na obrobje oziroma na deželo. Množični razmah avtomobilizma in gradnja cest sta to omogočila. Tudi pri nas nove avtoceste to omogočajo, saj si lahko trideset kilometrov stran, pa si realno enako daleč, kot če si v Ljubljani. To je nekaj, kar se je pri nas pač zgodilo z zamudo.

To je res, imamo pa tudi snobe z denarjem, ki želijo živeti v strogem središču!

Ožje središče Ljubljane, ki je lepo in ki bo mogoče doživelo, da ga bodo v nekaj letih tudi prometno uredili, je najbrž zanimivo, prav tako stara Ljubljana, če bodo nekako podprli Grajski grič, ki se lahko vsak čas zruši. Vendar gre tu mogoče za tisoč stanovanj. Večji del Ljubljane pa je nezanimiv za take ljudi. Ali je prevelika gostota, ali so stara naselja, ali je promet preveč moteč, ali je prometno nedostopno.

V življenju ljudi čedalje več težav povzroča promet! Kolesarji in pešci so v nevarnosti, avtomobila nimaš kje parkirati, promet je pregost ... Vi ste na te težave vseskozi opozarjali!

Dva vidika tega problema sta, od katerih je eden laže rešljiv, drugi pa teže. Laže rešljiv je ta, ki je na plečih mestne uprave. Precejšen del mesta bi bilo treba zapreti za tranzitni motorni promet. Prebivalci morajo seveda imeti možnost, da pridejo do svojega stanovanja. Mogoče ne do vhoda, ampak sto ali dvesto metrov stran. Sprijazniti se moramo s tem, da bomo sto ali dvesto metrov tudi pešačili. Mestna uprava mora zagotoviti parkirne hiše in mestni prevoz, a tudi ko bo vse to uresničeno, ne bo šlo drugače, kakor da hodimo peš. Tega danes nismo pripravljeni sprejeti. Zato je še zmeraj toliko nasprotovanja novi ureditvi v mestu, saj ljudje po toliko letih, ko so povsod prišli z avtom in povsod parkirali, zdaj niso pripravljeni iti dvesto metrov peš. Res pa je, da je v tako hrupnem in neurejenem okolju, kakršno je zdaj v Ljubljani, tudi dvesto metrov pešačenja že skoraj podvig.

Eno je sprememba mišljenja pri ljudeh, za to bomo potrebovali nekaj let, drugo pa je, da mesto zapremo za promet.

Zaprtje mora potekati vzporedno z uvedbo oziroma resnim izboljšanjem javnega prevoza in z odprtjem parkirnih hiš. Zaradi mene je lahko parkirna hiša tudi na Kongresnem trgu, če bodo znali ustrezno urediti vstop in izstop, čeprav žal vse kaže, da tega ne bodo znali. Sicer pa morajo biti parkirne hiše na obrobju središča in dlje, na robu mesta; seveda mora biti parkiranje bliže središču ustrezno dražje. Nujen pa je dober javni prevoz. To dvoje mora biti rešeno, preden zapreš mestno središče. Javni prevoz je ključen, kajti dokler je avto hitrejši od javnega prevoza, se bodo z javnim prevozom vozili samo tisti, ki nimajo avta ali ga ne znajo voziti. Če pa bi imel javni prevoz povsod svoj vozni pas in ne bi toliko časa porabil za premik iz ene točke v drugo, bi šel marsikdo na avtobus. Pa vozovnice bi morali urediti. Kako neresno se v Ljubljani obravnava javni promet, je videti že iz problematike vozovnic. Tako rekoč povsod po svetu velja vozovnica za določeno območje ali določen čas, samo pri nas velja le za eno vožnjo. To je skrajno neustrezno, saj je potnik, ki je - zaradi mestnega načrtovanja - prisiljen v več prestopanj, veliko na slabšem od nekoga, ki mu ni treba prestopati. O spremembi politike vozovnic se govori že več let, pa se stvar nikamor ne premakne. Kakor da gre res za problematiko epohalnih razsežnosti!

V mandatu sedanje županje se je naredilo zelo malo, skoraj nič. Ne spomnimo se, da bi kateri župan naredil tako malo. Še Rupel je vsaj sebi naredil zgodbo s Šumijem, Vika je imela ogromno projektov, Strgar je imel veliko projektov, eni so bili dobri, drugi slabi. Zdaj se nič ne dogaja. Mečejo se polena pod noge med levimi in desnimi, tu pa so še frakcije znotraj vladajočih strank.

Mislim, da je glavni problem zdajšnje oblasti, da je nesposobna. Saj si mečejo polena pod noge, to je pomemben dejavnik, tudi metanje polen iz lastnih vrst. A kakorkoli so se v LDS razcepili, so ob vprašanjih, o katerih so se že prej dogovorili, precej enotni. Saj se kregajo, ampak navzven so enotni. Ključni problem pa je, da sta politična garnitura na oblasti in uprava, ki jo ta politična garnitura vodi, nesposobni resnih velikih projektov. Sploh ne vesta, ali sami stojita za čim ali ne. Dober primer je vzpenjača. Vsi bi zdaj najraje videli, da bi projekt kar izginil, da ga sploh nikoli ne bi bilo. Ne znajo pa ga ne speljati ne ustaviti. Ustavitev je preobčutljiva, verjetno menijo, da bi jih to politično preveč stalo. Speljati pa projekta ne znajo. Speljati znajo samo projekte, pri katerih ima kdo zelo velik osebni interes. Ta uprava nima zagona, ukvarja se bolj ali manj sama s sabo, med oddelki ni izmenjave informacij, ni komunikacije, ni koordinacije. Obe plasti, ki sta odločujoči za delovanje mesta, politična in upravna, sta na najnižji možni ravni. Gre prav tako za pomanjkanje politične volje, a četudi bi politična volja bila, so nesposobni narediti karkoli resnega. Kar poglejte vozovnice za avtobus, ki sem jih prej omenil. Tu ne more iti za prav nič drugega kakor za nesposobnost. No, in seveda za to, da ni osebnega interesa, ki bi vsilil spremembo. Interes je javni, to pa za sedanjo oblast ni dovolj.

Se spomnite kakega projekta, ki so ga izpeljali?

Začeli so graditi garažno hišo Šarabon.

To dela zasebno Jože Anderlič?

Vsi projekti, ki se zadnja leta uresničujejo, pa naj gre za trgovino, stanovanja ali garažno hišo, so izpeljani zaradi interesov kapitala, ne zaradi usmeritve mestne politike. Pri urbanizmu je po mojem videti takole: kapital pride s svojim interesom, urbanistični oddelek pogleda, kje ima kakšno zemljišče naprodaj; če namembnost ni prava, se to hitro spremeni in se proda. Takih projektov je bilo veliko.

Recimo Mercator-Spar?

Vse, kar se je zgodilo, poteka na tak način; tako je vsaj videti.

Stadion in Kolizej sta pod spomeniškim varstvom. Kaj se bo zgodilo zdaj? Bosta zavarovana propadla?

Pri stadionu je stvar zelo čudna. Ko smo prvič dobili v roke gradivo o njem, se je sedanja oblast zavzemala za stadion v Stožicah. Tako rekoč znanstveno so dokazali, da so Stožice boljše od obnove Bežigrada. Čez nekaj mesecev smo dobili približno enako študijo, le da je bil Bežigrad prikazan kot boljša možnost. Vmes se ni nič spremenilo. Samo politična oblast se je iz meni nejasnih razlogov premislila.

Ampak zgodilo se ni nič, na nobeni lokaciji!

Če Ljubljana res potrebuje stadion in ga hoče imeti, če ga hočejo Ljubljančani, naj ga imajo, če je sredstva zanj mogoče dobiti od zasebnih vlagateljev. Za Stožice bi jih bilo verjetno mogoče dobiti, za Bežigrad pa zagotovo ne. Bežigrad je tudi preblizu, skoraj v središču. Razširitvi stadiona za Bežigradom sem nasprotoval že zaradi prometnih težav, ker so razmere že zdaj dokaj slabe. Če bi dodali nekaj tisoč obiskovalcev stadiona, bi nastal popoln prometni kaos.

Kaj pa Kolizej?

Morda gre tu celo za malce nagajanja, ki si ga je privoščila država. A če bi nadaljevali predvideni projekt gradnje "novega Kolizeja", bi bila to prava katastrofa. Je pa seveda vprašanje, kako vzdrževati tak dotrajan objekt.

Ali ni Kolizej v stanju, v kakršnem je, celo nevaren?

Seveda je, ampak tehnologija gradnje je zelo napredovala. Ali je mogoče opraviti sanacijo in ali je sploh kdo razmišljal o tem, da bi to saniral? Ne vem. Nova gradnja, ki so jo načrtovali, pa je grozljiva. Zelo me moti, da se Ljubljana razvija tako stihijsko. Če greš skozi mesto, vsakih petdeset metrov naletiš na drugačne arhitekturne rešitve, brez koncepta. Kar nekaj si na novo zamislijo in si postavljajo arhitekturne spomenike. Ni koncepta, za kar bi moral skrbeti oddelek za urbanizem. Raje razprodajajo parcele in se sploh nič ne vprašajo, kako bo kaj narejeno. Recimo novi Šumi. Nastal bo neki mastodont, zaradi čisto enostavne kapitalistične zakonitosti, da se bolj splača zgraditi pet nadstropij namesto štirih.

Ste Igorju Jurančiču to kdaj povedali?

Seveda.

Se vam je smejal v brk?

On se ne smeji. Pravi, da ni tako, da bodo vse pojasnili. Da je vse drugače, da je vse planirano, da imajo vsa soglasja ...

Kolesarske steze so postale odstavni pasovi za avtomobile. Kaj naredite, če vidite tako parkiran avtomobil?

V mlajših letih sem brcal ogledala. Zdaj tega ne počnem več. Malo zaradi svojega javnega delovanja, malo, ker sem se umiril, malo zaradi tega, ker nisem več tako hiter na kolesu. Pokličem pa policijo ali mestno redarstvo. Pozivam kolesarje in vse druge, ki mislijo, da to ni v redu, da pokličejo policijo, če vidijo na kolesarski stezi ali pločniku parkiran avto. Če bi vsak, ki to vidi in ga to moti, poklical redarstvo ali policijo, bi se vendarle kaj zgodilo.

To bi bilo v skladu s filozofijo, da se je treba odvaditi avtomobilov!

Moja filozofija je, da če se z nečim ne strinjaš, kaj tudi narediš. Kot rečeno, ko sem bil mlajši, sem tudi fizično kaj naredil v zvezi s tem. Zdaj sem bolj diplomatski. Če greš po cesti in vidiš kaj takega, je zelo preprosto poklicati 113, da obvestiš policijo, saj imamo mobitele, niti govorilnice ni treba iskati. Policija se mora odzvati. Če bi vsi, ki to opazijo, telefonirali na policijo, bi se moralo kaj premakniti. Toda Slovenci smo bolj nagnjeni k temu, da kaj pošimfamo, da pa bi se s čim izpostavili, nam je težko, tudi če gre le za telefonski klic. A če hočemo stvari spremeniti, ne gre drugače. Ne moremo ves čas čakati, da bo kdo drug ukrepal za nas.

Znotraj mestne koalicije je veliko sporov v zvezi s SIB-om. Županjini trdijo, da je slabo, da se je SIB sploh kupil, Vikini pa pravijo, da je slabo, ker se je zelo poceni prodal. Je to osnovni spor v mestni koaliciji?

Nisem zasledil, da bi kdo iz koalicije eksplicitno zatrdil, da je slabo, da se je SIB kupil.

V trenutku, ko ste ga hoteli prodati, ste to posredno rekli ...

Uradno stališče je, da ob nakupu ni bilo pravih podatkov. Z vseh strani se je govorilo, da je to dober nakup, opravljene so bile nekatere primerjave s tujimi mesti, ki imajo svoje banke, za garancije, ki jih je bilo premalo, menda nihče ni vedel, bile so narejene celo cenitve banke in bile so pozitivne. Kolikor sem razumel, koalicija ni nikoli rekla, da je bilo kaj narobe s tem, da se je banka kupila.

Banka se je vseeno prodala.

To, da se je slabo prodala, zdaj poudarja frakcija LDS, ki stoji za Viko. Kolikor sem temu sledil, kar nikakor ni bilo do strokovnih potankosti, je bilo pri prodaji verjetno narejenih še več napak kot pri nakupu. Zelo se je mešetarilo. Ali je bila prepoceni in ali bi se dalo dobiti še kaj več, si ne upam reči. Gotovo pa so bili grdi posli, pri nakupu in pri prodaji.

Po čem sklepate, da so bili grdi posli?

Ne morem reči, da gre za kaj več kakor za občutek občana, ki je večino informacij dobil iz medijev. Kot mestni svetnik nisem dobil nobenih informacij, ki bi bolj osvetlile ozadje. To je pač večni problem naše domače politike - mestne in državne. Pomanjkanje informacij, netransparentnost dogajanja. Veliko ključnih informacij v zvezi s SIB-om je še vedno nedokumentiranih, skritih, v glavah akterjev. Dokler kateri od pomembnih akterjev ne "zapoje", ne bo nič razjasnjeno. Ugibamo lahko do onemoglosti, pa ne bomo prišli dlje kakor do slutnje, da je šlo za prvovrstno barabijo.