Politika

Popravni kongres

LDS je imela kongres pred pičlimi desetimi meseci, zdaj pa gre na nov kadrovski remont

Ali H. Žerdin  |  Mladina 41  |  14. 10. 2005

To, da bi si predsednika izbrale na kongresu, nekako ni v navadi slovenskih političnih strank. Že pred kongresi je navadno jasno, kdo so favoriti in kdo bo zmagal. Občasno pa se vendarle pripeti, da kongresi niso zgolj rituali, ki bi potrdili zakulisna lobiranja ali sprejeli samoumevne odločitve, pač pa se na njih pripetijo resne volitve. Kongres LDS, ki se bo pripetil ob koncu tega tedna, bo menda takšne sorte kongres, da bo odločitev o novem predsedniku do zadnjega trenutka negotova. Kandidati so trije: Ivo Vajgl, Jelko Kacin in Jožef Školč.

Išče se predsednik

Kako je iskanje predsednikov strank v zadnjem desetletju izgledalo sicer? Maja letos so se za predsednika Desusa potegovali trije kandidati, v prvem krogu pa je zmagal Karl Erjavec. Dokaj resne kongresne volitve je imela novembra 2003 Slovenska ljudska stranka. Takrat je Janez Podobnik v prvem krogu zbral 120 glasov, Peter Vrisk, sicer predsednik kmetijsko gozdarske zbornice, je zbral 55 točk, Ivo Bizjak pa se ustavil na pičlih 14 glasovih.

Februarja 2003, ko je LDS izbirala Drnovškovega naslednika, se je za najvišji položaj v stranki potegoval le Tone Rop. Dva tedna pred kongresom je sicer kazalo, da se bo s tedanjih predsednikom vlade za položaj predsednika stranke spoprijel tudi Anton Anderlič, vendar je on koncu januarja preklical soglasje h kandidaturi. LDS je volilni kongres sklicala tudi decembra 2004: tudi na lanskem kongresu je bil Rop edini predsedniški kandidat.

Dr. Andrej Bajuk je novembra 2001 kot edini kandidat za predsedniški položaj prevzel vodenje NSI. Nekaj malega se je tedaj šušljalo, da bi se utegnil za predsedniški položaj potegovati tudi Lojze Peterle, a je ta na kongresu povedal, da si "ne želi klanja, pač pa sodelovanje". Peterle je bil potem izvoljen za predsednika sveta stranke Nekoliko bolj negotovo je bilo, ko se je leta 2000 pripetil združitveni kongres SLS in SKD. Tedaj sta se za prvaka združene stranke potegovala dva kandidata: dr. Franc Zagožen je zbral 300 glasov, protikandidat Lojze Peterle pa 195 glasov.

Borut Pahor zadnja leta velja za nespornega šefa socialdemokratske stranke, kljub temu pa je imel na zadnjem kongresu protikandidata, Aljuša Pertinača. Pahor je na letošnjem kongresu pridelal 270 glasov, njegov malo znani protikandidat pa 119 glasov. Glede na to, da je neznani protikandidat zbral več kot sto glasov, Pahorjev položaj vendarle ni tako zelo nesporen. Leta 2001 Pahor ni imel protikandidata, leta 1997, ko je prevzel vodenje ZLSD, pa sta se za ta položaj potegovali še Mateja Kožuh Novak in dr. Rado Bohinc. Pahor je potrebno večino zbral že v prvem krogu.

In SDS? Nekako se dozdeva, da je Janez Janša od pamtiveka edini kandidat za položaj predsednika SDS. A ni tako. Leta 1993, ko je dr. Jože Pučnik sklenil prepustiti krmilo stranke, sta se za predsedniški položaj potegovala dr. Andro Ocvirk, v Peterletovi vladi krajši čas podpredsednik za gospodarstvo, ter Janša. Ocvirk, kasneje direktor Leka, je tedaj zbral 12 glasov, Janša pa malo manj kot 200. Od tedaj naprej velja, da je Janša nesporni voditelj SDS. Enako je veljalo v LDS: od leta 1992 je bil dr. Drnovšek nesporni šampion. Leta 2002 se je na sceni sicer pojavil potencialni izzivalec dr. Drnovška, dr. Gojko Stanič, vendar se ni prebil skozi kandidacijske postopke.

Trije kandidati

Dejstvo, da LDS kongres sklicuje oktobra 2005, torej vsega deset mesecev zatem, ko je imela decembra 2004 volilni kongres na Bledu, je dokaj nenavadno. Kongresi so namreč praviloma na sporedu vsaka štiri leta. Zdi se, da je bil zlasti lanski kongres sklican na hitro - učinek hitro sklicanega kongresa pa je bil predvsem ta, da dva meseca po volilnem porazu Tone Rop ni imel protikandidata. Dva meseca sta pač premalo, da bi se potencialni pretendenti za LDS-ovski prestol odločili za kandidaturo in v pogon pognali vso mašinerijo, potrebno za terenska, bolj ali manj zakulisna lobiranja. Ko je vrh stranke lani ocenjeval razloge za volilni poraz, je krivdo naprtil predvsem spletu zunanjih okoliščin, zlasti pa dejstvu, da je bil LDS pač dolgo na oblasti. Lanski kongres se je sicer končal z Ropovo oceno, da je stranka konsolidirana in enotna.

Hiter sklic novega volilnega kongresa pa kaže, da LDS vendarle ni dosegla ne konsolidacije ne enotnosti. Povedano drugače - lanski kongres je bil na hitro sklican zato, da se na njem ne bi zgodilo nič. Tokratni kongres je torej nekakšen popravni izpit, na njem pa naj bi stranka našla voditelja, ki bi do lokalnih volitev stranko postavil na noge. Med dokumenti lanskega kongresa sicer lahko najdemo tudi sklep, da bo decembra 2004 izvoljeno vodstvo stranko vodilo do lokalnih volitev leta 2006. Povedano drugače: stranka je lani Tonetu Ropu mandat podaljšala za dve leti. Torej lani ni dobil polnega, štiriletnega mandata, pač pa je kongres njegovi predsedniški funkciji namenil le polovičen rok trajanja. Z odločitvijo, da bo letošnji kongres tudi volilni, je stranka ugotovila, da je Ropov že tako skrajšani rok trajanja predčasno potekel. Zadnje lokalne volitve so bile novembra 2002 in če ne bo kakšne revolucije, bi imel novi predsednik LDS leto dni časa, da na empiričnem testu pokaže, kako obvlada posel.

Vajgl, Kacin in Školč, torej. Trije nekdanji ministri. Ivo Vajgl je bil leta 2004 zunanji minister. Na ministrski položaj je za krajši čas prišel po odstavitvi dr. Dimitrija Rupla. Jelko Kacin je leta 1994 položaj obrambnega ministra prevzel po odstavitvi Janeza Janše. Kacin je bil minister tudi v prvi Peterletovi vladi - bil je minister za informiranje. Jožef Školč je bil med letoma 1997 in 2000 minister za kulturo. Pred tem pa je bil dve leti predsednik parlamenta.

Školč se je nekoč že potegoval za predsednika stranke, natančneje, družbeno-politične organizacije. Leta 1988 je kandidiral za predsednika ZSMS, njegov najresnejši protikandidat pa je bil tedaj priprti Janez Janša. V času, ko je Školč prvič vodil organizacijo, se je ta preoblikovala v politično stranko: iz ZSMS se je postopoma preimenovala v LDS, stranko pa je vodil do leta 1992, ko je njeno vodenje prevzel dr. Drnovšek.

Vajgl, Kacin in Školč so pripadniki treh različnih generacij. Ivo Vajgl je letnik 1943, Kacin se je rodil leta 1955, Školč pa leta 1960.

Školč, po poklicu politolog, je celotno profesionalno kariero preživel v politiki. Začel je v ZSMS, kjer se je, med drugim, ukvarjal z vprašanjem, kako naj udarniške mladinske delovne brigade prilagodi novemu času. Anekdote so zabavne: ko je na delovne pripeljal pank bende, da bi ti brenkali prepotenih brigadirjem iz Slovenije in federacije, so federalni brigadirji člane idrijskih Kuzel lovili s krampi, prepričani, da se s tem orodjem najlažje ubije naciste, ki so bili menda skriti v muzikantih. Školč je glasbenike v zadnjem trenutku rešil pred brigadirskim besom.

Vajgl in Kacin sta del profesionalne kariere preživela izven politike. Vajgl, sicer diplomant biotehniške fakultete, je profesionalno kariero začel kot novinar, dopisnik časopisa Delo in RTV Ljubljana iz Italije. Vajgl je drugo dopisniško etapo prevozil v Bonnu, kjer je dela kot dopisnik Tanjuga, v mednarodni dopisniški skupnosti pa je veljal za ugledno osebo, saj je predsedoval združenju tujih dopisnikov. Sicer pa je Vajgl kot študent sodeloval s Katedro in Tribuno. In z uredniškega položaja na Katedri je zaradi političnih razlogov celo odletel.

Po dopisniški karieri je Vajgl prestopil v diplomacijo. V Clevelandu je sredi osemdesetih začel kot generalni konzul SFRJ.

Kacin, obramboslovec po stroki, je profesionalno kariero začel kot državni uradnik, zadolžen za obrambne priprave. V osemdesetih letih je v Kranju vodil akcije Nič nas ne sme presenetiti. V prostem času pa se je ukvarjal s publicistiko. O obrambnih rečeh, zlasti o letalih, je pisal za revijo Naša obramba, občasno tudi za Mladino. O letalih je napisal tudi knjigo, ki je izšla v fantastični nakladi 15 tisoč naklade. Iz uradniške službe je v politiko prestopil leta 1990, ko je postal namestnik obrambnega ministra Janeza Janše.

Dva kandidata za predsednika LDS, Vajgl in Kacin, veljata za spretna retorika. Vprašanje pa je, ali lahko retorične dosežke iz preteklosti prevedeta v politični kapital, ki bi jima koristil pri kandidaturi za predsednika LDS. Vajgl ima namreč to smolo, da je bil ob koncu osemdesetih in leta 1990 tiskovni predstavnik zveznega zunanjega ministrstva. S položaja tiskovnega predstavnika je sicer odstopil, ker se osebni ni strinjal s politiko zveznega zunanjega ministrstva, pred odstopom pa je vendarle pridelal nekaj izjav, ki mu ne morejo koristiti.

Kacin je svoje retorične potencialne najbolj razkošno razkazoval leta 1991, v obdobju osamosvojitvene vojne. Med retoričnimi dueli je sicer prepričljiv, vendar občasno vzkipljiv. Politične stranke potrebujejo spretne retorike, vprašanje pa je, ali je za stranko dobro, če na položaj predsednika postavi agresivnega govorca. Zdi se namreč, da slovensko volilno telo najbolj ceni strankarske predsednike, ki govorijo precej monotono. Če bi pred Drnovška ali Janšo postavili decibelmeter, ta ne bi prebijal sobne jakosti. Idealu, da predsednik stranke ne sme prebijati sobne jakosti, je najbližji Ivo Vajgl. Res pa je, da se je Vajgl že izkazal tudi kot spreten polemik.

Jožef Školč je štorast govornik. Njegova politična argumentacija je sicer spodobna, najbrž razmere analizira bolje kot Vajgl ali Kacin. Vendar je pri podajanju izjav okoren. In to je eden njegovih ključnih handicapov.

Kakšne so strankarske biografije kandidatov za predsedniški položaj? Školč je od pamtiveka LDS-ovcev. Ena od predhodnic današnje LDS je namreč ZSMS, kjer je začel svojo profesionalno kariero.

Kacinova strankarska biografija je za odtenek bolj razgibana. Leta 1990 je na parlamentarnih volitvah kandidiral na listi LDS (natančneje: ZSMS-LS), potem pa se je v času, ko je bil namestnik obrambnega ministra, oddaljil od ZSMS-LS in se včlanil v SDZ. Ob ustanovitvi Bavčarjeve demokratske stranke je postal njen član - krajši član je bil tudi podpredsednik demokratske stranke. Leta 1994 se je demokratska stranka združila v novo LDS. Kacin je trenutno podpredsednik LDS.

Strankarska biografija Iva Vajgla je bolj zapletena. Leta 2004 je na parlamentarnih volitvah nastopal na listi LDS. Leta 1991 smo ga zasledili med pobudniki ustanovitve socialdemokratske unije, stranke, ki je leto dni kasneje na volitvah kandidirala pod okriljem blagovne znamke Združena lista socialnih demokratov. V vmesnem času pa strankarsko ni bil angažiran. Med letoma 1992 in 1996 je namreč kot veleposlanik služboval na Švedskem, med letoma 1998 in 2002 je kot veleposlanik živel v Avstriji, leta 2002 pa je odpotoval za veleposlanika v Nemčijo. Ob predsedniški kandidaturi je Vajglov največji handicap dejstvo, da ga imajo LDS-ovski veterani za novinca.

Kdo obvladuje "teren"?

Beseda "teren" ima v političnem žargonu posebno mesto. Kandidat za predsednika stranke po eni strani potrebuje dovolj močno zaledje med mnenjskimi voditelji. Recimo, da so strankarski mnenjski voditelji skoncentrirani v organih strank. Vendar udeleženci kongresov ne prihajajo zgolj iz strankarskih central, pač pa tudi iz "terena". "Teren" pa predstavljajo delegati občinskih odborov. Predstavniki "terena" so pretežno neznani strankarski aktivisti, ki enkrat na štiri leta v svoje roke znatno mero vpliva. Tisti kandidat, ki lahko na svojo stran pritegne večje število malo znanih aktivistov, zmaga.

Na kongresu LDS pričakujejo okrog 450 delegatov - večina prihaja s "terena".

Kako so trije kandidati zasidrani na terenu? Školč in Kacin sta politika z veliko kilometrino. Osebno poznata veliko ljudi. Ko je Kacin najavil kandidaturo, je spotoma frcnil, da nima navade skakati v bazen, v katerem ni dovolj vode. Glede na to, da je Kacin tudi športni delavec - zadnja leta se je intenzivno ukvarjal s kranjskim vaterpolom -, dovolj dobro ve, kaj je bazen. In kaj voda. Omrežje potencialnih podpornikov je napletel kot poslanec, minister, organizator kolesarskih dirk in vaterpola. Školč je teren spoznal še pred obdobjem, ko je bil predsednik LDS. Vprašanje pa je, ali je bil pri iskanju podpore terena tako sistematičen kot Kacin. Precejšnja neznanka je, kako je stik s terenom navezal Vajgl. V zadnjih treh desetletjih je živel med Clevelandom in Beogradom, Berlinom in Dunajem, Stockholmom in Bonnom. Osebno torej ni imel ravno veliko časa, da bi na "terenu" pognal globoke korenine. Dvomimo pa lahko, da bi se v kandidaturo podal brez priporočil ljudi, ki "teren" poznajo. Če je teh priporočil dovolj, vendarle ostaja v igri. Zadnje leto dni je Ivo Vajgl služboval kot svetovalec predsednika republike dr. Drnovška, zadolžen za mednarodne odnose. Je dejstvo, da je Vajgl svetovalec dr. Drnovška, dolgoletnega predsednika LDS, zadostno priporočilo?

Predsedniška perspektiva

Ne glede na to, kdo bo postal predsednik LDS, je pred njim skrajno zoprn empirični test, lokalne volitve. Tradicija kaže, da je LDS boljše rezultate dosegala na parlamentarnih kot na lokalnih volitvah. Leta 2002 je LDS na lokalnih volitvah zbrala 23 odstotkov glasov. Novi predsednik LDS bi moral pokazati veliko mero politične genialnosti, če bi želel ta rezultat ponoviti. Za ilustracijo: leta 1998 je LDS na lokalnih volitvah zbrala 22 odstotkov glasov, leta 1994, nekaj mesecev po združitvenem kongresu, pa 17 odstotkov.

In kakšne so možnosti LDS na lokalnih volitvah? Zadnja anketa Politbarometer sicer kaže, ko gre za strankarske preference, da je LDS med junijem in septembrom za pet odstotnih točk izboljšala svoj javnomnenjski rating. Trenutni rating znaša 14 odstotkov, slaba polovica volilnega telesa pa je neopredeljena.

Glede na to, da ima LDS znatne težave z največjih občinskim odborom v državi, torej z ljubljanskim odborom LDS, perspektiva za lokalne volitve v tem trenutku ni ravno rožnata. Glavnina članov mestnega sveta, izvoljena na listi LDS, je namreč zaradi spora s predsednikom mestnega odbora Slavkom Slakom izstopila iz svetniške skupine. Ker bo novi predsednik LDS - ne glede na to, ali bo to Vajgl, Kacin ali Školč - v letu dni, do volitev, težko saniral stanje v mestni občini Ljubljana, lahko že vnaprej napovemo, da je vsaj rezultat v Ljubljani negotov. Na zadnjih lokalnih volitvah je LDS v Ljubljani zbrala 28 odstotkov glasov, ta rezultat pa je leta 2002 sodil med najboljše v državi. Na volilni rezultat v prestolnici pa ne bodo vplivali zgolj spori v ljubljanski LDS. LDS bo vsaj v Ljubljani na lokalnih volitvah polagala račune tudi za stadion in SIB banko. Stadion do novembra 2006 namreč ne bo zgrajen, v zadevi SIB banka pa najbrž tudi ne bo kakšnega dramatičnega preobrata.

OK, leta 1994 je Drnovšek novo, združeno LDS peljal na lokalne volitve. Te pa so se končale s polomijo. LDS je tedaj zbrala pičlih 17 odstotkov, zmago na lokalnih volitvah pa so knjižili krščanski demokrati.