ekonomija / Za luno

Vladni davčni paket, ki je prestal prva strokovna preverjanja in politične odmeve, je začel pot parlamentarne razprave. Sveženj sedmih predlogov novih davčnih zakonov pomeni majhen korak k pričakovani reformi davčnega sistema, toda razmeroma velik začetni korak k destabilizaciji javnih financ. Če slovito izjavo N. Armstronga ob sestopu na Luno še dodatno ironiziramo, potem bi lahko dejali, da smo se znašli nekoliko za Luno.

Vladna davčna reforma sama po sebi ni usodna, saj navidezno kratkoročno ne prinaša velikih sprememb. Od tod sklep, da je smer davčnih reform prava, da pa sta njena intenzivnost in pričakovana hitrost sprememb premajhni. Toda davčna reforma ni enosmerna ulica, gre za dvosmerno cesto javnih financ, ki vključujejo davke in državne izdatke. S tega vidika gre fiskalna usmeritev vlade dejansko v napačno smer. Sedanja politika majhnih korakov pri davčni reformi naj bi bila nekakšna logična posledica slovenske politične institucionalne ureditve in konsenzualne politične kulture, kot razlaga sociolog dr. Matej Makarovič. Malo verjetno. Makroekonomska patologija Janševe administracije ima globlje vzroke in bolj kompleksno anamnezo.

S političnoekonomskega vidika konsenzualnost običajno ni problem, temveč odlika sprejemanja reform, ki zadevajo socialno državo. Vzemimo danski primer. Ta velja za vzor, na katerega se je skliceval predsednik Janša že pred volitvami. S širokim konsenzom vseh političnih strank je letošnjega julija danska liberalno-konzervativna vlada končala triletna politična pogajanja glede reforme države blaginje. Danski finančni minister Pedersen in premier Rasmunsen sta začela z racionalno reformo socialnih sistemov, inventivno reformo trga dela ("flexicurity") in končala z obvladovanjem državnih izdatkov (visok proračunski suficit). V ozadju so ostali davki in kajpada evro. Zato pa je Gallupova anketa pokazala, da ljudje več kot 60-odstotno podpirajo vladne reforme, čeprav se socialne razmere zaostrujejo in neenakosti povečujejo. Ljudje so sprejeli logiko pravične neenakosti, ki namesto socialnega egalitarizma ponuja enake možnosti in pozitivno diskriminacijo. Danski je z liberalno konservativno stranko uspelo združiti družbo enakih socialnih možnosti in sistem tržne ekonomije.

Slovenska desnosredinska vlada nima takšne razvojne filozofije in je povsem pomešala vrstni red makroekonomskih korakov. Razmere so domala povsem nasprotne kot na Danskem. Sprva filozofira zgolj o ekonomske liberalizmu, v ospredju sta davčna reforma in sprejem evra, zadaj pa je stala praktična politika večje državne potrošnje, od pokojninskih popravkov do pomembnih razvojnih projektov. Janševa vladna administracija je namesto danske smeri ubrala strategijo Busheve davčne apokalipse. Bush je z nižanjem davkov in povečanjem javnih izdatkov hitro opravil s pozitivno Clintonovo proračunsko dediščino. In zdi se, da je finančni minister Bajuk predstavnik podobnega socialnega konservativizma.

Vlada je imela tri makroekonomske alternative. Navidezno najbolj priročna je prva, kjer znižanje davkov brez hkratnega zmanjšanja državnih izdatkov povečuje proračunski primanjkljaj. Druga alternativa pušča davke relativno pri miru in znižuje predvsem državne izdatke. Vlada bi s tem pokazala, da je sposobna voditi cenovno bolj učinkovito socialno državo in bi s procikličnim delovanjem težila k proračunskim presežkom. Tretja možnost je zgolj dimna zavesa za prerazdelitev davčnih bremen (eni davki zamenjujejo druge), hkrati pa državni izdatki postajajo vse bolj neopredeljivi in položaj javnih financ vse bolj meglen.

Slovenska vlada se je odločila za nekakšno kombinacijo prve in tretje poti. To pomeni, da je s predlagano davčno reformo znižala davke na strani potrošnje in ne gospodarstva, da poskuša izpad javnih prihodkov delno reševati z davčnim prerazdeljevanjem in da ji ni jasno, kje in kako zmanjšati javne izdatke. Seveda je mogoče sklepati, da bodo davčne olajšave utegnile spodbuditi varčevanje in potrošnjo, toda izguba davčnih prihodkov prekaša te pridobitve. Finančni minister je nedavno vse skupaj lepo zaokrožil. Vlada ne more zagotoviti večjih razbremenitev gospodarstva, če ni hkrati predlogov, kje naj zmanjšajo izdatke. Neverjetna logika prvega finančnega menedžerja države. To bi na primer pomenilo, da potrošniki na trgu ne morejo zahtevati nižjih cen, če hkrati menedžerjem v podjetju ne predlagajo, kje naj znižajo stroške poslovanja. Seveda vlada tudi ni razumela prociklične narave javnih financ in zanke delovanja samodejnih stabilizatorjev, ki svarita pred iluzijo napihovanja davčnih prihodkov v času relativno visoke gospodarske rasti. Prav tako ni opustila napačne predpostavke o navzdol fleksibilnih neto plačah višjih dohodkovnih razredov. Vladni davčni sveženj zato ne pomeni niti davčnega konzervativizma niti socialnega populizma. Gre za nekaj hujšega. V vladnih ukrepih ne vidimo zgolj problematične makroekonomske prijeme, temveč v njenih ukrepih preprosto sploh ni nobene makroekonomske logike.

Reforma, o kateri veliko govorijo in ki malo prinaša, naredi več škode kot koristi. Lahko pride do napačnih pričakovanj, ki spodbujajo inflacijo, ali pa zdrsa porabniškega zaupanja in padca povpraševanja. Celo menedžerji se lahko nalezejo poslovnega pesimizma, ki sicer vse bolj prevladuje na ulicah. To je nemška reformna zgodba, ki ji nista ubežala niti Schroeder niti sedanja kanclerka Merklova. Tudi Busheva administracija je v zadnjih mesecih dodobra občutila, kako ji padanje javne podpore tlakuje bolj ali manj odkrit upor ekonomistov in drugih opazovalcev ekonomske politike. Oboje je prava lekcija za naše razmere.

Glasni in v strankarske plotove zatopljeni ministri so dejansko že zdavnaj opustili ekonomski program Janševe vlade. Začelo se je s klasičnim povečanjem regulativne države in postopnim rušenjem ravnotežja dolgoročnih javnih financ. Zato dosedanji ekonomski ukrepi ne spodbujajo nič drugega kot nervozna pričakovanja želenih sprememb. Davčna reforma je zgolj vrh te ledene gore. Če bi moral ugibati o razlogih za te razmere, bi stavil denar na nesposobnost vodilnih vladnih ljudi. Toda to je usoda vsake politike, ki že leta prihaja z Gregorčičeve.