mnenje / Prerazdelitve za svetlo bodočnost

Ekonomska veda je najbrž še bolj od drugih podvržena “samoumevnostnim ciklom”; nekaj časa je povsem samoumevno nekaj, potem pa je še bolj samoumevno kaj povsem nasprotnega. Zdaj je tako povsem samoumevno, da je zdajšnji slovenski kapitalizem treba takoj temeljito reformirati in da bodo predlagane reforme vsem zagotovile svetlo bodočnost. Kdor o tem dvomi, je domačijski ekonomist, krjavelj, poživinjeni gradualist, če omenim le nekaj novejših izrazov iz bogate zakladnice “argumentov” zdajšnje strokovne večine, ki sestavlja ideološko jedro odbora za reforme.

Veličastne reforme, ki naj bi naenkrat spremenile narodno gospodarstvo, sicer sodijo v povsem druge čase in kraje. Mednje štejemo kitajski veliki skok naprej, sovjetsko kolektivizacijo in elektrifikacijo ali kamboško vrnitev na deželo. No, naš dokument Predlog konceptov ekonomskih in socialnih reform za povečanje konkurenčne sposobnosti slovenskega gospodarstva ne sodi v prvo ligo poskusov spremeniti družbo. Vendar se dokumenta, ki naj bi s 60 zapletenimi “ukrepi”(??) spremenil Slovenijo v deželo, kjer se cedita med in mleko, celo temeljit centralni planer ne bi sramoval. Večina “ukrepov” je res še precej meglenih oziroma še niso opremljeni z vsemi birokratskimi sestavinami: opis ukrepa, namen, predlogi sprememb, ocena učinkov, potrebne zakonske spremembe, nosilec, nerešena vprašanja. Obotavljivo navdušenje finančnega ministra za reforme je tako več kot razumljivo, saj je ministrstvo za finance daleč največkrat imenovan nosilec “ukrepov”. Nasploh pa v dokumentu predvidena količina potrebnega birokratskega dela močno presega dejanske sposobnosti državne uprave, kar najpogosteje zadošča za zmanjšanje škode, ki jo takšne reforme sicer povzročijo.

Mnenja o reformah se krešejo predvsem v razpravah o enotni davčni stopnji, zato je ta postala nekakšen zaščitni znak reform. Da so reformatorji spregledali, da bodo ljudje nasprotovali enotni davčni stopnji, je pravzaprav čudno. Progresivno obdavčenje dohodkov je namreč socialni dosežek 19. stoletja, ki ga doslej ni odpravila nobena “normalna” kapitalistična država. Enako čudna je bila začetna zagnanost za trojno enotnost; enaka davčna stopnja pri dohodnini, davkih na dobiček in davku na dodano vrednost, saj gre za povsem različne davčne osnove. Najbolj nenavadno pa je bilo slepomišenje, da z enotno davčno stopnjo nihče ne bo nič izgubil. Za ugotovitev, da bi z enotno dohodnino prerazdelili dohodke od revnejših k bogatejšim, ni treba biti ekonomist. To drži tudi za ugotovitev, da bo višja enotna stopnja davka na dodano vrednost močno znižala življenjsko raven tistim, ki večji del dohodka porabijo za hrano, in manj tistim, pri katerih je delež izdatkov za hrano zanemarljiv, pa tudi, da se bodo ljudje višjim cenam izogibali z nakupi v sosednih državah, ki imajo dvojno davčno stopnjo.

Trojni enotnosti so se reformatorji, kot kaže, že odpovedali. Zagotovila, da z davčnimi reformami nihče ne bo izgubil, so se tudi spremenila v ponujanje “nadomestil” za izgube, ki jih je mogoče razvrstiti v tri skupine. V prvo sodijo “nadomestila”, ki naj bi jih zagotovili s preurejanjem socialnih podpor s pomočjo centralne evidence pravic iz javnih sredstev. V drugi so obljube, ki so neskladne z liberalistično ideologijo reformatorjev, saj se na primer administrativna zamrznitev neto plač (to naj bi bila specifičnost slovenske uvedbe enotne davčne stopnje) in participacija delavcev pri dobičku ne zdita ravno preveč skladni s prožnim trgom dela in “pravim” kapitalizmom. V tretjo skupino “nadomestil” sodi kar svetla bodočnost, ki naj bi jo zagotovile reforme. Prav iluzije, da je s predlaganimi prerazdelitvami mogoče zagotoviti gospodarsko rast, zaposlenost in blaginjo, pa so veliko usodnejše od samih prerazdelitev.

Podobno kot lizbonska strategija, stara, ki je že propadla, in nova, ki so jo sprejeli letos spomladi, tudi slovenska strategija in predlogi reform temeljijo na ekonomiki ponudbe. Zato je v središču produkcijska enačba, s katero povemo, da je za gospodarsko rast treba povečati količino dela in kapitala, rast, ki je ne moremo ali ne znamo pojasniti s povečanji količine dela in kapitala, pa pripišemo tehnološkemu napredku oziroma skupni faktorski produktivnosti. Srž problemov naj bi bila prav prepočasna rast skupne faktorske produktivnosti, povečali pa naj bi jo s prerazdelitvijo dohodkov in spremembami na trgu dela in kapitala. Pri kapitalu bi namišljene ali dejanske slabosti odpravili s privatizacijo kapitala - prodajo tujcem, pri delu pa z večjo prilagodljivostjo trga dela, kar je ob zdajšnji šibkosti delojemalcev lahko le nižanje plač, lažje odpuščanje in uvedba dninarstva oziroma delavcev “just in time”.

Po zagotovilih reformatorjev bodo delodajalci z nižjimi davki in odpuščanji privarčevani denar uporabili za raziskave in razvoj, to dvoje naj bi prineslo tehnološke spremembe in večjo produkcijo ter večjo zaposlenost v dejavnostih z visoko dodano vrednostjo. Dvomov, da bo to res, je kar nekaj. Najprej, kaj zagotavlja, da bodo podjetja oziroma delodajalci privarčevani denar res uporabili za vlaganje v razvoj in ne za povečevanje svojih dohodkov, dividend lastnikov in brezumno zapravljanje s prevzemi, kar so počeli doslej ter sočasno neprestano tožili o predragi delovni sili. A predpostavimo, da bodo denar res porabili za raziskave in razvoj. Tudi to še ne zagotavlja tehnoloških sprememb in gospodarske rasti. Prav nobenega dokaza ni, da povečanje izdatkov za R & D zadošča za gospodarsko rast. Že pri gospodarstvih, ki jih ponujajo za zgled, ugotovimo, da to ne drži. Irska z izredno majhnimi sredstvi za R & D, ki se celo stalno zmanjšujejo, ima daleč najvišjo gospodarsko rast, gospodarska rast Švedske, Finske in Danske z velikimi deleži sredstev za R & D ni posebno visoka, poleg tega se rast zmanjšuje, čeprav izdatke za R & D povečujejo. Seveda to ne pomeni, da večji izdatki za R & D zmanjšujejo gospodarsko rast, ampak le, da je ne zagotavljajo.

No, predpostavimo, da se bodo vlaganja v R & D zaradi prerazdelitev res povečala, da bodo večja vlaganja res prinesla tehnološke spremembe. Tehnološke spremembe gotovo povečujejo produktivnost in ustvarjajo boljša delovna mesta, ne ustvarjajo pa več delovnih mest. Prav zaradi tehnoloških sprememb se število in delež zaposlenih v proizvodnih dejavnostih neprestano zmanjšujeta, temu je večina tehnoloških sprememb tudi namenjena. Le malo delavcev, ki zaradi tehnoloških sprememb v svoji proizvodni dejavnosti izgubijo delo, ga more dobiti v isti ali drugih proizvodnih dejavnostih z višjo dodano vrednostjo. Nekaj se jih preseli v storitvene dejavnosti z enako, višjo ali nižjo dodano vrednostjo, nekaj pa kar v dejavnost z “ničto” dodano vrednostjo - med brezposelne in upokojene. Seveda tehnološke spremembe, ki neposredno zmanjšujejo zaposlenost, posredno omogočajo ustvarjanje novih delovnih mest v storitvenih dejavnostih, bodisi zasebnih bodisi javnih, bodisi takšnih z visoko ali pa takšnih z nizko dodano vrednostjo. V državah EU se je število delovnih mest zadnje desetletje povečalo za 13 milijonov, od tega jih je 16 milijonov nastalo v storitvenem delu, dva milijona propadlo v proizvodnji materialnih dobrin in milijon v kmetijstvu. Delež zaposlenih v storitvenih dejavnostih se je povečal s 66 na 70 odstotkov, delež zaposlenih v proizvodnih dejavnostih se je zmanjšal z 28 na 25, v kmetijstvu pa s 6 na 5 odstotkov. Razvoj v Sloveniji je bil podoben; število delovno aktivnih prebivalcev se je med letoma 1999 in 2003 povečalo z 892 tisoč na 896 tisoč, v istem obdobju se je v kmetijstvu zmanjšalo s 96 tisoč na 75 tisoč, v proizvodnih dejavnostih s 337 tisoč na 331 tisoč, v storitvenih dejavnostih se je povečalo s 456 tisoč na 485 tisoč. Dodana vrednost na zaposlenega v celotnem gospodarstvu se je v tem času nedvomno povečala, saj se je povečal družbeni produkt. Znotraj tega pa se je prerazdelila; delavcem v proizvodnji, ki so naredili precej več izdelkov in boljše izdelke, se ni zvišala, nekaj več so je dobili lastniki, nekaj je je neposredno ali prek sistema javnih financ odteklo v tržne in javne storitvene dejavnosti. Kolikšna je dodana vrednost v storitvenih dejavnostih, posebno javnih, pa določata predvsem monopoliziranost in sposobnost administrativno vsiliti storitve, ki jih te dejavnosti ponujajo. Če na primer notarji zaradi monopola in administrativne prisile, zaradi katere moramo uporabljati njihove storitve, zaslužijo največ, je tudi njihova dodana vrednost oziroma prispevek k bruto domačemu produktu po definiciji največji.

Reformatorji, ki so prepričani o povečanju produkta, bi se morali vsaj vprašati, ali bo povečan produkt sploh mogoče prodati. Res drži, da bo povečanje produkcije znižalo stroške na enoto, to pa cene, kar naj bi povečalo povpraševanje, a to drži le v učbenikih, ne pa v realnosti. Ahilova peta slovenske strategije in reform je, tako kot lizbonske, malone ideološko zanikanje pomena agregatnega povpraševanja in popolno zanašanje na ekonomiko ponudbe, po kateri ponudba kar samodejno ustvarja povpraševanje, enako ponudbi. Produkcijska enačba, ki je povsem koristno orodje za ugotavljanje potencialne gospodarske rasti, je v sodobnem gospodarstvu povsem nekoristna za ugotavljanje dejanske. Kavzalnost, ki jo predpostavlja, je namreč v gospodarstvu, v katerem se morajo podjetja veliko bolj ukvarjati s prodajo kot s proizvodnjo, za dejansko gospodarsko rast irelevantna.

Predvidena gospodarska reforma ni le prelom z gradualizmom, je tudi prelom z dosedanjo in z gradualizmom povezano politiko skrbi za dovoljšno agregatno povpraševanje, ki je v tako majhnem gospodarstvu predvsem izvozno. Ta se je začela z odločitvijo za drseči tečaj tolarja in nadaljevala s preprečevanjem njegove realne apreciacije, kar je bila srž politike Banke Slovenije. Prav ta politika je v kombinaciji z razumno fiskalno politiko najzaslužnejša za solidno in enakomerno gospodarsko rast brez neravnotežij in socialnih pretresov. Res je z vstopom v EU in ERM2 slovensko gospodarstvo izgubilo večino vzvodov makroekonomske politike, saj je ponovno postalo regionalno, a to še ni razlog za popoln prelom z dosedanjo gospodarsko politiko. Težko bo namreč dokazati, da dosedanji gospodarski razvoj ni bil uspešen, upati pa je, da se reformatorji po nekaj letih poskusov z ljudmi ne bodo izgovarjali na komunistično preteklost in poživinjeni gradualizem.