Bushevi možgani

Kako si je Karl Rove izmislil Busha in novo Ameriko

Marcel Štefančič, jr.  |  Mladina 15  |  15. 4. 2004

Nedavno je imel Bush na Floridi govor. Stal je na odru, v modri, razpeti srajci, brez kravate - tipični ljudski človek. Za njim je stala izbrana publika - sami preprosti ljudje. Bush je govoril, čisto zraven njega, na desni, pa je stal 13-letni fantič, bajsi z rdečo bejzbolsko čepico, ki je med njegovim govorom nemarno, na široko, povsem nekontrolirano zehal - mali se je tako hudo dolgočasil, da je vmes nekajkrat praktično stoje zakinkal. Ni kaj, mali je Busha zasenčil. Potem pa se je zgodilo nekaj skrajno čudnega. Video posnetek zehajočega fantiča je najprej v svojem TV showu zavrtel David Letterman - in sicer v novi rubriki "George W. Bush poživlja ameriško mladino". Sledil je CNN - zavrtel je Lettermanov posnetek. Kul, vidimo se po reklamah. In kaj se zgodi po reklamah? Prikaže se voditelj in pove, da so klicali iz Bele hiše in vse skupaj demantirali - zehajoči fantič je bil "vmontiran v video". Aha! Digitalno. Nič posebnega - to danes vsi počnejo.

Problem je bil v tem, da zehajoči fantič ni bil vmontiran, niti digitalno niti kako drugače - mali je bil res tam, v živo, in krokodilsko zehal (... ee, "komaj čakal, da spozna Busha", kot je kasneje sporočila Bela hiša). In nihče ni dvomil, da je oni bleferski demanti poslal Karl Rove, veliki manipulator, kralj Zahodnega krila Bele hiše, Bushev glavni svetovalec in politični strateg št. 1, senior political adviser, bolje rečeno, Bushev arhitekt, kreator in ideolog, Bushev mastermind in puppetmaster, človek, ki si je izmislil Busha, "ko-predsednik Združenih držav Amerike" oz. "najmočnejši neizvoljeni politik v ameriški zgodovini", kot mu pravita njegova biografa James Moore in Wayne Slater, "Bush's Brain", kot mu pravijo novinarji, "Boy Genius", kot mu pravi Bush. Ne, ni razloga, da v njem ne bi videli najmočnejšega človeka na svetu - Bush pač počne le to, kar mu reče Rove. Še več, Rove govori skozi Busha. Na Busha ima vpliv, ki ga ne predvideva niti ustava. Karl je ameriški predsednik v senci, ajatola politične propagande, šolski primer novodobnega Goebbelsa - nenehno stoji za Bushem... nenehno ga nadgrajuje in zagrajuje... nenehno ga retušira... nenehno si ga na novo izmišlja... nenehno mu napihuje imidž... nenehno vrti medije... nenehno skrbi za spin. Rove je bil ta, ki je rekel, da naj Bush 1. maja 2003 v Top Gun kombinezonu pristane na letalonosilki Abraham Lincoln in pod orjaškim transparentom "Misija končana" razglasi "konec velikih vojaških operacij". Rove je bil ta, ki je rekel, da naj Bush lani na zahvalni dan skrivaj odleti v Bagdad in vojakom servira plastičnega purana. Rove je bil ta, ki je lansiral novico, da so Busha 11. septembra po nebu lovili teroristi. Rove je bil ta, ki je Bushu rekel, da naj Sadama Huseina poveže z 11. septembrom, da naj Irak poveže z al-Kajdo in da naj napade Irak. In seveda, Rove je bil ta, ki je Busha spremenil v "sočutnega konservativca" in ki si je izmislil njegov veliki predvolilni motto - da bo v Beli hiši spremenil "etični ton" ter ji vrnil "čast in integriteto".

Rove, skrajno desni republikanec, fundamentalist, junak krščanske desnice, je sklenil, da bo z Bushem "očistil" Ameriko, da bo iz Bele hiše vrgel šestdeseta, ki jih je tja prinesel Bill Clinton - da bo torej razpihal smrad po seksu, drogah & rokenrolu. Eksorcistični izgon šestdesetih in simptomov "levičarstva" je bil zanj politična prioriteta št. 1 - in to že od trenutka, ko je Bush leta 1993, v času Clintonove inavguracije, kandidiral za guvernerja Teksasa. Z vrednotami, ki so sad gibanja za državljanske pravice, ženskega gibanja in protivojnega gibanja, je bilo treba obračunati. Tako ali drugače. Za vsako ceno. Ameriko je treba rešiti. Liberalne solucije iz šestdesetih so še vedno razlog vseh bolezni nacije. Pika. To je bil politični temelj - in cilj. Rove je hotel Busha pripeljati do konca. Vse ostalo so bila sredstva. In ko pride do sredstev, je Machiavellija reinterpretiral do ekstrema. Ko je Bushu leta 1993 pri kandidaturi za teksaškega guvernerja na poti stala demokratska guvernerka Ann Richards, je Rove v medije "nacurljal" govorice o njeni "čudni", "prikriti" lezbični spolni orientaciji. Ko je Bushu leta 2000 pri kandidaturi za ameriškega predsednika na poti stal senator John McCain, njegov republikanski tekmec, je Rove v medije "nacurljal" govorice o tem, da ima McCain črnega nezakonskega otroka, da je za abortus, da ima hude mentalne probleme in da se ga vojni veterani sramujejo. Jasno, vse to so bili le trači, dezinformacije in laži, toda Rove se ni oziral nazaj. Nikoli. Njegova logika je preprosta: laž - polresnico, neresnico, trač, dezinformacijo - je treba spraviti v medije, sovražnik pa naj se potem muči z demantiranjem.

Rove ima rad preproste reči, ki spreminjajo svet. In dobro ve, da sveta nič ne spremeni tako kot laž. In če pri roki že ravno nima efektne, fatalne, strogo zaupne laži, v medije spravi efektno, fatalno, strogo zaupno resnico, ki je ne bi smel. Ko je lani poleti v medije "pricurljalo" razkritje, da je Valerie Plame, žena Josepha Wilsona, upokojenega ameriškega ambasadorja, v resnici agentka CIE, so s prstom vsi pokazali na Karla Rovea - nič, s tem "curkom" naj bi skušal diskreditirati samega Wilsona, nekdanjega ameriškega ambasadorja v Nigru, ki je le malo prej, sredi množičnega iskanja iraškega orožja za množično uničevanje, razkril, da Irak v Nigru ni kupoval urana in da je Bush v kongresnem govoru lagal. Tudi Wilson je s prstom pokazal na Karla, kongresnik John Conyers pa je celo zahteval, da naj Karl odstopi, ker je z razkritjem te občutljive informacije ogrozil nacionalno varnost in življenje ameriške tajne agentke. Bush je rekel le - ja, ja, seveda, preiskali bomo, če je informacija res prišla iz Bele hiše. Nehajte, heh - Karl dobro ve, da ljudje kupijo le efekt, da se potem z detajli ne ukvarjajo, da nikoli ne vidijo "cele slike", da hitro pozabljajo in da preiskave, ki sledijo takim diverzijam, vedno hitro ovenijo. Karl se ni prikazal. Nikoli se ne kaže. Vedno ostane za zaveso. Slovi pač po svoji odsotnosti. A po drugi strani, če bi mu šlo res za nohte, bi hitro oznanil, da je v svoji pisarni odkril prisluškovalne naprave - da ga je torej konkurenca ozvočila. Oh, ali pa tudi ne - to je namreč že storil. Leta 1986, ko njegovemu klientu, republikancu Billu Clementsu, v predvolilni bitki za teksaškega guvernerja ni šlo in ko je že vse kazalo, da bo gladko zmagal demokrat, Mark White, je Karl na lepem - ravno na dan, ko se je odvrtelo edino TV soočenje! - kriknil, da je v svoji pisarni "odkril" prisluškovalne naprave. Glejte, konkurenca uporablja umazane trike! In tako je guverner nepričakovano postal Clements, pa četudi je bilo že tedaj mnogim jasno, da si je Karl sam podtaknil prisluškovalne naprave. Ni važno - zanimal ga je le efekt. Mala, preprosta stvar.

Klesanje Busha

Karl Rove, zdaj pri štiriinpetdesetih, ni nikoli doštudiral. Le zakaj? Že v srednjo šolo je - v času hipijev, uporništva, protestništva, nonkonformizma in džinsa - hodil v obleki in kravati. In nixonovec je bil, še preden je Nixon postal predsednik. Bolje rečeno, nixonovec je postal že pri devetih - hja, v trenutku, ko je Nixona porazil Kennedy. Karl, poklicni republikanec, je bil sicer patološki konformist, ki mu je vse, kar se je dogajalo okrog njega, dišalo po komunizmu, toda služenju domovini - in vietnamski vojni - se je kljub temu izognil. Ni imel časa - preveč je bil zaseden s svojo vojno... ee, z dirty tricks. Že leta 1970 je namreč izvedel svojo prvo operacijo - infiltriral se je v predvolilni štab demokrata Alana Dixona, ki je kandidiral za finančnega sekretarja zvezne države Illinois, ukradel pisemski papir njegove kampanje in natisnil lažna vabila na žurko ("zastonj pir, zastonj jedača, punce"), ki jih je potem razposlal na skrajno eksotične, neobičajne naslove, recimo v zavetišča za brezdomce. Ker je bil iz pravega, provokatorskega testa, je leta 1973 že delal za Busha starejšega, tedaj predsednika Republikanskega nacionalnega komiteja. Z razlogom: postati je hotel predsednik republikanske študentske organizacije. Ker ga niso izvolili, se je razglasil za zmagovalca alternativnih volitev - v spor se je vmešal Bush in za predsednika oklical Karla. Štiri leta kasneje ga že najdete v Teksasu, kjer zbira denar za sicer propadlo predsedniško kandidaturo Busha starejšega.

Leto kasneje mu malega Busha sicer ni uspelo spraviti v teksaški senat, toda vedel je, kje leži predvolilni denar - in znal je priti do njega. Leta 1981 je ustanovil celo svojo firmo, Karl Rove & Company, ki se je specializirala za direktno, poštno zbiranje predvolilnega kapitala. Teren je osvajal zelo hitro, tako da je v osemdesetih v svojo lobistično košarico vrgel tudi tobačno korporacijo Philip Morris, filipinskega diktatorja Ferdinanda Marcosa, angolskega protikomunista Jonasa Savimbija in Johna Ashcrofta - najprej ga je prelevil v guvernerja Missourija, potem pa še v Bushevega pravosodnega ministra. Do začetka devetdesetih si je namnožil že toliko republikanskih klientov, da je potreboval nekoga, ki bi to mrežo in ta politični kapital povezal, bolje rečeno - ki bi tej njegovi hardcore republikanski "družini" dal legitimnost in avtoriteto. Točno, Pigmalion je svojo Elizo našel v intelektualno podhranjenem, voljnem, zelo vodljivem, dobro situiranem Bushu. Teksaška epizoda - vse tiste mahinacije, rušenje Ann Richards, guvernerstvo, ideološka konsolidacija teksaških republikancev in republikanizacija Teksasa - je bila le generalka za večje reči... ee, za naskok na Belo hišo.

Karl je Busha najprej povezal s krščansko desnico, ki ga je kmalu "odobrila". Le zakaj ne, huh - na internem "zaslišanju" je na vsa ultra konservativna vprašanja odgovoril pravilno. Potem si je Karl izmislil vso Bushevo predvolilno salso, saj veste, preprosta, sočutna, populistična, konzumna, vsem razumljiva sporočila - "združujem, ne ločujem"... "zaupam ljudstvu, ne vladi"... "drugačen tip republikanca"... "vodja, ki vodi". Bushu je napovedal 320 elektorskih glasov in zmago, ko pa se je na Floridi zapletlo, je dosegel, da je prorepublikanska TV mreža Fox News, kjer je bil šef deska Bushev bratranec, John Ellis, kot prva preklicala Goreovo zmago na Floridi in ob dveh ponoči zmago "projecirale" Bushu (s preklici so potem verižno sledile tudi ostale TV mreže). In ko se je na Floridi še bolj zapletlo, je Karl orkestriral tisti famozni "puč" - na Florido je poslal celo 250 operativcev, katerih naloga je bila, da čim bolj ovirajo ponovno štetje glasov. In ko se ponovno štetje glasov zapletlo, je storil vse, da je odločitev o novem ameriškem predsedniku prišla v pristojnost vrhovnega sodišča, kar pa ni nikogar presenetilo - dva vrhovna sodnika, ki sta dala glas Bushu, sta bila ožja sorodnika oseb, ki so delale pri Bushevi predvolilni kampanji. Ha. Karl Rove, mož s slonjim spominom, ki vse jemlje osebno, je v tridesetih letih obdelal toliko političnih kandidatov, lansiral toliko karier in zdizajniral toliko predvolilnih kampanj, da je imel leta 2000 povsod svoje ljudi.

Lee Atwater, ki je leta 1988 orkestriral predvolilno kampanjo Busha starejšega, in James Carville, ki je orkestriral predvolilno kampanjo Billa Clintona, se po volilnih zmagah nista vselila v Belo hišo, bolje rečeno, nista se zaposlila v Beli hiši - Karl se je. Da bi ja imel vse pod kontrolo. Da bi bil ja čim bližje Bushu. Da bi bil ja lahko zraven pri vsem, tudi pri kadrovanju (Bele hiše, republikanskih kongresnih kandidatov, sodišč), zvijanju petih "ključnih" topik (reforma socialnega zavarovanja, reforma zdravstvenega zavarovanja za upokojence, šolska reforma, reforma vojske, davčna reforma), ustrahovanju novinarjev (če boste težili, ne boste imeli več vstopa v Belo hišo), Bushevih govorih ter formiranju nove republike in njene "skrivnostne" vlade. Ne, ničesar ni hotel prepuščati naključju, še najmanj Busha, ki je itak vedel, da je brez Karla toast. Ja, njuna romanca je nadrealistična - Bush govori o morali in principih, Karl skrbi za umazanijo. Preden se je - s 148 škatlami knjig! - vkrcal v Belo hišo, je - menda na Bushevo željo - firmo Rove & Company prodal, toda prav ta firma je potem leta 2001, pred 11. septembrom, ko so se vsi - še posebej na internetu - divje posmehovali Bushu in bušizmom, pokupila 57 antibushevskih domen: hja, ko si zdaj kliknil na antibushevsko spletno stran, te je vrglo na probushevsko spletno stran. To je bil jasen signal, da skuša Karl Busha zaščititi, da mu skuša dati kredibilnost in da ga skuša spremeniti v avtoriteto, toda šele 11. september mu je ponudil "permanentno vojno" - magični kontekst, v katerem je lahko Busha prelevil v nedotakljivo in nezamenljivo osebo. Romantično rečeno: Karl je hotel slišati - "in potem sta živela srečno do konca svojih dni". Ojdipsko rečeno: Karl, otrok ločenih staršev, je hotel stabilnost. Potrebnih je bilo le nekaj diverzij, ki pa so se vsiljevale kar same po sebi: Ameriko je bilo treba spraviti v vojno, patriotizem je bilo treba predelati v novo ameriško ideologijo, nacijo je bilo treba prestrašiti, opozicijo je bilo treba omrtviti, Busha pa je bilo treba spremeniti v kombinacijo vojnega predsednika, narodnega heroja in mitološkega bitja, ki obletava ameriško nebo - kot angel.

Karl Rove rad poudari, da je treba predvolilno kampanjo furati tako, kot da ljudje TV gledajo z izklopljenim tonom - dati jim je treba le dobro zrežirane slike. In Karl hoče, da so te slike črno-bele. Alexandri Pelosi, režiserki dokumentarca Journeys With George, ki je v času predvolilne kampanje namignila, da bi republikanski nominiranec lahko postal John McCain, je dahnil: "Le v tvoji perverzni glavici."