Damijanovo permanentno odstopanje

Jože P. Damijan je postal minister 20. decembra 2005. Na začetku je vodil službo vlade za usklajevanje in spremljanje izvajanja strategije razvoja Slovenije, po enem mesecu pa je njegova ustanova dobila manj zapleteno ime. Postala je le služba vlade za razvoj. Ime novega ministrstva pove vse, Damijan je postal pooblaščen za izvajanje reform, operativec največjega projekta Janševe vlade, vodič po poti v zlato dobo, ki naj bi vladni koaliciji čez nekaj let prinesla še eno volilno zmago, Sloveniji pa svetlejšo prihodnost. Damijanovo imenovanje ni minilo brez zapletov, najprej ga je Janša nekaj mesecev javno snubil za novega ministra, potem so predlagane reforme na ulice prignale sindikate, na koncu pa nad njim, tudi zaradi začetnega nekompromisnega vztrajanja pri enotni davčni stopnji, niso bile najbolj navdušene koalicijske stranke. A Damijan je bil imenovan. Dobil je nove prostore, si v njih postavil ročni nogomet, z levo roko speljal svetovalca opozicijskemu Pahorju in začel z delom. Predlagane reforme so počasi dobivale zakonske obrise, preliminarne izračune, Janša pa je parlamentarnim strankam ponudil partnerstvo za razvoj. Stvari so začele teči po ustaljenem ritmu.

Takšen je bil vsaj vtis. A med Damijanom in Janšo, konkretneje med neoliberalističnimi in političnimi cilji so vseskozi obstajali permanentni konflikti rušilne moči. Damijanov namen je jasen, čim bolj obširno bo poskušal speljati sporni okvir gospodarskih in socialnih reform za povečanje blaginje. Podobno je s premierom Janšo, tudi on si želi uspešnih reform, a se hkrati zaveda, da je lahko preveč radikalna izpeljava Damijanovih ciljev politično pogubna. Vlado lahko zamaje enotna davčna stopnja, lahko jo pokoplje zmanjševanje pravic delavcev, lahko jo odnese zlom javnega zdravstva, vprašljiv je umik iz gospodarstva. Že pred Damijanom so bili v vladi prikriti konflikti, med tistimi, ki so v državnih podjetnih videli nacionalni interes, in med onimi, ki se jim zdi državno lastništvo ekonomsko vprašljivo.

Privatizacija NLB

Vse skupaj je izbruhnilo pri vprašanju privatizacije NLB. Belgijska KBC je začela pogajanja o povečanju svojega deleža, stališča vladajočih strank pa so si med seboj različna. Včasih celo nasprotna. 1. februarja je recimo izvršni odbor SLS sporočil, "da bi morala v določenih primerih, ko imajo podjetja monopolni oz. dominantni položaj na trgu (npr. NLB), država ohraniti večinski lastniški delež". Vseskozi je previden tudi Bajuk. Za Mladino je pred leti dejal, "da obstajajo resni dvomi, ali bi bančni sistem v popolnoma tuji lasti dejansko odigral vlogo, nujno za razvoj našega podjetništva". Mnenja danes bistveno ni spremenil.

Damijan razmišlja drugače. Po njegovo je državni delež v NLB anomalija. Za Mladino je že pred letom dni še kot podpredsednik vladnega ekonomskega strateškega sveta dejal, da se mora privatizacija NLB čim hitreje nadaljevati. "Država je v NLB prevelik lastnik in Belgijci v NLB ne morejo forsirati dobre poslovne politike. To se nikoli ne bi zgodilo, če bi bili Belgijci - ali katerikoli zasebni lastnik - večinski lastniki NLB." V sprejetih in na vladi potrjenih Damijanovih reformističnih ukrepih je ob vprašanju privatizacije NLB zapisan koncept delne privatizacije oz. mešanega lastništva. NLB (pa tudi Telekom in Triglav) naj bi ostala v četrtinski lasti države. Razlogov je več, omenjena podjetja imajo velik makroekonomski pomen in tržno dominantnost. Prav tako so pomembne konsolidacije in povezovanja znotraj sektorja, pri katerih želi država zadržati možnosti veta (Triglav, NLB, NKBM). In na koncu tudi dejstvo, da "širša strokovna in splošna javnost v Sloveniji trenutno ne podpirata 100 % privatizacije pri teh družbah". Besede o tem, da splošna javnost ne podpira popolne prodaje državnega deleža, imajo seveda politični predznak. Različni pogledi vlade, njenih koalicijskih strank in nadstrankarskega Damijana na način privatizacije NLB so bili razlogi, da je strukturni konflikt prerasel v odkriti spor.

Grožnja ali odstop?

V četrtek so Finance poročale, da je Damijan "že podpisal odstopno izjavo". Neuradno napoved odstopa mladega ministra je bilo v četrtek težko preveriti. Damijan je odletel na sestanek s podpredsednikom evropske komisije Verheugnom, njegova služba za odnose z javnosti o odstopu ni dajala konkretnih izjav. "Kot rečeno, minister normalno opravlja svoje vsakodnevne obveznosti in je 16. in 17. marca na službeni poti v Bruslju". Damijan v Bruslju zapisov o odstopni izjavi ni želel komentirati. Po uradnih informacijah se v tujini Damijan tudi ni sestal s predstavniki KBC, ki imajo sedež v prestolnici EU. Minister tudi ni sodeloval na pogajanjih o prodaji NLB, je pa njegova služba podala svoja stališča oz. "strokovni pogled" na predlog privatizacije NLB, ki ga je pripravila ožja vladna delovna skupina za privatizacijo NLB. Delovno skupino je vodil namestnik predsednika nadzornega sveta NLB Peter Ješovnik, njeni predlogi pa še niso javni.

Je bila Damijanova grožnja resna? V četrtek se je neuradno izvedelo, da "odstopna izjava kot takšna, kot uradni dokument z neko veljavnostjo, ne obstaja". Ob odstopu sta se sicer pojavili dve informaciji. Po prvi naj bi Damijan v slabih treh mesecih ministrovanja premieru Janši že nekajkrat zagrozil, da bo odstopil. Da ima pač dovolj, da svoje naloge ne more izpolniti in da se ne bo več igral kupčevanja. Če te informacije držijo, so takšne grožnje skrajno naivne, minister opravlja politično funkcijo in mora pri svojem delu sprejemati kompromise. Seveda je tudi možno, da so grožnje z odstopom le posledica želje, da bi si edini minister brez stranke, minister pod patronatom premiera, izboril vplivnejši položaj. Druga informacije je še zanimivejša. Premier Janša naj bi od vsakega ministra že na samem začetku, ob prevzemu ministrske titule, zahteval, da naj napišejo in podpišejo nedatirane odstopne izjave. Odstopni non-paper, ki naj bi ga imel Janša na varnem in ki bi ga po potrebi potegnil na plan. V obeh primerih velja, da so zaradi privatizacije NLB v vladni koaliciji sprti, pomembno vlogo pri tem sporu je odigral samosvoji Jože P. Damijan.

Kakšna bo prodaja NLB?

"O nadaljnjih korakih privatizacije NLB zdaj odloča vlada, in sicer po postopku, kot ga določa zakonodaja, ki ureja prodajo finančnega premoženja države," je bil nevsebinski odgovor, ki so ga iz Damijanovega ministrstva poslali na vprašanje o tem, kakšno je njihovo mnenje o načrtovani privatizaciji NLB.

Težave z načinom privatizacije NLB sicer niso nič novega. Ko je pred slabimi petimi leti Drnovšek začel pogajanja o prodaji državnega deleža v NLB, so ga nasprotniki napadli z argumenti o nacionalnem interesu. Prodaji je takrat težave povzročala tudi koalicijska SLS in vlada je morala spremeniti projekt privatizacije, prodana je bila le tretjina NLB, prodaja NKMB pa je bila zaustavljena. V pogodbi o prodaji NLB banki KBC je bilo takrat zapisanih nekaj klavzul, ki so onemogočale sporni večinski prevzem v prihodnjih treh letih in pol. Konec leta 2005 se je torej iztekel moratorij na povečanje zdaj 34-odstotnega deleža KBC v NLB in Belgijci so začeli pogajanja. Predsednik uprave belgijske banke KBC Andre Bergen pa je začel zahajati v Ljubljano.

Vlada je imela vseskozi tri možnosti. Lahko bi Belgijcem ponudila toliko, da bi ji ostalo le 25 % in zlata delnica. Pač delež, s katerimi bi lahko država vplivala na statutarne spremembe, kakšnega večjega vpliva na poslovanje pa ne bi imela. Takšen koncept zagovarja Jože P. Damijan. Lahko bi bila država bolj previdna, Belgijci bi postali lastniki večinskega deleža, a ne več kot 51 %. Obstaja pa tudi možnost, da država in nanjo vezana podjetja ostanejo večinski lastniki banke, KBC pa postane le lastnica 49 %. Po nekaterih podatkih naj bi se vlada, pa tudi že omenjena skupina za privatizacijo, nagibala k zadnji, minimalistični možnosti. K tej, ki ni simpatična ministru Damijanu, naklonjen naj bi ji bil Bajuk, še bolj pa je všeč SLS.

V zapleteno štorijo o prodaji banke in nacionalnem interesu pa se je pririnil še en minister. Dimitrij Rupel je namreč pred dnevi na svoji spletni strani objavil nenavadno ostro mnenje o stališčih Slovenije do deviznih vlog nekdanje LB v Zagrebu. Stališče, ki ga je podpisal Ruplov svetovalec Miha Pogačnik, se konča s stavkom, da bo Slovenija "rešitev navedenega problema pravno in politično upravičeno zastavila v pristopnih pogajanjih kot pogoj za pristop Republike Hrvaške k Evropski uniji". Neevropsko pogojevanje je na Hrvaškem naletelo na ogorčen odziv, nazaj pa se je potegnil tudi minister Rupel, češ da to ni stališče ministrstva, pač pa samostojno stališče svetovalca. Hkrati je Rupel dodal, da slovenske banke zaradi nerešenega vprašanja deviznih varčevalcev ne morejo poslovati na hrvaškem bančnem trgu. Ni nepomembno spomniti, da ima težave s poslovanjem na Hrvaškem tudi belgijska KBC. Banka vseskozi poudarja, da so opeharjeni hrvaški varčevalci "bilateralno vprašanje Slovenije in Hrvaške", a ravno zaradi tega bilateralnega vprašanja je Hrvaška za KBC zaprta. Guverner hrvaške centralne banke Željko Rohatinski je konec decembra dejal, da KBC ne more kupiti Splitske banke, dokler ni rešeno vprašanje varčevalcev. Nenavadna izjava Ruplovega ministrstva je lahko tako manever, kako izboljšati pogajalske pozicije Slovenije v pogovorih z belgijsko KBC.

Ob vseh teh prerivanjih in iskanjih najboljših političnih in ekonomskih koristi pa mora vlada vseeno odgovoriti na nekaj vprašanj. Za zdaj o njih še molči. Kako to, da se je odločila za prodajo razmeroma velikega deleža največje slovenske banke? So takšni javnofinančni interesi? S kupnino iz leta 2002 so odplačali del javnega dolga, kaj pa bo vlada z njo naredila danes? Je za prodajo banke kriva slaba donosnost ali trmoglavljenje Belgijcev? Kolikšna bo prevzemna premija, kaj bo z dokapitalizacijo? Kdo bo po novem sestavljal upravo NLB, bo KBC, kot je namigoval tudi Bajuk, vstopila še v Zavarovalnico Triglav? Bo banka v tuji lasti ščitila gospodarske interese države, ki banko prodaja? In seveda, ali je vlada pripravljena prevzeti politično odgovornost za prodajo največje slovenske banke? Zaradi prve privatizacije NLB so se začeli zbirati podpisi za referendum. Če bo vlada pri novi prodaji NLB ravnala netransparentno, brez pravih analiz in pojasnil, bo prezgodnji odhod mladega ministra še najmanj, kar se ji lahko zgodi.

Minister Damijan je v Bruslju še enkrat odkrito in nekompromisno ponovil, da bi bilo najbolje, če "država umakne svoj neposredni lastniški delež na minimum, nekje na 25 odstotkov, preostanke pa se ponudi strateškim partnerjem in institucionalnim lastnikom". Tiskovni predstavnik vlade Valentin Hajdinjak o Damijanovi odstopni izjavi ni vedel ničesar. "Te informacije nimam." Po njegovem bi bili v kabinetu predsednika vlade s ponujenim odstopom ministra seznanjeni.