Totalna preiskava

Načrtovana preiskava bi sodila v knjigo rekordov! Medtem ko je opozicija tuhtala, ali naj sproži parlamentarno preiskavo o prodaji državnih deležev v Mercatorju, je vladajoča koalicija že ukrepala. Koalicija je namreč nastopila s pobudo, da bi parlamentarni preiskovalci pod politični mikroskop postavili celotno početje KAD-a in SOD-a. Torej vse prodaje. Od začetka do konca. Od sredine devetdesetih let do danes. Od prve transakcije do prodaje Mercatorja.

Pobuda vladajoče koalicije je neznansko širokopotezna. V tej širokopoteznosti je skrita tudi časovna zanka. Pobudniki parlamentarne preiskave namreč zahtevajo, naj komisija "razišče vse prodaje KAD d.d. in SOD d.d. po vrstnem redu od ustanovitve teh dveh družb do danes."

Da bi razumeli širokopoteznost te zahteve, moramo zaplavati v tisto obdobje tranzicije, ko je del nenominiranega družbenega kapitala dobil znanega lastnika. Zakon o lastninskem preoblikovanju, sprejet leta 1992, je določal, da bo deset odstotkov delnic podjetij, ki bodo šla skozi proces lastninskega preoblikovanja, prenesen - če uporabimo današnja poimenovanja - na KAD in SOD. Ta operacija pa nikakor ni bila majhna. Ravno obratno: na KAD in SOD so bili preneseni lastniški deleži okrog 1300 podjetij. KAD in SOD naj bi torej čim bolj umno upravljala s to množico podjetij.

Prvo letno poročilo KAD-a (takrat se je imenoval Kapitalski sklad) nosi letnico 1997: ob koncu leta 1997 je v KAD-u delalo 24 oseb. Dva ducata oseb naj bi torej vedela, kaj se dogaja v nepregledni množici podjetij, hkrati pa naj bi s to gromozansko maso še upravljali. Politika KAD-a in SOD-a je bila zato enostavna. Oba paradržavna sklada sta zmanjševala lastniške zlasti v manjših podjetjih, kupnino pa sta porabila za povečevanje lastniških deležev v večjih in bolj uspešnih gospodarskih družbah. Za ilustracijo: Kapitalska družba je do konca leta 1999 prodala lastniške deleže v več kot 500 podjetjih. Leta 2000 je prodala še deleže v 300 podjetjih. Ob koncu leta 2004 je KAD upravljal še z 265 podjetji. Torej je Kapitalska družba prodala deleže v več kot tisoč podjetjih. Poslovna politika SOD-a je bila podobna. Lastniške deleže v majhnih podjetjih, ki lahko zaradi slabega poslovanja predstavljajo predvsem problem, so prodajali. Kupovali so delnice večjih podjetij. Letno poročilo za leto 2004 govori, da je imel SOD ob koncu leta 2004 v lasti delnice 227 podjetij.

Če torej pogledamo čez palec in bleknemo, koliko lastniških deležev sta prodala KAD in SOD od ustanovitve do danes, ugotovimo, da sta oba paradržavna sklada prodala lastniške deleže v tisoč podjetjih.

V luči tega podatka si velja ogledati pobudo poslancev vladajoče koalicije, da bi parlamentarni preiskovalci pregledati vse prodaje KAD-a in SOD-a. Torej dvakrat tisoč prodaj. Kako naj se parlamentarna komisija loti tega podviga?

Parlamentarni preiskovalci bodo morali za začetek povabiti morje prič - dobesedno morje. Vabiti bodo morali prodajalce in kupce. Plus člane nadzornih svetov KAD-a ter člane upravnih odborov SOD-a, ki so odobrili posamezne prodaje. Če se bo komisija držala besedila zahteve za ustanovitev parlamentarne komisije, bi lahko urnik za prvih sto sestankov parlamentarnih preiskovalcev izgledal nekako takole: na vsak sestanek bi povabili priče za deset prodaj. Torej prodajalca, ki ga je pooblastil KAD oz. SOD, kupca ter člane nadzornih svetovom oz. upravnih odborov. Kaj veste o transakciji? Kakšne so bile okoliščine transakcije? Se vam je kaj zdelo posebej čudno? Kako pa ste določili ceno? Se vam ne zdi, da je bila cena čudaško nizka? Je imel kupec kakšne vplivne zaveznike? Naštejte svojih pet najbolj vplivnih političnih prijateljev!

Predstavljajmo si, kakšen logistični zalogaj bi bila preiskava, ki bi izhajala iz navodila, da mora komisija preiskati 2000 prodaj: člani komisije bi morali na KAD-u in SOD-u najprej pridobiti dokumentacijo o prodajah, sledili bi nastopi prodajalcev, kupcev, nadzornikov, odvetnikov, ljudi, ki bi lahko povedali še kakšno reč o okoliščinah prodaje, določitvi cene itd. Ker parlamentarna preiskava zahteva strogo spoštovanje procesnih pravil, postopek nikakor ni enostaven. Predvsem v zahtevi za uvedbo parlamentarne preiskave ni elementov, ki bi vsaj za silo utemeljevali, kakšni indici pobudnike preiskave navajajo na domnevo, da je med prodajo deležev KAD-a in SOD-a v orjaški množici podjetij prišlo do oškodovanja družbenega premoženja. Natančneje: zahteva za uvedbo parlamentarne preiskave omenja zgolj dve konkretni transakciji, ki sta domnevno sporni: prodajo deležev Mercatorja in prodajo deležev časopisnega podjetja Delo. Ko pobudniki preiskave govorijo o sporni prodaji deležev v časopisni hiši Delo, razloge za preiskavo strnejo v tri slovnično slabo oblikovane stavke, ki skupaj obsegajo 60 besed: "Zelo ne pregledno in v nepojasnjenih okoliščinah je potekala prodaja časopisnega podjetja Delo d.d. leta 2000. Takratni vodja uprave KAD d.d. je skoraj polovico delnic, ki jih je imel KAD d.d. v svojem portfelju, le dva tedna pred svojo razrešitvijo prodal. Strokovnjaki opozarjajo, da je poleg sporne ustreznosti cene delnice KAD d.d. takrat pristal na precej skrčen obseg korporacijskih pravic."

Zakaj je zahteva za uvedbo preiskave nenavadna? Parlamentarna preiskava je na nek način podobna kazenskim preiskavam. Le da parlamentarne preiskave ne raziskujejo kaznivih dejanj, pač pa dogodke, ki so se pripetili v nenavadnih, sumljivih političnih okoliščinah. Tako kot morajo organi pregona v dokumentih, s katerimi zahtevajo uvedbo kazenske preiskave, pojasniti, kakšne okoliščine jih navajajo na sum, da je ob nekem dogodku prišlo do kaznivega dejanja, morajo tudi pobudniki parlamentarnih preiskav utemeljiti, katera dejstva kažejo na sumljive politične okoliščine. Tokrat pa pobudniki preiskave zahtevajo, da bi dali pod rentgen 2000 transakcij, ob tem pa omenjajo le indice pri eni od transakcij - torej pri odločitvi KAD-a, da delež v časopisni hiši Delo proda Gorenju. OK, pobudniki ne omenjajo niti tega, da je delež časopisne hiše kupil velenjski proizvajalec bele tehnike. Glede na to, da je zahteva za uvedbo preiskave obupno površna in hkrati izjemno ambiciozna, se zastavlja predvsem vprašanje, kakšne politično sumljive dogodke namerava komisija preiskovati, če pa v zahtevi ti dogodki niso niti nakazani, kaj šele jasneje opredeljeni.

Hkrati pa naš dvom ob pobudi ne temelji na predpostavki, da v množici transakcij ni bilo politično spornih dogodkov. Pobudniki uvedbe parlamentarne preiskave so na eni od sej parlamentarne komisije za nadzor proračuna navajali, da bi veljalo pregledati, kaj sta KAD in SOD počela ob prodajah deležev v približno šestdesetih gospodarskih družbah. Res je: okoliščine nekaterih prodaj so bile res nenavadne. Zanimivo bi bilo, denimo, izvedeti, kako sta se dve banki v državni lasti, NLB in NKBM, poklali za delnice Dolenjske banke. Zanimivo bi bilo natančneje osvetliti politične okoliščine znamenite pivovarske vojne. Zanimivo bi bilo izvedeti kaj več o prodaji delnic Leka ter o sumih zlorabe notranjih informacij. Zanimivo bi bilo izvedeti, kje so obtičale prijave Agencije za trg vrednostnih papirjev. In še precej vprašanj bi se našlo.

Dosedanja zgodovina poslovanja parlamentarnih preiskovalnih komisij kaže predvsem na to, da komisije, če je bila njihova naloga preveč ambiciozna, niso proizvedle niti pametnega osnutka delnega poročila. Kaj šele zaključnega poročila. Ko je država v preteklosti kazala resen namen, da opravi masovne preglede domnevno spornih poslov, je ustanovila specializirane agencije - denimo Agencijo za revidiranje lastninskega preoblikovanja. Ideja, da bi parlamentarni preiskovalci, ki praviloma niso šolani pravniki ali ekonomisti, pod rentgen postavili 2000 transakcij, pa je tako ambiciozna, da se bo komisija utopila v neštetih detajlih. In ker naj bi se spornih transakcij lotila po kronološkem redu, lahko iskreno dvomimo, da bi do oktobra 2008, ko se izteče mandat tega sklica parlamenta, prišli do prodaje državnih deležev v Mercatorju. In zakaj je Mercator pomemben? Enostavno zato, ker je Mercator, če upoštevamo prihodke, največja slovenska gospodarska družba. Končajmo z zlonamerno napovedjo: parlamentarni preiskovalci bodo obdelovali 2000 relativno majhnih transakcij, da bi zmanjkalo časa za največjo.