kadri / Državna znanost

Pedagoški inštitut domuje v neugledni stavbi na Gerbičevi ulici v Ljubljani. Blizu je dijaški dom, blizu je nekoč stal B-51. Pedagoški inštitut je od znotraj videti kot tipična, malo zatohla, pozabljena raziskovalna ustanova, pač takšna, ki bolj piše in raziskuje, kot pa prireja bleščeče konference in velike bankete. Nekateri pravijo, da je Pedagoški inštitut trdnjava liberalizma in branik laične šole, drugi takšne navedbe zavračajo kot pavšalne, saj inštitut sestavljajo raziskovalci, ki imajo različne poglede in različne odgovore na enaka vprašanja, inštitut pa ne sprejema skupnih, institucionalnih stališč.

Nekoč je bil direktor inštituta Zoran Pavlović. Danes inštitut nima direktorja. Kandidat za vršilca dolžnosti je na vrat na nos postal Dejan Hozjan, predsednik upravnega odbora inštituta, ki v njem sedi kot predstavnik ministrstva za šolstvo. Pavlović vladi ni bil všeč, obtožili so ga, da je delal slabo in nepregledno. Znanstveni svet inštituta se je odzval ogorčeno. Organ, v katerem sedi deset doktorjev znanosti, je izrazil veliko osuplost nad utemeljitvijo zavrnitve Pavlovića in podrobno zavrnil vse vladne očitke. Po mnenju članov sveta je "negativno oceno vodenja inštituta in dejavnosti inštituta nasploh vladi bodisi nekdo podtaknil bodisi gre za izrecno subjektivno mnenje sodelavca vlade, ki verjetno slabo pozna dejavnost Pedagoškega inštituta". Hkrati so doktorji zapisali, da je negativa ocena dela nekdanjega direktorja "škodila ugledu in položaju inštituta". Gre samo za običajna kadrovska prerekanja ali pa je zadaj tudi politika? Spomnimo, da je pred slabim letom dni parlamentarna večina sprejela spremembe zakona o raziskovalni dejavnosti, po katerih lahko vlada imenuje večino članov upravnih odborov raziskovalnih inštitutov. Opozicija je vladi takrat očitala, da želi podržaviti znanstvene inštitute.

Vpletanje politike in ideologije?

OK, kdo je Dejan Hozjan? Leta 2000 je diplomiral iz pedagogike na filozofski fakulteti, tri leta kasneje je diplomo spisal še na teološki fakulteti, leta 2004 pa je postal doktor znanosti iz pedagogike. Zdaj dela v kabinetu ministra za šolstvo, štiri ure na teden pa je zaposlen v Zavodu sv. Ignacija za izobraževanje in razvoj, poleg tega sodeluje z Društvom katoliških pedagogov Slovenije. Hozjana nam je uspelo dobiti v Ženevi, kjer je na dopustu, tam pa sodeluje na znanstveni konferenci. Ker je tako izrecno zahteval, zapišimo, da si je vse stroške sodelovanja na konferenci kril sam in da mu ministrstvo za šolstvo tovrstnih stroškov do sedaj ni pokrivalo. Zakaj se Hozjan ni prijavil za mesto direktorja Pedagoškega inštituta na spomladanskem, običajnem javnem razpisu, ampak se je odločil šele pred tedni? Hozjan pojasnjuje, da takrat še ni imel "nobenih ambicij po direktorski funkciji". Kasneje se je očitno premislil. Ali drži podatek, da je na seji upravnega odbora glasoval o ustreznosti svoje kandidature? Ta informacija je pravilna, a to je storil šele po tem, ko je preveril prakso in poslovnik. "Če bi člani upravnega odbora Pedagoškega inštituta imeli pomisleke ali če bi bilo to kakorkoli v nasprotju s poslovnikom, bi se glasovanju odpovedal." Etiko tokrat pustimo ob strani. In kako Hozjan odgovarja na očitke, da prihaja v okolje, ki ga ne pozna, in da nima dovolj izkušenj za to delovno mesto? Te očitke odločno zavrača. Je predsednik upravnega odbora inštituta, pozna delo različnih zavodov in inštitutov, jasno tudi pedagoškega, saj je z njim že sodeloval. "Nemalo zaposlenih poznam tudi osebno in prek njih sem imel priložnost spoznati delo inštituta. Nasploh pa mi je delo zavodov in raziskovalnih inštitutov zelo blizu, tako teoretično kot tudi praktično. Če bo potrjen moj predlog za imenovanje v. d. direktorja Pedagoškega inštituta, se bom dela lotil zelo resno in strokovno."

A vsi niso takšnega mnenja. Previden je Zdenko Medveš, član upravnega odbora inštituta, eden najvplivnejših slovenskih pedagogov. "Najprej nekaj zgodovine. Direktorji so šibka točka inštituta. V prvih sedmih letih obstoja - med letoma 1965 in 1972 - se jih je na tej funkciji izmenjalo kar šest, tudi sam sem bil med njimi. Niso bili vsi politično odstavljeni, toda znana je afera z direktorjem dr. Pedičkom, ki je bil po znani seji v Karađorđevu, s katero se je partija spopadla s t. i. liberalističnimi in protisocialističnimi silami, javno obsojen na plenumu CK ZKS januarja 1972. V osrednjem dnevniku RTV Ljubljana ga je tedanji sekretar sekretariata CK ZKS Andrej Marinc v poročilu s plenuma poimensko obsodil. To omenjam zato, ker celo v tistih svinčenih časih lova na "liberalce in malomeščanske ideologe" partija ni bila sposobna vsiliti inštitutu svojega direktorja od zunaj in brez soglasja zaposlenih. Toda zgodovina se očitno ne ponavlja, zdaj je pač demokracija in ni več sej, podobnih nekdanjemu plenumu CK, kjer bi vsemu ljudstvu na glas povedali, kdo je ustrezen in kdo ne in zakaj. Zato je težko reči, kdo v resnici stoji za zavrnitvijo Zorana Pavlovića in kandidaturo Dejana Hozjana. Nedvomno gre pri tem za vprašanje različnih diskurzov, čemur bi nekoč odkrito rekli, da gre za primernost ali neprimernost kakega kandidata zaradi njegovih političnih oziroma svetovnonazorskih prepričanj," odgovarja Medveš na vprašanje, kje se po njegovem skrivajo vzroki za vladni puč v znanstveni instituciji.

In kaj pravi Medveš o domnevno neustrezni viziji razvoja Pedagoškega inštituta Zorana Pavlovića? "To je tipično vprašanje, s katerim je mogoče prikrivati ideološko orientacijo razvoja znanstvenega dela. Nezadovoljstvo s posameznikovo vizijo razvoja raziskovalnega inštituta tako ali drugače implicira zahteve po drugačnih doktrinarnih orientacijah. Težave z vizijo ima predvsem tisti, ki mu koncept razvoja raziskovalne institucije in rezultati znanstvenega dela ne ustrezajo, jih pa ne more zavračati, ker za to nima pravih argumentov, preverljivih znotraj znanstvenih meril." Po znanstvenih merilih delo inštituta ni slabo, ravno nasprotno. Medveš poudarja, da bi bilo poenostavljeno misliti, da je v ozadju to, da nekateri raziskovalni rezultati ne ustrezajo dnevni politiki. Problem je širši. "Vedno je šlo pri takšnem čiščenju za več, šlo je za koncept razvoja in končno tudi za težnjo po tem, da se v vizije inštituta inštalira prav določen diskurz. O tem, kakšen je ta diskurz, je pač nekoč politika govorila odkrito, danes ni mogoče dokazati ničesar, le iz tega je mogoče sklepati nanj, komu pripada človek, ki naj bi ga uresničil. Pa še ta človek je samo sredstvo, vsekakor je zadaj institucija z večjo družbeno močjo, kot si je misliti, ki pa očitno v družbi ne deluje transparentno ... Je čudovita logika demokracije, ki prav s formo in z jasnostjo procedur dokazuje transparentnost postopkov in tako onemogoča "skrivanje". Težava pa je, ko so kršeni vsi temeljni formalni postopki, in zame je bilo v tem primeru na Pedagoškem inštitutu tako."

Se je torej politika odločila vmešati v delo znanstvenega inštituta? Želi, da znanstveniki iščejo strokovne utemeljitve za njene politične odločitve? Je stvar še bolj zoprna? Ali želijo ljudje, ki so povezani s krogom, zbranim okoli RKC, prevzeti Pedagoški inštitut? Ali znanstvena institucija izgublja verodostojnost zaradi pritiska politike in samo enega, točno določenega svetovnonazorskega pogleda?

Delo znanstvenih inštitutov je smiselno samo, če nanje politika nima prevelikega vpliva. Kadar na znanstveni inštitut pade sum političnega kadrovanja, se ta sum razširi tudi na njegovo delo in izsledke. Za znanstvene inštitute bi morala veljati pravila znanosti, ne pravila politike. Nemarno kadrovanje na Pedagoškem inštitutu kaže, da politika posega tudi v znanost. Potrjuje že nekaj mesecev staro mnenje staroste slovenskega parlamenta Franceta Bučarja, da ima v Sloveniji politični podsistem preveliko moč in da bo zadušil vse druge družbene podsisteme. Sedanja vlada kljub drugačnim obljubam to moč samo še krepi.

Ko je Janez D. pred časom sedel za tipkovnico svojega Gibanja in spisal pismo, v katerem je vladi očital, da v gospodarstvo imenuje neizkušene ljudi, ki so blizu vladajoči politiki, ni bil najbolj natančen. Dan kasneje je napako popravil in dodal, da se podobno dogaja tudi v kulturi. Očitno je spregleda še eno družbeno sfero. Podobne stvari se dogajajo tudi v znanosti.

Vlada je kljub zadržkom in protestom v četrtek izdala soglasje k imenovanju Dejana Hozjana za vršilca dolžnosti direktorja Pedagoškega inštituta.