Naši mali schindlerji

Vsi zelo dobro vemo, kako učinkovito je znala jugoslovanska komunistična partija v sklopu svojega vzpona na oblast pripomoči k začasnemu rešenju nacističnega vprašanja, mnogo manj znano pa je, da je Titov jekleni rdeči režim po vojni z zelo nekarakteristično nesebičnostjo znal prisluhniti potrebam židovskega naroda, ki se je ravno takrat boril za temelje lastne državnosti. Ne samo, da je bila jugoslovanskim Židom brez najmanjšega problema omogočena odločitev, ali želijo ostati ali odpluti proti Palestini, pozneje so naši komunisti brez želje po kakršnikoli nadoknadi na veliko lastno tveganje v času, ko je za obljubljeno deželo veljal embargo za vsakovrstno orožje, do Palestine s svojega ozemlja vzpostavili tako zračni kot vodni most za tihotapljenje na Češkoslovaškem nabavljenega orožja.

Ko ni hotel zaradi strahu pred mednarodno skupnostjo Židom priskočiti na pomoč prav nihče, je Tito njihovim spitfirejem dovolil pristajanje in dotakanje goriva na skrivnem letališču sredi Črne gore in jim dal zraven na voljo še celo pristanišče. Judovski prijatelji so se Joži kasneje sicer delno oddolžili z rihtanjem različnih prodajnih artiklov, ki jih Jugoslovani zaradi zahodne blokade sicer ne bi mogli nabaviti, v ključnih trenutkih je bilo na račun tega prijateljstva tudi poskrbljeno za izjemno toplo in pozitivno propagando v zahodnih medijih, vendar so bile te male uslugice v primerjavi z resnično altruističnimi koncesijami Jugoslovanov prave bagatele.

Glede na to prav res ganljivo jugo-sionistično prijateljstvo ni tako nič čudnega, da je mednarodna razstava z naslovom Vizumi za življenje, ki opisuje predvsem herojstvo in pokončno držo cele vrste diplomatov, ki so v tistih časih praviloma v navzkrižju z navodili svojih matičnih vlad z izdajo vizumov rešili tisoče in tisoče židovskih življenj, obiskala tudi Slovenijo. Še posebej ni to nič čudnega zato, ker je med in po nesebičnem jugoslovanskem prispevku k repatriaciji številnih Judov Shaike Dan, takrat glavni židovski operativec na območju Vzhodne Evrope, v svoji doživeti biografiji Blind Jump izrazil daleč največ hvaležnosti prav slovenskemu udbovcu z nadimkom Štefan, nepopravljivemu idealistu in pravemu kameradu zatiranih vsepovsod, ki ga največkrat omenja kar kot The Friend, Prijatelj. Izjemno zanimiva in na trenutke ganljiva razstava prihaja k nam iz Švice, ker pa se počasi izteka, so za slovo od nje v Muzeju novejše zgodovine pripravili okroglo mizo predvsem na temo, kako se je pri nas odnos do Židov in židovstva spreminjal skozi leta.

Zgodovinska umestitev

Od srednjega veka naprej naj bi v slovenskih revirjih kar nekaj časa veljalo reklo "Pri nas antisemitizma ni, saj tudi Judov nimamo", kar pojmujejo zgodovinarji kot enega izmed dokazov za to, da antisemitizem pri nas vsekakor je obstajal, saj smo vsekakor imeli Jude. Zanimivo je, da umeščamo nastanek moderne slovenske antisemitske misli neposredno v čas, ko so prej omenjene restrikcije odpravili z zakonom o enakopravnosti vseh državljanov. Tako kot po mnogih drugih državah se je pritisk na židovsko prebivalstvo do druge svetovne vojne samo še stopnjeval, svoj lonec pa sta k temu procesu prispevali tako liberalna kot klerikalna stranka. Sloviti Anton Korošec je kot največjega sovražnika slovenske nacije celo izpostavil mednarodno židovsko-komunistično navezo. Zanimivo je, da po svoji res dih jemajoči nesebičnosti pri omogočanju zračnega in vodnega koridorja za oblegani Jeruzalem Titej za tiste jugoslovanske Jude, ki so se namesto za obljubljeno deželo vseeno raje odločili za poganjanje globljih korenin znotraj kremenitega socializma, ni našel kakega posebnega posluha. Tudi naj bi se prave razsežnosti židovskega trpljenja v jugoslovanskih šolskih učbenikih kar nekaj časa vsaj delno zamolčevale, tako prepričanje je na konferenci v Muzeju novejše zgodovine vsaj izrazil Mladen Švarc kot dolgoletni funkcionar v slovenski židovski skupnosti. Po njegovih besedah naj bi bile žrtve nacističnih krvnikov dolgo predstavljane kot neke zelo splošne žrtve. Gospod Švarc je izpostavil občutljivost teme tako imenovane enakosti krute usode - torej da so skupaj z židovskim narodom trpeli še mnogi drugi. Tak pogled naj bi pri nas zagovarjali predvsem politiki, kot sta Milan Kučan in France Bučar, pri tem pa ni sporno to, da je vsako trpljenje enako hudo in vsaka smrt enako neodpustljiva, temveč se ne bi smelo pozabljati, da ni bil noben narod tako totalno napaden in ogrožen kot prav Judi. Kar pa se tiče enakovrednosti trpljenja, se je treba spomniti še na kakšen drug holokavst. "Ko so delegacije borcev kasneje na veliko obletavale judovsko skupnost, ne bi šlo pozabiti, da so imeli ti isti borci tudi neko svojo kolektivno krivdo iz leta 1945, ki so jo hodili potem blažit tja ob Žide. Glede te naše trenutne leve oblasti, ki da je tako zelo na strani Židov, pa me zelo zanima, zakaj je potem 20. aprila dovolila marš neonacistov sredi Ljubljane. Mene je tisto takrat globoko užalilo, pa verjetno še koga, tudi borce."

Na konferenci je bilo izraženih še malo morje drugih tehtnih misli, nekateri so šli v svojih referatih celo tako daleč, da so krščanski svet označili kot civilizacijo, ki samo sebe definira predvsem na distanciranju od judovstva na vseh področjih, drugi pa so na podlagi tiste zadnje razvpite enciklike, ki govori o objektivni večvrednosti krščanskega izročila, frazo o mirni verski koeksistenci skozi zgodovinski prerez označili za navadno prazno marnjo. Kar nekaj povabljenih se je strinjalo, da je za slovenske razmere značilno predvsem to, kako brezbrižna je naša javnost tako do holokavsta kot do tudi danes še kako tlečega antisemitskega ozračja.

Dobrotniki

Tiste prave dimenzije trpljenja desetletja mučenega in zatiranega naroda je mnogo bolje izpričala nemo zgovorna razstava z naslovom Vizumi za življenje. Ko si človek ogleduje fotografije posameznih plemenitih mož, ki so z izdajo izhodnih vizumov rešili nešteta človeška bitja, se mora pri tem predvsem zavedati, koliko so ti ljudje s svojo nesebičnostjo pravzaprav tvegali. Med Pravičniki, kot se imenujejo recipienti tega častnega obeležja, najdemo tudi tri Slovence. Med njimi so organizatorji razstave najbolj izpostavili Uroša Žuna, pravnika iz Radovljice, ki je leta 1940 neposredno kršil ukaz iz Beograda, naj se Judom, ki so bežali prek stare Jugoslavije, prepreči gibanje prek tega ozemlja. Kljub temu da naj bi bil to gospod, ki je vedno ravnal po predpisih, ni pomišljal, ko se je bilo treba osebno zavzeti za usodo šestnajstih židovskih deklet, ki jih je peljal v Maribor in jim pozneje omogočil pobeg na svobodo. Nemci so takoj po okupaciji za njim izdali tiralico, zato je še pred tem prebegnil v Zagreb in pozneje v Trst. Po vojni se je kot profesor prava vrnil v Ljubljano - deklice, ki jih je rešil, pa so danes babice z velikimi družinami.

Druga dva pravičnika s sončne strani Alp sta Zora Pičulin, ki je kot varuška pred pogubo rešila dojenčka, katerega starše so poslali v taborišče, in Ivan Breskvar, ki je pomagal reševati židovske otroke na Hrvaškem. Kljub temu da vsi ob tej priložnosti videni schindlerji med svojimi filantropskimi dejavnostmi vase bržkone niso znali tako frajersko zlivati neizmernih količin alkohola, kot je to počel Liam Neeson, in najverjetneje tudi ne bodo nikoli kandidati za kakšnega oskarja, je njihova neomajna moralna hrbtenica rešila nešteta sobitja, ki bi drugače zaradi ledeno hladne matematike mednarodne politike ostala brez zatočišča in brez vsaj zmernih možnosti za preživetje. Najmanj, s čimer jim lahko človeštvo dobroto poplača, je, da se jih še dolgo spominja.