ekonomija / Več negotovosti kot gotovosti

Konec decembra vsi ljudje postanemo vedeževalci. Vsevprek pošiljamo voščila in dobre želje za prihodnost, ki jo prinaša novo leto. Ekonomisti se prav tako ne moremo upreti skušnjavi, da ne bi postregli z gospodarskimi napovedmi in se hkrati pokesali za nerodnosti glede starih sklepov. Leto 2008 s politično-ekonomskega vidika ne prinaša nič presenetljivega. Ekonomski tanker svetovnega gospodarstva še vedno pluje z zavidljivo hitrostjo, politično stabilnost pa bodo krojile predsedniške volitve v ZDA in v Rusiji, pa nov institucionalni zagon EU in olimpijske igre na Kitajskem. Toda skromni optimizem se utegne zalomiti. V razmeroma mirnih scenarijih, ki prevladujejo, imamo vrsto nevarnih čeri.

Ekonomska veda ni futurologija, čeprav si z njo deli tako strast do projekcij kot tveganja glede točnosti svojih napovedi. V čem je težava? Globalni trendi so danes veliko bolj negotovi, nerazumljivi in težje obvladljivi kot v preteklosti. Nanotehnologija, genski inženiring, svetovni informacijski splet, pa podnebne spremembe in civilizacijski trk kulturnih identitet so težko razumljivi ne samo običajnim ljudem, temveč tudi učenim raziskovalcem in spretnim upravljavcem. Leta 1982 je John Naisbitt s svojimi Megatrendi pretresal svet kot kakšen novodobni Nostradamus, petindvajset let pozneje Mark Penn, strateški svetovalec Hillary Cliton, govori samo še o mikrotrendih. Velik globalni svet je mreža dogodkov, mislimo in delujemo kratkoročno in z majhnimi koraki, živimo v svetu nišnih proizvodov, trgov in strategij.

To je pomembno spoznanje. Zamotana makroekonomija pomeni zgolj kumulativni zbir mikroekonomskih odločitev, zato skrivnosti njenih megatrendov ležijo v poslovnih politikah podjetij in v domačih odločitvah družinskih proračunov. Vzemimo kot primer samo energetiko, posvečeno polje velike politike v zadnjih desetletjih. Medtem ko se politiki prepirajo o prerazdelitvi stroškov glede prehoda na nizkoogljična gospodarstva, podjetja in gospodinjstva delujejo v pravi smeri. Svetovalna hiša McKinsey v svoji novi študiji o energetski prihodnosti sporoča, da je 46-odstotno znižanje globalnih toplogrednih plinov uresničljivo z varčevalnimi spremembami na mikroravni. Vse skupaj poganjajo dobički zaradi večje energetske učinkovitosti, za vsem stoji razdrobljen trg in ne visoka politika, vse skupaj poganjajo interes ljudi, podjetniške tehnološke spremembe in skupna zavest o obvladljivi ekološki prihodnosti.

Ti mikrotemelji makroekonomskih trendov imajo v letu 2008 svoje dobre in slabe strani. Dobra je še vedno velika robustnost gospodarske rasti, ki jo poganjajo globalni podjetniški trendi, slabosti neobvladljivih mikrogospodarskih sprememb pa kažeta naraščajoča inflacija in finančna nestabilnost. Toda pojdimo po vrsti.

Svetovno gospodarstvo bo že peto leto zapored raslo po stopnji blizu petih odstotkov, EU in ameriško gospodarstvo (NAFTA) okoli dveh odstotkov, azijske države (ASEAN) in Južna Amerika okoli petih odstotkov, najhitreje se bo razvijala Afrika. ZDA v volilnem letu sicer ne bodo doživele recesije, čeprav je kar 2000 milijard dolarjev posojil izpostavljeno velikim tveganjem. Po desetletju prevlade ZDA kot lokomotive razvoja sedaj to postajajo razvijajoče se države Azije, Afrike in Latinske Amerike. Kitajska je polna likvidnostnih rezerv, Indija je vroči trg s svojimi storitvami, Rusijo bodo napajale visoke cene nafte, Brazilija oživlja svoje surovinske baze. BRIC (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska) v letu 2008 postaja najbolj perspektivno globalno ekonomsko središče sveta. In kdo je v središču teh sprememb? Globalna podjetja, kjer velikost ne igra več posebne vloge.

Leto 2008 morda ne bo ponudilo novih političnih vojn, zagotovo pa bodo v ospredju ekonomske vojne na podjetniški ravni. Francoski predsednik Sarkozy je uporabil ta izraz, ker ga skrbi položaj Airbusa v primerjavi z Boingom. Težava ne tiči zgolj v prikritih državnih subvencijah, ki jih bodo v letu 2008 neuspešno poskušali preganjati v okviru WTO, temveč so tu pomembni premiki v medvalutnih razmerjih. Evro, japonski jen in delno tudi kitajski juan bodo apreciirali, vrednost dolarja bo še naprej nadzorovano padala. Krediti bodo dražji in banke bodo pazljivejše, nadzor centralnih bank bo ostrejši, njihove akcije pa bolj koordinirane kot kdaj prej. Leto 2008 ponuja tako svojevrsten in zakulisni drugi Bretton Woods.

In finančno stabilnost svet v letu 2008 potrebuje zaradi dveh razlogov. Najprej mora sanirati posledice finančne krize zaradi nepremičnih balonov v ZDA in tudi v EU, hkrati pa se mora spoprijeti z novim prihajajočim inflacijskim obdobjem. Inflacijski val je tu. Poganjajo ga visoke cene nafte, ki bodo ostale nad 80 USD za sod, pa višje cene kmetijskih in prehrambenih proizvodov, predvsem pa višja inflacijska pričakovanja podjetij in gospodinjstev. Inflacija je ciklični in sistemski fenomen tržnega gospodarstva. Zdi se, da je desetletje nizke inflacije za nami in da bo leto 2008 prvo leto pomembnih inflacijskih pritiskov.

Oboje je resna nevarnost za EU. Ta leta 2008 praznuje desetletnico uvedbe evropske monetarne unije, ECB in oblikovanja evra. V letu 2008 vstopata v evroobmočje Malta in Ciper, imeli bomo 15 držav s 318 milijoni prebivalci. Evropski komisarji, kot na primer Joaquin Almunia, so ponosni na stabilnost proračunskih financ in močan evro. Toda reči niso tako preproste, ker bo leta 2008 gospodarska rast nižja in inflacija višja, ekonomski cikli in asimetrični šoki pa bodo med članicami različni. EU je institucija za dobre čase in nima pravih orodij za spoprijem s stagflacijskimi pritiski v letu 2008. Čeprav je EU ohranila razmeroma visoko stopnjo reformne kondicije, pa so v letu 2008 vizije evropskih sprememb velikih treh, Merklove, Sarkozyja in Browna, veliko bolj vsaksebi kot leto poprej. EU bo leta 2008 pred ključno dilemo. Želimo EU kot politični ali zgolj ekonomski projekt? Od tega bo v naslednjih mesecih odvisno reševanje krize na Kosovu, pa Sarkozyjeva sredozemska pobuda in potrditev nove lizbonske politične pogodbe.

Leto 2008 prinaša zato več negotovosti kot gotovosti. Zato je razumna in optimistična previdnost osrednje vodilo za prihodnje leto, ko bodo ekonomisti sejali skrbi, politiki pa želi upanje.