nasilje / Napad na aktiviste

Težko bi bilo uganiti, kaj se je policistom motalo po glavi, ampak videti so bili besni. Kot da vedo nekaj, česar ljudje, zbrani pred vhodom, niso vedeli. Hip za tem so protestnike brez opozorila ali kakršnekoli napovedi začeli grobo potiskati proč od vhoda. V gneči pred vhodom ni nihče opazil, da so se medtem po drugem koncu dovoza in protestnikom izza hrbta z naglico pripeljali pripadniki intervencijskih enot v polni opremi, poskakali iz vozil in se zapodili med ljudi. Protestnike so obkolili in jih stisnili pred zid. Lov se je lahko začel.

Prizor se je zgodil prejšnjo soboto pred postojnskim centrom za tujce, kjer je Mreža za stalni obisk sklicala shod za zaprtje centra. V vabilu so zapisali, da se centrov za tujce ne da humanizirati, temveč jih je treba preprosto ukiniti. Mnogi posamezniki, posameznice in organizacije, univerzitetni profesorji in pravniki naj bi v času delovanja za pravice zaprtih v postojnskem centru razkrili zločinskost teh novodobnih taborišč. Kljub temu pa se lažni humanitarci, kakor so člani mreže zapisali v vabilu, zavzemajo zgolj za izboljšanje razmer v centrih za tujce - kot da "humano" zapiranje in "humane" deportacije ne pomenijo zločina proti človečnosti. Z lažnimi humanitarci so mislil na člane in članice Gibanja za mir in pravičnost. In tudi na podjetje Minerva, ki oskrbuje podoben center v bližnji Gradišču/Gradisci, ali Eurest v Sloveniji.

Mreža za stalni obisk deluje že nekaj mesecev, namen sobotnega shoda pa je bil izvesti simbolno gesto zaprtja centra. In prav tega so se verjetno ustrašili policisti, ki sveta prav gotovo ne razumejo na simbolni ravni. Ko je nekaj protestnikov začelo zvijati ograjo ob vhodu, se prav gotovo niso vpraševali po simbolni vrednosti geste. In po tem, ko je na trati ob vhodu popokalo pet ali šest pasjih bombic, še prav posebej ne. Eden od protestnikov je pozneje trdil, da je slišal, kako je neki policist neposredno po „bombnem udaru“ pasjih bombic po radijski zvezi s povišanim tonom sporočil „pazi, streljajo“.

Preden se je lov lahko začel, so morali na prizorišče prispeti še pripadniki intervencijske enote. Ti so očitno čakali nekje v bližini postojnskega centra za tujce. Robokopi, kakor nekateri ljubkovalno imenujejo pripadnike intervencijske policije, so na svoji poti do „mesta zločina“, na začetku dovoza, sicer oddaljenega od dogajanja pred vhodom, naleteli na dekle, ki se je pogovarjalo po telefonu. Ustavili so kolono vozil, iz vozila je skočil policist, ji ob prsi z obema rokama prislonil pendrek in jo odrinil s poti. Zgrožena sodelavka Mariborskega radia Študent in Znanstveno raziskovalnega centra SAZU, doktorica zgodovinskih znanosti Mateja Ratej, se je ravnokar pripravljala na telefonsko javljanje v program svojega radia. Lahko pa bi bila tudi voznica, ki se ji je ob dovozu do centra pokvaril avtomobil in je klicala svojega avtomehanika.

Intervencijska enota, ki se je pripeljala v službenih vozilih s postojnsko registracijo, je obkolila protestnike. Začelo se je nenadzirano in neselektivno prerivanje in pretepanje. Neki protestnik se je ustno izkazal za novinarja, v gneči mu namreč ni uspelo izvleči novinarske izkaznice, a je policist samo siknil, naj bo tiho in se umakne k zidu. Nekateri protestniki so začeli padati po tleh, pri tem so jim izdatno pomagali oklepljeni policisti. Tistim na tleh so na hrbtu s plastičnimi pasicami zvezali roke in jih bolj ali manj prijazno odpeljali v center za tujce in pozneje na policijsko postajo. Kriminalist v civilu, ki je s kamero snemal ves dogodek, se je v nekem trenutku s telesom postavil pred objektiv Delovega fotografa, ki je snemal prizor vklenjanja nekega protestnika. Kmalu se je izkazalo, da je namen policije protestnike stisniti ob zid, kar jim je tudi uspelo. Kriminalist je potem kar na kraju samem pregledoval posnetke na svoji kameri in s kazanjem določal, katere ljudi naj robokopi nasilno izvlečejo iz množice in odvedejo. Mir in disciplino preplašenih protestnikov sta pred zidom pomagala vzdrževati tudi dva psa, scene, ki so marsikoga med navzočimi spomnile na prizore iz Abu Graiba. Nekateri protestniki so se zvijali od bolečin, a jim dostop do medicinske pomoči ni bil omogočen. Na številne ugovore in vprašanja o namenu pridržanja in sploh celotne akcije protestniki in navzoči novinarji niso dobili odgovora.

Izkazalo se je, da je tisto soboto policistom uspelo pretepsti več novinarjev kot prej v vsej šestnajstletni zgodovine te države. Po približno dvajsetih minutah pridržanja pred zidom bližnje stavbe in občasnem maltretiranju so policisti protestnike brez razlage izpustili.

Po končanih „premikih“, ko so policisti in protestniki pakirali kovčke in si lizali rane, se je policistom na maminih rokah približala triletna punčka. V neki svoji knjigi je namreč videla, da policistom zmeraj pomaga tudi Pika Nogavička, in jo je sedaj želela spoznati. Policisti so mami opravičujoče hiteli zagotavljati, da imajo tudi oni otroke in da so tudi oni samo ljudje, njeni hčerki pa so se opravičili, da Pike tisti dan ni bilo tam. Deklici bo sedaj nekdo moral razložiti, da je bila Pika Nogavička tisti dan med pretepenimi.