manjšine / Oddaljene manjšine

Na zakon, ki ga predvideva 5. člen slovenske ustave, je približno 500.000 Slovencev čakalo skoraj petnajst let. A so sedaj dobili zakonski predlog, v katerem se ne prepoznavajo in ki je po njihovem tako slab, da bi bilo bolje, ko bi ga ne bilo. Slovenska manjšinska koordinacija (Slomak), ki združuje vseh sedem množičnih organizacij Slovencev v Avstriji, Italiji, na Hrvaškem in Madžarskem, je zakon dejansko zavrnila.

Predsednik Slomaka Rudi Pavšič se sprašuje, ali ima v Sloveniji kdo sploh interes odobriti zakon, s katerim se tisti, ki jih ta akt zadeva, ne strinjajo. Očitno ga ima, drugače ga ne bi javno predstavili na tiskovni konferenci, ne da bi poprej uskladili njegovo vsebino z uporabniki. "Zadnja dva meseca se nihče ni zmenil za nas, čeprav so se prvič v zgodovini vse slovenske manjšine predstavile z enotnim predlogom, sogovorniku smo olajšali delo in predstavili skupno zakonsko besedilo. Naš predlog, za katerega se je najbolj trudil koroški Slovenec Marjan Pip, smo predložili Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, ko pa so nam ga vrnili, je bilo v njem kar nekaj sprememb. A smo rekli, dobro, to je najnižja stopnja, to lahko še sprejmemo, manj pa nikakor ne. Upali smo namreč, da nam bo uspelo zakon vsaj delno dopolniti med obravnavo v državnem zboru. Dokument je šel nato skozi medresorsko vladno usklajevanje in se vrnil popolnoma spremenjen. Besedilo je preobširno, vsebuje preveč členov (kar 99), nekatere zadeve opredeljuje prepodrobno, kar ni dobro, ker mislimo, da bi moral biti zakon te vrste bolj načelen, okviren. Predvsem pa v njem ni tistih nekaj bistvenih stvari, ki so po Slomakovem mnenju nujno potrebne. Na primer nikjer ni dovolj poudarjeno to, kar sicer piše v koalicijski pogodbi: da je treba spoštovati manjšine kot subjekt, da morajo biti manjšine soudeležene pri odločanju, ko gre za manjšinske zadeve. V tem besedilu smo manjšine res zelo majhen subjekt ..."

Za predstavnike manjšine je predlog zakona ponoven dokaz, da je Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu politično šibek, ker je le eden od dvaindvajsetih strokovnih uradov predsednika vlade, nekakšno posvetovalno telo. Že pred časom je Slomak predlagal, naj urad z zunanjega ministrstva prestavijo k predsedniku vlade, tako da bi državni sekretar lahko sodeloval na sejah vlade in usklajeval delo posameznih ministrstev na manjšinskem področju. Pri tem predlogu so izhajali iz italijanske izkušnje. Ko je bila tam na oblasti Oljka, je predsednik vlade imenoval odgovornega za manjšinska vprašanja, ki je bil soudeležen pri delu vlade. "V resnici pa gospod Pukšič ne sodeluje na vladnih sejah, nima manevrskega prostora, da bi karkoli odločal skupaj z drugimi, njegova vloga se vse bolj niža: v bistvu je rang tega urada in njegovega sekretarja zelo nizek. Tako sem tudi osebno slišal kakega ministra, kako je trdil, da ga ne bo zdaj sekretar komandiral ..." pravi Pavšič. Druga anomalija, ki jo poudarja, so odnosi med uradom in zunanjim ministrstvom. V koalicijski pogodbi sedanje vlade namreč piše, da je zunanje ministrstvo bistveni element v odnosu z manjšinami, med ministrstvom in uradom pa v resnici ni nobenega sodelovanja. "Ko gremo na zunanje ministrstvo, nam rečejo, da ne spadamo več med njihove pristojnosti, urad pa nima manevrskega prostora, da bi karkoli ukrenil. Kdo in kako naj potem usklajuje delo? Brez sodelovanja med uradom in zunanjim ministrstvom si res ne morem predstavljati, kako naj vse to funkcionira. Državni sekretar ne more imeti stikov z zunanjim ministrstvom in konzularna predstavništva v naših državah mu ne smejo posredovati niti kosa papirja. Ja, kje pa naj potem urad dobi informacije?"

Kljub temu naj bi po zakonskem predlogu urad ostal takšen, kakršen je danes. Čeprav to, da z njim nekaj ni v redu, potrjuje tudi podatek, da se je v trinajstih letih na njegovem vrhu zvrstilo kar dvanajst ljudi. Če pomislimo, da je Peter Vencelj vodil urad štiri leta, Mihaela Logar pa dve, potem pomeni, da ni preostalih deset sekretarjev "trajalo" niti osem mesecev, sedanji sekretar Pukšič pa je že odstopil ... "V svojem zakonskem predlogu smo zapisali, naj bo za vprašanja Slovencev v zamejstvu in po svetu odgovoren minister, tako kot je to bil Janez Dular v prvi vladi; ministri pač navadno trajajo nekoliko dlje, tudi štiri ali pet let ...," pravi Pavšič. "Doslej smo se z uradom posvečali samo enemu vprašanju, razpisu, ki urejuje financiranje manjšinskih organizacij (z njim se Slomak ne strinja, saj je prepričan, da morajo biti manjšine dejavno soudeležene pri oblikovanju celovitega predloga financiranja njihovega delovanja, ne da se odloča mimo njih), a vprašanj je na pretek. Že večkrat smo opozorili, da ne gre samo za denar, da se problematike kopičijo v vseh štirih državah, kjer živijo manjšine, da jih Slovenija ne rešuje in da nimamo pravega sogovornika, ki bi mu jih lahko predložili ..."

Po Pavšičevem mnenju se v ozadju zakonskega predloga odpirajo odločilna vprašanja, na primer, kaj Slovenija sploh misli o svojih manjšinah. So manjšine lahko zanimiv, obetaven element njene državne strategije? So samo proračunski problem ali tudi možna investicija? Ali morajo tudi manjšine spremeniti svoje koordinate v odnosih do Slovenije? "Ta vprašanja niso majhna, postaviti si jih pa moramo. V vseh teh letih nam namreč ni uspelo izoblikovati strategije odnosov in dolgoročnih načrtov, na primer o šolski problematiki in mladinskem združevanju, gospodarskem in kulturnem sodelovanju ... Zato smo v zakonskem osnutku predlagali tudi ustanovitev strateškega sveta za manjšine, ki bi ga formalno vodil predsednik vlade, kajti zdi se nam, da ima samo on toliko moči, da lahko res vpliva na druge ministre in jih 'prisili' k usklajevanju: v strateškem svetu bi sedeli predstavniki države in Slomaka, ki zastopa najbolj reprezentativne manjšinske organizacije, strokovnjaki za posamezna področja, politiki, manjšinci, skratka ljudje, ki bi lahko kaj prispevali. Njihova izhodišča bi moral odobriti parlament in strateški svet bi nato skrbel, da se izvajajo."

Pri Slomaku se bojijo, da bi lahko bila obravnava v državnem zboru za zakon pogubna, saj bi manjšine postale predmet političnih razprtij; manjšinci pa bi raje videli, da bi se okrog njihove zaščite združil ves slovenski parlament. Zato pa si je treba vzeti čas, premisliti in uskladiti različna besedila, da bo zakon res dober. "Hitrost odobritve ni več bistvena," meni Pavšič, "saj so zamejci, izseljenci in zdomci na zakon čakali skoraj petnajst let."