Modro parkiranje

Kratek stik med vozniki in mestnimi redarji traja že vse od uvedbe mestnih redarskih služb. Redarstva so namreč v očeh voznikov nekakšni policijski pomočniki oziroma dodatna vojska v boju z armado voznikov. Z leti je vse skupaj pripeljalo tako daleč, da so vzniknila mnoga društva, d. o. o.-ji in s. p.-ji s primarno ali izključno dejavnostjo svetovanja voznikom. Ker je pravil in pravnih lukenj na tem področju neskončno, se tokrat osredotočimo predvsem na parkiranje v "območjih kratkotrajnega parkiranja", t. i. modrih conah, ter na razliko med formalnimi in dejanskimi pooblastili mestnih redarjev. Parkiranje v modrih conah mora namreč vedno in povsod biti zastonj! Tako pač pravi zakon.

In kaj pravi Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP) o tovrstnem parkiranju: "Na določenih cestah ali delih ceste se lahko parkiranje časovno omeji (območja kratkotrajnega parkiranja) tako, da sme trajati največ 2 uri." Kar je pomembno, zakon tudi določa, da morajo biti talne označbe v tem primeru modre barve ter da mora "voznik označiti čas prihoda na vidnem mestu v vozilu in po izteku dovoljenega časa vozilo odpeljati". To je vse. Zakon nič ne govori o tem, da lahko lokalne skupnosti odredijo plačljivost. In ker gre konec koncev za človekove pravice, potem tu velja osnovno pravilo, da se lahko pravice omejujejo le, kolikor to dovoljuje zakon ali ustava in nič več. Povedano preprosteje, voznikom je dovoljeno vse, kar ni z zakonom prepovedano ali regulirano. In zakon določa, da je parkiranje na modrih conah, če upoštevamo pravila, zastonj. Edino, za kar bi, bodisi pikolovski bodisi suhim pravnim normam sledeči ali pa preprosto nad vašim uspešnim kljubovanjem razočarani redar lahko napisal kazen, je neupoštevanje prometne signalizacije, torej za nespoštovanje prometnega znaka. Pa še to bi pomenilo, da je napisal kazen za nespoštovanje sicer z občinskim odlokom o ureditvi cestnega prometa skladnega, a protizakonitega prometnega znaka. V neskladju z zakonom pa so vsi tisti znaki oziroma table, ki sporočajo, da recimo lahko parkirate do največ dve uri, ura parkiranja pa stane 100 sit. Lokalne oblasti imajo seveda tudi drugo, zelo enostavno možnost odprave zakonskega neskladja, in sicer da modre cone spremenijo v običajna plačljiva parkirna mesta, pač prebarvajo modre talne označbe z belimi. Vendar pa potem to več ne more biti "območje kratkotrajnega parkiranja", saj ZVCP določa, da morajo biti območja kratkotrajnega parkiranja označena z modro barvo. Tako bi lokalne oblasti na sedanjih modrih conah dosegle zakonitost zaračunavanja parkirnine, a bi hkrati izgubile pravico določanja, koliko časa posamezno vozilo lahko tam stoji. Vozila bi tam potem lahko stala toliko ur, kolikor stotolarskih parkirnih listkov bi posamezni voznik naložil na armaturo.

Kljub povedanemu pa nekatere mestne občine še vedno zaračunajo tudi kratkotrajno parkiranje, še najbolj vztrajni so pri tem v Ljubljani, kjer je treba običajno na armaturi pustiti 100 tolarjev vreden parkirni listek, ki ga podrgnemo z nohti ali kovancem. V Mariboru recimo so vsaj iznajdljivi vozniki že precej na boljšem, saj redarji kot zakonit način sprejmejo že na roko napisan listek s časom in datumom prihoda. Ponekod pa je vse skupaj že kar zgledno urejeno, recimo na Vrhniki, kjer na lastni parkirni uri označimo čas prihoda. Plastično parkirno urico je sicer treba kupiti, a je to tudi edini parkirni strošek za parkiranje v modrih conah.

Na drugi strani je povsem jasno: če ob parkiranju v modri coni ne označimo potrebnih podatkov ali pravočasno ne zamenjamo listka in parkiramo dlje, kot je določeno, lahko upravičeno pričakujemo kazen. Se pa tu odpira drugo vprašanje, ki smo si ga zastavili že v uvodu. Ali voznike res lahko kaznuje kar mestni redar? Če je v Mariboru sčasoma zaleglo prostoročno pisanje parkirnih listkov in bo morda tako tudi drugje, pa za zdaj ni bilo tako uspešno "obvestilo redarstvu", ki ga nekateri vozniki nalepijo na notranjo stran svojega vozila. Obvestilo, ki ga je v začetku lanskega leta spisal sedanji predsednik Kluba za zaščito voznikov in državljanov (KZVD) Ludvik Poljanec, se je namreč dokaj hitro razširilo med vsemi najbolj razboritimi borci proti mestnim redarskim službam. KZVD pa je že eno tistih, prej omenjenih neprofitnih združenj na področju zaščite voznikov, vsekakor eno najbolj aktivnih. V obvestilu s pravno argumentacijo pojmovanja zakonskih in ustavnih določil zanikajo pravico redarjev do kaznovanja voznikov. Avtor obvestila in posledično vsi ostali uporabniki te metode boja z redarji v obvestilu opozarjajo na določene dvoumne lastnosti redarske službe. Njihov najpomembnejši pomislek je, da redarstvo ne more biti prekrškovni organ. Ali je posameznik storil prekršek, naj bi po njihovem mnenju bili že po ustavi upravičeni presojati le sodniki. Redarstvo, ki spada v izvršilno vejo oblasti, pa naj nikakor ne bi smelo nastopati kot razsodnik in "storilcem" določati in odrejati kazni. Kar je KZVD med društvi, je na tem področju podjetje Mobilia med profitnimi organizacijami. Gre za s. p. Uroša Prudiča, ki o redarskih pristojnostih meni naslednje: "Nisem sicer strokovnjak za ustavo, vendar trditev, da te lahko kaznuje samo nekdo, ki ima status sodnika, ni povsem iz trte izvita. Možnost napak v postopku se namreč zelo poveča, če nekdo nima vsaj osnovnega predznanja prava. Napake se dogajajo še tako izkušenim sodnikom in govorim o procesnih napakah. Prepričljiv dokaz je enormno število ustavnih odločb v škodo odločbam in sodbam." Kljub pravni podhranjenosti kaznovalcev Prudič še dodaja, da se mu načeloma njihove sedanje pristojnosti ne zdijo preobsežne, če bi sistem deloval, ta pa po njegovem mnenju ne deluje dobro.