Politika

Gašenje požarov

Slovensko zdravstvo bolj kot pomanjkanje denarja pestita slabo gospodarjenje in odsotnost dolgoročnega načrtovanja

Urša Marn  |  Mladina 52  |  4. 1. 2008

V slovenskem zdravstvu vre. Nezadovoljni so zdravniki in bolniki. Prvi zaradi slabih delovnih razmer, preobremenjenosti, zastarele opreme in slabega plačila, drugi zaradi čedalje slabše dostopnosti zdravstvenih storitev. Vse več zdravstvenih delavcev nestrpno čaka na koncesije, da bodo lahko pobegnili iz javnih zdravstvenih zavodov. Pri tem pa želje po odhodu med zasebnike ne izražajo le posamezniki, pač pa kar celotni oddelki. Tako je pred kratkim odcepitev od Univerzitetnega kliničnega centra napovedal celoten oddelek za revmatologijo, podobno pa razmišljajo tudi v nekaterih drugih kliničnih oddelkih UKC.

O pasteh, ki jih prinaša nepremišljena privatizacija, se je mogoče prepričati na primeru zdravstvenih domov. Zaradi stihijskega podeljevanja koncesij, ki smo mu bili priča v času ministra za zdravje Andreja Bručana, danes kar dve tretjini zdravstvenih domov v Sloveniji ne more več opravljati vseh storitev, ki jim jih nalaga zakon. Zatika se pri izvajanju preventive, dežurstvih in laboratorijski diagnostiki. Po besedah Julijane Bizjak Mlakar, strokovnjakinje za zdravstvene sisteme, sicer tudi svetovalke SD za področje zdravstva, je politika sedanje vlade pripeljala do slabše dostopnosti zdravstvenih storitev ter do organizacijskih in finančnih težav zdravstvenih domov. To je priznala tudi nova ministrica Zofija Mazej Kukovič, ko je županom priporočila, naj se podeljevanja koncesij na primarni ravni vzdržijo do sprejetja plana zdravstvenega varstva države in določitve mreže javne zdravstvene službe.

Brez strategije

Čeprav se razmere v zdravstvu slabšajo, vlada Janeza Janše v treh letih mandata ni ponudila nobene rešitve. Nasprotno. Predlog temeljite reforme zdravstvenega sistema, ki so ga na ministrstvu za zdravje pripravili v mandatu Dušana Kebra, je romal v predal, vlada pa ni ponudila alternative. "Država nima ne strategije razvoja področja zdravstvenega varstva ne jasne opredelitve, kaj je na tem področju javni interes. Nima jasnega stališča o tem, kakšno zdravstveno varstvo hočemo in premoremo, kako z javnimi zavodi oziroma s privatizacijo, kako s prostovoljnimi zavarovanji oziroma kje so meje," je pred kratkim zapisal mag. Martin Toth, svetovalec direktorja ZZZS ter poznavalcev zdravstvenih sistemov. "Kljub nekaterim 'poskusom' reform se zakonodaja, ki ureja področje zdravstvene dejavnosti, od leta 1992 tako rekoč ni spremenila. Ustanovitelji javnih zavodov in tisti, ki so za delovanje javne zdravstvene mreže najbolj odgovorni, ne ukrepajo in prepuščajo dogajanje stihiji ali iznajdljivosti vodstev teh zavodov oziroma zasebnikov. Vsa usmeritev, ki se je slišala od nosilcev politike v zadnjih letih, je bila le večja privatizacija zdravstva," je kritičen.

Kaj je pripeljalo do takšnih razmer? Toth: "Pretežni del zaposlenih v zdravstveni službi in vodstev zdravstvenih zavodov bi odgovor iskal v nezadostnih finančnih sredstvih. Teh resda nimamo toliko kot gospodarsko najbolj razvite države, ker tudi nimamo tako visokega bruto domačega proizvoda. Merjeno z odstotkom BDP, namenjenega za zdravstveno varstvo, le malo zaostajamo za povprečjem Evropske unije, imamo pa zato nižji standard storitev, slabšo dostopnost zdravstvenih storitev in tudi nižje stroške za izvajanje programov," pravi Toth.

Šest odstotkov rezerve

Glavna težava slovenskega zdravstva ni pomanjkanje denarja, ampak slabo gospodarjenje z njim in skoraj popolna odsotnost dolgoročnega načrtovanja. To meni tudi generalni direktor ZZZS Samo Fakin. "Slovenija je v letu 2007 za zdravstvo namenila 2 milijardi evrov iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, 300 milijonov evrov iz prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja in približno 150 milijonov evrov direktno iz žepov bolnikov. Skupaj torej skoraj 2,5 milijona evrov ali 8,5 odstotka BDP. Po deležu sredstev, namenjenih zdravstvu, se uvrščamo v sredino evropske petindvajseterice, ob bok Španiji, Grčiji in Portugalski. Nismo med najboljšimi, a tudi ne med najslabšimi. Zdravstvu namenjamo toliko, kot lahko glede na rast BDP. Bolj pomembno je vprašanje, ali se denar porablja racionalno. Po moji oceni se večina denarja sicer uporablja gospodarno. Obstaja pa rezerva v višini petih do šestih odstotkov," pravi Fakin. In dodaja: "Rezerve so v javnih naročilih, v ceni zdravil ter v boljši organizaciji in menedžmentu. Dejstvo je, da se je ležalna doba v bolnišnicah v zadnjih desetih letih zmanjšala z 8,5 na štiri dni. Čeprav se je zaradi tega v bolnišnicah sprostilo dva tisoč postelj, nismo zaprli niti enega oddelka, ni prišlo do racionalizacije kadrov. Nasprotno. V bolnišnicah se je število zaposlenih v petih letih povečalo za 1500 oseb."

Ta trenutek Fakina najbolj skrbi morebitni dvig zdravniških plač, ki bi zavarovalnico lahko pahnil v izgubo oziroma krčenje programov. "ZZZS od leta 2003 posluje pozitivno. Konec leta 2007 bomo imeli približno 75 milijonov evrov plusa. Pri čemer je 25 milijonov evrov že rezerviranih za širitev programov, 20 milijonov evrov bo šlo za dvig plač zaradi ukrepa plačila 150-odstotne dežurne ure, ostalih 30 milijonov pa je rezerviranih za izvajanje zakona o izravnavi plač v javnem sektorju, ki naj bi začel veljati februarja ali marca 2008. Če se bodo plače zdravnikom dvignile samo toliko, kot je predvideno po zakonu o izravnavi plač v javnem sektorju, bo zavod posloval na pozitivni ničli. Če pa bi se dvignile za dodatnih trideset odstotkov, bo zavod pod vodo vsaj za 50 milijonov evrov." Ker se državna zdravstvena blagajna po zakonu ne sme zadolževati, je izgubo mogoče nadomestiti le s krčenjem programov.

Po Fakinovem mnenju je eden glavnih problemov zdravstva odsotnost dolgoročnega načrtovanja. "Zdravstvo je dobrina, ki jo dobiš najceneje in z najmanj odkloni, če jo planiraš. Če veš, da se je trend rodnosti obrnil, moraš biti na to pravočasno pripravljen. Načrtovati bi morali vsaj za pet do šest let vnaprej, česar se pri nas ne dela. Nimamo niti plana zdravstvenega varstva države, kaj šele, da bi bolnišnice imele dolgoročne strateške plane. Tako kot v socialističnih časih se tudi danes čaka na to, kaj bo reklo ministrstvo, tam pa veliko ne uspejo reči, ker se ekipe menjajo vsaka štiri leta."

Odsotnost dolgoročnega načrtovanja dokazuje tudi nedavna revizija računskega sodišča o upravljanju z medicinsko opremo. Temeljna ugotovitev je, da ministrstvo pri porabi javnega denarja za nakup medicinske opreme ni učinkovito. Ministrstvo je slabo povezano z bolnišnicami, te ne vodijo ustreznih evidenc opreme, zato seveda tudi ministrstvo nima podatkov, pa še tisti podatki, ki jih ima, so razpršeni po posameznih enotah ministrstva. Ministrstvo ne spremlja zadovoljivo niti letnih poročil bolnišnic, pri ciljih ni usklajeno z bolnišnicami, manjkajo pa tudi prioritete, zaradi česar so veliki nakupi stihijski. Posledica je prevelika vloga zdravnikov pri razpisih, ki so neustrezno pripravljeni, kar vodi v neučinkovito porabo denarja. Po mnenju predsednika računskega sodišča Igorja Šoltesa tudi zadnji dogodki - gradnja Onkološkega inštituta in Pediatrične klinike - kažejo na to, da so se podcenile pripravljalne faze razpisov.

Kdo ve, kaj manjka?

Čeprav je računsko sodišče revidiralo le ministrstvo in Univerzitetni klinični center, je hkrati naredilo še anketo med vsemi 26 bolnišnicami o upravljanju z medicinsko opremo. Zbrani podatki razkrivajo kup slabosti. Kar 8 od 26 bolnišnic ne vodi podatkov o življenjski dobi opreme in razlogih odpisa, 10 od 26 bolnišnic pa tudi ne vodi evidence o stroških vzdrževanja! Izkoriščenost medicinske opreme spremlja le 11 od 26 bolnišnic, med njimi pa ni največjih bolnišnic, ki uporabljajo opremo, za katero je vodenje tovrstne evidence tudi najbolj smiselno. Po oceni računskega sodišča je stanje pri dolgoročnem načrtovanju nakupov medicinske opreme slabo, saj ima za najmanj petletno obdobje izdelane načrte nakupov le 8 od 26 bolnišnic. A ministrstvo je skupaj s 26 bolnišnicami od leta 2000 do vključno leta 2006 za nabavo medicinske opreme porabilo 144,2 milijona evrov ali 34,5 milijarde nekdanjih tolarjev. Na prvi pogled je številka ogromna. A če jo preračunamo na vso populacijo, ugotovimo, da se je letno za nakup opreme porabilo le 10 evrov na prebivalca. Še manj spodbudno je, da se medicinska oprema nabavlja nepregledno in ad hoc. Dva največja nakupa z javnim razpisom v obdobju od leta 2000 do vključno leta 2006 sta bila zdaj že legendarni nakup 38 operacijskih miz v vrednosti 4,8 milijona evrov, ki ga je leta 2003 izvedel Klinični center, in nakup 18 operacijskih miz v vrednosti 1,4 milijona evrov, ki ga je v letu 2005 izvedlo ministrstvo za zdravje. Po oceni računskega sodišča sta oba nakupa "primera slabe prakse".

A javni razpisi so le vrh ledene gore.Kar dobrih 36 odstotkov denarja za opremo, skoraj 90 odstotkov vseh nakupov, je bilo izvedenih kot naročila male vrednosti. Pri teh javni razpisi niso potrebni, nadzor na temi nakupi pa zato skrajno pomanjkljiv.

Po mnenju Fakina slabo načrtovanje in gospodarjenje s sredstvi dobro ponazarja primer nabave opreme za novi Onkološki inštitut v Ljubljani. Čeprav bi za sedem operacijskih dvoran potrebovali le sedem aparatov za anestezijo, so jih dejansko nabavili devetnajst! Novi aparati zapakirani stojijo na hodnikih inštituta - in čakajo, da jim poteče garancijski rok! Ker je država za nakup 19 aparatov skupaj z ventilatorji odštela 1,26 milijona evrov ali 302 milijona nekdanjih tolarjev, to pomeni, da je bilo po nepotrebnem zapravljenih skoraj 800 tisoč evrov. Za ta denar bi lahko kupili dvajset inkubatorjev in rešili stisko, s katero se zaradi naraščajočega števila prezgodnjih rojstev sooča ljubljanska porodnišnica. Seveda porodnišnica ne potrebuje dvajsetih inkubatorjev. Že pet bi jih bilo dovolj. S preostalimi 600 tisoč evri bi lahko kupili nove aparate za ultrazvok; nekateri so stari tudi deset let in več.

Iz Srbije? Počasi, počasi.

Pomenljivo je, da je ljubljanska porodnišnica na stisko opozarjala več mesecev, a so se na ministrstvu za zdravje zganili šele, ko je zadeva prišla tako daleč, da je bila porodnišnica prisiljena omejiti sprejeme, rizične nosečnice pa preusmeriti v Maribor. Ob vsem skupaj najbolj zbuja začudenje presenečenost ministrice Zofije Mazej Kukovič. Če komu, bi moralo biti ministrici za zdravje znano, da rodnost v Sloveniji že dve leti narašča in da se zaradi pozne prve nosečnosti povečuje število prezgodnjih rojstev. Po podatkih statističnega urada se je leta 2006 v Sloveniji rodilo 775 otrok več kot v letu 2005, zgodba z večjim številom rojstev pa se je ponovila tudi letos. Dr. Lilijana Korenhauser Cerar, vodja enote za intenzivno nego novorojencev, navaja, da se je v primerjavi z letom 2005 število porodov v ljubljanski porodnišnici povečalo za 25 odstotkov (s 4794 v letu 2004 na več kot 6000 letos). Ob enakem relativnem deležu prezgodnjih porodov se je v treh letih povečalo število nedonošenčkov za četrtino. Ker je zdravstvo pri zdravljenju nezrelih otrok čedalje bolj uspešno, ti otroci po rojstvu ne umirajo več. A to še ne pomeni, da jih lahko starši iz porodnišnice že po treh dneh vzamejo domov. Nedonošenčki zaradi nezrelosti organov potrebujejo dolgotrajno intenzivno zdravljenje in nego. Pomoč aparatov in medicinskega osebja potrebujejo več mesecev. V ljubljanski porodnišnici so doslej imeli na voljo le osem inkubatorskih postaj. Zdaj jim je ministrica za zdravje iz sredstev, ki so ji na računu ministrstva ostali ob koncu leta, obljubila nakup dveh novih.

Gesta je sicer hvalevredna, a žal pomanjkljiva. Strokovna direktorica ginekološke klinike prof. dr. Helena Meden Vrtovec opozarja, da zgolj z nakupom dveh inkubatorskih postaj stiske v enoti za intenzivno nego novorojencev ni mogoče rešiti, saj ta ni le posledica pomanjkanja in zastarelosti aparatur, pač pa tudi pomanjkanja kadra. Trenutno v porodnišnici primanjkuje deset do dvanajst izurjenih višjih medicinskih sester. Samo za delo na novih inkubatorskih postajah bodo potrebovali osem višjih medicinskih sester. Ker v Sloveniji medicinskih sester primanjkuje, je edina rešitev uvoz delovne sile iz tujine, predvsem iz držav nekdanje Jugoslavije, kjer je največ zanimanja za delo v Sloveniji. Tu pa se stvari zataknejo, saj morajo tujci zaradi zapletenih postopkov na dovoljenje čakati najmanj leto dni. "Pred časom smo imeli na Ginekološki kliniki velike težave zaradi premajhnega števila anesteziologov. Prepričani smo bili, da bomo morali operacije ustaviti, ženske pa prenaročiti. Dogovorjeni smo bili za uvoz dveh anesteziologinj iz Srbije, a iz tega do danes ni bilo nič, ker se postopek za pridobitev delovnega dovoljenja, ki je v pristojnosti ministrstva za delo, vleče že od februarja 2007," navaja Meden Vrtovčeva.