Ministrovo božično darilo

Božične praznike izkoristimo za obdarovanje naših najbližjih, vlada pa je izkoristila praznike in 27. decembra na dopisni seji sprejela sklep o poravnavi s katoliško cerkvijo oziroma Nadškofijo Maribor, s katero priznava pravico do odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnin. Čeprav vlada javnost redno obvešča o vseh svojih sklepih z veliko nižjimi finančnimi posledicami, pa te odločitve ni objavila, ampak jo je javno priznala šele po razkritju Dnevnika.

Minister za šolstvo in šport Milan Zver je vladi predlagal izvensodno poravnavo, s katero se vlada zavezuje, da bo Nadškofiji Maribor izplačala odškodnino zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnin med denacionalizacijskim postopkom, ki je trajal več kot 13 let. Znesek, ki naj bi zadovoljil obe strani, pa se je ustavil pri 1,9 milijarde slovenskih tolarjev ali 8,1 milijona evrov. Cerkev naj bi celo zahtevala skoraj trikrat več oziroma 5,6 milijarde tolarjev ali 23 milijonov evrov, vendar se je vladnim pogajalcem uspelo pogoditi za le 1,9 milijarde tolarjev. Neodvisni izvedenec, ki ga je najelo ministrstvo za šolstvo in šport, pa je pred pogajanji izračunal, da znaša izgubljena korist za cerkev v tem času 1,8 milijarde tolarjev. In kaj pravi minister Zver? Pravi, da je vlada dosegla dober kompromis, saj so v Nadškofiji Maribor svoj zahtevek znižali za 3,7 milijarde tolarjev ali za 15,4 milijona evrov.

Tudi zaradi višine odškodnine bi bilo logično, da bi vlada o tem obvestila javnost. Da gre tudi za državne finance visoka sredstva, nam pokaže že primerjava s kmetijskimi subvencijami. Ko je kmetijsko ministrstvo napačno ocenilo višino subvencij, je nastal v proračunu primanjkljaj v višini vsaj 20 milijonov evrov, kar je za vlado pomenilo veliko težavo. Na drugi strani pa sklenitev poravnave v višini 8,1 milijona evrov, katere več kot polovica zapade v plačilo že v letu 2006, ni vredna niti javne objave.

Zakaj sta minister Zver in vlada domnevno tako dobro pogodbo, s katero sta državi domnevno privarčevala toliko denarja, torej skrivala? Zakaj v nobenem obvestilu javnosti tega niso omenili, vse druge sklepe z omenjene seje pa so objavili? Po ministrovem nastopu na tiskovni konferenci sodeč in po besedah, da je država zmagovalka, da so izjemno zadovoljni, da je država delovala več kot smotrno, je še bolj nenavadno, da o takem dosežku ne obvestijo javnosti. "Na to vprašanje v tem trenutku ne znam odgovoriti," se je glasil odgovor ministra Zvera.

Tudi predstavniki cerkve pravijo, da sicer niso povsem zadovoljni, so pa kljub temu šli vladi na roko in podpisali izvensodno poravnavo. Na naše vprašanje, zakaj so pristali na nekajkrat manjši zahtevek, če menijo, da so upravičeni do višjega, pa so nam v nadškofijski službi za odnose z javnostmi povedali: "Zato da bi zadevo uskladili čim prej in v duhu izvensodne poravnave, saj je projekt večgeneracijskega vzgojno-izobraževalnega, rekreativnega in socialnega centra, ki bo tam nameščen, že nared. Otroški vrtec Montessori, dijaški in študentski domovi so že preseljeni, v načrtu je še preselitev gimnazije Antona Martina Slomška, dnevnovarstveni center za starejše občane, glasbena šola in vrsta manjših storitveno-gospodarskih dejavnosti. Do ustrezne rešitve bo tam ostala tudi srednja biotehniška šola." Ker omenjena šola ostaja začasno še v omenjenem objektu, bo ministrstvo za čas od avgusta 2005, ko sta bila opravljena prevzem in predaja in dokler se zadeve za srednjo biotehniško šolo ne uredijo, nadškofiji plačevalo tudi najemnino. Gre za - po ministrovih besedah - okoli 5 milijonov tolarjev ali nekaj več kot 20.000 evrov mesečno. Temu znesku pa je treba prišteti še najemnino za kmetijsko fakulteto, ki jo plačuje ministrstvo za visoko šolstvo, ta pa znaša dodatnih 10.870 evrov mesečno. Skupaj torej prek 30.000 evrov (več kot 7 milijonov tolarjev) na mesec.

Odločitev, da bo objekt na Vrbanski 30 v Mariboru, ki ga trenutno uporabljata srednja biotehniška šola in fakulteta za kmetijstvo, vrnjen v naravi, je vlada sicer sprejela maja 2005, takrat pa je minister Zver z mariborskim škofom Francem Krambergerjem tudi podpisal pogodbo o vrnitvi objekta. Ministrstvo je hkrati s pogodbo dobilo v last in upravljanje III. gimnazijo in glasbeno baletno šolo. Mimogrede, v III. gimnazijo, ki jo je po tej pogodbi dobilo v last in upravljanje ministrstvo za šolstvo in šport, je ministrstvo v enem letu že vložilo 86 milijonov tolarjev za obnovitvena dela.

Kot je povedal minister Zver, naj bi se s Krambergerjevim podpisom o vračilu nepremičnine na Vrbanski 30 in s plačilom odškodnine za neupravljanje cerkev odpovedala vsem nadaljnjim zahtevkom po odškodninah za te nepremičnine. A mariborska škofija se je s podpisom te pogodbe - in obakrat je bil podpisnik Kramberger - že drugič odpovedala vsem nadaljnjim odškodninam. Prvič se je to zgodilo 2. aprila 1986, ko sta Kramberger in predsednik takratne skupščine mesta Maribor Vinko Lapuh podpisala Protokol o dokončni ureditvi premoženjskopravnih zadev med mestom Maribor in vanj vključenimi občinami ter rimskokatoliškim škofijstvom v Mariboru. V tem protokolu jasno piše: "Z uresničitvijo določil tega protokola nimajo mesto Maribor in vanj vključene občine nobenih nadaljnjih obveznosti do Rimskokatoliškega škofijstva in Rimskokatoliških župnij v Mariboru iz naslova nacionaliziranih ali ekspropriiranih objektov in zemljišč."

Ministru se je ob vprašanjih glede protokola na tiskovni konferenci zelo zatikalo. Govoril je o tem, da je zakon o denacionalizaciji nad protokolom, da mariborskega izvršnega sveta ni več, potem o tem, da so upoštevali le trenutno zakonodajo, pa da, čeprav podpisan s strani Franca Krambergerja, protokol ne pomeni nobene pravne podlage. Na koncu je celo rekel, da tega protokola ne pozna. In čeprav ga, kot pravi, ne pozna, je najprej vrnil objekt v naravi, potem plačeval najemnino, zdaj pa se je še dogovoril o plačilu milijardne odškodnine.

Minister Zver ne govori resnice, ko - tudi na tiskovni konferenci - razlaga, da ne pozna protokola. Z ministrstva, katerega prvi človek je, so nam na izrecno vprašanje maja 2005 povedali: "Predmetni protokol nam je znan. Sklenjen je bil med mestom Maribor in vanj vključenimi občinami ter RŠM Maribor in ne posega v razmerja med RS in RŠM v zvezi z denacionalizacijskimi postopki, prav tako pa na zahtevke po zakonu o denacionalizaciji ne vpliva glede na to, da je bila denacionalizacija z zakonom urejena pet let kasneje." Torej jim je bil protokol znan, le upoštevali ga niso. Iz mariborske nadškofije pa so nam sporočili, da ne čutijo potrebe po tem, da bi vsaj vrnili denar, ki so ga dobili pred več kot 20 leti: "Protokol rešuje vprašanje t. i. odškodnine iz naslova nacionalizacije in ekspropriacije objektov in zemljišč, po predpisih, ki so nacionalizacijo in ekspropriacijo urejali. Navedeno pomeni, da se je 'protokolarno' urejanje le in zgolj posredno dotikalo vprašanja denacionalizacije, ki ga zakon tudi jasno zajema - s priznavanjem in upoštevanjem odškodnine, če ta presega 30 odstotkov vrednosti. Vse ostalo se ne upošteva. Kakor je razvidno iz sporazuma, ta škofiji priznava manj kot 1 odstotek odškodnine glede na vrednost podržavljenega premoženja, pa še to ni bilo v celoti uresničeno - po več kot 20 let od podpisa protokola. Kolikor nam je znano, protokol nikoli ni prenehal veljati, čeprav še danes niso izpolnjene vse obveznosti, za katere se je zavezala občinska stran." Katere so te neizpolnjene obveznosti, nam niso znali povedati. Vprašanje odstotkov premoženja je tudi precej vprašljivo, če vemo, da je bil objekt, ko ga je zaplenil nemški okupator, zgrajen samo na pol oziroma do tretje gradbene faze.

Kakorkoli že, v petek je vodstvo mariborske nadškofije v izjavi za javnost, kot je poročala STA, zavzelo stališče, da Vrbanska 30 sploh ni bila predmet podpisanega protokola. Vendar kot smo zapisali, protokol jasno pravi, da "Maribor in vanj vključene občine nimajo nobenih nadaljnjih obveznosti do Rimskokatoliškega škofijstva in Rimskokatoliških župnij v Mariboru iz naslova nacionaliziranih ali ekspropriiranih objektov in zemljišč". Če je Vrbanska 30 v Mariboru, potem je tudi ta objekt predmet tega protokola.