hrvaška, slovenija / Slovenija na Balkanu

Razglasitev treh ribolovnih območij kot odgovor na enako ravnanje Hrvaške ponovno potrjuje, da se, vsaj v primeru Hrvaške, slovenska zunanja politika preusmerja od bilateralnih ali multilateralnih k unilateralnim, enostranskim dejanjem. Takšnim hrvaškim dejanjem je začela Slovenija odgovarjati z enako neprimernimi dejanji. Pravzaprav pa je Slovenija Hrvaški povsem po nepotrebnem prepustila diplomatsko pobudo. Trditev predsednika vlade Janeza Janše, da so se zadeve spremenile lani jeseni, ko se je Hrvaška začela pogajati z Italijo brez vednosti Slovenije, ni točna. Sedanji ciklus pogajanj z Italijo je po navodilu Ivice Račana začel takratni pomočnik zunanjega ministra dr. Ivan Šimonović. Z italijanskim kolegom Robertom Antonionejem sta že leta 2003 opredelila pet področij skupnega interesa, med njimi tudi podrobno epikontinentalni pas na Jadranu. Račan je namreč računal, da se bo s popuščanjem na morju izognil italijanskim apetitom po vračilu nepremičnin.

Dodatna novost v odnosih s Hrvaško je "obogatitev" diskurza v domači razpravi o zunanji politiki. Iz ust politikov tako v opoziciji kot v poziciji so začele padati besede, kot so "izdaja nacionalnih interesov" in "premajhna državotvornost". Analiza razvoja dogodkov med Hrvaško in Slovenijo pokaže za marsikoga presenetljivo dejstvo, da so se odnosi bistveno zaostrili po odhodu avtoritarnega predsednika Franja Tuđmana in v času vlade "levega" Ivice Račana. Vse več indicev kaže, da je v strahu pred državnim udarom prav Ivica Račan dopustil pobeg generala Anteja Gotovine ter za nacionalni mir in ohranitev takratne koalicijske vlade žrtvoval sporazum Drnovšek-Račan. Prav v času Račanove vlade se je sovražno in neobjektivno pisanje v medijih, ki jih ima vsaka hrvaška vlada pod nadzorom, razširilo do povsem novih razsežnosti. Račan je tisti politik, ki je v hrvaški medijski prostor uvedel tezo, da je slovenski interes za prost dostop do odprtega morja "mit, ki ga bodo Slovenci morali preboleti". V Račanovem času sta nekdanja hrvaška zunanja ministra Davorin Rudolf in Mate Granić proizvedla nov toponim Savudrijska vala, ki ga ni možno najti v nobeni hrvaški knjigi ali zemljevidu, izdanem pred tem. Uporabljal ga ni niti Franjo Tuđman, ki bi mu težko očitali pomanjkanje nacionalne senzibilnosti.

Vlada Iva Sanaderja v odnosu do Slovenije nadaljuje spretno obvladovanje medijev. V hrvaški javnosti je praktično prezrto dejstvo, da Hrvaška že leta ne izvaja v celoti sicer ratificiranega in mednarodnopravno veljavnega sporazuma o obmejnem sodelovanju, zlasti ne glede ribolova na morju. Spreten je tudi prikaz slovenske zunanje politike. Za "protihrvaške poteze" naj bi bila odgovorna "neumirjeni zunanji minister Dimitrij Rupel in njegova agresivna politika". Predsednik vlade Janez Janša pa je za hrvaške medije tisti, ki "v EU podpira in zagovarja vstop Hrvaške v EU". Razlika v pristopu je razvidna tudi na diplomatskem področju. Medtem ko Slovenija v Zagreb pošilja diplomatsko anonimnega in neukega strankarskega zaupnika, ima Hrvaška za veleposlanika v Ljubljani izkušenega diplomata Maria Nobila, ki je deloval v kabinetu Franja Tuđmana, vodil hrvaško misijo na sedežu OVSE in pri OZN v New Yorku. Odnose s Slovenijo na hrvaškem zunanjem ministrstvu usklajuje izjemno rutinirani pomočnik ministrice Hido Biščević. V Ljubljani pa strokovno ter politično neznana uslužbenka o odnosih s Hrvaško poučuje celotni slovenski diplomatski zbor.

Osnovno sporočilo predavanja na nedavnem srečanju veleposlanikov na Brdu je bila "superiornost slovenskega položaja nad Hrvaško, razreševanje medsebojnih konfliktov pa mora postati del pogajanj Hrvaške z EU". Ali kot je bilo rečeno, "naši problemi s Hrvaško so problemi EU". Veleposlanikom je bila dodana tudi klasična domača naloga: lobiranje za slovenske interese po EU prestolnicah.

Svojo superiornost nad državami Zahodnega Balkana naj bi Slovenija pokazala tudi s posredovanjem med državami regije in EU. V ta namen je že prejšnja vlada ustanovila posebno telo. Sedanja vlada je temu dodala zgodovinsko komisijo ter medresorsko skupino za razreševanje vprašanj z Hrvaško. Niti ena od teh komisij pa doslej ni pripravila omembe vrednega dokumenta, ki bi bil znan javnosti. Slovenska diplomacija in vlada sta v užaljenosti, ker se Hrvaška ni ustrašila slovenskega članstva v EU in Natu, začeli groziti z referendumom o vstopu Hrvaške v EU. Tako šopirjenje pred domačo javnostjo je neodgovorno in nepotrebno. Predvsem pa, kar vedo tudi v vladi, politično neizvedljivo. Slovenija ni Francija in Hrvaška ni Turčija. Do vstopa Hrvaške v EU, kar se ne bo zgodilo pred letom 2011, se bo zgodilo še marsikaj. Tako na Hrvaškem kot v EU. Grožnje in izsiljevanja pri vstopanju v EU se doslej niso izkazali kot ravno uspešni. To potrjuje primer Avstrije v odnosu do Slovaške, Češke in deloma tudi Slovenije. Slovenska politika pa, kot kaže, zanemarja še eno zelo pomembno dejstvo. EU in v njej prevladujoče politične sile v svojem postopnem integriranju držav Zahodnega Balkana Hrvaško vidijo kot trenutno edino realno kandidatko za balkansko zgodbo o uspehu. Tu je še dejavnik tujega kapitala, vloženega na Hrvaškem. Zlasti avstrijskega, italijanskega in nemškega. Taki Hrvaški je EU, zlasti pa nekatere njene članice, pripravljena spregledati marsikaj. Enako velja za sedanjega predsednika vlade Iva Sanaderja, ki v mednarodnih političnih krogih velja za edinega hrvaškega politika, ki je trenutno sposoben izvajati proevropsko reformno politiko. V takih razmerah in okoliščinah začetka pogajanj o Kosovu, ustavne preobrazbe BiH in referenduma o neodvisnosti Črne gore Sanaderjeva trdnost na Hrvaškem omili tudi take dogodke, kot je ponovni izbruh nasilja nad delom srbskega prebivalstva ali incidenti na javni televiziji. Vloga in prispevek Slovenije v teh dogodkih sta zanemarljiva, napovedi o referendumu glede vstopa Hrvaške v EU in javno pogojevanje hrvaških pogajanj z EU z razrešitvijo hrvaško-slovenskih konfliktov potiskajo Slovenijo v politično provinco. V slovenski politiki skorajda ni zaslediti strateškega razmisleka o odnosih s Hrvaško, ko bo ta postala članica EU. Je kdo v Sloveniji leta 1998 ali 1999 pomislil, da ne bomo postali člani EU?