ekonomija / Nova zbornična podoba

V nepopolnem svetu ni popolnih trgov. Podobno velja tudi za države in njihove politike. Oboje zahteva popravke in prilagajanja. Od tod lahko izpeljemo dve pomembni zgodbi, ki ju pogosto spregledamo.

Tržni kapitalizem vse bolj prenaša moč od proizvajalcev v roke potrošnikov. Potrošniki in ne proizvajalci so končni določevalec in odločevalec, nekakšna globalna barantaška sila, ki obvladuje tržni svet. In drugič. Trgi potrebujejo pravila, potrebujejo pravni red in institucije, ki kot nekakšne nevidne socialne mreže povezujejo proizvajalce.

Sodobna država, ki želi pametno regulirati trge, mora torej upoštevati obe možnosti. Potrebujemo ustanove, ki podpirajo potrošnike vseh vrst in na vseh trgih, od trgov za blago široke potrošnje do finančnih in nepremičninskih trgov. Na drugi strani moramo omogočiti in s pravili regulirati delovanje združenj, ki povezujejo proizvajalce blaga in storitev. Ker je moč potrošnikov razpršena, moč proizvajalcev pa koncentrirana, bi država morala nameniti večjo pozornost prvim in ne toliko sami regulaciji ponudnikov.

Toda tega sporočila v naših krajih nismo najbolje doumeli. Vlada je v zadnjem letu veliko več pozornosti namenila regulaciji ponudbe kot povpraševanja, veliko bolj jo zanimajo podjetniška kot potrošniška združenja. Skrajno pomembno se ji zdi razbijanje dosedanjih poslovnih mrež in vplivnih poslovnih lobijev namesto zaščite malih proizvajalcev, drobnih delničarjev ali pa vsakdanjih potrošnikov. Poglejmo, kako so prikrajšali male trgovce pri zapiranju nedeljskih trgovin, kako so državni regulatorji odpovedali pri zaščiti malih delničarjev zaradi nenavadnih načinov prevzemov podjetij, kako brezbrižna je država pri zaščiti potrošnikov in državljanov, kadar gre za vsakdanje nakupe in administrativne postopke.

Predlog Zakona o gospodarskih zbornicah je del te zmede. Navidezno je zakon na dobri poti. Predpisuje postopke za ustanovitev, delovanje in prenehanje gospodarskih zbornic, v katerih je članstvo prostovoljno. Zbornice kot zasebni pravni subjekti temeljijo na prostovoljnem združevanju podjetij in na trgu opravljajo za svoje člane določene storitve in druge pridobitne dejavnosti. Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) s tem izgubi svoj monopolni položaj in nasploh so razmere s prostovoljnim članstvom glede ustanavljanja novih zbornic veliko bolj liberalizirane in bolj demokratične z vidika upoštevanja interesov podjetij.

Do tu so reči jasne in razumljive. Manj jasno je, zakaj podobna načela ne veljajo za druge zbornice. Tukaj so še Obrtna zbornica (OKS) in Kmetijsko-gozdarska zbornica (KGZS), ki imajo podoben značaj. Predpostavimo, da tudi te pridejo na vrsto in da je vrstni red pač sorazmeren s politično naklonjenostjo vladi. Še manj jasno je, kako ravnati z dobro desetino zbornic, ki imajo določeno vlogo pooblaščanja in podeljevanja statusa za opravljanje določene dejavnosti, kot sta na primer Inženirska zbornica (IZS) in Zbornica za arhitekturo in prostor (ZAPS). Podobno velja za Odvetniško ali pa Notarsko zbornico, pa Zdravniško in Veterinarsko zbornico in tako naprej. Tukaj so monopolne pravice zaščitene kot v kakšnih srednjeveških cehih in logika njihovega delovanja je še bolj skregana z opevanimi liberalnimi načeli tržnega gospodarstva. Bodo v tržnih razmerah veljali normirani stroški, dogovorjene cene, posebni delovni in tržni pogoji, kot običajno zahtevajo ta združenja, ali pa vse skupaj prepustiti trgu in stihiji konkurence?

Vlada je z radikalno reformo zborničnega sistema odprla Pandorino skrinjico regulacije slovenskega gospodarstva. Bo vlada sistematično liberalizirala vse zbornice? Kakšna bo nova zbornična podoba in kako sedaj vzpostaviti nove mehanizme mrežnega zastopanja gospodarskih interesov? Zaklinjanje na prostovoljno članstvo in nekakšno svobodno zbornično konkurenco ni samo škodljiv politični pesek v oči, temveč predvsem škodljivo kamenje v ekonomskem kolesju delovanja tržnega gospodarstva. Nobenega strateškega odgovora nismo slišali. Z veliko verjetnostjo bomo sedaj dobili na desetine novih zbornic. Podobno, kot je to veljalo pri decentralizaciji lokalne samouprave z občinami. Vse se bodo pulile za delitev premoženja in morebitne državne pomoči. Predvsem pa bodo vegetirale in povečevale regulacijski kaos. In to ne bo koristilo nikomur, ne članstvu in ne gospodarstvu in še najmanj državi. In zato je sedanji vladni ukrep bolj prispevek k poglabljanju kaotičnosti slovenskega gospodarstva, kot pa je pravi način urejanja njegove želene liberalne podobe.

Seveda, tudi vodstvo GZS je že zdavnaj izgubilo vsakršen smisel za politično in ekonomsko realnost. Ankete med članstvom so brezzobi politični tigri, načrtovano znižanje članarine za pet odstotkov pa smešno sprenevedanje. Že zdavnaj so zamudili z lastnimi notranjim reformiranjem in spremembami na področju prostovoljnega članstva. Zakaj niso majhnim članom za članarino ponudili vavčerjev za izobraževanje in druge storitve, zakaj niso posegli po radikalnih pocenitvah članarine in potencialni širitvi prodaje storitev? Zakaj šele sedaj predlog o celoviti prenovi zborničnega sistema? Kot nekakšna reakcija v sili in žal tudi prepozno. GZS lahko še vedno obstane. To je dobra stran vladnega zakona. Toda njena reprezentativnost bo veliko manjša. In to dolgoročno in na globalnem trgu ne koristi nikomur.

In spet smo na začetku. Zgodba o reformi zborničnega sistema je dober poduk. Slovenija na eni strani zamuja s spremembami ali pa na drugi strani brezglavo hiti. GZS je zamudila z reformo, vlada ponuja spremembe, ki jih tudi tukaj vodijo predvsem politični in ne ekonomski interesi. Vse skupaj pa je slabo in ne obeta ničesar dobrega.

Politični nomenklaturi se zdi šibka GZS dobra pot za lažje uvajanje vladnih reform. Ekonomsko pa bo razbijanje zborničnih mrež brez pravih nadomestil in usmeritev kvečjemu otežilo spodbujanje večje podjetniške konkurenčnosti. Upanje, da bodo reči reševali učinkoviti in usposobljeni jurišni odredi iz Damijanovega ministrstva, je premalo. Pravzaprav je umrlo že konec štiridesetih let, ko so pri prestrukturiranju gospodarstva svoje delo opravile dispečerske železniške ekipe Borisa Kidriča.