Vračanje za 40 let nazaj

Nedavno ste slovenskega šolskega ministra Milana Zvera že tretjič prosili, naj se sestane z vami. Zakaj je minister vaši prvi dve prošnji odklonil?

Pomemben del mojega dela je poznavanje razmer v šolskem založništvu v vseh 23 državah, ki so članice EEPG. Zato sem ministru napisal dve zelo vljudni pismi, vendar me je obakrat zavrnil, ker je bil zaseden. Na ministrstvih so se navadno pripravljeni pogovoriti z mano o založništvu, ker vedo, da imam stike s številnimi založniki po vsej Evropi. Z njimi se želim vedno sestati, da bi jim pomagal, ne da bi se postavil v vlogo sodnika. Moja glavna skrb je namreč, da bi pripravili najboljše možno gradivo za izobraževanje na svetu. Zato sem zelo razočaran, ker je minister dvakrat odklonil sestanek z mano.

Glavni razlog, zaradi katerega ste se želeli sestati z ministrom Zverom, je problematika učbenikov in delovnih zvezkov, ki jo je sprožil novi pravilnik o potrjevanju učbenikov. Ta med drugim določa, da bodo strokovni sveti, ki so doslej potrjevali učbenike in učila, po novem potrjevali le še učbenike in ne tudi učil. Ker med učila pri nas sodijo tudi delovni zvezki, to pomeni, da strokovni sveti ne bodo več potrjevali delovnih zvezkov. Proti takšnemu ločevanju učbenikov in delovnih zvezkov so še pred sprejetjem pravilnika glasno nasprotovali založniki, didaktiki in učitelji, a ministrstvo njihovih kritik večinoma ni upoštevalo. Kaj po vašem mnenju prinašajo nova pravila?

Najprej moram opozoriti, da je takšna delitev učbenikov in delovnih zvezkov, kot jo prinaša novi pravilnik, edinstvena v Evropi, če uporabim najmilejši izraz. Primernejša bi bila sicer kakšna negativna beseda. Naredil sem nekaj raziskav pri naših članicah in ugotovil, da imajo sistem državnega potrjevanja primernih učbenikov, ki sam po sebi ni nič nenormalnega, v desetih ali enajstih državah. Med drugim v Nemčiji, Avstriji, Švici, na Madžarskem ... V vseh teh državah država potrjuje učbenike in delovne zvezke. Težava Slovenije pa je v tem, da je vaše šolsko ministrstvo uvrstilo učbenike in delovne zvezke v dve različni kategoriji. Učbenike bodo še potrjevali, delovnih zvezkov pa ne več. Slišal sem, da nekaj podobnega pripravljajo na Hrvaškem, sicer pa tega ne poznajo v nobeni drugi evropski državi. Države, ki imajo sistem potrjevanja, namreč učbenike in delovne zvezke vedno obravnavajo v svežnju. Učbenik in delovni zvezek sta narejena tako, da drug brez drugega ne moreta delovati.

Zakaj ju moramo obravnavati kot celoto?

Učbeniki in delovni zvezki so narejeni v skladu z novo pedagogiko, ki se je v Evropi razvila po drugi svetovni vojni. Takrat so ugotovili, da pri učenju ne gre za to, da učitelj dostavi znanje učencu, kot da bi mu nalil bencin v rezervoar. To je učila stara pedagogika, ki je obstajala od časov starih Grkov. Ob koncu 50. in 60. let pa so pedagogi ugotovili, da je učenje nekaj, kar se zgodi v učencu. In ne med učiteljem in učencem. To pomeni, da večjo aktivnost, ko zbudimo v učenčevi glavi, več se bo naučil. In prav v tem je poanta delovnih zvezkov. To pove že njihovo ime. Delovni zvezek je knjiga, s katero delaš. In ko delaš, si dejaven. Ko pa rečeš, da so učbeniki pomembnejši od delovnih zvezkov, izničiš bolj ali manj vse, kar so pedagogi pridigali zadnjih 30, 40 let. Tako ti ostane le še učbenik, ob pomoči katerega učitelj nadzoruje, ali si znanje osvojil ali ne. Ostaneš pa brez aktivnosti učencev.

Mnogi so prepričani, da nova pravila posredno odpravljajo delovne zvezke, neposredno pa delovne učbenike, ki so njihova nadgradnja. Argument je tak: večina učiteljev danes posega izključno po gradivu, ki ga odobrijo strokovni sveti, ne pa tudi po drugem gradivu. Razlogov za je več. Na učitelje pritiska vodstvo šole, pa tudi starši, ki nočejo plačevati neobveznega gradiva.

Tudi sam sem zaskrbljen, zato sem se želel sestati z ministrom. Dvajset let sem bil učitelj latinščine in poznam oboje, stare in nove pedagoške prijeme. V začetku 70. letih sem moral uporabljati učbenike "stare šole". Ko smo konec 70. let in v začetku 80. let dobili možnost uporabe delovnih zvezkov, so učenci vidno napredovali. Ne le da so bolj uživali pri pouku, ampak so se tudi več naučili, ker pri učenju niso uporabljali le glave, ampak tudi roke, da so kaj podčrtali, dopisali ... Prepričan sem, da se bo krivulja znanja slovenskih učencev spustila, če učitelji ne bodo več uporabljali delovnih zvezkov.

Minister pravi, da nova pravila ne odpravljajo delovnih zvezkov, temveč le povečujejo avtonomijo učiteljev. Ti naj bi zdaj sami odločali, kateri delovni zvezek bodo uporabili in ali ga sploh potrebujejo ...

Bil sem zelo razočaran, ko mi je minister maja poslal pismo, v katerem mi je odgovoril, da so učitelji v Sloveniji dovolj inteligentni, da bodo znali izbrati najboljše gradivo. Izbira pomeni, da imaš na voljo več možnosti. Če imaš na voljo samo eno možnost, pa si v nekaj prisiljen. Predvidevam, da se utegne zgoditi, da bo učitelj rekel ravnatelju, da bi rad uporabljal učbenik in delovni zvezek, ravnatelj, ki bo želel prihraniti, pa mu bo morda rekel, saj je dovolj, če imamo samo učbenik ... Če se bo to zgodilo, vam bo res slabše kot v kateri koli državi, ki jo poznam. To pomeni korak stran od vseh pedagoških novosti zadnjih desetletij.

Ali je bojazen, da bodo začeli učitelji zdaj sami pripravljati gradivo za pouk, utemeljena?

Ne vem, ampak tudi to je možno. Če zaradi finančnih razlogov, odločitve vodstva šole ali staršev ne bodo imeli delovnega zvezka, ki sodi k učbeniku, potem bodo šli ali za 40 let nazaj v pedagoškem smislu ali pa bodo poskušali vnesti aktivnost v glave učencev z gradivom, ki ga bodo pripravili sami. Ne dvomim, da so vaši učitelji dobri, vendar ne vidim smisla v tem, da bo 2000 učiteljev pripravljalo svoje gradivo.

Sistem državnega potrjevanja primernih učnih gradiv ima kar nekaj držav. V drugih so učna gradiva prepuščena trgu, zato učitelji sami izbirajo učbenike in delovne zvezke. Kateri sistem je boljši?

To je zelo težko vprašanje, o katerem smo v EEPG-ju že večkrat razpravljali. V državah, kjer so imeli le sistem državnega potrjevanja, recimo na Madžarskem, v Estoniji ali Nemčiji, težko vedo, kakšna je razlika, ker ne poznajo drugega sistema. Finska in Norveška sta med redkimi državami, ki so v preteklosti imele sistem državnega potrjevanja, a so ga v 90. letih opustile. Danes menijo, da so od takrat njihovi učbeniki in delovni zvezki izredno napredovali po kakovosti. Zakaj? Če imaš sistem državnega potrjevanja, obstaja možnost korupcije. Nikogar ne želim obtoževati, pravim le, da obstaja možnost, ker o tem, katero gradivo je najboljše, odloča majhna skupina ljudi. Vprašanje je tudi, od kod strokovnim svetom pravica do takšnega odločanja. Če učitelj resno jemlje svoje delo, se na začetku vedno vpraša, kakšne so potrebe učencev. Kdo torej bolje pozna potrebe učencev kot učitelj? Razlika pa je, ali ima učitelj potem na voljo dve potrjeni knjigi ali trg z 20 različnimi knjigami. Ni težko ugotoviti, kateri položaj je boljši. Ponavljam pa, da je primer Slovenije povsem edinstven, saj uvajate sistem, ko bo učbenike izbirala država, delovne zvezke pa naj bi izbirali učitelji sami.

Delovni zvezki so eden najsodobnejših didaktičnih pripomočkov. Kako kakovostni pa so slovenski delovni zvezki?

Tega na splošno ne morem oceniti. Lahko pa rečem, da EEPG med svojimi članicami vsako leto priredi tekmovanje za najboljše učno gradivo in da je Založba Rokus dvakrat zapored osvojila najvišje nagrade za svoje izdelke. Nagrad ni dobila le na našem tekmovanju. Tudi druge slovenske knjige so gotovo dobre in to kljub vašemu izobraževalnemu sistemu, ne zaradi njega.

V Sloveniji imamo učbeniške sklade, v katerih si večina učencev za tretjino cene izposodi učbenike, potem pa jih vrnejo, da si jih lahko naslednje leto izposodijo drugi učenci. Zato v učbenike ne smejo pisati. Ministru Zveru ste v pismu očitali, da je to naša največja težava. Zakaj?

Več razlogov je. Prvi je ta, da si učenec izposodi knjigo in ta ne postane povsem njegova. V učbenik ne sme ničesar dopisati, ne sme izpolniti praznih prostorov ... Najhuje pa je, da takšen sistem šole spreminja v podjetja. Kot zunanji opazovalec položaj vidim takole. Šola kupi učbenik od založnika po polni ceni. Potem knjigo izposodi učencu za tretjino cene. Kot vidim sam, šole s tem zaslužijo, če knjigo izposodijo več kot trikrat. S tem kršijo avtorske pravice avtorjev učbenikov. S tem pa omejujejo tudi možnost za razvoj novega učnega gradiva, saj šolam ni do tega, da bi bili učbeniki prenovljeni, ker bi jih rade čim večkrat izposodile. Takšen sistem prinaša manj zaslužka založnikom in s tem manj denarja, da bi avtorjem plačali za razvoj novih učbenikov, to pa pomeni zaostajanje v razvoju pedagoških gradiv. Slovenija je tudi glede tega edinstvena v Evropi.

Temeljna zamisel učbeniških skladov se zdi pozitivna, saj socialno ogroženi učenci dobijo učbenike po bistveno nižji ceni. Mnogi sicer menijo, da bi morali ti učenci učbenike dobiti zastonj.

Takšni učbeniški skladi, kot jih poznate sedaj, imajo svojo ceno. Doslej so šolski založniki v Sloveniji v primerjavi s tujimi založniki pripravljali zelo dobre izdelke. Skrbi pa me, kaj bo čez deset let, če sedanjih učbeniških skladov ne ustavimo. Upam, da šolski založniki ne bodo povsem nehali izdajati, bodo pa po mojem bistveno zmanjšali pripravo novih učbenikov. Lahko bodo opazovali, kaj se dogaja v drugih evropskih državah, a zaradi učbeniških skladov ne bodo imeli možnosti, da bi uvedli kaj podobnega, kakovostnega tudi v Sloveniji.

Minister Zver založnikom in piscem učbenikov očita, da protestirajo le zato, ker se bo zmanjšal njihov zaslužek. Glede na to, da šolski založniki zaradi učbeniških skladov dejansko služijo le z delovnimi zvezki, se bodo njihovi prihodki res korenito zmanjšali.

To je le še en način, ki onemogoča pedagoške aktivnosti v vaši državi. Skrbi me, kako bo takšno razmišljanje vplivalo na razvoj znanja pri slovenskem prebivalstvu.

V Sloveniji si nekateri prizadevajo, da bi zmanjšali težo šolskih torbic učencev. Zagovorniki te usmeritve trdijo, da so torbice pretežke, tudi zato, ker naj bi bili delovni zvezki napol prazni. Zdi se, da ministrstvo upošteva to mnenje, saj je Mojca Škrinjar s šolskega ministrstva pred časom dejala, da so jim telefonirali starši, ki so trdili, da so delovni zvezki njihovih otrok napol prazni. Vseeno pa niso na ministrstvu opravili nobene raziskave o dejanski uporabi delovnih zvezkov.

Niso vprašali učiteljev? Takšno ravnanje se mi zdi zelo amatersko. Zakaj ne vprašajo tistih, ki vsak dan uporabljajo delovne zvezke? Zdi se mi, da ministrstvo načrtuje križarsko vojno proti delovnim zvezkom na različnih stopnjah. Ena stopnja so učbeniški skladi, druga je očitno ta, da so torbice zaradi delovnih zvezkov pretežke. Težave s pretežkimi torbicami na Danskem in Švedskem že leta rešujemo tako, da so urniki sestavljeni tako, da učenec na isti dan nima predmetov, za katere so potrebne "težke" knjige. To je zelo praktično.

Menite, da je koncept lažjih šolskih torbic in na splošno lažje šole združljiv z drugim konceptom, ki ga upošteva Slovenija in ki skuša znanje slovenskih učencev narediti čim bolj primerljivo z znanjem njihovih tujih vrstnikov?

Težko je odgovoriti na to vprašanje. V nekaterih državah, zlasti v baltskih, imajo zelo natančna pravila o obliki, teži knjig, velikosti pisave ... Posledica tega je, da vedno zlahka prepoznaš njihove knjige. Ne rečem, da so dolgočasne ali slabe. A gre za problem raznolikosti. Bolj ko si omejen, težje iščeš navdih za razvoj. Bolj ko s položaja ministra reguliraš učbenike, več težav imaš lahko pri razvoju pedagoške situacije v državi. Razen če nisi praktičen. Če so knjige za recimo matematiko ali slovenski jezik res pretežke, zakaj ne porazdeliš predmetov tako, da bodo učenci v ponedeljek nosili samo učbenik, v torek pa samo delovni zvezek? Tako ohraniš raznolikost učnega procesa, hkrati pa dovoliš šolskim založnikom, da razvijajo novo gradivo, ki je v skladu s pedagoškim raziskovalnim delom.