kmetijstvo / Umetna Slovenija

Sever Norveške razkriva nekaj, kar lahko z gotovostjo označimo kot raj za občudovalce narave. Če upoštevamo nasvet angleškega pisatelja Jeroma Klapke, da "ni nič bolj zamudnega od opisovanja pokrajine in nič bolj dolgočasnega, kot to brati", potem naj zgolj naštejemo par stvari: svetle polarne noči, dolgi fjordi, obdani z visokimi, strmimi pobočji ogromnih gora, kjer kraljujejo večni sneg ter mogočni ledeniki, in pa prostrani gozdovi, ki se po svoji veličini ter skrivnostnosti lahko primerjajo le z večno sivino tihega morja. Neokrnjena narava v svoji popolnosti. Skoraj. Nekaj deset kilometrov izven mesta Tromso oko ugleda nekaj precej nenavadnega. Nasade jagod - seveda ne v polmetrskem snegu, temveč v lepo urejenih 'toplih' gredah. Toda kako to, da lahko jagode preživijo v takšnem surovem vremenu? Lokalni prebivalci razložijo, da to v bistvu niso naravne jagode, temveč gensko spremenjeni organizmi (GSO), katerim je bil dodan gen ribe z imenom arktična kambala (lat. Pleuronectes glacialis). Gen izloča antifrizne snovi, s čimer rastline postanejo odporne proti mrazu. Superjagode torej, prišleki iz nekega drugega sveta. Tovrstnih primerov je nešteto. V korporacijskih laboratorijih biotehnologi poljskim rastlinam dodajajo DNK-je živali, recimo škorpijonov ter pajkov, pa tudi človeške gene. Gensko spremenjeni organizmi prispejo do nas v obliki različnih končnih produktov, na katerih bi lahko konec koncev pisalo "Utihni in pojej!", kar smo kot otroci menda vsi poslušali od svojih babic. Ironično je predvsem to, da so v svetu transgene hrane največji poraženci prav vegetarijanci, ki prisegajo na sojine izdelke in podobno.

Biotski park ali laboratorij?

Kar zadeva gensko spremenjene rastline, v prvi vrsti poljščine, pri nas še ni bilo temeljite razprave na to temo z izjemo nekaj vprašanj/ugibanj s skupnim imenovalcem, kakšne posledice ima lahko transgena hrana za naše dolgoročno zdravje. Še manj pa je bilo v Sloveniji izrečenega o tem, kakšne posledice imajo gensko spremenjeni organizmi na celoten ekosistem, potem ko so enkrat iz laboratorijev izpuščeni v zunanji svet, denimo na obdelovalna polja. Vendar bo razprava o tem kmalu še kako potrebna. Na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) namreč pripravljajo Zakon o soobstoju gensko spremenjenih rastlin z ostalimi kmetijskimi rastlinami. V uvodu predloga zakona med drugim piše: "Priprava zakona in nanj vezanih pravnih aktov je bistvenega pomena za slovenskega kmeta, kateremu bo omogočena izbira kmetovanja, in za slovenskega potrošnika, kateremu bomo lahko ponudili različno izbiro hrane." Tu gre za obupno kopijo korporativne propagande, ki povsem zanemarja probleme, ki jih gensko spremenjeni organizmi povzročajo v naravnem okolju, kakor tudi dejstvo, da svetovno proizvodnjo transgene hrane obvladuje le peščica multinacionalk (Monsanto, DuPont/Pioneer, Astra-Zeneca, Novartis, Aventis, Bayer Bioscience), katerih primarni interes je kopičenje kapitala, ne pa varstvo okolja, interesi kmetov ali zdravje potrošnikov. S sprejetjem omenjenega zakona bi Slovenija neizpodbitno podvrgla svoj izjemno pestri biološki sistem velikemu tveganju. Mutirane rastline bi lahko s prenosom semen in pelodov kontaminirale širše okolje (ta scenarij je prej pravilo kot izjema), s čimer bi bile resno ogrožene tradicionalne kulturne variitete in z njimi vse oblike konvencionalnega ter ekološkega kmetovanja.

MKGP med drugim utemeljuje zakon o soobstoju kot nujen z naslednjo razlago: "Slovenija kot članica Evropske unije na svojem ozemlju ne sme izključiti nobenega tipa kmetovanja in ne more prepovedati pridelovanja gensko spremenjenih rastlin, vpisanih v skupne kataloge poljščin. Trenutno je to 34 hibridov gensko spremenjene koruze, vpisanih v Skupni katalog poljščin po direktivi 2002/53/ES. (...) 10. marca je Komisija podala Svetu in evropskemu parlamentu Poročilo o izvajanju nacionalnih ukrepov na področju soobstoja gensko spremenjenih pridelkov s konvencionalnim in ekološkim kmetijstvom, iz katerega je razvidno, da je nekaj držav članic že pripravilo zakonodajo na tem področju, velika večina pa jo pripravlja." Tu je treba opozoriti vsaj na dve stvari. Aprila je prišlo na dan, da je Evropska komisija odobrila vrsto produktov transgene hrane in GSO-pridelkov navkljub lastnim pomislekom glede njihovih potencialnih škodljivih vplivov na človekovo zdravje in okolje. V dokumentih, do katerih so se dokopali aktivisti organizacij Greenpeace ter Friends of the Earth, Komisija sama ugotavlja, da je "še veliko negotovosti v zvezi z zdravstvenimi tveganji, ki jih prinašajo GSO pridelki. (...) Nekatera področja sploh še niso bila preučena". Prav tako "ni nobenih zanesljivih znanstvenih dognanj, iz katerih bi bilo razvidno, ali so transgeni produkti zdravi ali ne". Razumemo, da Evropska komisija ni monolitna institucija in da so različna mnenja, še posebej pri tako delikatnih vprašanjih, nekaj samoumevnega, pa vendarle so omenjeni dokumenti predstavljali stališča Komisije, ki jih je slednja napotila na Svetovno trgovinsko organizacijo. Prav v STO so dolga leta potekali spori med EU in ZDA glede uporabe GSO-pridelkov ter produktov, na katero je Unija celo dala šestletni moratorij, ki pa se je iztekel že leta 2004. Maja letos je Svetovna trgovinska organizacija v dokončni razsodbi potrdila, da je bil evropski moratorij nelegalen, pri čemer je še dodatno obsodila Avstrijo, Belgijo, Francijo, Nemčijo, Italijo in Luksemburg, ker so uveljavili svoje lastne prepovedi na številne GSO-produkte, čeprav je Komisija odobrila njihovo uporabo. Kljub temu da morajo sedaj članice EU, vključno s Slovenijo, urediti zakonodajo na tem področju, to še ne pomeni, da v evropskih ustanovah ni več diskusij o GSO. Nasprotno. Številne organizacije, ki predstavljajo interese ekoloških kmetovalcev, nenehno lobirajo proti sprejetjem zakonov, ki poskušajo urediti soobstoj gensko spremenjenih rastlin z ostalimi kmetijskimi rastlinami. Ekološki kmetovalec ter evropski poslanec iz Nemčije, Friedrich Graefe zu Baringdorf, je nedavno o GSO dejal: "Nočemo imeti teh smeti na naših poljih. Gensko spremenjene ter naravne rastline bi moral ločevati ocean." Številne evropske vlade ustanavljajo odškodninske sklade za poravnavo škode, ki nastaja, ko GSO-rastline kontaminirajo polja ekoloških ter konvencionalnih kmetov. Vendar je to škodo skorajda nemogoče izračunati. Lanska raziskava, ki jo je objavil britanski institut Royal Society, je na podlagi petih primerov iz Anglije in Škotske pokazala, da gensko spremenjene rastline kontaminirajo zemljo za 15 let, kar pomeni, da je konvencionalno kmetovanje na okuženih poljih praktično nemogoče. Soobstoj enih in drugih rastlin je pravljica. Adrian Bebb iz organizacije Friends of the Earth je nedavno protestiral: "Hoteli smo se pogovarjati o kontaminaciji, vendar so Evropska unija ter podjetja speljala debato na temo soobstoja." Zato številni ekološki kmetje zahtevajo evropski referendum, na katerem bi se odločilo o tem, ali si ljudje želijo polja, namenjena pridelavi gensko spremenjenih rastlin. Medtem se je 172 regij v Evropi že razglasilo za "GMO-free" območja, okoli 4500 lokalnih oblasti pa zahteva stroge omejitve komercialne pridelave GSO. Tu gre za ogromno gibanje, ki ima po javnomnenjskih raziskavah podporo velike večine Evropejcev.

"Slovenija kot eden izmed svetovnih centrov biološke pestrosti bi lahko zaščitila svoje interese na tem področju in se razglasila za biotski park Evrope," je prepričan neodvisni raziskovalec Anton Komat, vendar za zdaj nič ne kaže, da bi v vladi razmišljali v tej smeri. Z MKGP so nam v zvezi s predlogom zakona o soobstoju poslali natančnejše pojasnilo, v katerem so med drugim zapisali: "Zagotoviti je potrebno, da gojenje gensko spremenjenih rastlin ne bo povzročalo ekonomske škode kmetom, ki kmetujejo na konvencionalen ali ekološki način. S sprejetjem Zakona o soobstoju gensko spremenjenih rastlin z ostalimi kmetijskimi rastlinami bomo uredili gojenje gensko spremenjenih rastlin, ki so vpisane na evropsko sortno listo in tako dovoljene za gojenje v Republiki Sloveniji. Kmetje bodo lahko na podlagi dialoga, ob pomoči Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in v nekaterih primerih Ministrstva za okolje in prostor izbirali način kmetovanja. Register pridelave GSO in register distributerjev bo javno dostopen. Opredeljene bodo odškodnine in pa kontrola nad pridelavo gensko spremenjenih rastlin. (..) Z globalno reformo politike kmetijskega trga postaja zelo pomembna konkurenčnost evropskega kmetijstva in podeželja na sploh. Upoštevati je treba mnenje potrošnika, hkrati pa ne smemo zaostati na področju biotehnoloških raziskav. Slovenija v tem primeru zagovarja uporabo previdnostnega principa, pri čemer se zavzema predvsem za izvajanje raziskav, zlasti glede dolgoročnih učinkov uporabe GSO kot živila ali krme."

Protesti

Na papirju so stvari videti lepo, drugače pa je v praksi. Začnimo s tem, da pri pisanju zakona niso sodelovale nevladne organizacije, kar bi bilo nekako logično. Predstavniki NVO-jev so bili na primer leta 2002 vključeni v oblikovanje Zakona o ravnanju z gensko spremenjenimi organizmi, kar je pripomoglo k temu, da zakon v svojih členih upošteva sodelovanje javnosti: "Javnost ima pravico, da je obveščena o ravnanju z GSO in vključena v postopke dovoljevanja skladno s tem zakonom." Tega predlog zakona o soobstoju ne predvideva. Sicer mora kmetovalec, ki se odloči za gojenje gensko spremenjenih rastlin, pridobiti dovoljenje soseda, vendar bi bilo veliko bolj smiselno, če bi bila v postopek vključena tudi širša javnost, kot je recimo lokalna skupnost.

Poleg tega so z ministrstva za kmetijstvo poslali predlog zakona zainteresirani civilni javnosti (nevladne in potrošniške organizacije, fakultete, inštituti itd.) 4. avgusta in določili rok za oddajo pripomb do konca meseca. Po protestiranju Inštituta za trajnostni razvoj so rok za zbiranje pripomb podaljšali do 11. septembra. A vprašanja ostajajo: zakaj takšna naglica? Kje so vzroki, da se ministrstvu tako zelo mudi, in predvsem, zakaj so si za javno razpravo izbrali mesec, ko je večina ljudi na dopustih? Previdnostnega principa, na katerega prisegajo na MKGP, v praksi ni videti. Eden izmed možnih razlogov za neomogočanje temeljite javne razprave na temo gojenja gensko spremenjenih rastlin je ta, da ministrica Marija Lukačič prihaja iz Slovenske ljudske stranke, ki svojo volilno podporo črpa prav pri kmetih. V času pred lokalnimi volitvami se resnično ne izplača razburjati svoje volilne baze. A za to je mogoče že prepozno. Društvo ekoloških kmetov Ajda je že začelo zbirati podpise proti sprejetju zakona o soobstoju. S peticijo, ki jo je do zaključka redakcije podpisalo že okoli 7000 ljudi, se bodo predstavniki ekoloških kmetov obrnili na predsednika državnega zbora, Franceta Cukjatija, če pa bi parlament vseeno potrdil zakon, napovedujejo tudi spor pred evropskim sodiščem.

Nasprotovanje zakonu o soobstoju ima trdne podlage. Poglejmo si samo primer Združenih držav Amerike, kjer pridelovanje gensko spremenjenih rastlin uživa znatno politično podporo. Leta 2004 so raziskave potrdile, da je 60 odstotkov vseh konvencionalnih poljščin v ZDA kontaminiranih in da se ekološko kmetovanje sooča z izginotjem. GSO-pridelki so se skozi leta razširili po celotnem ozemlju ZDA. Ameriške biotehnološke korporacije so raziskave komentirale z besedami: "Nismo presenečeni." Problem je toliko hujši, ker so številna polja spremenjena v odprte laboratorije. Časopis Denver Post je septembra 2003 poročal: “Skrivnostni farmar bo na skrivni lokaciji nekje v severovzhodnem delu Kolorada posadil gensko spremenjeno koruzo, ki je ne smejo zaužiti ne ljudje in ne živali, prav tako ne sme priti v stik z okoliškimi rastlinami ...” Ta skrivnostni farmar je podjetje Meristem Therapeutics iz Francije. Novica je razburila kmetovalce, ki se že tako ali tako soočajo z upadom v prodaji pridelkov, saj številni kupci zavračajo kontaminirano hrano. Ameriška toksikologinja Suzanne Wuerthele je protestirala: “Če je vse skupaj tako varno, zakaj potem Meristem vzgaja te pridelke na tisoče kilometrov stran od svojega doma? To je ista stvar kot radioaktivni odpadki. Greš tja, kjer je zakonodaja najbolj ohlapna, jih odvržeš in zbežiš.”

Ob uspešnem preizkusu ameriške atomske bombe je nemški znanstvenik Robert Oppenheimer, ki ga je zgodovina zabeležila kot `očeta A-bombe', izjavil: “Postal sem smrt: uničevalec svetov.” Sodobne biotehnološke korporacije, ki vsiljujejo GSO-pridelke ter produkte kmetom in potrošnikom po vsem svetu, so Oppenheimerjevo maksimo postavile na glavo: “Postali smo življenje: stvaritelji svetov.” Prav, vendar kakšnih svetov? Svetov božičnih jagod in strupene koruze? Slovenija za začetek potrebuje poglobljeno javno razpravo o tej temi. Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, je, ali smo pripravljeni žrtvovati našo biološko pestrost na račun biotehnološkega eksperimentiranja.