vojska / Spolno in drugo nasilje

Slovenska vojska (SV) je v zadnjih dveh letih intenzivno dopolnjevala 18. bataljon, ki je v tem obdobju tudi prevzel naloge formiranja enote za hitro odzivanje v okviru Natovih sil. Zaradi potreb, ki so izhajale iz teh nalog, so v bataljon za radiološko, kemično in biološko obrambo SV (18. BRKBO), ki je nastanjen v kranjski vojašnici, prerazporedili več poveljnikov oddelkov in vojakov. Med njimi je bil tudi vodnik Matjaž Lorenčič, ki je bil pred tem poveljnik oddelka v 10. bataljonu.

Lorenčič je na novo delovno mesto prinesel nekatere "novosti". Recimo, nekega lepega jutra, pred dvigom zastave, tik preden je zaigrala slovenska himna, je vojakinji M. T. na postroju enote rekel, da je precej podobna Sharon Stone, samo še na blond se mora pobarvati, ter dodal, da ga zanima, kakšen prizor bi bil, če bi prekrižala noge. "Vprašanje je, koliko ljudi je to slišalo, ker ponavadi stojimo po dva v koloni. Zagotovo se jih je najmanj pet hihitalo," je zatrdila vojakinja. Svoje pripombe na račun delov ženskih teles podrejenih je po pričevanju pripadnice Slovenske vojske vedno izrekal v navzočnosti drugih vojakov. Največkrat se je to zgodilo v času fizičnih aktivnosti - med telovadbo: "Recimo, komentiral je, kakšne prsi ima katera. Da so tako težke, da še teči ne more." Opolzke pripombe so kaj hitro prerasle v zaničevanje. "Med igranjem odbojke mi je rekel," je povedala druga vojakinja E. U., "dvigni nogo, kurba, saj drugega ne znaš."

Uriniranje

Vojakinja M. T., mlajša od trideset let, je večkrat vprašala svojega nadrejenega Lorenčiča, kaj počne narobe, da se tako obnaša do nje. Vendar odgovora ni nikoli dobila. A dokončno je vojakinjam prekipelo, potem ko je nekajkrat ogrožal njuno življenje. Tako je marca lani med vračanjem v vojašnico s smučanja na Pokljuki na pogled vinjeni Lorenčič od voznice vojaškega kamiona M. T. zahteval, naj mu prepusti vožnjo. Po pričevanju E. U. se je Lorenčič še pred začetkom vožnje večkrat posmehoval, češ da se mora voziti z babo, ki nima pojma. "Vozil je po stranskih poteh, tam, kjer ne bi smel." Ogroženo ni bilo samo življenje voznika in vojakinje, ampak tudi nekaj vojakov, ki so sedeli zadaj in jih je premetavalo po tovornjaku. "Bila je divja vožnja, vojaki so se pozneje ustno pritoževali, a ni bilo nič iz tega. Pozneje se je izkazalo, da Lorenčič sploh nima vozniškega izpita za tovornjak."

Poleti 2005 med vračanjem s pohoda po makadamski cesti, medtem ko je tovornjak vozila M. T., je Lorenčič odprl odprtino v kabini ter splezal na streho kamiona in se nanjo usedel. "Na pogled je bil spet vinjen. Ko je splezal na streho, sem ustavila in sva ga skupaj s poveljnikom opozorila, da je vožnja na strehi nevarna, saj smo vozili ob prepadu med vejami dreves." Toda vodnik Lorenčič opozorilom ni prisluhnil. "Plezal je po strehi oziroma po ponjavi in je šel zadaj, kjer so bili vojaki. A smo morali konvoj še enkrat ustaviti, ker je spet začel plezati po strehi. Vmes je uriniral s tovornjaka vpričo drugih vojakov. To početje so videli tudi naključni civilisti, ki so baje pozneje klicali in spraševali, kako je kaj takega možno v Slovenski vojski." Z razigranim vedenjem je vodnik vplival na druge vojake v konvoju. "Vojak v kamionu, ki je vozil pred mano, je, ko je videl, kaj počne njegov nadrejeni, odpel hlače in razkazal svoj spolni organ."

Tretjič je bilo življenje vojakinje M. T. po nepotrebnem ogroženo med bojnim streljanjem na Baču. "Najprej je Lorenčič mene in nato še enega vojaka poslal na bojišče. Medtem ko sem delala prehod čez žične ovire, bi mi vojaki od zadaj morali kriti hrbet. Oni pa so streljali tako, da bi se nama lahko kaj zgodilo: krogle so letele nad glavo 5-10 cm. Prisoten je bil nadzornik - častnik - on je poročal o tej nepravilnosti poveljniku bataljona - pa se ni nič zgodilo." Pozneje se je v vojašnici govorilo, da je šlo za Lorenčičev ego. Premeščen je bil iz bataljona, ki se je specializiral za pehoto. Je hotel s tem pokazati, kako zna več od drugih?

Pismo bumerang

Pripadnici 2. voda, 2. čete, 18. BRKBO sta z dogajanjem najprej seznanili poveljnika voda poročnika Roberta Tomšeta, ki pa jima je odgovoril, da mora zaščititi svojega poveljnika, torej vodnika Lorenčiča. Zato so se decembra lani obrnili na sindikalnega zaupnika Darja Zorana, ki je obvestil stotnika Nedeljka Furjaniča o početju poveljnikov v 18. RKBO v Kranju. Sindikalni zaupnik je še istega dne podrobno seznanil poveljnika bataljona majorja Branka Podbrežnika o neprimernem, žaljivem in nekorektnem obnašanju neposredno nadrejenega vodnika Lorenčiča do vojakinj ter od njega zahteval, da vojakinji nemudoma zaščiti pred posegi v njuno dostojanstvo.

Poveljnik bataljona major Podbrežnik je z vojakinjama sicer opravil neuradni razgovor, toda ukrepal ni. "Podbrežnik je vse incidente zamolčal," je zatrdila pripadnica vojske E. U. 21. decembra 2005 pa sta obe vojakinji dobili v podpis službeno oceno, ki je bila mnogo slabša od prejšnje: "Tudi vsi drugi vojaki so bili bistveno bolje ocenjeni od naju."

Zato sta dekleti 19. januarja letos napisali pismo, v katerem sta opisali incidente pri streljanju na Baču in ravnanje Matjaža Lorenčiča med vožnjo tovornjaka, ko sta vozili M. T. in E. U., ter dodali, da ima zadeva večje razsežnosti, o katerih bi želeli govoriti osebno. Sindikat vojske, obrambe in zaščite je zahteval uvedbo preiskave in s primerom seznanili višjo instanco: poveljnika Poveljstva sil SV kapitana Renata Petriča, ki pa je zaupno pismo vojakinj poslal nazaj v Kranj, poveljniku 18. RKBO - majorju Branku Podbrežniku.

"Vsak je lahko prebral najino pismo. Navedbe iz najine prijave - pisma so se zelo hitro razširile," je pojasnila E. U. Če je bilo življenje vojakinj do tedaj zelo slabo, je po pismu postalo nevzdržno. "Na straži v Šentvidu so pred najino izmeno nalepili pornografske slike ter pripisali najini imeni in priimka, češ da sva to midve." Na drugi strani stražarnice so ob imenu E. U. napisali žaljiv grafit, enako se je zgodilo M. T.

Dobivali sta anonimna kratka sporočila z neznane telefonske številke (predvidevata, da so bila posredovana po internetu) z grožnjami v stilu: "Umiri se, prasica!" "S skrite telefonske številke so me klicali po pet-, šestkrat na noč. V telefonski slušalki je bila samo tišina. Trajalo pa je več mesecev," je razložila E. U., ki bi sicer zelo rada izklopila telefon, a mora biti kot vojakinja ves čas dosegljiva. "Telefonsko številko sem zamenjala trikrat. Ko sem številko zamenjala drugič, sem izrecno prosila nadrejenega, da jo zadrži zase, toda že naslednji dan se je klicanje nadaljevalo." Šikaniranjem na delovnem mestu ni bilo konca: 24. februarja letos je eden od vojakov pljuval na vojakinji ...

Molk slovenske vojske

Sindikat vojske, obrambe in zaščite (SVOZ) je o vsakodnevnih pritiskih, zmerjanju in šikaniranju dvakrat (27. 2. 2006 in 2. 3. 2006) pisno opozoril poveljstvo sil SV, Renata Petriča. Ta je šele 8. 4. 2006, torej po mesecu dni, odgovoril predsednici sveta sindikata, ki šteje okrog 1400 članov. V elektronskem pismu je navedel, da se ne misli dopisovati, saj da je to "organizacija, ki šteje 6000 ljudi in ki se ukvarja z varnostjo državljank in državljanov te države, funkcionira, da je učinkovita in da opravi svoje poslanstvo. To je moje temeljno delo in temu je posvečena vsa moja energija". Kot da verbalno nadlegovanje vojakinj ter ogrožanje njunih življenj na ta seznam ne sodi.

Na očitke, zakaj je zaupno pismo vojakinj poslal nazaj v Kranj in kako je možno, da je z njegovo vsebino seznanjen vsak v bataljonu, je Petrič odgovoril: "Ukazal sem poveljniku bataljona, da zadevo razišče. In seveda sem mu moral povedati, kaj naj razišče. Menda ja ne mislite, da sem kot poveljnik tudi policist in sodnik obenem in da sem moral samo na podlagi prijave dveh vojakinj takoj zamenjati pol bataljona?"

SVOZ je Renata Petriča takoj obvestil, da se je poveljnik bataljona Branko Podbrežnik, ki mu je bilo ukazano, naj razišče primer, že ukvarjal s tem primerom ter navedb vojakinj ni raziskal, kaj šele, da bi jih zaščitil. Še več, razgovor z vojakinjo E. U. je dne 17. 2. 2006 končal s stavkom: "Poslal vaju bom v Mursko Soboto in Ankaran." Kar je glede na to, da sta obe vojakinji doma na Gorenjskem očitna grožnja.

Torej, Podbrežnik ni le nepristranski raziskovalec. Saj če že prvič ni ustrezno reagiral, bi bilo presenetljivo, da bi drugič ugotovil, da tudi on ni ravnal pravilno. Vendar odgovora na opozorilo o vpletenosti Podbrežnika SVOZ nikoli ni dobil. Ravno tako sindikat od Slovenske vojske ni prejel niti enega odgovora na druge dopise v zvezi z vojakinjami. Ostro elektronsko sporočilo poveljnika sil Petriča je bil edini odziv Slovenske vojske, ki jih je SVOZ prejel vse do danes. Čeprav je SVOZ 9. 3. 2006 naslovil prošnjo za posredovanje še na načelnika generalštaba SV Ladislava Lipiča in obrambnega ministra Karla Erjavca. Ker pa o rezultatih raziskave sindikat ni bil obveščen, so se 3. 7. 2006 obrnili še na načelnika generalštaba Albina Gutmana. "Dolgo časa smo poskušali situacijo urediti znotraj hiše," je pojasnila predsednica sveta SVOZ Mileva Štukelj, "a ni bilo nobenega odziva s strani ministrstva za obrambo, medtem ko sta nam obe vojakinji še naprej sporočali, da se stvari niso premaknile in da se šikaniranja nadaljujejo."

Mileva Štukelj je prek sindikalnih zaupnikov seznanjena s šestimi primeri spolnega nadlegovanja v SV: "Toda ženske se bojijo prijaviti nadlegovalca, kar ni čudno, poglejte, kaj se dogaja vojakinjama, ki sta si to upali storiti." Po mnenju sindikalistke so se, ob vstopu ženske v poklic, ki je bil še pred kratkim rezerviran le za moške, s podobnimi težavami srečevali v ameriški in drugih vojskah. "Trditi, da se to ne dogaja le v Slovenski vojski, je absurdno."

V želji, da bi zaščitili vojakinji in da bi na temelju tega primera vzpostavili učinkovit mehanizem za reševanje tovrstnih primerov, je sindikat posredoval naprej: pri vojaški policiji, varuhu človekovih pravic ter končno pri predsedniku države in odboru za obrambo pri državnem zboru RS.

Gutmanova laž

Dan, preden se je sestal odbor državnega zbora RS za obrambo, sta bili vojakinji poklicani na razgovor k ministru. "Minister je rekel, da na soočanju nisva hoteli govoriti. Ni pa bilo rečeno, zakaj," je komentirala pripadnica Slovenske vojske E. U. "Med pogovorom je ob ministru Karlu Erjavcu sedel Branko Podbrežnik, to pa je približno tako, kot bi povabili še Lorenčiča, ki naju je zmerjal in poniževal, ter Tomšeta, ki ga je ščitil."

Na pogovor predstavnik sindikata ali katerikoli drugi zastopnik deklet ni bil povabljen. A predsednica sveta SVOZ je zahtevala, da bi bila navzoča med pogovorom. "Na tem razgovoru je bil minister videti nezadovoljen, da smo to temo sploh odprli. Na neki način je hotel zastrašiti sindikat: govoril je, da iz dokumentacije ni razvidno, da se je izvajalo spolno nadlegovanje, da sindikat zavaja dekleta ipd. Toda na eksplicitno vprašanje, ali je bilo spolno nadlegovanje, sta dekleti odgovorili z DA. Nista pa želeli v navzočnosti Podbrežnika razlagati podrobnosti."

Na 7. seji odbora za obrambo je generalpodpolkovnik Albin Gutman izjavil, da to, kar sta rekli vojakinji, ni res: "Ves čas se je preverjalo, in še enkrat poudarjam, preiskavo so izvajali nevtralni preiskovalci, pooblaščene uradne osebe. Nobenega dvoma ni, da so svoje delo opravili korektno in pravilno. Očitek, da sedaj sami sebe preiskujemo, absolutno ne drži. Poleg tega smo vključili tudi tožilstvo in v veliki meri delovali po navodilih tega tožilstva."

Dekleti naj bi se po besedah Gutmana zavili v molk. "Vojakinji sta odklonili sodelovanje," je razbrati iz magnetograma odbora, "ta odklonilni del sodelovanja teče do včerajšnjega dne. Ne povesta ničesar oziroma menita, da bo v njunem imenu govoril sindikat. Z njima ni mogoča nikakršna komunikacija, kljub vsej potrpežljivosti do teh ljudi."

Gutman je povedal na odboru za obrambo, da so, zato da bi zadevi prišli do dna, "zaprosili za pomoč tudi državno tožilstvo, ki je pomoč obljubilo, in državna tožilka je pozvala imenovane, naj pridejo na razgovor. To ni bilo zaslišanje, torej razgovor. Torej, državni organ, ki ščiti državljane, ju je pozval na razgovor, vendar na razgovor nista hoteli priti kljub večkratnim pozivanjem. Komunikacije tukaj enostavno ni bilo."

Najprej smo vprašali vojakinji, zakaj se nista odzvali pozivom tožilke, toda obe sta zatrdili, da nobenih pozivov od tožilke nista dobili. Nato smo poklicali predstavnika za stike z javnostjo generalštaba, ki nam je pojasnil, da so to pomoč poiskali na ljubljanskem okrožnem tožilstvu. Zato smo okrožno tožilstvo vprašali, katera državna tožilka je sodelovala s Slovensko vojsko in pozivala dekleti, naj prideta na razgovor. Toda začuda, dobili smo naslednji odgovor: "V zvezi z navedbami g. Albina Gutmana pa vas obveščam, da Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani ni opravilo nikakršnega razgovora z osumljenkama, niti ju ni ne pisno ne ustno vabilo na razgovor."

Je torej načelnik generalštaba Slovenske vojske Albin Gutman lagal? In če je člane odbora za obrambo zavajal o sodelovanju s tožilko, koliko je resnice v njegovih drugih trditvah? Ali želi zaščititi svoje podrejene? Je Gutman zadnji člen v celi verigi neustreznega ravnanja nadrejenih v vojski? Mimogrede, ali je prositi državnega tožilca za sodelovanje v notranji preiskavi Slovenske vojske sploh zakonito? A naj ne bi bila sodstvo in vojska v Sloveniji ločena?

Obrambni minister Karl Erjavec je sindikat obtožil, češ da si s tem primerom dela "publiciteto". Medtem so v sindikatu povedali, da so v zadnjem času opozarjali tudi na druge številne nepravilnosti v SV. Recimo na to, kako Slovenska vojska s premeščanjem rešuje kazniva dejanja, pa tudi druge tegobe - recimo neugodne sindikalne zaupnike premeščajo z njihovih delovnih mest na ne ustrezne položaje. "Enega od vojakov so premestili na delovno mesto voznika tanka," je rekla predstavnica SVOZA, "čeprav tega dela ne more opravljati, ker je večje postave." Mileva Štukelj domneva, da če diskreditirajo obe vojakinji, s tem postavijo pod vprašaj tudi druge resne obtožbe s strani sindikata. "S tem, da so se zapičili v ta primer, lahko odvrnejo pozornost od drugih stvari, ki so se nabrali pod preprogo. Toda ni mogoče vseh težav toliko časa spravljati pod preprogo, prej ali slej se naberejo, in se nekdo spotakne."

Ni nepomembno dejstvo je, da MORS že več kot pol leta (torej odkar se je začelo dopisovanje glede vojakinj) zavlačuje podpis pogodbe s SVOZ-om, v kateri bi določili pravice in obveznosti sindikata do ministrstva in obratno. Je to zgolj naključje ali opozorilo, naj bodo manj konfliktni?

Razkritje imen

Ker je MORS v postopku preiskave vse trditve vojakinj zavrnil, je ministrstvo zoper E. U. in M. T. vložilo kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja - krive ovadbe. A okrožno državno tožilstvo je ovadbo ministrstva proti vojakinjama zavrglo, ker ni bil podan utemeljen sum, da sta storili očitano jima kaznivo dejanje.

Kljub temu je časopis Delo v soboto, 9. septembra, brez zadržka objavil imeni in priimka obeh vojakinj, torej domnevnih žrtev. V ponedeljek, 11. septembra, pa so v uredništvu Dela storili točno to, kar je počel vodnik Lorenčič: norčevali so se iz priimka ene od vojakinj, in to tako, da so objavili članek (tedenski pregled dogajanj) z naslovom "Reševanje vojakinje Tič".

Kot da to ni bilo dovolj, je v torek, 12. septembra, kranjski odvetnik obeh vojakinj Kristijan Gnilšak odpovedal sodelovanje. Čeprav smo ga večkrat klicali, nam pojasnila, zakaj je to storil, ter odgovora na vprašanje, ali je stranke v postopku zavrnil zaradi pritiskov SV, ni uspelo dobiti.

Očitno bo moralo o etičnosti ravnanja medijev, ki so objavili imena domnevnih žrtev, svoje povedati Društvo novinarjev Slovenije. O etičnosti odvetnika, ki je stranki tako rekoč pustil na cedilu, pa odvetniška zbornica.

In kako je sedaj z dekletoma? M. T. nam je po vsem, kar se ji je zgodilo, povedala, da vsa Slovenska vojska zaradi tega ni slaba: "To je odvisno od kolektiva, od odnosa vojakov v konkretni enoti. Očitno je zdaj čas, da se podrejo nekateri tabuji in da se vzpostavi varovalka, da se to, kar se je dogajalo nama, drugim ne bo zgodilo." Vojakinja E. U. pa je rekla, da se kljub govoricam, da so bili odgovorni premeščeni, to ni zgodilo: "V resnici so še zmeraj v istem hodniku, so le za drugimi vrati. Mene so kljub prošnjam premestili šele po devetih mesecih. M. T. pa je še vedno uradno podrejena Lorenčiču."