Očetje ustavnega zakona

Vsebine ustavnega zakona, ki naj bi dokončno rešil problematiko izbrisanih, ne poznamo. Minister Dragutin Mate je zakon namreč označil za tajen podatek, ki nosi najmanjšo stopnjo tajnosti "interno". Zadeva je sporna, ker se po zakonu o tajnih podatkih za tak podatek določi tisti, ki je tako "pomemben, da bi z njegovim razkritjem nepoklicani osebi nastale, ali bi očitno lahko nastale, škodljive posledice za varnost ali za njene politične ali gospodarske koristi in se nanaša: na javno varnost, obrambo, zunanje zadeve, obveščevalno in varnostno dejavnost ter sisteme za javno varnost ..." Težko si predstavljamo, kako bi ustavni zakon o izbrisanih škodil varnosti Slovenije. Čeprav je zakon za sedaj tajen, smo v javnosti lahko slišali ministra Viranta, ki je na javni RTV povedal, da bo ustavni zakon problem izbrisanih reševal individualno, za povrnitev statusa stalnega prebivališča pa naj bi lahko zaprosili le tisti, ki so zanj v preteklosti že vložili prošnjo, a so bili zavrnjeni zaradi šikaniranja birokracije ali pa zaradi tega, ker niso mogli dostaviti dokumentov zaradi vojnih razmer. S takšnim načinom reševanja problematike bo vlada verjetno težko dobila potrebno dvotretjinsko večino.

Da vladna rešitev ne bo zadovoljila dovolj poslancev, kaže tudi izjava, ki jo je pred dnevi dal za Večer dr. Rajko Pirnat, eden izmed strokovnjakov, ki so sodelovali pri pripravi ustavnega zakona: "Gotovo smo pri pisanju zakona težili, da bi zadostili vsebini, ki jo terja odločba ustavnega sodišča. Toda zakon se v določenih elementih odmika od odločbe." Poleg Pirnata so pri pripravi zakona sodelovali še pravni strokovnjaki dr. Miha Juhart, dr. Miro Cerar in dr. Tone Jerovšek. Glede na dosedanje razumevanje problema izbrisanih s strani omenjene četverice pa niti malo ne preseneča, da se ustavni zakon "odmika od odločbe".

Dr. Jerovšek

Iz četverice po radikalnosti svojih stališč do izbrisanih najbolj izstopa dr. Jerovšek. Doslej smo ga videli kot člana Zbora za republiko, ministra brez resorja, pristojnega za področje zakonodaje v Bajukovi vladi ter ustavnega sodnika, ki je bil leta 1998 edini od sedmih ustavnih sodnikov, ki je glasoval proti temu, da bi se pobuda o ustavnosti 81. člena zakona o tujcih sprejela v obravnavo. Celo sedanji Janšev pravosodni minister dr. Lovro Šturm je takrat glasoval za sprejetje pobude. Jerovšek ima namreč izbris v določenih primerih za sprejemljiv, saj je kmalu po odločbi ustavnega sodišča nekdanji ustavni sodnik in univerzitetni profesor kratko malo zatrdil, da ima "državni zbor pravico vztrajati pri izbrisu tujcev, ki so delovali proti državi". Najbolj znamenit je njegov dvostranski prispevek lani februarja v mesečniku Ampak s pomenljivim naslovom z navednicami Vse za "človekove pravice"?, kjer ne le, da problematizira vsebino odločbe ustavnega sodišča, ko zapiše, da je "političnim demagogom, ki izgorevajo za človekove pravice nekaterih, drugim pa jih, če se le da, teptajo, odločba prišla zelo prav. Njene posledice bodo daljnosežne, za ugled Ustavnega sodišča pa so že danes katastrofalne. Ne verjame ji nihče, ker je pravno nevzdržna, razen slepcev in sleparjev", ampak celo samemu ustavnemu sodišču očita protiustavno delovanje, ko ga v istem zapisu obtoži, "da je Ustavno sodišče naredilo 'izbrisane', je bilo potrebnih več protiustavnih in nezakonitih manevrov. Najprej ugotoviti neustavnost 81. člena zakona o tujcih, ki je del ustavnega zakona in ni v presoji Ustavnega sodišča. Zamolčati dejstvo, da so bili po Zakonu o tujcih in po 13. členu Ustavnega zakona dolžni vložiti vloge (do izteka rokov po 81. členu) in si urediti enega od ponujenih statusov".

Čudno je, da doktor prava ne ve, da ustavno sodišče ni ugotovilo neustavnosti 81. člena Zakona o tujcih, saj ta velja še danes. Je le odločilo, da je v zakonu obstajala neustavna luknja, ker v zakonu niso obstajale določbe za tiste prebivalce nekdanje skupne države, ki niso dobili državljanstva. Jerovšek se ob komentiranju problema izbrisanih ni ognil niti osebnim diskvalifikacijam in tako v Magovem intervjuju ob napadu na ustavno sodišče izvedel še napad na pravnega zastopnika izbrisanih, dr. Matevža Krivica: "Povedal bi še, da je Ustavno sodišče nasedlo Krivičevemu mesijanstvu, zavitemu v slab pravni ovitek, iz katerega štrlijo točno določeni interesi. Skoraj v vseh medijih ima svoje rubrike, v katerih neprestano insinuira, napada, žali ljudi, se sklicuje na pravo, v katerem je pa mnogokrat zgolj pravni larpurlatizem. Tu se ustavno sodišče ni obnašalo kot varuh države v okviru njene konstitucije, pač pa je in bi brez zakonov, ki se zdaj pripravljajo, zajelo tudi tiste tujce, ki so grobo delovali proti njej, in tiste, ki jo še danes javno, celo na televiziji, žalijo, čemur smo priča zadnje čase."

Dr. Cerar

Zelo blizu Jerovškovi razlagi problema izbrisanih je tudi drugi strokovnjak, ki je sodeloval pri pisanju ustavnega zakona, dr. Miro Cerar, ki v intervjuju za Mag leta 2004 pove, da ima dr. Jerovšek "v izhodišču sicer prav, vendarle je nekoliko prestrog. Določenim ljudem ali skupinam izbrisanih se je zgodila krivica. Če gledamo s človeške plati, je razumljivo, da je večina državljanov do tega kritična, saj so mnogi od izbrisanih špekulirali in bili nenaklonjeni osamosvojitvi. Zaradi takšnih razlogov so zapuščali državo, ko pa so se razmere v drugih delih Jugoslavije poslabšale, so se vrnili." V istem pogovoru pa Cerar predstavi še svoj odnos do odločbe ustavnega sodišča, ko prizna, da je "osebno zelo nenaklonjen osmi točki odločbe Ustavnega sodišča, vendar pa še zlasti kot pravnik ne morem in ne smem reči, da je ni treba izvrševati." Veliko o Cerarjevem odnosu do izbrisanih pove tudi njegova opazka, da so izbrisani in njihovi podporniki krivi za počasno reševanje problematike: "Veliko tistih, ki so bili po krivici izbrisani, se sploh ne oglasi, njihovi predstavniki pa se po nepotrebnem obnašajo zelo agresivno ... Opazno je tudi, da je društvo izbrisanih za predstavnika izbralo nekoga, ki zelo slabo govori slovensko. To sicer ni bistveno, je pa nenavadno in za marsikaterega Slovenca provokativno."

Dr. Pirnat

Tretji strokovnjak, ki je sodeloval pri pripravi ustavnega zakona, je dr. Rajko Pirnat, ki je bil v Demosovi vladi v času, ko se je zgodil protiustavni izbris, nič drugega kot republiški sekretar za pravosodje in upravo in je tedaj zaradi vloženih amandmajev zagotovo vedel za pravno luknjo, ki je obstajala v Zakonu o tujcih. Pirnat ima v primerjavi z Jerovškom in Cerarjem spoštljivejši odnos do ustavnega sodišča: "Ne bi govoril o legitimnosti, ker odločbe ustavnega sodišča legitimnost vlečejo iz ustave in iz pravnih argumentov, ne iz referendumskih odločitev. Javna (ne)sprejemljivost takšnih odločb je lahko velik problem, a popolnoma njihove legitimnosti ne izpodbija. Prej mislim, da so bili argumenti v 8. točki odločbe ustavnega sodišča zelo slabi. Čeprav načeloma pomemben del argumentov sprejemam. Do izbrisa brez postopka v vsakem primeru posebej nikakor ne bi smelo priti. Načelo pravne države je bilo, ko so jih kar izbrisali, nedvomno kršeno." Vendar vseeno leto pozneje v 7. številki Maga najdemo njegovo bolj ostro stališče do odločbe sodišča: "Odločba ustavnega sodišča ni dovolj natančna in dodelana, da bi omogočila neposredno izdajanje odločb. Veseli me interpretacija predsednice ustavnega sodišča, da se za osmo točko odločbe skriva posamična obravnava. Če naj se kakorkoli ugotovi, ali kdo ni izpolnjeval pogojev, je treba to ugotavljati in izpeljati postopek." Rajko Pirnat je bil tudi vodja Strokovnega sveta za javno upravo (v njem sta sedela še Jerovšek in Cerar), ki je Bohinčevemu notranjemu ministrstvu predlagal, naj pred sprejetjem novega posebnega zakona izbrisanim ne izdaja dopolnilnih odločb o priznanju stalnega prebivališča za nazaj. S tem se recimo ni strinjala predsednica ustavnega sodišča dr. Dragica Wedam Lukićeva kot tudi ne sedanji minister dr. Lovro Šturm, ki je decembra 2003 za Večer povedal, da "se je dobro spomniti, da ustavno sodišče sploh ni zahtevalo posebnega tehničnega zakona, ki je zdaj razdelil politiko in pripeljal do referendumske pobude, ampak le neposredno uresničitev odločbe o izbrisanih". Seveda se s sedanjim pravosodnim ministrom ne bi strinjal Jerovšek, ki je v famoznem spisu v Ampaku zapisal: "Minister, ki izdaja odločbe, je verjetno za to, da so se zgodili 'izbrisani', še najmanj kriv. Seveda pa ravna povsem nezakonito, ker izdaja odločbe, dokler se niso končali zakonodajni in referendumski postopki, ki bi dali odgovor, ali sploh in če, kako realizirati ali povsem nadgraditi odločbo Ustavnega sodišča ..."

Dr. Juhart

Doslej je javno o izbrisanih najmanj govoril četrti strokovnjak, ki je sodeloval pri pisanju ustavnega zakona. Dr. Miho Juharta najdemo v povezavi z izbrisanimi šele v Večerovem članku letos maja, ko je novinar predstavil zamolčano pravno mnenje o odškodninskih možnostih izbrisanih, ki ga je Juhart pripravil po naročilu Bohinčevega sekretarja Bugariča. V njem dr. Juhart prizna, da o problemu izbrisanih ne ve veliko, saj v mnenju, ki je državo stal slaba pol milijona SIT, zapiše, da "so po mojem vedenju upravni organi opravili izbris državljanov SFRJ, ki so bili državljani drugih republik, iz registra stalnega prebivalstva, če ti niso ravnali v skladu s to določbo in niso zaprosili za stalno prebivališče ...", glede odškodnin pa ugotovi, da "če pa izhajamo iz predpostavke, da so upravni organi v letu 1992, ko je prišlo do izbrisa, za katerega se zatrjuje, da pomeni neustavno ravnanje, ravnali v skladu s tedaj veljavnim Zakonom o tujcih, potem glede na obstoječo prakso slovenskih sodišče in predvsem Vrhovnega sodišča RS ni pravnega temelja za odškodninsko obveznost države". Podobnega mnenja je tudi dr. Jerovšek, ki pa je "trdno prepričan - škoda, da ustavno sodišče ne pove te razlage -, da država odškodnin za nazaj ni dolžna pokrivati. Do razveljavitve so državni organi ukrepali v skladu z veljavnim zakonom". Prav tako trdno je Jerovšek tudi prepričan, "da izbrisani niti pred evropskim sodiščem za človekove pravice ne morejo doseči ničesar".

Vsekakor od dela četverice, ki se je doslej pokazala s tovrstnimi izjavami o izbrisu, težko pričakujemo, da so v 13 členov, kolikor jih ima ustavni zakon, zapisali vsebino, ki bi jo sprejela dvotretjinska parlamentarna večina.