ZDA / Kandidatke za Prvo damo

Spomnite se Hillary Rodham Clinton, Prve dame Amerike - in spomnite se, kako je skušala sodelovati v političnem procesu. Bolje rečeno - pozabite jo. Laura Bush je za razliko od Hillary komaj opazna in komaj slišna - in niti malo kontroverzna, pa četudi ima menda na večino reči bolj liberalen pogled kot mali Bush. Kot da to kaj pomeni - njena liberalnost ne pride do izraza. Okej, tu in tam reče kako o tem, da je za otroke dobro, če berejo, in tu in tam navrže kako anekdoto, to pa je tudi vse. Laura je pač "perfect wife", del tradicije, patriarhalni standard - hja, vesela je, da je lahko zraven svojega moža. Brez panike, oznaka, da velja za "eno izmed najbolj občudovanih žensk na svet", pride s teritorijem. Kot del obvezne opreme. Kot varnostni pas.

Žene predsedniških kandidatov so debatna topika vsake ameriške predvolilne kampanje. Iz preprostega razloga: ker tudi same kandidirajo - za Prvo damo Amerike. Zato vedno slišimo vse tiste najbolj železne predvolilne klišeje: "midva sva team"... "o vsem se vedno posvetujeva"... "ona je moja inspiracija (on pa moja)"... "jaz ga najbolje poznam, zato vem, da je najboljši". Mož in žena - predsedniški kandidat in kandidatka za Prvo damo - skušata vedno ustvariti vtis, da sta si usojena in da ju lahko loči le smrt. Naloga kandidatove žene, običajno pojma ljubeče zbranosti in retuširane skromnosti, je, da poskrbi za human touch - politiku da človeško dimenzijo. Prvo vprašanje volilne baze se zato vedno glasi: je predsedniški kandidat poročen oz. je bil kdaj ločen? Še pred kratkim je bilo to vprašanje le retorično. Če hočeš, da bo imela tvoja kampanja smisel, ji moraš dati družinski spin - če se tvoja TV reklama ne konča z družinsko idilo, nimaš šans. Pravilo št. 1 se je leta in leta glasilo: neporočeni ljudje ne kandidirajo za predsednika. Ločeni tudi ne, heh, Ronaldu Reaganu navkljub. Toda demokratski predsedniški kandidati so očitno sklenili, da bodo to družinsko dinamiko redizajnirali. Pazite: Carol Moseley Braun, nekdanja senatorka in ameriška ambasadorka na Novi Zelandiji, sicer edina ženska med devetimi kandidati, je bila samska in ločena, toda odstopila je že pred prvimi "primarnimi" volitvami v Iowi... Dennis Kucinich, zelo liberalni, zelo protivojni, vegetarijanski kongresnik iz Ohia, je samski in že dvakrat ločen, tako da so mu na internetu rihtali celo novo ženo (jep, tudi zmenek so mu organizirali)... eno ločitev za sabo pa imajo tudi John Kerry, senator iz Massachusettsa, Joseph Lieberman, senator iz Connecticuta, in Al Sharpton, bombastični pridigar - jasno, zdaj so vsi trije poročeni. Republikanci, obsedeni z družinskimi vrednotami, bodo tu zlahka našli luknjo, toda vse je odvisno od tega, kateri par bo prišel do konca.

Dick Gephardt, kongresnik iz Missourija, srečnega konca ne bo videl - odstopil je takoj po volilnem dizastru v Iowi. Pomagati mu ni mogla niti njegova Jane, ki se je aktivno vključila v kampanjo, toda gospa razen bogatih izkušenj s predvolilnimi kampanjami nima nobenih intrigantnih posebnosti - bolje bi bilo, če bi na kampanji poziral s svojo hčerko, Chrissy, ki je deklarirana lezbijka. Svojo kampanjo bi s tem malce diverzificiral, zadrti republikanci pa ne bi mogli niti pisniti - tudi Mary, hčerka podpredsednika Dicka Cheneyja, je namreč deklarirana lezbijka. Nič, Jane je le mati in žena. Kathy Jordan Sharpton, relativno plaha - no, neopazna - soproga Ala Sharptona, je bila nekoč vsaj backup pevka legendarnega Jamesa Browna, toda "Soul Brother No. 1" se ne bo mogel kaj prida vključevati v kampanjo, ker je zadnje čase spet več v arestu kot zunaj, tako da duet It's a Man's Man's Man's World verjetno odpade. A po drugi strani - Sharptonu, najmlajšemu med kandidati (50), ne bi pomagala niti Laura Bush.

Tudi soproge Josepha Liebermana, generala Wesleyja Clarka in Johna Edwardsa, multimilijonarskega senatorja iz Severne Karoline, lahko zase rečejo le, da so bile lojalne soproge, matere in hostese. Hadassah Lieberman, hči rabina, po rodu Čehinja, je v Ameriko zbežala pred naciji, v moževe predvolilne kampanje pa je vedno vključena le kot zelo agilni, navijaški, zagreti patriarhalni standard, kar je bilo tokrat premalo - njen mož je po zanj pogubnem "super torku" odstopil. Imidž Gertrude Clark je bil vsa ta leta odvisen le od moževega napredovanja v vojaški hierarhiji - okej, zdaj, na stara leta, lahko vsaj reče, da služi generalu. In da ima sina v Hollywoodu. Tako kot ni nobenega dvoma, da je gospa zelo fleksibilna in utrjena, tudi ni nobenega dvoma, da je bilo vojaško življenje dobra generalka za generalovo predvolilno kampanjo. Hja, zna se gibati in seliti. Brez besed. Izgleda utrujeno - kot da upa, da ji bodo volilci prizanesli. Tudi Elizabeth Edwards, nekoč pravnica, zdaj le še full-time mati treh otrok (četrti je umrl v prometni nesreči), je priskočila na pomoč svojemu možu, pa četudi ne tako agilno kot Hadassah in Gertrude. Toda zna potovati - rodila se je v vojaški družini. Njena posebnost: otroka je rodila po petdesetem. O družinskih vrednotah ima kaj povedati. In o kuharskih receptih.

Toda te tri kandidatke za Prvo damo so med seboj povsem neločljive. Niti malo niso kontroverzne, hočem reči, same po sebi niso nikoli novica. Za razliko od Judith Steinberg Dean, žene Howarda Deana, dolgoletnega guvernerja Vermonta - Judy, mati dveh otrok in premožna zdravnica, ki pride tudi na dom (v puloverju, hlačah in beli halji), je ena izmed velikih novic te predvolilne kampanje, pa ne zato, ker bi tako divje agitirala za svojega moža, sicer mojstra političnega teatra, ampak zato, ker sploh ne agitira. Kot je rekla, noče, da bi njegova kampanja prekinjala njeno življenje, njeno kariero in njeno misijo zdravnice - in četudi bi njen mož prišel v Belo hišo, bi obdržala svojo prakso. In službo. Ni kaj, gospa diši po Zahodnem krilu. In po deklaraciji o neodvisnosti. Z možem sta dolgo skupaj ordinirala, potem pa sta se njuni karieri razšli - o politiki govorita redko, predvolilnih TV debat ne gleda, moževe kampanje se ni udeležila, bolje rečeno, pokazala se je šele po Iowi, le za hip ali dva. "Če bo treba, mu bom pomagala. Če bo poklical v soboto in če bom za vikend prosta, bom prišla - v nedeljo." Potem se je hitro vrnila v Vermont, rekoč: "Za tiste, ki se sprašujete, kdo sem - ime mi je Judy Dean." Judith Steinberg Dean je anomalija - v ničemer ne ustreza klišeju kandidatke za Prvo damo: ne pusti, da bi jo mož okrog vlačil kot rekvizit, ni odvisna od svojega moža, ne žrtvuje se za kariero svojega moža. Hej, celo Hillary se je. Pa so rekli, da je feministka.

Keš & Kerry

Teresa Heinz Kerry, 65-letna žena vse bolj favoriziranega Johna Kerryja, se je za razliko od Judith Steinberg Dean aktivno vključila v moževo predvolilno kampanjo. Zelo aktivno. Najdete jo povsod - na vseh shodih. Če mož ne utegne, ga nadomešča. In za razliko od Judith ni feministka. Vsaj tako pravi. Feminizem da ni njen najljubši -izem. In ko so jo lani poleti vprašali, katera Prva dama Amerike je njena vzornica, ni rekla Hillary Clinton ali Eleanor Roosevelt, vraga, rekla ni niti Betty Ford, še več - sploh ni navedla žene demokratskega predsednika. Ne boste verjeli, toda njena vzornica je Nancy Reagan, žena republikanskega predsednika. Iz več razlogov - ker je bila elegantna, ker je bila tako ženstvena, ker je bila "tako plaha, da je bila nerazumljena", ker je znala moža vzpodbujati (ee, "pravilno usmerjati") in ker si je izmislila tisti "Just say no" (mamilom). Ni nujno, da si ga je izmislila Nancy, toda Teresa Heinz Kerry ljubi sporočila, ki z malo besedami naredijo veliko. Nerada izgublja besede. Hej, ljudje potrebujejo "preproste reči". Vsaj tako se ji zdi. Ni čudno - gospa, fanatična okoljevarstvenica in šampionka človekovih pravic, ki govori pet jezikov, slovi predvsem po svoji filantropiji. In po svojem bogastvu. Ne vedno v tem vrstnem redu, toda Američane je že davno privadila na to, da so njihovi problemi njeni - gospa je eden izmed največjih ameriških filantropov. Zdaj bo Američane hočeš nočeš privadila še na to, da so tudi njeni problemi njihovi. Ha!

Teresa Heinz Kerry ni bila vedno Teresa Heinz Kerry. Ne, najprej je bila Maria Teresa Thierstein Simoes-Ferreira. Najprej tudi ni bila Američanka, ampak Portugalka. Toda ni se rodila na Portugalskem, ampak v Mozambiku, kjer je njen oče, sicer zdravnik, reševal Tretji svet. Teresa mu je asistirala - in sanjala, da bo nekoč Edith Piaf. Okej, predstavljajte si Hustonovo Afriško kraljico in Katharine Hepburn, pa dobite profil čvrste, ostre, direktne, samozavestne, prostodušne, neodvisne mozambiške Portugalke, ki čaka na Humphreyja Bogarta. Na svojo veliko srečo ni obtičala na Zambeziju, hočem reči, na svojo veliko srečo ni študirala v Mozambiku, ampak v Ženevi, kjer je nabasala na tipa po imenu Jack Heinz. Lahko bi bil Švicar, pa ni bil - bil je Američan. Še več, bil je čisto nasprotje Tretjega sveta - bogat, oh, res obsceno bogat, iz družine, ki je kontrolirala korporacijo Heinz, ameriškega prehrambenega giganta. Saj veste, juhce, kečap in tako dalje. Bajni profiti. In Jack, sredinski republikanec, je bil edinec. Jasno, poročila sta se, toda ko se je leta 1991 ubil v letalski nesreči, jo je - ironično! - George Bush starejši poročil z Johnom Kerryjem. Bolje rečeno, senatorja Kerryja, tedaj že lep čas ločenega od poetese Julie Thorne, je dokončno spoznala v Riu, kamor jo je na Earth Summit poslal stari Bush. Še bolj ironično, Tereso in Kerryja je seznanil prav Jack oz. John Heinz, heh, na stopnišču Capitola, toda na hitro, bežno, en passant in neobvezno - tudi Jack je namreč medtem postal senator, jasno, republikanski.

In da se razumemo: Bush je leta 1992 v Rio ni poslal zgolj iz sočutja - Teresa Heinz, mati treh sinov, nekdanja prevajalka Združenih narodov, je bila republikanka. Ko je spoznala Kerryja, ločenca z dvema hčerkama, ni nehala biti republikanka. Niti ni to nehala biti, ko je z njim prvič spala - ali pa ko se je z njim leta 1995 poročila. Resnici na ljubo - šele prav pred kratkim je prestopila v demokratsko stranko. Iz praktičnega razloga - da bi lahko podprla predsedniško kandidaturo svojega moža (celo priimek Kerry si je dodala šele pred kampanjo). In iz protesta - republikanska stranka je namreč predlani, v času kongresnih volitev, na vse mogoče načine šikanirala Maxa Clelanda, nekdanjega senatorja iz Georgie, ki je v Vietnamu izgubil obe nogi in eno roko. Ne pozabite, da je John Kerry zelo dekorirani vietnamski veteran - in da slovi po tem, da je v Vietnamu "rešil življenja mnogim vojakom". Ni kaj, napad na Clelanda se ji je zdel napad na Kerryja. Ker poti nazaj očitno ni bilo več, je republikanski stranki rekla ne. Just say no. Pri petinšestdesetih ima dovolj denarja, dovolj roba in dovolj filantropskega elana, da se zdi medijem seksi, atraktivna, realna in sprejemljiva. Smrt Jacka Heinza jo je prelevila v ekstremno bogato dedinjo, v eno izmed najbogatejših Američank, navsezadnje, podedovala je dobre pol milijarde dolarjev, obenem pa prevzela upravljanje bajne, več kot milijardo težke dobrodelne fondacije družine Heinz (Howard Heinz Endowment), toda ni ga začela srati z 18-letnimi osebnimi trenerji. Hej, John Kerry je od nje mlajši le pet let. Sploh pa gospa ne pušča nobenega dvoma, kdo je moral s kom podpisati predporočno pogodbo (ne, njen denar ni njegov), jasno pa je dala tudi vedeti, da ne bo financirala kampanje svojega moža, ki mu tako ni preostalo drugega, kot da je vzel hipoteko na svojo hišo, no, palačo.

In seveda, vsakič, ko njena prostodušna direktnost obvisi v vicah med odkritostjo in neotesanostjo, se zdi, da ne bi bila le predsednikov filtrirani okras - kot Jackie. In da ne bi bila le filtrirana navijačica - kot Laura Bush, "perfect wife", ki v svojega moža navdušeno in ljubeče bulji tudi tedaj, ko govori popolne neumnosti. Pri Teresi Heinz Kerry imate občutek, da ob ameriškem predsedniku ne bi izgledala le kot njegova žena ali pa kot njegova yes-girl in da bi moževe neumnosti mirno preskočila - ali pa jih vsaj ne bi citirala. Preprosto - pozabila bi ploskati. Just say no. Drži, Teresa bi bila lahko predsednikova zdravnica - in kustosinja. A po drugi strani, pred Nancy ima prednost - pozna glavi obeh strani, republikanske in demokratske. Ve, kaj je to Being John Heinz. In ve, kaj je to Being John Kerry. Ne, ne bi ji bilo treba koketirati z imidžem Hillary Clinton. Da je to, kar je, se ji ne bi bilo treba pretvarjati - ne potrebuje teatra, da bi bila diva, ki sanja, da je začimba. Menedžerje Kerryjeve predvolilne kampanje je sicer vedno strah, kaj bo rekla, toda dobro vedo, da Kerryjeve kampanje brez nje ni. Kerry se bo ob njej težko prevzel. Ko ima dovolj, pove, da ima dovolj. Eno izmed predvolilnih TV debat, v kateri so sodelovali demokratski predsedniški kandidati, tudi Kerry, je mirno razglasila za dolgčas... ee, za "neumno" zapravljanje časa. Mirno je povedala, da bi ji bilo v Beli hiši "huje kot pri karmeličankah". In seveda - če bi jo mož prevaral, bi ga, kot je rekla, "pohabila". Auč! Hillary bi rekla, da gre le za zarotniški trač, ki ga širi ultradesna kabala. Okej, katera je zdaj v resnici feministka?