19. 8. 2006 | Mladina 33 | Politika
Najboljši so padli
Popolna organizacijska zmešnjava v ljubljanski operni hiši
Žiga Debeljak, novi vodja sveta zavoda ljubljanske opere
© Matej Leskovšek
V ljubljanski Operi in njeni okolici pada vse po vrsti. Kot na ruski fronti. Najprej so padale človeške glave. Kult-minister Simoniti je izkoristil pravni zaplet in lani razrešil direktorja Boruta Smrekarja. Ni bil edini. Z reelekcijami in novimi razpisi je minister nadomestil praktično vse bivše direktorje: direktorja Arhiva RS, direktorja Narodne galerije, direktorico Muzeja novejše zgodovine, direktorico Etnografskega muzeja in direktorja Zavoda za varstvo kulturne dediščine. A minister le na videz ne prenaša kadrov kontinuiete. Teza o obglavljanju vseh rdečih direktorjev ne zdrži povsem. Če so zvesti, ostanejo. Kot na primer direktor Narodnega muzeja, Peter Kos, ali pa Damjan Damjanovič, ki je o svoji nedotakljivosti prepričan zaradi dveh razlogov. Ker je zamenjal strankarsko izkaznico in prestopil v janševistični tabor in ker prijateljuje s "pomočnikom ministra za kulturo", Lovrencem Blažem Arničem. Javnim uslužbencem, ki v prostem času na račun davkoplačevalcev rad dirigira v SF (in še kje drugje). Partijskim aparatčikom, ki se rad ponaša z deli svojega očeta, znamenitega skladatelja "domače grude". Glasbenikom, katerega reference segajo v čase "velike operne krize", ko je kot umetniški direktor ljubljanske Opere moral v neprostovoljno izgnanstvo (nazadnje za dve leti v Turčijo), in avtorjem lanskega slovitega "internega" poročila, v katerem je napovedal vsepočezno kadrovsko čistko. In imel, zrel za penzion, prav. "Politično nekrivdno razreševanje ravnatelja, sveta in strokovnega sveta" se je pripetilo in se še dogaja. Za odhod sta se zaradi komunikacijskih šumov s takratnim vršilcem dolžnosti Kristijanom Ukmarjem odločili dramaturginja Klavdija Zupan in vodja baleta Darinka Lavrič Simčič. Sledilo je samoobglavljenje sveta SNG Opere in balet Ljubljana, ki ga je vodil Boris Bobek. Razlog: aroganca ustanovitelja oziroma ministrstva za kulturo. Konkretneje ministra osebno, ki predsednika po večkratnih prošnjah ni hotel sprejeti na razgovor. 2. junija 2006 je vlada potrdila razrešnico in imenovala nov svet zavoda. Po novem ga vodi novi najljubši sosed, Žiga Debeljak. Ljubitelj klasične glasbe, ki je nadomestil ljubitelja petja in bančnega strokovnjaka. Debeljak je tisti vladni kadrovski adut, ki naj bi razumel vodenje javnih kulturnih ustanov in s svojo gospodarsko (in politično) avtoriteto pomagal razrešiti nezavidljiv, "krizni" položaj, v katerem se je znašla Opera. A šef Mercatorja ni edini predsednik kakega sveta državnih kulturnih ustanov, ki prihaja iz gospodarskih logov: v ljubljanski Drami najdemo Jožka Čuka, (še) aktualnega šefa Gospodarske zbornice Slovenije, v Slovenski filharmoniji pa (do nedavna) Franja Bobinca, predsednika uprave velenjskega Gorenja. Nekdanja vlada si je od specialnih rešitev, uzakonjenih v določbah Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, obetala veliko. Iz svetov javnih zavodov, ki naj bi po vzoru gospodarskih družb postali pravi nadzorni sveti, je izgnala soupravljanje. S tem naj bi povečala preglednost delovanja, zvišala odgovornost uprav in posledično razširila avtonomijo vodenja kulturnih institucij. Samoupravljalski sveti, te neobvezujoče šminkerske klepetalnice, naj bi postali nekakšen vmesnik, ki bi znal in zmogel razpravljati in odločati kompetentno. Sodobno. Profesionalno. Po poslovnih, pravnih in ostalih strokovnih pravilih. Z nujnim in tesnim stikom z ustanoviteljem, tj. Vlado Republike Slovenije oziroma kulturnim ministrom.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
