komentar / Novinarska prerokba

Predstavljajte si, da verjamete, da bo prihodnje dni na bencinskih črpalkah zmanjkalo bencina. To se je v naši polpretekli zgodovini že dogajalo, prizori so nekaterim še znani: ljudje so panično drveli kupit bencin na zalogo in zaradi tega je bencina resnično zmanjkalo. Brez takega ravnanja ga ne bi. Zamislite si še, da začnejo krožiti informacije o zlomu neke borze. Tečaji so nizki, indeksi padajo, zato govorice učinkujejo še močneje. Takšne govorice so že večkrat povzročile, da je borza zares doživela zlom. Mehanizmu, pri katerem se zaradi prepričanja akterjev in zgolj zaradi njega uresniči vsebina tega prepričanja, pravimo "samouresničena prerokba". Dejansko stanje se vzpostavi že na podlagi prepričanja ljudi, da se bo vzpostavilo.

V ekonomiji, družbi in politiki je mogoče s takim mehanizmom razložiti veliko pojavov. Mar nista prodor socialnih demokratov in njihovo ravnanje zadnjih nekaj let posledica ene same vere v to, da bodo nekoč zmagali, mar temu ni namenjeno predčasno mandatarstvo gospoda Pahorja? Kar nekaj zlorabe takšnega javnega prepričanja zasledimo v aktualnih razpravah o tem, ali so slovenski mediji zares (bili) pod političnim škornjem predsednika vlade. Po uprizoritvi spektakularnega zanikanja v parlamentu ob glasovanju o zaupnici vladi smo bili deležni protiofenzive, prikrivanja sledi škornjev za nazaj. Janša in oblastniki vsak dan fingirajo, da vpliva na medije nikoli niso imeli in da je, celo dobesedno, 571 novinarjev, podpisnikov peticije, lagalo. Spreten manever zanikanja, ki ga navidezno podpirajo nekatere lastniške spremembe v časopisih Delo in Večer, je učinkoval kot samoterapija za nekdanje eksekutorje in rablje v medijskih hišah, kajti zdaj se nenadoma zdi, da lahko videz tega, da političnih vplivov in njihove vloge ni bilo, celo zmaga in prevlada. Četudi gre le za del medijev, ki se je Janši izmuznil z vajeti.

Da takšen mimikretičen razplet izrazito ustreza njemu in oblastni nomenklaturi, ni treba posebej razlagati. Da se ga veselijo novinarski eksekutorji, ki so po naročilu (nekateri to še vedno počnejo) rezali glave, cenzurirali in se vdajali oblasti, tudi ne. V nadaljevanju nas bo zanimalo, kako takšen razvoj dogodkov vpliva na "običajne" novinarje in njihova prepričanja o razmerah v medijih. Dovolimo si jih takoj na začetku uvrstiti v dve kategoriji: tiste, ki so podpisali peticijo proti političnim pritiskom in cenzuri, in one, ki je niso. Najprej k prvi skupini: čeprav drži, da so bili deležni številnih osebnih šikaniranj, diskvalifikacij in pritiskov, je treba priznati, da so podpisniki peticije po številnih napadih in zanikanjih ravnali razmeroma defenzivno. Branili so se le deloma, "tujine" niso več obveščali o vojnem scenariju, ki ga proti njim piše gospod Janša, niso hiteli javno postreči z dokazi o pritiskih in cenzuri, k čemur jih je oblast pozivala. Celo več: zdi se, da so se nekateri med njimi, verjetno sicer zelo osamljen del, pokesali in ažurno pisali kabinetu predsednika vlade ter prosil za odpustke. Vsekakor je težko verjeti, da so si podpisniki premislili glede svojega mnenja, zato lahko domnevamo, da se jim preprosto ni ljubilo javno izpostavljati v dobri veri, da državljani že razumejo, kdo manipulira in kdo ne.

Zanimivejša za prebiranje bi bila razodeta argumentacija tistih, ki peticije niso podpisali. Kot vemo, so klubi Janši in desnici zvestih novinarjev pisali protipeticije in prvo kompromitirali z označbo "politična". To je prvi njihov argument, usklajen s starim trikom te oblasti: kar ti ne ustreza, označi za politično motivirano in uporabi teorijo zarote. Preostalih tako rekoč ne poznamo: nekateri je niso podpisali, domnevajmo, ker jih je bilo strah za službo in iz konformizma, nekateri zato, ker se jim je zdelo, da ne bo učinkovita (razvoj dogodkov jih je demantiral), nekateri zato, ker se jim to ne zdi primeren način protesta, drugi zato, ker se jim je vsebina zdela preozka in preveč osebna. Seveda so številni lahko menili, da preprosto ne drži, kar v njej piše. Vsi našteti razlogi nepodpisnikov imajo skupen imenovalec: razvoj dogodkov jim po svoje ustreza. Če hočejo ali ne, morajo paktirati z igro varanja, ki jo uprizarja Janša. Če se jim je peticija zdela preveč politična, se jim bo takšna morala zdeti vsaka naslednja. Posledično ne bodo smeli nikoli podpisati nobene, to pa bo pogubno predvsem zanje same. Če jih je bilo strah za službo, z nepodpisom niso storili nič, lahko jih bo strah še naprej. Če se jim je ta, najbenignejši med vsemi oblikami protesta, zdel neprimeren, bodo težko našli manj ostrega. In če se jim zdi, da peticija vsebinsko ni bila resnična, bodo verjetno pravo vsebino zaman iskali v katerikoli podobni pobudi.

Nesolidarnostno ravnanje nepodpisnikov, ki tarnajo, da ni mogoče nič storiti in da za temi gospodarji prihajajo novi, bo najprej pogubno zanje same. Namesto da bi ponujali protestna pisma, če je treba, ob vsakih novih škornjih nad sabo, jih zdaj ne bodo smeli ob nobenih, če želijo ohraniti začetno konsistentnost. In še huje: po svoje so z nedejanjem pravzaprav nehote sodelovali pri fazi prikrivanja za nazaj (pri "Ungeschehenmachen", kot bi rekel Freud). Pri pretvarjanju, kot da se zadnji dve leti ni nič zgodilo, pri brisanju spomina. V to smer se že vneto trudijo nekateri, ki so pridno molčali in zanikali cenzuro, celo ustvarjali antipeticije, danes pa se postavljajo v prve vrste borcev za svobodo in želijo prevzeti vlogo novinarskih profesionalcev. Janšev manever vojne z novinarji in preusmerjanja pozornosti drugam zato ustreza vsem aktivnim in neaktivnim udeležencem: "njegovim" urednikom in novinarjem, pa tudi nepodpisnikom peticije. Tem namreč preostane le, da se razglasijo za "večne žrtve" in lepodušniško jadikujejo nad svojo usodo ob vsakem udarcu biča ali pa da sprejmejo argumentacijski trik "Vsi so enaki, razlik med njimi ni", ki nam ga politični demagogi vsak dan zabijajo v glavo. Prav takšno ravnanje je lep način, kako deluje "novinarska prerokba" - ker velika večina pasivnih novinarjev verjame, da ni mogoče nič storiti, se tudi nič ne zgodi.