Politika

Trg idej in programov

Ljudje ne bodo verjeli, če jih ne bo prepričal Janša kot vodja projekta

Dr. Bogomir Kovač  |  Mladina 43  |  30. 10. 2005

V Sloveniji obstaja v zadnjih dveh letih nenavaden trg. Trg liberalnih idej in programov. Med ponudniki so bili predvsem ekonomisti, ki jih najdemo v sedanjem vladnem odboru za reforme. Kupci so kajpada po naravi reči bolj razpršeni. Najdemo jih v predvolilnem programu SDS, pa v Janševem paketu vladnih reform in nazadnje je po njih povpraševal liberalni demokrat Školjč na volitvah za predsednika LDS. Toda ponudba očitno presega povpraševanje. In zato liberalizem v Sloveniji nima prave cene.

Politična zmešnjava je velika. LDS je z leti pragmatičnega vladanja in političnega etabliranja že zdavnaj izgubila libertarne korenine. SDS se je pred in po volitvah oprijel kupljenega ekonomskega liberalizma, ker drugega preprosto niso znali in zmogli. Vse pomembne politične stranke pa so v zadnjih petnajstih letih prisegale na nekakšen socialni socializem. Zato so ekonomski liberalizem vse po vrsti razglašale za nevarno utopijo in zgrešeno politično naložbo.

Socialna država kot ustavna kategorija in keynesianska mešanica državnega intervencionizma na trgu in prerazdelitvene vloge države sta postali v Sloveniji neovrgljivi družbeni vrednoti. Politiki so se nasprotnim temam navadno ognili v velikem loku. Liberalci so bili pri tem v tradicionalni manjšini. Niso bili socialisti, ker niso verjeli v socialno utopijo nove družbe. Niso bili niti klasični konzervativci, ker so vseskozi zagovarjali spremembe in reforme. Takšen vmesni položaj jih je z leti politično povsem potisnil na obrobje.

Toda ekonomski liberalizem je v volilnem letu 2004 v hipu in navidezno presenetljivo postal dobro tržno blago. Ponujal je ekonomske reforme in drugačne alternativne rešitve in to je bila dobrodošla politična novost. Dosedanja postopnost sprememb je nenadoma postala prepočasna. Korporativizem in po evropsko ukrojena birokratska urejenost sta namesto dosedanjih prednosti razkrila nove slabosti. Socialna država je s svojimi visokimi stroški postala dolgoročno nevzdržna. Toda kako spremeniti tržno gospodarstvo in socialno državo glede na nove politične preference, brez odvečnih transakcijskih stroškov in socialnih tveganj?

V Sloveniji imamo relativen politični in teoretični konsenz, da potrebujemo politično ekonomske reforme. Prav tako se strinjamo z evropsko usmeritvijo, da morajo biti usmerjene k spodbujanju konkurenčnosti in gospodarske rasti. Zato potrebujemo pozitivno gospodarsko, socialno in izobrazbeno politiko, pa reformo davčnega sistema in reformo vseh treh socialnih stebrov. Toda razhajanja so glede ocene razmer (razvojna kriza), obsega sprememb (socialna država), hitrosti (postopne ali hitre spremembe), globine (davčni sistem) in izvedljivosti (sedanja vlada).

Tri bolezni so v tem trenutku za Slovenijo odločilne. Prva je socialni protekcionizem. V Sloveniji je percepcija zadovoljstva z dohodkom in kakovostjo življenja relativno stabilna, zato ljudje ne želijo sprememb na socialnem področju, sindikati pa jim politično izrecno nasprotujejo. Druga bolezen je ekonomski nacionalizem. Gre preprosto za to, da postajamo zaprta družba, kjer si porazdeljujejo rente različne interesne skupine in nihče se noče odreči privilegijev. Tretja pomanjkljivost je družbeno razvojni konsenz. Slovenija je sprta in razcepljena. Kot dokazuje letošnji Nobelov nagrajenec za ekonomijo Robert Aumann ("teorem ljudstva"), ljudje neprestano preigravamo iste igre in se vedno znova kaznujemo glede na napake iz preteklosti. Namesto želene in možne politične kooperativnosti za skupno prihodnost prevladuje pri nas oportunizem in nasprotovanje spremembam.

In tu je bistvo zgodbe o novem reformnem paketu. Slovenija ni pripravljena na spremembe. Za nameček slovenski reformisti, od reformnega odbora do vlade, ne obvladujejo temeljnih načel in tehnik menežmenta sprememb. Jack Wellch, za mnoge prvo menedžersko ime zadnjih petdesetih let, je pri reformi korporacije GE razvil preprosto trojno formulo. Izhodišče sprememb je zamenjava vrednot in poslovne kulture. Ključno je zaupanje ljudi v spremembe. Potem sledi politični konsenz, ko pridobivaš zagovornike in postopoma nevtraliziraš nasprotnike. Na kraju pride obdobje radikalnih kirurških posegov. Zato sta potrebna znanje in obvladovanje tehnik sprememb. Tu sta še dva ključna momenta. Obvladovanje časa in karizmatičnost vodilnega menedžerja sprememb.

Pri nas smo začeli z zadnjega konca. Povsod razlagamo tehnike ukrepov namesto da bi prodajali zaupanje. Ponujamo reforme brez razkritja analiz. Toda ni ga izračuna, ki bi nadomestil izhodiščno zaupanje v reforme. Čudna logika. Vlada zavestno prodaja reformni polizdelek in pogosto ravna v nasprotju z mnenji vodilnih reformistov (Mercator) in ideologijo reform (depolitizacija gospodarstva). Proračunski direndaj je v teh dneh odličen dokaz, kako tičimo v najslabšem vmesnem obdobju. Imamo nenačrtovano spreminjanje ekonomskega sistema brez jasne smeri razvoja. Zato je proračun po logiki sprememb na pol poti in finančno komajda obvladljiv kompromis. Njegova struktura je glede finančne perspektive za leto 2007 v veliki meri navzkriž s pričakovanimi reformami.

Odpori do sprememb so veliki in pričakovani. Razvojna koalicija je še daleč. Opozicija vidi ekonomske slabosti vlade, sindikati se zavedajo svoje politične moči. Pozabili so jih povabiti zraven pri pripravi reform, sedaj imajo z njimi težave kot s pogajalskimi partnerji. Spregled politične diplomacije in očitna napaka vladne manevrske strukture! Ljudje ne bodo verjeli, če jih ne bo prepričal Janša kot vodja projekta. Ne kot krizni menedžer, za kar se še vedno predstavlja, temveč kot transformacijski voditelj, če govorimo z jezikom menedžmenta sprememb.

Socializem je mrtev in populistični konzervativizem nima česa ponuditi. Toda reformni paket z ekonomsko liberalnim programom ne more uspeti, če se ne bo liberalizirala slovenska politika in kultivirala vlada. Paradoks je v tem, da v tem trenutku program ekonomskega liberalizma lahko živi in straši naokoli, ker nima pravega političnega pokrovitelja. Ostaja leseno železo in ni ga junaka, ki bi z njim premagal Arthurjev sveti gral socialno tržnega gospodarstva.