promocija slovenije / Ministrove muke

Vladni urad za informiranje vsak mesec izdaja revijo Sinfo. Revija, napisana v angleščini, prinaša teme iz politike, okolja, kulture, gospodarstva in športa. Urednica je Vesna Žarković. Ni tako nenavadno, da v reviji nastopajo ministri in vladni funkcionarji. Prav tako ni nenavadno, da v tej reviji ni veliko prostora za kritična mnenja o vladni politiki. Nenavadno je nekaj drugega.

V zadnji, decembrski izdaji je kot vodilni, prvi članek izšel prispevek zunanjega ministra Dimitrija Rupla. Plodnemu peresu so se zapisale nekatere trditve, ki jim je treba posvetiti nekaj več pozornosti. Minister Rupel na začetku članka tujcem predstavlja vladne uspehe in trnovo pot do predsedovanja EU. Že po četrtem odstavku pa ga zanese v notranjepolitične razmere, konkretneje v novinarsko peticijo. Njegova interpretacija peticije je podobna Janševi. "Nisem čisto prepričan, kako naj odgovorim na vprašanje o dejanskih motivih poletnih in jesenskih napadov na vlado. Glavni namen je verjetno bil ustvarjanje negativne podobe in spodkopavanje kredibilnosti Slovenije: spodkopati predsedovanje Slovenije, še preden se je to sploh začelo. Morda so upali, da bi lahko na podlagi svojih ideoloških stališč sprožili dodatno slabo publiciteto in dosegli končno negativno oceno predsedovanja. To bi opoziciji na prihajajočih jesenskih volitvah vsekakor koristilo." Članek Rupel nadaljuje predvidljivo. Mediji so v rokah opozicije, v Sloveniji so komunisti po sestopu z oblasti še dolgo ostali na njej, pri nas ni bilo lustracije itd. Nekaj besed nameni tudi samemu sebi. Tako zapiše, da so ga julija 2004 izključili iz vlade. Resnica seveda ni tako preprosta, Rupel je, čeprav je bil takrat minister v vladi, želel sodelovati na političnem zboru, katerega namen je bil "oblikovati zmagovito koalicijo", ki je bila konkurent tedanji oblasti. In Ropu pač ni preostalo drugega, kot da je ministra iz vlade izključil. Rupel tudi napiše, da ne sme pisati v Delu in da je bila pogodba z njim prekinjena. Nenavadno je, da so osebni pogledi ministra Rupla o tem, kdo se skriva za 571 podpisi novinarjev in kako so njemu osebno ukinili kolumno, tako pomembni, da se znajdejo v vladnem časopisu, namenjenem mednarodni javnosti.

Pa so takšna dejanja nekaj normalnega? Se v mednarodni praksi pogosto zgodi, da zunanji ministri mednarodno javnost obveščajo o notranjepolitičnih trenjih? Doc. dr. Milan Brglez, predstojnik katedre za mednarodne odnose na FDV, pravi, da je od vprašanja normalnosti primernejše vprašanje običajnosti takšnega ravnanja. "Zunanji ministri navadno ob takšnih priložnostih pojasnjujejo zunanjo politiko svoje države in ne njene notranje politike, razen če je to oportuno za vodenje zunanje politike. V dvostranskih ali večstranskih pogajanjih lahko na primer s poudarjanjem notranjih nasprotij izposlujejo kakšne koncesije v imenu tega, da bi bilo sklenjeni dogovor kasneje sploh mogoče ratificirati." Brglezu bi se zdelo primerneje, če bi minister Rupel pisal o predsedovanju EU. "Času in namenu navedenega pisanja bi bolj ustrezalo poudarjanje vsebinskih prednostnih nalog slovenskega predsedovanja in še zlasti posrečenega mota: 'SI-nergija'."

Seveda je res, da evropska politika postaja tudi notranja politika, da se zunanja in notranja politika vseskozi prepletata. Brglez: "Toda zato imajo tuje države, članice in nečlanice EU, v Republiki Sloveniji svoje diplomatske misije, ki vlade z vsemi dopustnimi sredstvi obveščajo o vsem relevantnem dogajanju v Sloveniji. Zanje je bilo takšno sporočilo odvečno in najbrž simptomatično, razen če sodimo, da je zunanji minister ta ko skušal opravičevati način in vsebino glasovanja o zaupnici vladi v slovenskem parlamentu tik pred predsedovanjem Svetu EU. Tudi ta način doseganja soglasja, s katerim se je skušalo (in celo javno hvalilo) obrniti negativne trende priljubljenosti vlade in pozicije, je v takšnih trenutkih nenavaden. Torej, morda je po svoje in bo za nas postalo normalno, da se na ne navadne stvari uradna politika odziva nenavadno in da se namesto vsebini posvečamo formi nalog, ki so pred nami. Ampak tudi to bi se dalo narediti veliko bolj diplomatsko."

Omenjeni članek pa ni edina nediplomatska poteza, ki si jo je v zadnjem času privoščil minister Rupel. Dnevnik je poročal o nenavadnem brifingu tujih diplomatov, ki jim je Rupel na presenečenje vseh govoril predvsem o političnih razmerah v Sloveniji, malo manj pa o pripravah Slovenije na predsedovanje EU. Nedavno se je tudi Economistu zapisalo, da bi bil neki zunanji minister veliko srečnejši, če kriza na Kosovu ne bi potekala ravno v času slovenskega predsedovanja EU. Ta minister dvomi o moralni pravici Slovenije, da od Srbije zahteva, naj se sooči s svojo zgodovino, če pa Slovenija (še) ni priznala vseh napak iz komunistične preteklosti. In kdo je ta zunanji minister, ki v uglednem mednarodnem tedniku blati Slovenijo? "Te litanije o slovenskih pomanjkljivostih pa ne bi bile prepričljive, če jih ne bi izrekel ravno slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel." Economist je sicer že pred dvema letoma zapisal, da je "zunanji minister Dimitrij Rupel za nekoga z 20-letnimi diplomatskimi izkušnjami nenavadno robat. Diplomati v Ljubljani ob vprašanju, kako bodo slovenski ministri 26 evropskih kolegov vodili skozi težavne teme, kot je reforma kmetijskih nadomestil, samo zavzdihnejo in zavijejo z očmi."

Novinarji Economista se v svojih ocenah niso zmotili. Razen če so tudi oni, podobno kot 571 slovenskih podpisnikov peticije, zaslepljeni in politično povezani s slovensko opozicijo.

Na uradu za informiranje na konkretno vprašanje, ali je primerno, da se v reviji Sinfo pojavljajo tudi ministrova čisto osebna politična mnenja, niso odgovorili. V odgovoru so zapisali zgolj to, da je revija "namenjena tudi predstavljanju slovenskih razmišljanj in dosežkov tujim javnostim, zato v njej redno objavljamo prispevke oziroma pogovore z vidnejšimi slovenskimi politiki". O Ruplovih tezah se niso izrekli.